Jedro

Dejanja preganjanja, ki jih je navedel tožnik, niso dejanja iz prve alinee prvega odstavka 26. člena ZMZ. Niso bila ne dovolj resne narave in ne dovolj ponavljajoča: tožnik je v prošnji navajal nekonkretizirane pritiske obveščevalne službe; indirektno so ga diskreditirali pri naslednjem delodajalcu; ves čas je bil pod pritiskom in mobingom; nenehnih zasliševanj se je naveličal; na osebnem razgovoru je dodal, da je ob odhodu iz vojaške službe moral podpisati več dokumentov, vzeli pa so mu tudi prstne odtise ter da sumi, da je naslednjo službo, v zdravstvenem domu, po treh letih dela izgubil zaradi pritiskov prejšnjega delodajalca; ne predstavljajo hude kršitve človekovih pravic, ne gre pa tudi za preganjanje iz razlogov pripadnosti določeni rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Navedbe o tem, kakšnemu ravnanju oziroma kazni bi bil izpostavljen ob vrnitvi v izvorno državo, ob podaji prošnje ter kasneje na osebnem razgovoru, so neskladne, to pa po presoji sodišča jemlje verodostojnost. O tem, kaj bi se zgodilo, če bi se vrnil v izvorno državo, je bil tožnik izrecno vprašan tako ob podaji prošnje kot na osebnem razgovoru, in tega v tožbi niti ne trdi drugače. Tožnik pa razlogov za vložitev svoje prošnje tudi ni utemeljil s kakšno dokumentacijo, saj v določenem roku in brez opravičila ni predložil nobenega dokumenta.

Brez podlage tožnik trdi, da je prošnjo za mednarodno zaščito oddal takoj, kot je bilo to mogoče, ob tem, ko ne navede utemeljenega razloga za to, da prošnje pred 16. 2. 2016, ko jo je podal v Sloveniji, ni oddal v drugi varni državi, skozi katero je potoval, niti, zakaj je ni podal, ko je bil prvič identificiran v Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnilo prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, vloženo 16. 2. 2016, kot očitno neutemeljeno. Upravni organ je o prošnji odločil v pospešenem postopku (54. člen Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ), svojo odločitev pa oprl na razloge iz 3.,11. in 5. točke prvega odstavka 55. člena tega zakona.

V zvezi s sklicevanjem na zavrnilni razlog iz 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ upravni organ navaja, da je tožnik navedel, da „je Iran zapustil, ker je imel vsega dovolj in ker je videl, da je pot sedaj odprta“. Ob podaji prošnje je sam navedel, da v izvorni državi ni bil preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Iz tožnikovih navedb je očitno, da je pri njegovih težavah na delovnem mestu šlo za izključno zasebno zadevo, reševanju takih delovnopravnih sporov pa institut priznanja mednarodne zaščite ni namenjen. Dejanj, kot jih je opisal tožnik in ki naj bi bila povod za to, da je zapustil izvorno državo, ne moremo šteti za dejanja preganjanja, ki so navedena v drugem odstavku 26. člena ZMZ in jih tudi ni mogoče povezati s prvo alineo prvega odstavka istega člena. Med dejanji in razlogi preganjanja iz 27. člena ZMZ mora tudi biti ugotovljena vzročna zveza, ki pa je tožnik s svojimi izjavami ni niti zatrjeval, posledično niti dokazal (osmi odstavek 27. člena ZMZ).

Upravni organ tudi ne more zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Dogodkov, ki jih je navedel tožnik, po celoviti presoji vseh okoliščin primera organ ne more opredeliti kot primera resne škode na podlagi prve ali druge alinee 28. člena ZMZ. V tožnikovem primeru tudi ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi tretje alinee 28. člena ZMZ. V tožnikovi izvorni državi namreč ne poteka mednarodni ali notranji oborožen spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost posameznikov – civilistov, kakršen je tožnik.

V zvezi s sklicevanjem organa na 11. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel osebne podatke, ki jih z ničemer ni dokazal, zato njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena. Upravnemu organu v postavljenem roku ni dostavil nobenega od osebnih dokumentov, za katere je navedel, da jih bo lahko (rojstni list in potni list), niti ni obrazložil, zakaj tega v postavljenem roku ni storil, ni zaprosil za podaljšanje roka, zato organ zaključuje, da je izpolnjen pogoj za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene tudi na navedeni podlagi.

V zvezi s sklicevanjem na zavrnilni razlog po 5. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ pa organ navaja, da je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji šele potem, ko je bil zavrnjen v Nemčiji in Avstriji. Od osebe, ki zatrjuje, da je življenjsko ogrožena, se pričakuje, da bo poiskala zaščito v prvi varni državi, v katero prispe, ne pa da pot nadaljuje, v tožnikovem primeru do Nemčije, po nasvetu prijatelja v francoskem podjetju. Upravni organ tako ugotavlja, da tožnik brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel možnost, zato se mu prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne tudi iz tega razloga.

2. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov nepravilne uporabe zakona, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Navaja, da organ zmotno meni, da je mogoče prošnjo za mednarodno zaščito v pospešenem postopku zavrniti kot očitno neutemeljeno že, če obstoji kakšen od alternativno določenih razlogov iz prvega odstavka 55. člena ZMZ ter da v tem primeru drugih pogojev za priznanje mednarodne zaščite iz drugega in tretjega odstavka 2. člena ZMZ ni treba ugotavljati. Pravilnost stališča tožnika potrjuje tudi sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 360/2010. Organ je tudi nezadostno obrazložil svoj zaključek o tem, da ni izpolnjen pogoj iz prve alinee prvega odstavka 26. člena ZMZ. Iz obrazložitve odločbe ne izhaja, kateri so dogodki, ki utemeljujejo zaključek organa. Poleg tega upravni organ 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ ne bi mogel uporabiti v situaciji, ko niso navedeni izključno ekonomski razlogi ali drugi razlogi, ki očitno nimajo vsaj minimalne povezave z razlogi za preganjanje ali resno škodo iz ZMZ. Organ je le zaključil, da iz opisa dogodkov, kot jih je podal tožnik, izhaja, da ne gre za preganjanje, zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji in ZMZ in da je tudi tožnik ob podaji prošnje navedel, da v izvorni državi ni bil preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Vendar pa je treba upoštevati, da je tožnik pravni laik in da je upravni organ presojal odgovor na eno samo vprašanje ločeno, namesto da bi izhajal iz analize situacije, o kateri je izpovedal tožnik (da je delal za vojsko v vojaški bazi v Teheranu, kjer je dostopal do zaupne dokumentacije, da je bil pod pritiskom, …). Zato je upravni organ zmotno njegove težave opredelil kot težave na delovnem mestu, kajti iz opisa dogodkov, kot jih je podal tožnik, izhaja, da imajo razlogi za zapustitev države v svojem bistvu politično osnovo. Tožnik pripada družbeni skupini, ki je imela dostop do informacij zaupnega značaja. Država oziroma njen organ (vojska) pa onemogoča normalno opravljanje dela in normalno življenje osebam, ki so samoiniciativno zapustile vojsko, kot tožnik. Tožnik se v nadaljevanju sklicuje na poročila in članke, ki se nanašajo na situacijo v Iranu, navaja, da vsa poročila izpostavljajo arbitrarne aretacije, pomanjkanje kazenskopravnih pravic, mučenje in izsiljevanje priznanj itd. Kar je povedal tožnik, da ga bodo ob morebitni vrnitvi obravnavali kot izdajalca tajnih podatkov, implicira, da bo tudi sam izpostavljen mučenju, kazenskemu postopku brez temeljnih procesnih pravic, izsiljevanju priznanja itd. Tožnik o tem sicer ni neposredno izpovedal, vendar ga o tem v postopku tudi nihče ni vprašal. Kolikor pa upravni organ razloguje, da ni mogoče zaključiti, da bi tožniku grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, ostaja v celoti nejasno, katera tožnikova dejanja je organ upošteval in katere njegove izjave. Tudi kolikor je organ zaključeval, da dogodkov, ki jih je navedel tožnik, ne more opredeliti pod pojem resne škode v smislu prve in druge alinee 28. člena ZMZ, ostaja nejasno, na katere dogodke se zaključek organa nanaša. Organ je tudi zaključil, da tožniku v izvorni državi ne grozi niti smrtna kazen niti usmrtitev, vendar ni preveril, ali tožniku ob vrnitvi morebiti grozi mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen, kar je zlasti pomembno v luči tožnikove izjave, da bodo na zaslišanju domnevali, da je izdal zaupne podatke. Glede na navedeno je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, organ pa je zagrešil tudi bistvene kršitve pravil postopka. Poleg tega iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi organ pridobil informacije o tožnikovi izvorni državi. Zato je preuranjen zaključek organa, da tožniku v izvorni državi ne grozi resna škoda.

Tožnik dalje navaja, da je nepravilno stališče organa, da je v primeru nepredložitve dokumentov istovetnost prosilca avtomatično sporna. Za uporabo 11. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po Zakonu o tujcih. Organ bi moral utemeljiti dvom v verodostojnost zatrjevane identitete. Dvoma pa v predmetni zadevi ni, saj se je tožnik tekom celotnega potovanja predstavljal z istimi osebnimi podatki. Tožnik svoje dokumente posreduje z zamudo iz življenjskih razlogov: pošta, ki potuje do in od njegovih staršev, je pod stalnim nadzorom Informacijske pisarne iranske vojske, zaradi česar sorodniki tožniku dokumentov niso mogli posredovati po pošti, pač pa je moral počakati na priložnosten prenos pošte. Tožnik v postopku še ni mogel navesti tega, ker še ni vedel, na kakšen način bo pridobil dokumente, poleg tega pa tudi ni bil opozorjen, da mora organ obvestiti, če dokumentov ne bo mogel posredovati pravočasno. Ker tožnik z dokumenti ni razpolagal v času trajanja postopka pred organom, jih brez svoje krivde v postopku ni mogel predložiti. Sicer pa organ niti ni izpolnil svoje obveznosti po ZMZ, saj bi moral v primeru, ko tožnik ni predložil dokazov, preveriti, da se je najbolj potrudil. Odločba razlogov v tem delu ne vsebuje, kar (tudi) predstavlja bistveno kršitev pravil postopka.

V zvezi z razlogovanjem organa, da bi se od osebe, ki zatrjuje, da je življenjsko ogrožena, pričakovalo, da bo poiskala zaščito v prvi varni državi, v katero prispe, tožnik navaja, da iz odločbe ne izhaja, da bi organ sploh preveril, ali so bile države, v katerih se je tožnik prej nahajal, zanj varne, saj vprašan ni bil. V zvezi z zavrnilnim razlogom po 5. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ tožnik še navaja, da je izpovedal, da je prošnjo oddal takoj po prihodu v Slovenijo, tako da ostaja nejasno, kdaj bi jo moral oddati, da bi organ štel, da je bila oddana pravočasno. Če pa je organ uporabil navedeno zakonsko določbo glede na okoliščino, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v eni izmed držav, v katerih se je nahajal poprej, je taka uporaba navedene zakonske določbe zmotna. V zvezi z državami, skozi katere je tožnik potoval, Turčijo, Grčijo in Srbijo, tožnik izpostavlja nekatera dejstva ter navaja, da se njegovo ravnanje ne razlikuje od ravnanja ostalih prosilcev za mednarodno zaščito; redko kateri prosilec zaprosi za azil v Turčiji, Grčiji itd., Srbija po nekaterih poročilih ne šteje za tretjo varno državo. Poleg tega pa se v zvezi z navedenim zavrnilnim razlogom tožnik sklicuje še na drugi odstavek 55. člena ZMZ.

Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo upravnega organa odpravi in zadevo vrne temu organu v ponovni postopek.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter se v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Smiselno predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno, ali je upravni organ tožniku mogel zavrniti prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno na podlagi razlogov za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku po prvem odstavku 55. člena ZMZ, ter ali je obstoj razlogov po 3., 11. in 5. točki prvega odstavka tega člena, na katere je odločitev oprl, ugotovil pravilno.

6. Po 54. členu ZMZ pristojni organ lahko odloči o prošnji v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alinee 23. člena tega zakona, če so ti podani. Navedeno pomeni, da se v pospešenem postopku ne sme odločiti, če je treba v postopku uporabiti specifične informacije o izvorni državi ali če je prosilec dokazal, da je bil v preteklosti že izpostavljen preganjanju ali resni škodi (kar so dejstva in okoliščine iz devete in desete alinee 23. člena ZMZ); tako tudi obrazložitev 54. člena Predloga ZMZ (Poročevalec DZ, št. 67/2007). Specifične informacije o izvorni državi, ki jih je treba upoštevati pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito (po deveti alinei), so podrobne, poglobljene in povezane izključno s konkretnim primerom. Da takih informacij o izvorni državi, povezanih prav s tožnikovim primerom, organ za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in za odločitev ni potreboval, se strinja tudi sodišče; o obstoju razloga po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ, v zvezi s katerim bi bile take informacije lahko relevantne, je namreč po presoji sodišča organ glede na dejstva in okoliščine, s katerimi je tožnik utemeljil strah pred preganjanjem in resno škodo ter svojo prošnjo (prvi in drugi odstavek 21. člena ZMZ), mogel pravilno zaključiti brez navedenih informacij (kar bo sodišče obrazložilo v nadaljevanju). Z navedbami, da bi bil tožnik že izpostavljen preganjanju iz 26. člena ZMZ ali bi mu bila že povzročena resna škoda iz 28. člena tega zakona (dejstva in okoliščine po deseti alinei 23. člena ZMZ), pa tožnik svoje prošnje tudi ni utemeljeval (prvi in drugi odstavek 21. člena ZMZ).

7. Sodišče se v zvezi z vodenjem pospešenega postopka sklicuje tudi na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 19/2016 z dne 3. 2. 2016, po katerem na podlagi 54. člena ZMZ lahko pristojni organ odloči o prošnji v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alinee 23. člena tega zakona ter jo kot očitno neutemeljeno zavrne v taksativno naštetih primerih (prvi odstavek 55. člena ZMZ). Dodaja pa še, da ob tem, ko so bila v postopku upoštevana jamstva, kot jih določa Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) v Poglavju II, ter ob ugotovitvah organa o obstoju zavrnilnih razlogov iz 3., 5. in 11. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, ki jim je sodišče, kot izhaja iz nadaljevanja, pritrdilo, in glede na kar je dopusten zaključek o očitno neprepričljivi tožnikovi prošnji, pospešeni postopek obravnavanja prošnje tudi ni bil voden v nasprotju z določbami navedene direktive (za prenos katere v slovenski pravni red se je rok iztekel 20. 7. 2015).

8. Na tožbeno stališče, da prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku ni mogoče zavrniti kot očitno neutemeljene zgolj ob ugotovitvi katerega od alternativno določenih razlogov iz prvega odstavka 55. člena ZMZ, sodišče odgovarja, da se strinja, da je treba v postopku ugotavljati tudi druge pogoje po drugem in tretjem odstavku 2. člena ZMZ. Dodaja pa, da je v obravnavanem primeru organ te pogoje ugotavljal, s tem ko je ugotavljal obstoj zavrnilnega razloga po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ, na katero je oprl svojo odločitev. Po drugem odstavku 2. člena ZMZ ima (namreč) pravico do mednarodne zaščite (med drugim) državljan tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države (kot begunec), po tretjem odstavku pa tak državljan, če navedenih pogojev ne izpolnjuje, tudi v primeru, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona (subsidiarna oblika zaščite).

9. Po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ (pa) pristojni organ lahko v pospešenem postopku obravnavano prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona. Upravni organ je zaključek o obstoju navedenega zavrnilnega razloga utemeljil najprej z ugotovitvijo, da dejanj, ki jih je opisal tožnik, ni mogoče povezati s prvo alineo prvega odstavka 26. člena ZMZ, po kateri morajo biti dejanja preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti. Nadalje pa je obstoj navedenega zavrnilnega razloga utemeljeval z ugotovitvijo, da dejanj, za katera je tožnik navedel, da so tista, ki so bila povod za to, da je zapustil izvorno državo, ni mogoče šteti za dejanja preganjanja iz drugega odstavka 26. člena ZMZ, po katerem so dejanja preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije predvsem: - dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja; - pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način; - pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna; - nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen; - pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena tega zakona; - dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke. Tudi po presoji sodišča je organ pravilno presodil, da dejanja preganjanja, ki jih je navedel tožnik, niso dejanja iz prve alinee prvega odstavka 26. člena ZMZ. Dejanja namreč niso bila ne dovolj resne narave in ne dovolj ponavljajoča: tožnik je v prošnji navajal nekonkretizirane pritiske obveščevalne službe, ker je pustil službo v vojski, kjer je delal z zaupnimi podatki; indirektno so ga diskreditirali pri naslednjem delodajalcu, tako da so klicali šefa; ves čas je bil pod pritiskom in mobingom, med drugim so ga tudi na cesti ustavili policisti in ga spraševali, če je s prijateljico poročen; nenehnih zasliševanj se je naveličal; na osebnem razgovoru je dodal, da je ob odhodu iz vojaške službe moral podpisati več dokumentov, vzeli pa so mu tudi prstne odtise ter da sumi, da je naslednjo službo, v zdravstvenem domu, po treh letih dela izgubil zaradi pritiskov prejšnjega delodajalca; kot je sam navedel, je od prenehanja njegovega službovanja v vojski do tedaj, ko se je odločil zapustiti Iran, preteklo že šest let; pri zadnjem delodajalcu, pri katerem je delal zadnjih šest mesecev, ga niti niso izsledili; državo je zapustil, ker je „imel vsega dovolj“ in je videl, da je pot odprta, pa je „poskusil oditi“. Dejanja tudi ne predstavljajo hude kršitve človekovih pravic: do življenja, prepovedi mučenja, prepovedi suženjstva in prisilnega dela, do kaznovanja le za vnaprej določeno kaznivo dejanje (drugi odstavek 15. člena EKČP), ne gre pa tudi za preganjanje iz razlogov (v skladu z 1A. členom Ženevske konvencije) pripadnosti določeni rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Dejanja preganjanja, kot jih je navedel tožnik, tudi niso dejanja, primeroma navedena v drugem odstavku 26. člena ZMZ, saj nimajo lastnosti iz prve alinee prvega odstavka 26. člena ZMZ – ne predstavljajo hudih kršitev človekovih temeljnih pravic in tudi ne gre za preganjanje iz razlogov (v skladu z 1A. členom Ženevske konvencije) pripadnosti določeni rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju.

10. Ob tem, ko so po povedanem pogoj za mednarodno zaščito dejanja preganjanja iz 26. člena ZMZ, kot je sodišče obrazložilo v prejšnji točki obrazložitve te sodbe, tožnik zmotno meni, da bi se organ na 3. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ v obravnavanem primeru ne mogel sklicevati že zato, ker tožnik kot razlogov, zakaj je zapustil izvorno državo, ni navajal izključno ekonomskih razlogov, in ker ni mogoče zaključevati, da drugi razlogi, ki jih je tožnik navajal, niso v vsaj minimalni zvezi z razlogi za preganjanje iz ZMZ. Kolikor pa tožnik očita, da se je organ skliceval na to, da je tožnik sam navedel, da v izvorni državi ni bil preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, česar naj bi kot pravni laik lahko ne razumel ter da je te tožnikove navedbe obravnaval nepovezano namesto v okviru analize situacije, sodišče odgovarja, da podlago za zaključek o tem, da pogoji po 26. členu ZMZ za mednarodno zaščito niso izpolnjeni, dajejo ostale tožnikove navedbe dejstev in okoliščin, podane v prošnji in na osebnem razgovoru, in kot jih je sodišče povzelo. Sodišče se strinja, da tožnik kot razloga, zakaj je zapustil izvorno državo, v prošnji ni navajal težav na delovnem mestu (s sodelavci), in da je tudi na osebnem razgovoru na vprašanja uradne osebe le pojasnjeval okoliščine, v katerih je zadnje, šesto leto, v vojski delal; tako da organ ni imel razloga, da ob ostalih dejstvih in okoliščinah, o katerih je povedal tožnik, in ki jih je organ v odločbi povzel ter se je nanje skliceval (zaradi česar sodišče zavrača tudi navedbe tožnika, da je nezadostno obrazložen zaključek o neizpolnjenem pogoju iz prve alinee prvega odstavka 26. člena ZMZ), kot dejanja preganjanja upošteva tudi prej navedene pritiske sodelavcev. Ne strinja pa se sodišče s tožbenimi navedbami, da tožnik pripada družbeni skupini, ki je imela dostop do informacij zaupnega značaja, saj dejstva in okoliščine o preganjanju, ki jih je podal tožnik, ne dajejo podlage za tak sklep, prav tako tudi ne za sklep, da naj bi imel razlog za tožnikovo zapustitev izvorne države, v svojem bistvu politično osnovo; kar pomeni, da sodišče tožniku ne pritrjuje, da bi izkazal, da je bil preganjan iz razlogov pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi posebnega političnega prepričanja – ob podaji prošnje je tudi povedal, da ni član nobene politične organizacije (1.A člen Ženevske konvencije oziroma 27. člen ZMZ).

11. Sodišče kot neutemeljene presoja tudi tožnikove očitke razlogovanju organa, da ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Po 28. členu ZMZ resna škoda zajema: - smrtno kazen ali usmrtitev; - mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi, - resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Da bi tožniku grozila smrtna kazen ali usmrtitev (prva alinea), tožnik (ne v prošnji ne na osebnem razgovoru) ni navajal. Da ne obstaja utemeljen razlog za škodo po tretji alinei 28. člena ZMZ, pa je organ tudi po presoji sodišča mogel zaključiti glede na to, da tožnik niti ni navajal, da je izvorno državo zapustil zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, pa tudi glede na lastno vedenje o varnostni situaciji v tožnikovi izvorni državi ter spremljanje sodne prakse s področja mednarodne zaščite v drugih državah EU z ozirom na svoje delovno področje. Tudi če konkretnih virov za svoje poznavanje varnostne situacije v tožnikovi izvorni državi organ ni navedel, ob tožnikovih navedbah za preizkus zaključka to zadostuje. V zvezi s tem, kakšnemu ravnanju ali kazni bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorni državi izpostavljen (druga alinea 28. člena ZMZ), je ta v prošnji navajal, da bi ga najprej zaslišala obveščevalna služba, mogoče bi ga zaprli; na osebnem razgovoru je s tem neskladno navajal drugače, (namreč) da bi ga tajna služba prijela in zasliševala, zaslišanja bi bila dolga, verjeli mu ne bi nič, nato bi ga za dolgo zaprli, saj bi bil za oblasti vohun, izdajalec, ki je šel v tujino izdajat informacije. Po oceni organa tožnikove navedbe niso podlaga za zaključek o tem, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni, in sodišče taki oceni pritrjuje. Kolikor tožnik v tožbi navaja, da država (vojska) onemogoča normalno opravljanje dela in normalno življenje osebam, ki so samoiniciativno zapustile vojsko, navedbi ni mogoče slediti kot utemeljeni. Tožnik je namreč po tem, ko je zapustil vojaško službo, tri leta delal pri drugem delodajalcu, nato šest mesecev pri tretjem, iz izvorne države pa je odšel po tem, ko je od sodelavca izvedel, da je pot v Evropo (zdaj) mogoča, kar pomeni, da iz tožnikovih navedb ne izhaja, da bi bil pred odhodom resno ogrožen. Kot že povedano so njegove navedbe o tem, kakšnemu ravnanju oziroma kazni bi bil izpostavljen ob vrnitvi v izvorno državo, ob podaji prošnje ter kasneje na osebnem razgovoru, neskladne; zakaj je tožnik naknadno, na osebnem razgovoru podal bistveno drugačne navedbe, ni pojasnil; to pa po presoji sodišča jemlje verodostojnost tem naknadnim navedbam o gotovih dolgih zaslišanjih in gotovi zaporni kazni, ker naj bi tožnik štel za izdajalca zaupnih informacij v tujini. Poleg tega ob navedbah, da je služboval v vojaški službi, kjer je zadnje leto delal z varovanimi podatki, o teh ni navajal takih dejstev, da bi lahko veljal za izdajalca pomembnih zaupnih vojaških informacij v tujini, kajti tožnik ni navajal o teh podatkih drugega, kot da je „bil seznanjen s podatki o vseh osebah na višjih položajih“. Tožnikove navedbe po presoji sodišča tako niso podlaga za sklepanje o utemeljenem tveganju, da bi bil po vrnitvi „kot izdajalec zaupnih informacij v tujini“ izpostavljen nečloveškemu ravnanju ali kazni. Da njegove navedbe o zaslišanjih in zaporu, kot tožnik navaja v tožbi, implicirajo, da bi bil tožnik kot izdajalec tajnih podatkov izpostavljen mučenju, kazenskemu postopku brez temeljnih procesnih pravic, izsiljevanju priznanj, je nedopustna tožbena novota (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), in enako tudi sklicevanje pri tem na članke in poročila, v katerih so za tožnikovo izvorno državo izpostavljene informacije o arbitrarnih aretacijah, mučenju in izsiljevanju priznanja itd. Tožnik se ob tem ne more z uspehom sklicevati, da o tem sicer v postopku ni podal navedb, vendar ga o tem tudi ni nihče vprašal, kajti omogočeno mu je bilo, da utemelji svojo prošnjo tudi z navedbo dejstev in dokazov o resni škodi, ki bi mu grozila (prvi odstavek 21. člena ZMZ), saj je bil o tem, kaj bi se zgodilo, če bi se vrnil v izvorno državo, izrecno vprašan tako ob podaji prošnje kot na osebnem razgovoru, in tega v tožbi niti ne trdi drugače. Tožnik pa razlogov za vložitev svoje prošnje tudi ni utemeljil s kakšno dokumentacijo, saj v določenem roku in brez opravičila ni predložil nobenega dokumenta (do takega postopanja tožnika se sodišče opredeljuje v zvezi z zavrnilnim razlogom po 11. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ).

12. Ker po navedenem sodišče pritrjuje zaključku organa o obstoju zavrnilnega razloga po 3. točki prvega odstavka, ki je v obravnavanem primeru tudi bistven, sodišče s tem že pritrjuje odločitvi organa v izpodbijani odločbi.

13. Vezano na razlogovanje v 10. točki obrazložitve te sodbe sodišče v nadaljevanju presoja pravilnost ugotovitve upravnega organa, da je podan tudi zavrnilni razlog iz 11. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Po navedeni zakonski določbi je zavrnilni razlog podan, če prosilec brez opravičljivega razloga v določenem roku ni priskrbel dokumentacije in podatkov iz četrte alinee 23. člena tega zakona, to je dokumentacije glede njegove starosti, spola, porekla, istovetnosti, državljanstva, krajev, kjer se je pred tem nahajal, prepotovanih poti, potovalnih dokumentov ter razlogov za vložitev prošnje. Iz spisne dokumentacije izhaja, da je bil tožnik k predložitvi dokumentov pozvan ob podaji prošnje, z rokom 15 dni, ki teče od 17. 2. 2016 dalje (tedaj je navajal, da bi lahko dobil rojstni list in potni list) ter v vabilu na osebni razgovor, da dokumentacijo predloži 14. 3. 2016 oziroma po podaljšanju roka do 21. 3. 2016. Na osebnem razgovoru 14. 3. 2016 je navajal, da mu je prijateljica poslala vozniško dovoljenje, vojaško knjižico, rojstni list in fotografijo, ki izkazuje, da je bil zaposlen v vojski, ter da dokumente pričakuje v tekočem tednu. Vendar do izdaje odločbe 31. 3. 2016 organu ni predložil nikakršne dokumentacije. Tožbi, vloženi 15. 4. 2016, pa kopijo osebnega dokumenta ali dokumentov prilaga, vendar te dokumente sodišče presoja kot nedovoljene dokaze (tretji odstavek 20. člena ZUS-1); zato tožnika tudi ni pozvalo, naj predloži prevod v slovenski jezik. Sodišče namreč ne sprejema kot utemeljenih njegovih navedb, da organa ni bil dolžan obvestiti, da dokumentov ne more posredovati pravočasno, ker naj bi ne bil na to dolžnost opozorjen. Tožniku je bil v pisnem vabilu na osebni razgovor določen rok za predložitev dokumentov 14. 3. 2016 in na njegovo prošnjo nato podaljšan do 21. 3. 2016, kar pomeni, da se je moral zavedati pomena roka in je (enkrat) tudi zaprosil za njegovo podaljšanje. V nadaljevanju pa, čeprav dokumentov do izteka podaljšanega roka ni predložil, ni več zaprosil za podaljšanje roka, niti ni organa obvestil o tem, da naj bi jih ne mogel predložiti, in o razlogih za to. Ob takem ravnanju tožnika pa po presoji sodišča organ tudi ni imel podlage za zaključevanje, da gre za opravičljive razloge (prva in druga alinea tretjega odstavka 21. člena ZMZ), torej da se je tožnik kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje in da je podal utemeljene razloge, zakaj dokazov ni mogel predložiti. Še toliko manj pa je utemeljena tožnikova navedba, da bi, ob njegovi pasivnosti, organ moral preveriti, ali se je tožnik kar najbolj potrudil za predložitev dokumentov. Glede na navedeno so nadaljnje tožbene navedbe o tem, da bi organ moral dvom v verodostojnost tožnikove zatrjevane identitete posebej utemeljiti, pravno nerelevantne.

14. Sodišče pa pritrjuje tudi zaključku organa, da je podan tudi zavrnilni razlog po 5. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ, ki določa, da se prošnjo lahko zavrne kot očitno neutemeljeno, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost. Spisne listine namreč izkazujejo, kot ugotavlja tudi organ, da je bil tožnik v Nemčiji in Avstriji zavrnjen (12., 13. 2. 2016) ter se je potem vrnil in podal prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji (16. 2. 2016). Sam je v prošnji navedel, da je iz izvorne države potoval med drugim preko Srbije in Hrvaške, Slovenije in v Nemčijo, ki je bila njegova ciljna država. Po njegovih navedbah v prošnji in glede na dokument v spisni dokumentaciji je bil tožnik prvič v Sloveniji 11. 2. 2016, identificiran na PP Metlika, in tudi tedaj je kot ciljno državo navedel Nemčijo (kamor je pot tudi nadaljeval). Glede na to brez podlage trdi, da je prošnjo za mednarodno zaščito oddal takoj, kot je bilo to mogoče, ob tem, ko ne navede utemeljenega razloga za to, da prošnje pred 16. 2. 2016, ko jo je podal v Sloveniji, ni oddal v drugi varni državi, skozi katero je potoval, niti, zakaj je ni podal, ko je bil prvič identificiran v Sloveniji (11. 2. 2016).

15. Sodišče še dodaja, da tožnik v uvodnem delu tožbe povzema nekatere določbe ZMZ in se sklicuje na več odločb Ustavnega sodišča ter iz teh povzema nekatera stališča. Teh navedb, ker ne gre za konkretne navedbe o kršitvah materialnega ali procesnega prava, ki bi jih zagrešil organ v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, sodišče vsebinsko ne presoja ter nanje vsebinsko ne odgovarja. Na navedbe v sklepnem delu tožbe, da je izpodbijana odločba, ki je bila izdana v pospešenem postopku, nepopolno in le splošno obrazložena, pa sodišče odgovarja, da so po njegovi presoji razlogi za odločitev obrazloženi v taki meri, da se s tem ne posega v tožnikovo pravico do pravnega sredstva in da je tudi možen preizkus zakonitosti odločbe (kar izhaja tudi iz predhodnih točk obrazložitve te sodbe).

16. Zaključno sodišče še ugotavlja, da je v teku tega upravnega spora stopil v veljavo ZMZ-1 (24. 4. 2016), kar pa na postopek sodnega varstva v tej zadevi ne vpliva (125. člen ZMZ-1).

17. Ker je sodišče po navedenem presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Z dokaznim predlogom za njegovo zaslišanje je tožnik implicitno predlagal odločanje po glavni obravnavi. Vendar je sodišče na podlagi druge alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 lahko odločilo brez glavne obravnave, saj novih dejstev in novih dokazov, kot je že obrazložilo, v postopku presoje zakonitosti izpodbijane odločbe ne more upoštevati.