Jedro

Določbe 1. točke prvega odstavka 273. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 53. člena ZBan-2 so jasne in izrecne, tako da pomenijo lex specialis, ki ureja varstvo javnega interesa na področju bančništva z opredelitvijo pogojev, pod katerimi je določena oseba lahko imenovana oziroma lahko opravlja funkcijo člana nadzornega sveta banke.

Ukrep prepovedi opravljanja funkcije člana nadzornega sveta banke po 1. točki prvega odstavka 273. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 53. člena ZBan-2 pravilno in ustavno dopustno izreči tudi pod tam določenimi pogoji in da z izpodbijano odločbo izrečeni ukrep ni vezan na pogoje, ki jih v zvezi s pravnimi posledicami kazenske obsodbe ureja osmo poglavje KZ-1 (78. do 80. člen).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Banke Slovenije, Sveta Banke Slovenije, PBH-24.50-012/15-002 z dne 4. 9. 2015, s katero je tožena stranka tožniku v 1. točki izreka izrekla prepoved opravljanja funkcije člana nadzornega sveta banke na podlagi 1. točke prvega odstavka 273. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2). Z navedeno odločbo je tožena stranka tudi odločila, da bo informacijo o izrečenem ukrepu v obsegu iz drugega odstavka 277. člena ZBan-2 objavila na svoji spletni strani, pri čemer skladno z drugim odstavkom 278. člena ZBan-2 identiteta člana nadzornega sveta iz 1. točke izreka in podatki o banki ne bodo objavljeni.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom, s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločbo, in se na podlagi drugega odstavka 71. člen ZUS-1 nanjo sklicuje kot na razloge sodbe. Glede na tožbene navedbe še dodaja, da prenehanje opravljanja funkcije člana nadzornega sveta ni nastopilo _ex lege_ - na podlagi samega zakona, temveč na podlagi odločbe. Pri odločanju pristojni organ ni upošteval zgolj obsodbe za kaznivo dejanje, temveč še številne druge okoliščine ter na podlagi presoje vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin zaključil, da tožnik nima ugleda in lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke in da zato ne izpolnjuje pogojev iz 2. točke prvega odstavka 53. člena ZBan-2. 3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožnik (v nadaljevanju revident) revizijo in se glede njene dovoljenosti sklicuje na 2. točko1 drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prvostopenjsko sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbi ugodi ter odpravi odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrne v ponoven postopek, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrže, podrejeno pa, naj jo zavrne.

5. Po vložitvi revizije je revident vložil še predlog za obnovo postopka na podlagi 6. točke 96. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je s sklepom X Ips 260/2016 z dne 11. 10. 2016 na podlagi četrtega odstavka 402. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 404. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo, da se prekine postopek s predlogom za obnovo postopka, in sicer do zaključka postopka z revizijo.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

8. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V postopku revizije se presoja omejuje tudi na obseg, ki izhaja iz dovoljenosti revizije kot vsebinske procesne predpostavke. To pomeni, da se v primeru, ko je revizija dovoljena zaradi odgovora na pomembno pravno vprašanje, presoja sodišča omejuje na revidentovo trditveno podlago in okvir, ki izhaja iz navedenega pomembnega pravnega vprašanja.2

9. Revizija je dovoljena po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj gre po presoji Vrhovnega sodišča po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo, in sicer o vprašanju, ali izrek ukrepa prepovedi opravljanja funkcije člana nadzornega sveta banke po 1. točki prvega odstavka 273. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 53. člena ZBan-2 predstavlja pravno posledico kazenske obsodbe, in če jo, ali je izrek takšnega ukrepa pravno dopusten, saj v skladu z drugim odstavkom 78. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) pravne posledice obsodbe ne morejo nastati, če je bila storilcu za kaznivo dejanje izrečena zgolj denarna kazen.

10. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje in na katero je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je bil revident na 22. redni seji Vlade Republike Slovenije s sklepom, št. 01411-11/2013/2 z dne 6. 9. 2013, imenovan za člana nadzornega sveta SID banke za dobo petih let. Dne 7. 7. 2015 je tožena stranka izdala odločbo o začetku postopka za prepoved opravljanja funkcije člana nadzornega sveta banke, ker je iz podatkov, s katerimi je razpolagala, izhajal utemeljen sum, da revident ne izpolnjuje zakonskih pogojev za opravljanje funkcije. Na podlagi informacije, da je bil revident obsojen zaradi izdaje tajnih podatkov, je ocenila, da kljub temu, da sodba še ni bila pravnomočna, to dejstvo lahko negativno vpliva na ugled člana nadzornega sveta, zato je SID banko dvakrat (prvič pred pravnomočnostjo in nato še po pravnomočnosti kazenske sodbe) pozvala, da izdela oceno primernosti za revidenta. Komisija SID banke je obakrat izdelala Delno oceno primernosti, v kateri je ugotovila, da revident izpolnjuje večino meril primernosti za člana nadzornega sveta in izdala pozitivno mnenje pod pogojem, da izvede dodatne ukrepe. V drugem primeru mu je naložila, da se udeleži izobraževanja iz naslova varovanja tajnih podatkov in o tem predloži potrdilo, kar je tudi storil. Po pridobitvi revidentove izjave glede razlogov za začetek postopka je tožena stranka na podlagi 1. točke prvega odstavka 273. člena in 2. točke prvega odstavka 53. člena ZBan-2 ter na podlagi določb Smernic o ocenjevanju primernosti članov organov vodenja ali nadzora in nosilcev ključnih funkcij - EBA/GL/2012/06 z dne 22. 11. 2012 (v nadaljevanju Smernice EBA), ki so prenesene v Sklep o skrbnosti članov uprave in nadzornega sveta bank in hranilnic (v nadaljevanju Sklep o skrbnosti),3 opravila presojo in sklenila, da član ne izpolnjuje pogojev in ne ustreza merilom za opravljanje funkcije člana nadzornega sveta banke, saj nima ugleda in lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke. Po oceni tožene stranke je šlo za okoliščine, ki jih ni bilo mogoče odpraviti drugače kot s prepovedjo opravljanja funkcije, dokler obstaja pravnomočna obsodba zaradi kaznivega dejanja in obsodba ni izbrisana. Zato je odločila, kot sledi iz izreka njene odločbe.

11. Na podlagi prve točke prvega odstavka 273. člena ZBan-2 Banka Slovenije članu nadzornega sveta banke z odločbo prepove opravljanje funkcije, če član ob imenovanju ali po nastopu funkcije ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje iz prvega odstavka 53. člena tega zakona, ki med drugim določa, da je za člana nadzornega sveta banke lahko imenovana oseba, ki ima ugled in lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke ter njeno ravnanje ne vzbuja dvoma o njeni zmožnosti za zagotovitev varnega in skrbnega nadzora nad vodenjem poslov banke v skladu s profesionalno skrbnostjo in najvišjimi etičnimi standardi ter preprečevanjem nasprotja interesov. Po izrecni določbi zakona se šteje, da oseba nima ugleda in lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke, če je bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja in obsodba še ni bila izbrisana (1. točka drugega odstavka 53. člena ZBan-2).

12. S pravnim vprašanjem, ki je predmet revizijske presoje v obravnavani zadevi, revident pravzaprav sprašuje, ali je ukrep prepovedi opravljanja funkcije člana nadzornega sveta banke po 1. točki prvega odstavka 273. člena v zvezi 2. točko prvega odstavka in 1. točko drugega odstavka 53. člena ZBan-2 mogoče izreči samo pod pravili oziroma pogoji, ki jih v zvezi s pravnimi posledicami kazenske obsodbe ureja osmo poglavje KZ-1 (78. do 80. člen).

13. Vrhovno sodišče v zvezi z navedenim ugotavlja, da je tožena stranka svojo odločitev, tako glede na izrek izpodbijane odločbe kot tudi glede na njeno obrazložitev, utemeljila na 1. točki prvega odstavka 273. člena ZBan-2 in sicer, da revident ni (več) izpolnjeval pogojev za opravljanje funkcije člana nadzornega sveta banke iz 2. točke prvega odstavka v povezavi s 1. točko drugega odstavka 53. člena ZBan-2, ker je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja (izdaje tajnih podatkov po prvem odstavku 260. člena KZ-1) in obsodba še ni bila izbrisana. S tem je tožena stranka sledila ureditvi ZBan-2, ki v drugem odstavku 53. člena vzpostavlja neizpodbojno pravno domnevo, da oseba nima ugleda in lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke, če je bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja in obsodba še ni bila izbrisana.

14. Glede na navedeno je mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da se ureditev ZBan-2 z določbo drugega odstavka 53. člena dejansko približuje značilnostim pravnih posledic obsodbe (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in da je tožena stranka v zvezi s svojo presojo pri odločanju pravno vezana tako pri ugotavljanju pogojev za opravljanje funkcije člana nadzornega sveta, kot tudi pri ukrepanju v primeru, če član pogojev ne izpolnjuje (21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Vendar pa glede na vsebino izpodbijane odločbe tožene stranke ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da je za presojo pomembno, da je ob navedenem dejstvu tožena stranka ovrednotila tudi druge vidike oziroma okoliščine, ki bi tudi lahko utemeljevale ukrep, izrečen v izpodbijani odločbi. Vrhovno sodišče v tem delu pritrjuje revidentu, da prav zaradi navedene neizpodbojne pravne domneve iz drugega odstavka 53. člena ZBan-2, ki je bila uporabljena v obravnavani zadevi kot podlaga za odločitev tožene stranke, razlikovanje med posledico, ki nastane neposredno na podlagi zakona (ex lege) in posledico, ki nastane na podlagi (izpodbijane) odločbe tožene stranke, v zadevi ni pravno pravilno.

15. Vendar pa se revident moti, ko uveljavlja, da je glede na podane pravne in dejanske okoliščine zadeve ukrep tožene stranke na podlagi 273. člena v povezavi s 53. členom ZBan-2 treba šteti za kazensko posledico obsodbe, ki se lahko izreče samo pod pogoji iz osmega poglavja KZ-1. Navedene določbe ZBan-2 so jasne in izrecne, tako da pomenijo _lex specialis_, ki ureja varstvo javnega interesa na področju bančništva z opredelitvijo pogojev, pod katerimi je določena oseba lahko imenovana oziroma lahko opravlja funkcijo člana nadzornega sveta banke. Navedene omejitve, ki sicer nastopijo (tudi) na podlagi pravnomočne obsodbe določene osebe za kaznivo dejanje (1. točka drugega odstavka 53. člena ZBan-2), same po sebi ne pomenijo sankcioniranja te osebe, temveč so namenjene varstvu bank in njihovih strank, torej s ciljem, da bo navedeno funkcijo v banki opravljala le oseba, ki izpolnjuje zahtevne pogoje za zaupanje v visoko strokovno in osebnostno primernost, ki jih določa zakon (53. člen in 273. člen ZBan-2). Specialnost ureditve je še toliko pomembnejša z vidika dejstva, da članstvo v nadzornem svetu pomeni posebno korporacijskopravno ter obligacijsko razmerje imenovane osebe z družbo4 in gre torej za posebno upravičenje, ki je v danem primeru izrecno urejeno zgolj za področje bančništva.

16. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi stališču revidenta, da posebna ureditev pogojev za opravljanje funkcije člana nadzornega sveta banke v ZBan-2 pomeni nedopusten obid kazenskopravnih kavtel in postavljanje posameznikov v neenake položaje ter nedopusten poseg v ustavno zagotovljeno pravico do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave). Splošna ureditev osmega poglavja KZ-1 ureja primere posledic obsodbe za kazniva dejanja ali posamezne kazni tako, da predpisuje določene pogoje oziroma primere, ko tam predpisana posledica lahko nastopi (78. do 80. člen KZ-1). Vendar pa taka splošna zakonska ureditev ne izključuje ureditve v _lex specialis_, ki bi določila od tega drugačne pogoje ali drugačne primere. Prav táko ureditev pa pomeni citirana ureditev 273. člena Zban-2, v povezavi s 53. členom ZBan-2, ki ne vključuje pravil KZ-1 in se nanje ne sklicuje. Pri tem je zmotna revidentova trditev, da bi moralo biti táko razmerje do KZ-1 (konkretneje izključitev uporabe določb KZ-1) v ZBan-2 izrecno določeno, saj izključitev uporabe splošne ureditve izhaja iz jasnih določb ZBan-2 in splošnih pravil o uporabi prava. Prav tako pa ni videti, da bi zakonodajalec s tem, ko je posebej uredil pogoje za opravljanje funkcije članstva v nadzornem svetu banke, te določil brez razumnega razloga v prevladujočem javnem interesu, pa čeprav so ti deloma strožji od ureditve posledic kazenske obsodbe v KZ-1. Zgolj splošno revidentovo zatrjevanje, da gre pri tem za nedopusten poseg v ustavne pravice, pa za sklep o neustavnosti ureditve ZBan-2 ne zadošča. 17. Vrhovno sodišče ob tem zavrača tudi zatrjevano kršitev 22. člena Ustave zaradi neenakega obravnavanja revidenta glede na ustaljeno sodno prakso, saj članstva v organu nadzora ni mogoče enačiti z delovnim razmerjem ali s kakšnim drugim razmerjem, ki bi bil z njim primerljiv do te mere, da bi bilo mogoče govoriti o zaposlitvi,5 zato je tudi sklicevanje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki obravnava vprašanja kazenskih posledic obsodbe v povezavi s prenehanjem delovnega razmerja (npr. sodba VIII Ips 126/2007 z dne 11. 3. 2008, VIII Ips 408/2007 z dne 25. 3. 2008 in VIII Ips 450/2007 z dne 6. 4. 2009), neupoštevno.6 Povedano drugače, ker pravni sklepi Vrhovnega sodišča v obravnavanih primerih temeljijo na bistveno različnih okoliščinah, tudi ni mogoče šteti, da bi sodišče prve stopnje odstopilo od v reviziji citirane prakse Vrhovnega sodišča, kot to uveljavlja revident. 18. Glede na navedeno je na obravnavano pomembno pravno vprašanje treba odgovoriti tako, da je ukrep prepovedi opravljanja funkcije člana nadzornega sveta banke po 1. točki prvega odstavka 273. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 53. člena ZBan-2 pravilno in ustavno dopustno izreči tudi pod tam določenimi pogoji in da z izpodbijano odločbo izrečeni ukrep ni vezan na pogoje, ki jih v zvezi s pravnimi posledicami kazenske obsodbe ureja osmo poglavje KZ-1 (78. do 80. člen).

19. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (87. člen ZUS-1).

20. Ker revident z revizijo ni uspel, sam krije svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Revident na 2. strani revizije sicer navede, da vlaga revizijo na podlagi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, vendar pa se v II. delu revizije, kjer utemeljuje njeno dovoljenost, sklicuje le na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in podaja le navedbe v zvezi s tem, zato Vrhovno sodišče šteje, da gre pri začetni navedbi 3. točke za lapsus in da revident uveljavlja dovoljenost revizije le po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 2 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 433/2014 z dne 16. 12. 2015. 3 Uradni list RS, št. 62/11, 74/13, in 25/15-ZBan-2. Navedeni Sklep o skrbnosti, ki je bil izdan za izvrševanje ZBan-1, je na podlagi 405. člena ZBan-2 prenehal veljati, vendar se še uporablja do sprejetja novega podzakonskega predpisa. 4 Navedeno razmerje pa ni varovano s pravico iz 49. člena Ustave Republike Slovenije; glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-311/11 z dne 25. 4. 2013, 57. točka obrazložitve. 5 Prav tam. Glej tudi R. Bohinc v M. Kocbek (ur.): Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2. knjiga, 168. do 470. člen, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 309. 6 V navedenih zadevah je Vrhovno sodišče presodilo, da imata določbi pete alineje tretjega odstavka in sedmega odstavka 88. člena Zakona o obrambi, ki kot izrecni pogoj za opravljanje poklicnega dela na obrambnem področju določata nekaznovanost, vse značilnosti pravnih posledic obsodbe iz takrat veljavnih 99. in 100. člena KZ, zaradi česar ju je treba razlagati ob hkratnem upoštevanju navedenih določb KZ o pravnih posledicah obsodbe.