Jedro

Prenehanje opravljanja funkcije člana nadzornega sveta ni nastopilo ex lege - na podlagi samega zakona, temveč na podlagi odločbe. Pri odločanju pa pristojni organ, kot to jasno sledi iz razlogov izpodbijane odločbe, kot pravno relevantnega dejstva ni upošteval zgolj obsodbe za kaznivo dejanje kot takšne, temveč je upošteval še številne druge okoliščine ter na podlagi presoje vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin zaključil, da tožnik nima ugleda in lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke ter da zato ne izpolnjuje pogojev iz 2. točke prvega odstavka 53. člena ZBan-2. tožena stranka pri svoji odločitvi poleg obstoja pravnomočne obsodbe kot relevantne okoliščine upošteva še stopnjo krivde (eventualni naklep), zlasti pa njeno vsebino oziroma njen domet, tako v pogledu vrste kaznivega dejanja (izdaje tajnih podatkov) kot pomena podatkov, ki so bili razkriti (razkritje občutljivih podatkov na državni ravni) in negativnih učinkov razkritja (na odnos med državama), kar vse nato postavi nasproti zahtevam, ki jih pred člana nadzornega sveta postavlja njegova funkcija v banki, zlasti zahtevi po varovanju zaupnih podatkov, na katerih bančništvo pravzaprav temelji, ter zahtevi po zagotavljanju varnega in skrbnega nadzora nad vodenjem poslov banke.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Svet Banke Slovenije je z izpodbijano odločbo tožniku v 1. točki izreka na podlagi 1. točke prvega odstavka 273. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2) prepovedal opravljanje funkcije člana nadzornega sveta banke A. (v nadaljevanju banka A.), ker ne izpolnjuje pogojev za opravljanje te funkcije iz 2. točke prvega odstavka 53. člena ZBan-2 v povezavi s 1. točko drugega odstavka 53. člena ZBan-2, točneje, ker kot član nadzornega sveta nima ugleda in lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke ter njegovo ravnanje vzbuja dvom o njegovi zmožnosti za zagotovitev varnega in skrbnega nadzora nad vodenjem poslov banke v skladu s profesionalno skrbnostjo in najvišjimi etičnimi standardi ter preprečevanjem nasprotja interesov, ker je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja izdaje tajnih podatkov po prvem odstavku 290. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v kazenskem postopku pod opravilno številko V K … in obsodba še ni bila izbrisana ter v 2. točki izrekel, da bo tožena stranka v skladu z 277. členom ZBan-2 informacijo o izrečenem ukrepu v obsegu iz drugega odstavka 277. člena ZBan-2 objavila na spletni strani Banke Slovenije ter da v skladu z drugim odstavkom 278. člena ZBan-2 v povezavi s prvim odstavkom 278. člena ZBan-2 identiteta člana nadzornega sveta iz 1. točke izreka te odločbe in podatki o banki ne bodo objavljeni.

2. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je bil tožnik na 22. redni seji Vlade RS s sklepom št. 01411-11/2013/2 z dne 6. 9. 2013 imenovan za člana nadzornega sveta banke A. za dobo petih let. Dne 7. 7. 2015 je tožena stranka izdala odločbo o začetku postopka za prepoved opravljanja funkcije člana nadzornega sveta banke, ker je iz podatkov, s katerimi je razpolagala, izhajal utemeljen sum, da tožnik ne izpolnjuje zakonskih pogojev za opravljanje funkcije. Tožnik je bil pozvan, da se o razlogih za začetek postopka izjavi, kar je tudi storil in posredoval svojo izjavo ter predložil dokaze za svoje navedbe, nakar je bilo na podlagi določb 1. točke prvega odstavka 273. člena ZBan-2, 2. točke prvega odstavka 53. člena ZBan-2 ter na podlagi določb Smernic o ocenjevanju primernosti članov organov vodenja ali nadzora in nosilcev ključnih funkcij (v nadaljevanju Smernice EBA), ki so prenesene v Sklep o skrbnosti članov uprave in nadzornega sveta bank in hranilnic (v nadaljevanju Sklep o skrbnosti), odločeno, kot sledi iz izreka.

3. Nadalje se pojasnjuje, da je sprememba Sklepa o skrbnosti, ki podrobneje ureja postopek ocene primernosti članov uprave oziroma nadzornega sveta, stopila v veljavo po imenovanju tožnika za člana nadzornega sveta banke A. in da zato v postopku izbire še ni bilo potrebno izdelati ocene primernosti. Ta potreba je nastopila kasneje, ko je tožena stranka na podlagi informacije, da je bil tožnik obsojen zaradi izdaje tajnih podatkov, ocenila, da kljub temu, da sodba še ni bila pravnomočna, to dejstvo lahko negativno vpliva na ugled člana nadzornega sveta banke A. Zato je banko A. dvakrat (prvič pred pravnomočnostjo in nato še po pravnomočnosti sodbe) pozvala, da izdela oceno primernosti za tožnika. Komisija banke A. je obakrat izdelala t.i. Delno oceno primernosti, v kateri je ugotovila, da tožnik izpolnjuje večino meril primernosti za člana nadzornega sveta in izdala pozitivno mnenje pod pogojem, da izvede dodatne ukrepe. V drugem primeru mu je naložila, da se udeleži izobraževanja iz naslova varovanja tajnih podatkov in o tem predloži potrdilo, kar je le-ta tudi storil. 4. Iz obrazložitve nadalje sledi, da se tožena stranka s končno oceno primernosti, ki jo je izdelala banka A., ne strinja. Visoko stopnjo dvoma v osebnostno in moralno primernost člana po presoji tožene stranke vzbuja že sama narava kaznivega dejanja, saj bančništvo primarno sloni ravno na varovanju zaupnih podatkov, medtem ko je izdaja tajnih podatkov, kakršna je opisana v zadevni sodbi (kot izdaja državne tajnosti), v diametralnem nasprotju s profesionalno skrbnostjo in najvišjimi etičnimi standardi, ki se zahtevajo za člane nadzornega sveta. Kot neprofesionalno in neetično se ocenjuje tudi, da tožnik v postopku imenovanja Vlade ni izrecno opozoril, da je v kazenskem postopku, ter poudarja, da gre za odmevno zadevo, saj je bila informacija o pravnomočni sodbi izpostavljena v večini dnevnih časopisov. Oseba, ki ima načet ugled, pa po stališču tožene stranke nima potrebnih lastnosti za opravljanje funkcije člana nadzornega sveta banke, kakršne se zahtevajo po določbah 53. člena ZBan-2 in ne more več tvorno sodelovati pri procesih upravljanja, zlasti procesih upravljanja tveganj, ki jim je banka izpostavljena pri svojem poslovanju in za katere nadzorni svet skupaj z upravo banke prevzema splošno odgovornost. Zgolj potrdilo o tožnikovi udeležbi na seminarju o varovanju tajnih podatkov te nadzorniške ocene ne spreminja. Tožena stranka zato tožnikovo sklicevanje na potrdilo o opravljenem izobraževanju zavrne kot neupoštevno.

5. Obrazloženo zavrne tudi ostale trditve in dokaze, ki jih vsebuje tožnikova izjava, ki jo je dal v zvezi z odločbo o začetku postopka. Pri tem nasprotuje trditvi tožnika, da 2. točka prvega odstavka 53. člena ZBan-2 oziroma odločitev, sprejeta na tej podlagi, dejansko pomeni pravno posledico obsodbe iz 78. člena KZ-1, in da je kot takšna v nasprotju z ureditvijo v KZ-1, po kateri pravne posledice obsodbe ne morejo nastati, če je bila storilcu za kaznivo dejanje izrečena denarna kazen, kot je bila tožniku izrečena v konkretnem primeru. Navaja, da tožnik kot član nadzornega sveta ne opravlja javnih funkcij niti ne izvršuje pooblastil uradne osebe in z banko ni v delovnem razmerju ter da se zato že iz tega razloga določbe KZ-1 o nastopu pravnih posledic obsodbe nanj ne nanašajo. Predvsem pa tožena stranka zanika, da bi šlo v konkretnem primeru pri izrečenem ukrepu oziroma zakonski ureditvi za avtomatično (pravno) posledico obsodbe ter vztraja, da gre pri pravnomočni sodbi za dejstvo oziroma informacijo, ki povzroča dvom o ugledu člana in ki ga je bila tožena stranka dolžna upoštevati pri presoji njegove primernosti. Potreben ugled in lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke v skladu s profesionalno skrbnostjo in najvišjimi etičnimi standardi so namreč eden izmed pogojev iz 53. člena ZBan-2 za imenovanje člana nadzornega sveta banke, ti pa morajo biti izpolnjeni ves čas opravljanja funkcije. Presoja primernosti člana pa je v konkretnem primeru pokazala, da tako zaradi same obsodbe, zlasti njene vsebine, tj. izdaje tajnih podatkov, kot prikrivanja dejstva, da poteka postopek pred sodiščem, tožnik kot član nadzornega sveta nima ne ugleda ne lastnosti za vodenje poslov banke. Ukrep prestane tudi test sorazmernosti z vidika delikta in posledic, ki lahko prizadenejo banko ob morebitnem nadaljnjem ravnanju tožnika v funkciji člana nadzornega sveta. Tožnik v svoji izjavi nasprotno ni ponudil trditev in dokazov, ki bi ovrgli utemeljeni sum in oceno primernosti, ki jo je pripravila tožena stranka. Zato tožena stranka zaključi, da tožnik s tem, ko nima ugleda in lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke, ne izpolnjuje predpisanih pogojev za opravljanje funkcije člana nadzornega sveta in da je zato na mestu prepoved opravljanja funkcije, dokler obstaja pravnomočna obsodba zaradi kaznivega dejanja in obsodba ni izbrisana.

6. Glede 2. točke izreka tožena stranka pojasni, da razkritje informacije o izrečenem ukrepu temelji na določbah 277. člena ZBan-2 in Uredbe (EU) št. 575/2013, medtem ko se identiteta kršitelja ne objavi iz razlogov iz 1. alinee prvega odstavka 278. člena ZBan-2. 7. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovni postopek, oziroma podredno, ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe, v vsakem primeru pa povrnitev stroškov postopka. Pravni interes za tožbo izkazuje v dejstvu, da izpodbijana odločba neposredno in konkretno vpliva na njegovo obstoječo in bodočo kariero na področju bančništva in finančnih institucij. Tožbo pa šteje za edino pravno pot, da se odpravijo neugodne posledice izpodbijane odločbe, s katero, tako trdi, je poseženo v njegovo pravico do svobode dela iz 49. člena Ustave.

8. V dejanskem pogledu poudarja, da je bil imenovan za člana nadzornega sveta banke A. v času, ko je zoper njega že tekel kazenski postopek, da je bila vsebina obtožbe javna oziroma medijsko izpostavljena in da je bila na ta način s kazenskim postopkom seznanjena tako Vlada, ki je dvakrat odločala o odvezi tajnosti tožnika, kot tožena stranka. Vlada je torej tožnika imenovala za člana nadzornega sveta kljub vedenju, da zoper njega poteka kazenski postopek, o čemer priča (in naj jo sodišče pridobi uradoma) dokumentacija o odvezi tajnosti tožnika v kazenskem postopku. Banka A. pa je še po pravnomočnosti kazenske sodbe o tožniku podala pozitivno mnenje in na podlagi Delne ocene primernosti ugotovila, da tožnik izpolnjuje večino meril primernosti za opravljanje funkcije člana nadzornega sveta. Zahtevo, da se udeleži izobraževanja iz naslova varovanja tajnih podatkov, je tožnik pravočasno in v celoti izpolnil, zato je banka A. ugotovila, da zadržki zoper tožnika ne obstajajo. Zakaj se tožena stranka z Delno oceno primernosti in sprejetimi ukrepi banke A. ne strinja, pa po navedbah v tožbi iz razlogov izpodbijane odločbe ni razvidno.

9. Določb materialnega zakona (ZBan-2 in KZ-1) tožena stranka potrditvah v tožbi ne uporabi pravilno. Glede na njihovo vsebino, zlasti glede na numerus clausus razlogov, iz katerih član nadzornega sveta ne more opravljati funkcije, je po mnenju tožnika razvidno, da imajo določbe 2. točke prvega odstavka 53. člena v zvezi z drugim odstavkom 53. člena ZBan-2 zgolj deklaratorno naravo in da pravne posledice nastanejo po samem zakonu in ne z odločbo tožene stranke. Pravne posledice obsodbe določa KZ-1 in jih ne sme oziroma ne more vsebovati katerikoli drug zakon ali predpis, tudi ne ZBan-2 ali Sklep o skrbnosti. KZ-1 pa določa, da pravne posledice obsodbe ne morejo nastati, če je bila storilcu za kaznivo dejanje izrečena denarna kazen. Tožnik opozarja, da mu je bila v kazenskem postopku izrečena denarna kazen, kar priznava tudi tožena stranka, in da torej za izrečeni ukrep ni podlage. Takšno stališče potrjujeta pravni mnenji, ki ju je tožnik priložil izjavi, enako pa izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča (v odločbah VIII Ips 126/2007, VIII Ips 408/2007 in VIII Ips 450/2007). Za pravno zmotno pa tožnik šteje tudi trditev tožene stranke, da tožnik ni v delovnem razmerju z banko ter vztraja, da je (tudi) prepoved opravljati funkcijo člana nadzornega sveta nezakonita pravna posledica obsodbe.

10. Kolikor bi sodišče ugotovilo, da določbe ZBan-2 in Sklepa o skrbnosti ne ustvarjajo pravnih posledic obsodbe v nasprotju s KZ-1, pa je po mnenju tožnika treba ugotoviti, kaj je ugled. Pri tem se tožnik sklicuje na definicijo pojma v SSKJ, po kateri je ugled subjektivna kategorija, ki jo definirajo mnenja drugih ljudi, ki osebo poznajo in ki poznajo njene lastnosti. V tem pogledu pa iz odločbe jasno sledi, da tožnik kljub pravnomočni obsodbi, še vedno uživa zaupanje in ugled strokovne javnosti, zlasti ljudi v banki A., kar dokazujeta Delni oceni primernosti, dopis Generalnega sekretariata B. in imenovanje za predsednika komisije za tveganja pri banki A. Tožnik uživa ugled tudi v mednarodnem okolju, kar dokazuje zlasti njegovo imenovanje za častnega podpredsednika investicijske banke v času, ko je bil že v kazenskem postopku. Neupoštevanje navedenih okoliščin s strani tožene stranke je zato potrditvah v tožbi nepravilno in tudi v celoti neobrazloženo. Neobrazloženo pa je tudi neupoštevanje imenovanja tožnika za predsednika komisije za tveganje banke A. V zvezi z navedenim zato tožnik sodišču predlaga, da izvede narok in na naroku zasliši vse člane nadzornega sveta banke A., ki bodo lahko izpovedali, zakaj je bila dvakrat podana pozitivna ocena primernosti in zakaj so tožnika imenovali za predsednika komisije za tveganja, čeprav so bili seznanjeni s pravnomočno kazensko sodbo, ter zaslišanje B.B., ki bi lahko izpovedal kot eden od ministrov, pristojnih za predlaganje članov nadzornega sveta banke A. 11. Obstoj bistvenih kršitev pravil postopka tožnik vidi v pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane odločbe. Zlasti uporaba diskrecijske pravice je po tožbenih navedbah v bistvenem neobrazložena oziroma je v nasprotju z namenom 273. člena ZBan-2, načelo sorazmernosti pa pri odločanju ni upoštevano in je zato grobo poseženo v tožnikovo ustavno pravico do svobode dela. Sicer pa je odločitev v bistvenem neobrazložena tudi zato, ker tožena stranka razen pomanjkanja ugleda drugega razloga za prepoved ne navede in ne upošteva, čeprav je to le ena od predpostavk za narejeni zaključek.

12. Tožnik toženi stranki očita še, da ni upoštevala tožnikovega predloga in ni prekinila postopka ter vložila na Ustavno sodišče zahteve za oceno ustavnosti 2. točke prvega odstavka 53. člena ZBan-2 in zahteve za oceno zakonitosti Priloge 1 Sklepa o skrbnosti (tč. (a) tretjega odstavka 1. točke) zaradi neskladja z 78. in 79. členom KZ-1. Zato daje tožnik enak predlog sodišču, saj meni, da vsaka omenjena določba posebej, zlasti pa vse skupaj, na originaren način in s tem v nasprotju z zakonom in Ustavo določajo pravne posledice obsodbe. Pri tem šteje za spornega zlasti Sklep o skrbnosti, ki predpisuje dodatne pravne posledice obsodbe, ne da bi imel za to formalno in vsebinsko podlago v zakonu.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

14. Tožnik v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke, ki jih vsebuje odgovor na tožbo, in vztraja pri svojih stališčih in predlogih.

15. Tožba ni utemeljena.

16. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki se v skladu s 354. členom ZBan-2 uporablja tudi v postopku sodnega varstva po tem zakonu, sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

17. Tožnikovi ugovori v tožbi so v pretežni meri enaki ugovorom, ki jih je uveljavljal v izjavi o razlogih za začetek postopka in na katere prav tako pravilno odgovori že tožena stranka v izpodbijani odločbi. Tožnik namreč v tožbi, enako kot pred tem v izjavi, uveljavlja na prvem mestu napačno uporabo materialnega prava, to je določb 53. in 58. člena ZBan-2 v povezavi z določbami KZ-1 ter s tem povezano nepopolno ugotovitev dejanskega stanja; če temu ne bi sodišče sledilo, pa ugovarja izpodbijani odločitvi zaradi nepravilnih dejanskih zaključkov glede tožnikovega ugleda kot zakonskega pogoja za opravljanje funkcije člana nadzornega sveta banke in sedaj v tožbi še zaradi bistvenih kršitev določb postopka, ki jih vidi v neobrazloženosti oziroma pomanjkljivi obrazloženosti izpodbijane odločbe ter v nasprotju med obrazložitvijo in njenim izrekom.

18. Tako se sodišče strinja s toženo stranko, da v konkretnem primeru pri izpodbijanem ukrepu ne gre za pravno posledico obsodbe, kot se želi prikazati v tožbi. Prenehanje opravljanja funkcije člana nadzornega sveta namreč ni nastopilo ex lege - na podlagi samega zakona, temveč na podlagi odločbe. Pri odločanju pa pristojni organ, kot to jasno sledi iz razlogov izpodbijane odločbe, kot pravno relevantnega dejstva ni upošteval zgolj obsodbe za kaznivo dejanje kot takšne, temveč je upošteval še številne druge okoliščine ter na podlagi presoje vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin zaključil, da tožnik nima ugleda in lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke ter da zato ne izpolnjuje pogojev iz 2. točke prvega odstavka 53. člena ZBan-2(1). Po določbah drugega odstavka 53. člena ZBan-2 se sicer šteje, da oseba nima ugleda in lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke in da torej ne izpolnjuje pogoja iz 2. točke prvega odstavka že v primeru, če je pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja in obsodba še ni bila izbrisana, kar bi lahko pomenilo, da ugotavljanje drugih okoliščin v takšnem primeru niti ni potrebno. Ni pa seveda v zakonu nobene ovire za to, da se opravi presoja ugleda v skladu z Merili iz Sklepa o skrbnosti in s tem, ob upoštevanju še drugih okoliščin, ki kažejo na ugled člana nadzornega sveta, napravi ocena, kot je bilo očitno storjeno v konkretnem primeru in ko je bila šele na podlagi takšne ocene izdana odločba, s tem pa odstranjen tudi vsakršen dvom o zgolj deklarativni naravi izpodbijane odločitve oziroma o nastopu pravne posledice obsodbe po samem zakonu, ki se zatrjuje v tožbi. Tožbena izvajanja, ki se nanašajo na (ne)upravičenost nastopa pravnih posledic obsodbe zaradi izrečene denarne kazni, so zato nepotrebna ter za odločitev nerelevantna. Iz istega razloga pa so nepotrebna za odločitev tudi izvajanja tožene stranke v zvezi z 79. členom KZ-1(2), ki določa vrste pravnih posledic obsodbe, ter njena (sicer pravilna) ugotovitev, da tožnik kot član nadzornega sveta v banki ne opravlja javne funkcije oziroma pooblastil uradne osebe in da z banko tudi ni v delovnem, temveč korporacijskem in v pogodbenem razmerju, ter da (tudi) iz tega razloga ni pogojev za avtomatični nastop pravnih posledic obsodbe.

19. V zvezi s tožbenimi ugovori glede nastopa pravnih posledic obsodbe sodišče dodaja, da se ureditev v ZBan-2 z določbo drugega odstavka 53. člena dejansko približa značilnostim pravnih posledic obsodbe. Pač pa tožnik nima prav, ko trdi, da ima takšne značilnosti tudi ureditev, kakršno vsebuje Sklep o skrbnosti skupaj s Prilogo 1, in ki je bila skupaj z zakonsko ureditvijo podlaga za odločitev v konkretnem primeru. Iz Priloge, konkretno iz njene 1. točke namreč jasno sledi, da vsebuje merila in s tem (šele) podlago za ocenjevanje ustreznosti člana nadzornega sveta ter da po teh merilih pravnomočna obsodba pomeni zgolj eno od okoliščin, ki se upošteva pri oceni. Res je sicer, da gre za okoliščino, ki jo v skladu s četrtim odstavkom 1. točke(3) banka mora upoštevati pri oceni in ki je torej pomembna, ni pa nikjer določeno, da je njen vpliv odločilen in da je zgolj dejstvo pravnomočne obsodbe že tudi podlaga za zaključek, da član ni ugleden.

20. Ocena tožnikovega ugleda s strani tožene stranke je, kot sledi iz odločbe, utemeljena na konkretnih okoliščinah in kot takšna sledi izhodiščem, ki jih vsebuje zakonska in podzakonska ureditev (ZBan-2 in Sklep o skrbnosti). Po 2. točki prvega odstavka 53. člena ZBan-2 in po 6. členu Sklepa o skrbnosti se namreč od člana nadzornega sveta banke izrecno zahteva, da ves čas opravljanja svoje funkcije ravna s profesionalno skrbnostjo in v skladu z najvišjimi etičnimi standardi. Pri tem ko za zaključek, da član ni ugleden, tako po zakonu kot po Merilih zadošča že (resen) dvom o zmožnosti zagotavljanja skrbnega upravljanja banke. Merila za resen dvom glede ugleda so nato še posebej konkretizirana v 1. točki Priloge. Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da tožena stranka sledi tem merilom, s tem da poleg obstoja pravnomočne obsodbe kot relevantne okoliščine upošteva še stopnjo krivde (eventualni naklep), zlasti pa njeno vsebino oziroma njen domet, tako v pogledu vrste kaznivega dejanja (izdaje tajnih podatkov) kot pomena podatkov, ki so bili razkriti (razkritje občutljivih podatkov na državni ravni) in negativnih učinkov razkritja (na odnos med državama), kar vse nato tožena stranka postavi nasproti zahtevam, ki jih pred člana nadzornega sveta postavlja njegova funkcija v banki, zlasti zahtevi po varovanju zaupnih podatkov, na katerih bančništvo pravzaprav temelji (126. člen ZBan-2), ter zahtevi po zagotavljanju varnega in skrbnega nadzora nad vodenjem poslov banke. Pri tem tožena stranka po presoji sodišča utemeljeno zavzame stališče, da je izdaja tajnih podatkov v nasprotju s profesionalno skrbnostjo in najvišjimi etičnimi standardi, ki se zahtevajo za člane nadzornega sveta banke ter da že oseba, ki ima načet ugled, nima potrebnih lastnosti za opravljanje omenjene funkcije. Definicijo ugleda vsebujeta 2. točka prvega odstavka 53. člena ZBan-2 ter zlasti Priloga 1 Sklepa o skrbnosti v prvem odstavku 1. točke, kjer je določeno, da član ni ugleden, če njegovo osebno ali poslovno ravnanje vzbuja kakršenkoli resen dvom o zmožnosti zagotavljanja skrbnega upravljanja banke. Obravnavanje pojma ugled kot subjektivne kategorije, ki ga tožnik (prvič) ponuja v tožbi, torej, kot pravilno navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo, ni ustrezno in ga zato sodišče zavrača. Iz istega razloga zavrača tudi zaslišanje prič (članov nadzornega sveta banke A. in B.B.), ki ga tožnik, prav tako prvič, predlaga v tej zvezi. Obrazloženo pa tožena stranka zavrne tudi tožnikovo sklicevanje na Delni oceni primernosti in na njegovo imenovanje za predsednika komisije za tveganja banke A. ter na imenovanje tožnika za častnega podpredsednika B. Razlogi za nestrinjanje z imenovanjem in (Delnima) ocenama, ki ju je naredila banka A., so razvidni iz drugačne ocene okoliščin, ki jo je naredila tožena stranka in pri kateri vztraja v odgovoru na tožbo. V zvezi z imenovanjem za častnega podpredsednika B. pa se poleg ostalega ugotavlja ter sodišče prepriča zlasti (nesporna) ugotovitev, da tožnik ni izkazal, da bi v postopku imenovanja pristojne organe B. opozoril na potek kazenskega postopka, tako kot na potek kazenskega postopka v postopku imenovanja za člana nadzornega sveta tudi ni izrecno opozoril Vlade in kar po presoji tožene stranke predstavlja dodatno okoliščino, ki vzbuja dvom v tožnikov ugled oziroma v zmožnost za zagotavljanje varnega in skrbnega nadzora nad vodenjem poslov banke.

21. Po določbah 273. člena ZBan-2, ki so podlaga za izpodbijani ukrep, Banka Slovenije članu nadzornega sveta banke z odločbo prepove opravljanje funkcije, če član ob imenovanju ali po nastopu funkcije ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje iz prvega odstavka 53. člena tega zakona. Tožena stranka je torej pri odločanju pravno vezana, in sicer tako pri ugotavljanju pogojev za opravljanje funkcije člana nadzornega sveta, kot tudi pri ukrepanju v primeru, če član pogojev ne izpolnjuje. Tožbenim navedbam, da gre v konkretnem primeru za odločitev, sprejeto po prostem preudarku, ter očitkom o nepravilni uporabi prostega preudarka zato ni mogoče slediti. Neutemeljeni pa so tudi očitki o neobrazloženosti izpodbijane odločitve. Iz razlogov odločbe ni razviden zgolj „splošni vtis“ oziroma „prepričanje o tožniku“ kot se navaja v tožbi, temveč je obširno in po presoji sodišča dovolj jasno povedano, zakaj tožnik pogoja iz 2. točke prvega odstavka 53. člena ZBan-2 ne izpolnjuje. V nasprotju s spisi je tudi tožbena trditev, da je izrek odločbe v nasprotju z obrazložitvijo in da iz obrazložitve niso razvidni odločilni razlogi. Zgolj dejstvo, da tožnik z narejenimi zaključki ni zadovoljen in da ima drugačno mnenje o dejstvih in ugotovitvah izpodbijane odločbe, pa za utemeljitev zatrjevane arbitrarnosti ne zadošča. Odgovorjeno je tudi na očitke v izjavi ter na dokazne predloge v tej zvezi, kar vse pomeni, da se odločbo da preizkusiti in da zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 6. točke drugega odstavka 360. člena ZBan-2. Z ozirom na podatke spisov in vsebino izpodbijane določbe pa tudi ni najti ostalih bistvenih kršitev pravil postopka iz citiranega drugega odstavka 360. člena ZBan-2, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti.

22. Za predlagano prekinitev postopka ter vložitev zahteve za oceno ustavnosti in zakonitosti sodišče ni našlo razlogov. Po presoji sodišča in drugače kot meni tožnik ima Sklep o skrbnosti kot podzakonski akt podlago v zakonu (ZBan-2) tako v formalnem (58. člen(4)) kot v vsebinskem pogledu (2. točka prvega odstavka 53. člena). Določbe Priloge 1, na katere opozarja tožnik v svojem predlogu, so zgolj kriteriji oziroma merila za ugotavljanje pogoja ugleda in ne na „originaren način predpisane pravne posledice obsodbe“, kot se zatrjuje v tožbi. Zaslediti pa tudi ni zatrjevane neustavnosti določb 53. člena ZBan-2, saj so ugled in lastnosti, ki zagotavljajo varen in skrben nadzor nad vodenjem poslov banke, nedvomno kriteriji, ki se zaradi poštenega in neoporečnega izvajanje poslovnih aktivnosti utemeljeno zahtevajo od člana nadzornega sveta banke, medtem ko pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje po drugi strani nedvomno predstavlja dejstvo, ki ga je potrebno upoštevati pri presoji ugleda oziroma lastnosti posameznega člana nadzornega organa. Pri tem velja poudariti, da je Ustavno sodišče v zadevi U-I-344/94, ko je presojalo določbe Zakona o notariatu, že odločilo, da je zaradi zavarovanja pravic drugih dopustna (celo) omejitev pravice svobode dela oziroma svobodnega opravljanja poklica iz 49. člena Ustave (in ne le nepoklicnega opravljanja funkcije, za kakršnega gre v konkretnem primeru) s predpisovanjem posebnih pogojev, vključno z zahtevo po izkazovanju javnega zaupanja, ter da v takšnem primeru (celo) ni v nasprotju z Ustavo, če zakon predpiše pravno posledico obsodbe za pridobitev določenega (notarskega) poklica zaradi pravnomočne obsodbe za določena kazniva dejanja.

23. Ker tožba po vsem navedenem ni utemeljena, jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

24. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.

25. Ker ključne dejanske okoliščine, na katerih temelji odločitev, med strankama niso sporne, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 361. člena ZBan-2 odločilo brez glavne obravnave.

opomba (1) : Po 2. točki prvega odstavka 53. člena ZBan-2 je za člana nadzornega sveta banke lahko imenovana oseba, ki ima ugled in lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke ter njeno ravnanje ne vzbuja dvoma o njeni zmožnosti za zagotovitev varnega in skrbnega nadzora nad vodenjem poslov banke v skladu s profesionalno skrbnostjo in najvišjimi etičnimi standardi ter preprečevanjem nasprotja interesov.

opomba (2) : Po prvem odstavku 79. člena KZ-1 je pravna posledica obsodbe, ki se nanaša na prenehanje ali izgubo posameznih pravic, prenehanje opravljanja določenih javnih funkcij ali pooblastil uradne osebe ali prenehanje delovnega razmerja ali izguba pravice tujca do prebivanja v Republiki Sloveniji.

opomba (3) : Po četrtem odstavku 1. točke (Merila glede ugleda) mora banka v zvezi s točko (a) tretjega odstavka, ki se nanaša na upoštevanje obstoječih kazenskih in drugih uradnih evidenc v zvezi s članom, upoštevati morebitno vrsto obsodbe ali obtožbe, stopnjo pritožbe, izrečeno kazen, doseženo stopnjo v sodnem postopku ter učinek ukrepov za povrnitev ugleda osebe. Proučiti mora vse okoliščine primera.....Pri tem mora zlasti upoštevati naslednje okoliščine: (a) pravnomočno obsodbo ali pregon zaradi kaznivega dejanja/prekrška zaradi: (1) kaznivih dejanj/ prekrškov po zakonih, ki urejajo bančno oziroma finančno dejavnost, poslovanje … opomba (4) : Po tretjem odstavku 58. člena ZBan-2 Banka Slovenije predpiše podrobnejšo vsebino meril za ocenjevanje ustreznosti kandidata za opravljanje funkcije člana nadzornega sveta banke in podrobnejšo vsebino dokumentacije, ki jo je treba priložiti zahtevi za imenovanje člana nadzornega sveta banke v zvezi z izpolnjevanjem pogojev iz 53. člena tega zakona.