Jedro

Pravni pouk, v katerem je stranka opozorjena, da bo sodišče pritožbo, ki ne bo vložena v zadostnem številu izvodov, takoj zavrglo, ne da bi stranko pozivalo k predložitvi manjkajočih izvodov, je napačen. Zakonodajalec je izključil le vračanje nepopolnih pritožb v dopolnitev, ne pa tudi pozivanja pritožnikov k predložitvi manjkajočih izvodov pritožb. V skladu z ustaljeno sodno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča pa napačen pravni pouk stranki ne sme odvzeti pravice oziroma jamstev, ki ji jih daje (zagotavlja) zakon. Navedeni pravni pouk zato ne more izključiti zakonsko predvidene uporabe šestega odstavka 108. člena Zakona o pravdnem postopku v postopku s pritožbo. Tak način vnaprejšnjega opozorila je namreč manj intenziven kot konkreten poziv, ki ga zagotavlja zakon.

Izrek

I.Sodišči prve in druge stopnje sta kršili šesti odstavek 108. člena, šesti odstavek 324. člena ter 336. člen Zakona o pravdnem postopku.

II.Prva in druga toženka morata nerazdelno v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti v znesku 559,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Oris zadeve in dosedanji potek postopka

1. Tožnica je 15. 5. 2015 na parkirišču, katerega upravljavka je prva toženka, padla v jašek, globok med 2,5 do 3 metre ter se poškodovala. Prva toženka je imela v času škodnega dogodka splošno civilno odgovornost zavarovano pri drugi toženki. Tožnica s tožbo od sodišča zahteva, naj razsodi, da sta ji toženki za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela v navedenem škodnem dogodku, dolžni nerazdelno plačati 29.800,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2018 dalje do plačila.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženki dolžni v roku 15 dni tožnici nerazdelno plačati 14.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2018 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še o stroških pravdnega postopka.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pritožile tožnica in obe toženki.

4. Sodišče prve stopnje je s sklepom pritožbo tožnice zavrglo, ker ni bila vložena v zadostnem številu izvodov. Pojasnilo je, da je tožnica vložila pritožbo v dveh izvodih, čeprav je bila v pravnem pouku izpodbijane sodbe izrecno opozorjena, da je treba pritožbo vložiti v treh izvodih kot tudi da bo sodišče pritožbo, ki ne bo vložena v zadostnem številu izvodov, zavrglo, ne da bi pritožnika pozivalo, naj jo popravi ali dopolni. Štelo je, da zaradi takšnega opozorila ni smiselno podaljševanje postopka z ravnanjem po prvem odstavku 108. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

5. Tožnica je zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vložila pritožbo, sodišče druge stopnje pa jo je zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Kot bistveno je izpostavilo, da sodišče prve stopnje tožničine pritožbe ni zavrglo kot nepopolne ali prepozne, temveč zato, ker tožnica ni ravnala skladno s pravnim poukom. Tožnica je bila namreč v pravnem pouku sodbe izrecno opozorjena, da bo sodišče pritožbo, če ne bo vsebovala vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, zavrglo, ne da bi pritožnika pozivalo, naj jo popravi ali dopolni, kar velja tudi za primer, če ne bo vložena v zadostnem številu izvodov. Odločitev o zavrženju pritožbe je zato pravilna. Ravno zaradi takšnega izrecnega opozorila v pravnem pouku konkretna zadeva ni primerljiva z zadevama Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2121/2022 z dne 20. 2. 2023 in I Cp 3842/2010 z dne 6. 4. 2011. Tudi odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi Cp 11/2016 z dne 24. 10. 2016 ni bila sprejeta v primerljivih okoliščinah, saj se ta nanaša na nezadostno število prilog, ki jih stranka ni predložila po pozivu sodišča prve stopnje. Kot primerljive zadeve, v katerih je bilo sprejeto enako stališče, je navedlo zadeve Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1045/2021 z dne 28. 9. 2021, II Cp 1707/2019 z dne 27. 11. 2019 in II Cp 1660/2018 z dne 27. 12. 2018 ter zadevo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 433/2023 z dne 14. 9. 2023. Po pojasnjenem je zaključilo, da očitane kršitve določb prvega odstavka 108. člena, prvega odstavka 343. člena in 336. člena ZPP niso podane, uporabo določbe šestega odstavka 108. člena ZPP pa izključuje 336. člen ZPP.

6. Sodišče druge stopnje je nato odločilo še o pritožbah toženk. Pritožbama je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo na 9.800,00 EUR. Ustrezno je spremenilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. V preostalem delu je pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti

7. Zoper sklep ter sodbo sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno državno tožilstvo) vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti v zvezi z vprašanjem, ali pravni pouk v sodni odločbi, ki vsebuje izrecno opozorilo, da bo sodišče pritožbo v primeru vložitve v nezadostnem številu izvodov zavrglo, ne da bi vložnika pozvalo, naj jo popravi ali dopolni, izključuje uporabo šestega odstavka 108. člena ZPP v postopku s pritožbo. Meni, da so izpolnjeni pogoji iz 367.a člena ZPP, saj Vrhovno sodišče o tem vprašanju še ni odločalo, sodna praksa višjih sodišč glede uporabe šestega odstavka 108. člena ZPP v pritožbenem postopku pa ni poenotena oziroma zanesljiva. Sodiščema prve in druge stopnje očita nepravilno uporabo šestega odstavka 324. člena in 336. člena v zvezi s 335. členom, tretjim odstavkom 343. člena ter prvim odstavkom 108. člena ZPP, zaradi česar nista postopali po šestem odstavku 108. člena ZPP. Tožnici je bila odvzeta pravica do vsebinske obravnave pritožbe, zato so navedene kršitve prerasle v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 23. in 25. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). Posledično je nezakonita tudi sodba sodišča druge stopnje, s katero je bilo vsebinsko odločeno le o pritožbah toženk.

8. Skladno z večinsko sodno prakso višjih sodišč nezadostno število izvodov ne pomeni, da je pritožba nepopolna. Strogo procesno pravilo 336. člena ZPP pa se razlaga restriktivno, in sicer tako, da v postopku s pritožbo izrecno ne izključuje uporabe šestega odstavka 108. člena ZPP (odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3842/2010, I Cp 2121/2022, II Cpg 1067/2014, II Cp 2787/2011 in II Cp 1143/2014). Tudi Vrhovno sodišče je v zadevi Cp 11/2016 že zavzelo stališče, da 336. člen ZPP sicer določa, da se določbe 108. člena ZPP v postopku s pritožbo ne uporabljajo, a to velja le za vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev, položaj nezadostnega števila vlog in prilog pa tudi za postopek s pritožbo ureja šesti odstavek 108. člena ZPP.

9. Tem stališčem se Vrhovno državno tožilstvo pridružuje. Že jezikovna in sistemska razlaga procesnih pravil ne daje opore za stališče, ki ga je sodišče druge stopnje zavzelo v izpodbijani odločbi ter Višje sodišče v Ljubljani v zadevah II Cp 1660/2018 in I Cp 1045/2021 (zadeva Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1707/2019 in zadeva Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 433/2023, na kateri se prav tako sklicuje sodišče druge stopnje, pa z obravnavano nista povsem primerljivi). Toliko bolj, ker je pravica do pritožbe ustavno varovana, zato je treba vse omejitve te pravice razlagati ustrezno ozko. Sodišče prve stopnje tako v procesnih pravilih ni imelo podlage za zapis v pravnem pouku sodbe, da bo pritožbo brez poziva k popravi ali dopolnitvi zavrglo tudi v primeru, če bo vložena v nezadostnem številu izvodov. Šesti odstavek 108. člena ZPP, ki se uporablja tudi v postopku s pritožbo, določa, da v primeru, če vložnik ne vloži zadostnega števila izvodov vlog ali prilog, mu sodišče naloži, naj v določenem roku to stori. Šele če vložnik ne ravna po tem nalogu, sodišče vlogo zavrže. Utrjeno stališče sodne prakse in teorije je, da stranka zaradi napačnega pravnega pouka ne more trpeti škodljivih posledic. Glavni argument za takšno stališče je zagotovitev ustavne pravice do pritožbe iz 25. člena URS.

Zato pravni pouk v tej zadevi, ki mimo izrecnih procesnih pravil jemlje strankam procesne pravice, ne more imeti pravnih učinkov. Direktno zavrženje pritožbe, ki ni vložena v zadostnem številu izvodov, brez predhodnega poziva k predložitvi manjkajočih izvodov, postavlja stranke v bistveno slabši položaj, kot bi ga imele, če bi sodišče dosledno upoštevalo šesti odstavek 108. člena ZPP. Sankcioniranje (discipliniranje) pravdnih strank s preskakovanjem in s tem odvzem zakonskih procesnih jamstev v tovrstnih primerih ne služi ničemur. Zaradi poziva se postopek ne bo bistveno podaljšal, prav tako to procesno jamstvo ne omogoča zlorabe postopka, niti njegovega namernega zavlačevanja. Po drugi strani pa pretrdo stališče, kot sta ga zavzeli sodišči v obravnavani zadevi, trajno jemlje tožnici pravico do vsebinske odločitve o njeni pritožbi in pomeni nesorazmeren poseg v pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS (velika teža posledic izpodbijanega stališča je očitno nesorazmerna z morebitnim pozitivnim vplivom na pospešitev postopka, saj pozivanje k predložitvi dodatnega izvoda praviloma povzroči le krajši zastoj v postopku).

Vrhovno državno tožilstvo tako predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in skladno s tretjim odstavkom 391. člena ZPP ugotovi uveljavljane kršitve.

Odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti

10. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema pravdnima strankama. Tožnica je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila ter izrazila strinjanje z razlogi in predlogom Vrhovnega državnega tožilstva. Priglasila je stroške odgovora.

O dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

11. Zahteva za varstvo zakonitosti je del sistema izrednih pravnih sredstev v civilnem postopku in je namenjena zagotavljanju širšega javnega interesa, ki presega konkretni primer in interese posameznih strank. Vrhovnemu sodišču omogoča obravnavo zadev, v katerih revizija sicer ni mogoča, ali ni bila vložena, vendar pa vprašanje, ki se zastavlja, izpolnjuje merila pomembnosti. Po tretjem odstavku 385. člena ZPP Vrhovno državno tožilstvo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena navedenega zakona, kar pomeni, da je mogoče pričakovati, da bo odločitev pripomogla k pravni varnosti, enotni uporabi prava ali razvoju prava skozi sodno prakso. Gre zlasti za primere pravnih vprašanj, glede katerih odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča ali glede katerih sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali glede katerih sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna.

12. V konkretnem primeru zahteva za varstvo zakonitosti odpira vprašanje, ki je pomembno z vidika pravne varnosti in enotne uporabe prava. To je vprašanje, ali pravni pouk v sodni odločbi, ki vsebuje izrecno opozorilo, da bo sodišče pritožbo v primeru vložitve v nezadostnem številu izvodov zavrglo, ne da bi vložnika pozvalo, naj jo popravi ali dopolni, izključuje uporabo šestega odstavka 108. člena ZPP v postopku s pritožbo. Nanaša se na izvrševanje ustavno varovane pravice do pritožbe (25. člen URS), katere bistvo je vsebinska presoja utemeljenosti pritožbenih navedb.

O utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

13.ZPP v 342. členu določa, da se pritožba vloži pri sodišču, ki je izreklo sodbo na prvi stopnji, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko.

14.V skladu z določbo 336. člena ZPP se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena tega zakona o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev. Glede na resnost potencialnih posledic, ki jih ima navedena določba za izvrševanje pravice do pritožbe, ki je tudi ustavna kategorija, presoja njenega procesnega dometa zahteva restriktiven pristop.

Iz prvega odstavka 108. člena ZPP jasno izhaja, da se pojem poprave oziroma dopolnitve vloge nanaša na njeno nerazumljivost oziroma pomanjkanje obveznih sestavin, medtem ko je primer vložitve nezadostnega števila izvodov vloge obravnavan v posebnem šestem odstavku istega člena. Pravilo 336. člen ZPP tako v pritožbenem postopku izključuje le uporabo prvega do petega ter sedmega odstavka 108. člena ZPP o ravnanju z nepopolnimi vlogami, ne pa tudi šestega odstavka 108. člena ZPP, ki ureja primere, ko je vloga vložena v nezadostnem številu izvodov.

15.Kdaj je pritožba nepopolna, določa tretji odstavek 343. člena ZPP: če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena tega zakona - to je navedbe sodbe, zoper katero je pritožba vložena ter podpisa pritožnika. Pritožba, ki ni vložena v zadostnem številu izvodov, torej ni nepopolna. V takšnem primeru mora zato sodišče vložnika skladno s šestim odstavkom 108. člena ZPP (ki se torej uporablja tudi v postopku s pritožbo) pozvati, naj v določenem roku predloži dodatne izvode pritožbe in šele, če ne ravna po tem nalogu, pritožbo zavrže.

Pri tem Vrhovno sodišče ni prezrlo, da je stranka skladno s šestim odstavkom 324. člena ZPP v pravnem pouku sodbe poučena tako o obveznih sestavinah pritožbe kot tudi o ustreznem številu izvodov pritožbe. Vendar to še ne pomeni, da lahko sodišče, enako kot z nepopolno pritožbo, postopa tudi s pritožbo, ki ni vložena v zadostnem številu izvodov (tj. takšno pritožbo takoj zavrže). Določitev načina izvrševanja ustavne pravice do pritožbe (25. člen URS) je v pristojnosti zakonodajalca (drugi odstavek 15. člena URS).

Iz določb tretjega odstavka 343. člena ter 336. in 108. člena ZPP izhaja, da je zakonodajalec ravnanje s pritožbami, vloženimi v nezadostnem številu izvodov, uredil drugače kot ravnanje z nepopolnimi pritožbami. Ta ureditev je jezikovno jasna in notranje skladna. Ustavna narava pravice do pritožbe (25. člen URS) zahteva postopanje sodišča strogo v mejah jezikovnega pomena besedila teh zakonskih določb, zato (analogna) uporaba pravila (ureditve) o ravnanju z nepopolnimi pritožbami v primeru, ko pritožba ni vložena v zadostnem številu izvodov, ne pride v poštev.

17.Tudi v obravnavanem primeru je bila tožničina pritožba razumljiva in popolna. Imela je namreč vse sestavine iz 335. člena ZPP. Le vložena je bila v dveh, namesto v treh izvodih. Vendar pa sta sodišči prve in druge stopnje šteli, da tožnice ni bilo treba pozvati k predložitvi manjkajočega izvoda pritožbe ter da je bilo pritožbo mogoče takoj zavreči, ker je bila tožnica v pravnem pouku sodbe izrecno opozorjena, da bo sodišče v primeru, če pritožba ne bo vložena v zadostnem številu izvodov, ravnalo na tak način. Vrhovno sodišče mora tako presoditi še učinek takšnega pravnega pouka in s tem odgovoriti na vprašanje, ki ga v zahtevi za varstvo zakonitosti zastavlja Vrhovno državno tožilstvo.

Pravni pouk, v katerem je stranka opozorjena, da bo sodišče pritožbo, ki ne bo vložena v zadostnem številu izvodov, takoj zavrglo, ne da bi stranko pozivalo k predložitvi manjkajočih izvodov, je glede na vse doslej pojasnjeno napačen. Zakonodajalec je namreč izključil le vračanje nepopolnih pritožb v dopolnitev, ne pa tudi pozivanja pritožnikov k predložitvi manjkajočih izvodov pritožb. V skladu z ustaljeno sodno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča pa napačen pravni pouk stranki ne sme odvzeti pravice oziroma jamstev, ki ji jih daje (zagotavlja) zakon (konkretno šesti odstavek 108. člena ZPP).

Vrhovno državno tožilstvo se zato utemeljeno zavzema za nikalen odgovor na zastavljeno vprašanje. Odgovor se torej glasi: pravni pouk v sodni odločbi, ki vsebuje izrecno opozorilo, da bo sodišče pritožbo v primeru vložitve v nezadostnem številu izvodov zavrglo, ne da bi vložnika pozivalo, naj jo popravi ali dopolni, ne more izključiti zakonsko predvidene uporabe šestega odstavka 108. člena ZPP v postopku s pritožbo. Tak način vnaprejšnjega opozorila je namreč manj intenziven kot konkreten poziv, ki ga zagotavlja zakon.

Sodišči prve in druge stopnje sta tako zmotno uporabili 336. člen in šesti odstavek 324. člena ZPP, zaradi česar nista uporabili šestega odstavka 108. člena ZPP. Nepravilno takojšnje zavrženje pritožbe brez poprejšnjega pozivanja k predložitvi manjkajočega izvoda pomeni tudi kršitev tožničine pravice do pritožbe iz 25. člen URS, katere bistvo je ravno vsebinska obravnava pritožbenih navedb. Ker je nato sodišče druge stopnje zaradi opisanega zmotnega stališča vsebinsko odločalo le o pritožbah toženk in jima delno ugodilo tako, da je prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo ter posledično tožnici še nadalje zaprlo pot za izpodbijanje zavrnilnega dela prvostopenjske sodbe, je z navedenimi kršitvami obremenjena tudi sodba sodišča druge stopnje.

Odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti

20.Vrhovno sodišče je po pojasnjenem zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in v skladu s tretjim odstavkom 391. člena ZPP ugotovilo kršitve zakona, kot je razvidno iz I. točke izreka te odločbe.

Odločitev o stroških

21.Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 161. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Zahtevi za varstvo zakonitosti je bilo ugodeno, zato morata toženki tožnici nerazdelno povrniti njene stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti. Priglašene stroške je Vrhovno sodišče preizkusilo v skladu z Odvetniško tarifo (3. točka tar. št. 22, tretji odstavek 11. člena in drugi odstavek 12. člena) ter znašajo 559,98 EUR. Toženki sta dolžni odmerjene stroške plačati v petnajstdnevnem izpolnitvenem roku, ki začne teči naslednji dan po vročitvi te odločbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka (prvi odstavek 378. člena v zvezi s prvim odstavkom 299. člena OZ).

Sestava senata in glasovanje

22.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

L. Ude, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, str. 195.

Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-200/09 z dne 20. 5. 2010 in odločba Vrhovnega sodišča RS Cp 11/2016 z dne 24. 10. 2016.

Npr. odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-74/14-19 z dne 17. 6. 2015 (10. točka obrazložitve), U-I-8/10 z dne 3. 6. 2010 (8. točka obrazložitve) in Up-258/03, U-I-74/05 z dne 22. 9. 2005.

Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-8/10 z dne 3. 6. 2010 (4. in 11. točka obrazložitve), sklep Vrhovnega sodišča RS Cp 11/2016 z dne 24. 10. 2016 (6. in 7. točka obrazložitve) ter Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), obrazložitev 74. člena, EPA 1899-IV z dne 15. 2. 2008.

Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-8/10 z dne 3. 6. 2010 (9. točka obrazložitve).

Smiselno npr. M. Pavčnik, Teorija prava, 2. pregledana in dopolnjena izdaja, Cankarjeva založba, Ljubljana 2003, str. 281 ter A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 390 in 393.

Red. št. 135 spisa.

Npr. odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-107/24 z dne 7. 11. 2024 (5. točka obrazložitve), Up-148/01 z dne 29. 11. 2001 (21. točka obrazložitve) ter odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 297/2013 z dne 21. 5. 2015 (8. točka obrazložitve), III Ips 35/2014 z dne 17. 6. 2014 (11. točka obrazložitve), VIII Ips 403/2009 z dne 21. 6. 2011 (13. in 14. točka obrazložitve), II Ips 860/2007 z dne 9. 10. 2008, II Ips 69/2006 z dne 26. 7. 2007 in I Ips 71/2003 z dne 20. 1. 2005.

Kot vrednost spornega predmeta je Vrhovno sodišče upoštevalo tisti del tožbenega zahtevka, s katerim tožnica po delni ugoditvi pritožbam toženk in spremembi sodbe sodišča prve stopnje ni uspela - to je 20.000 EUR.