Jedro

Čeprav je Ustavno sodišče v razlogih odločbe U-I-40/09 z dne 4. 3. 2010 navedlo, da glede na različno naravo kmetijske dejavnosti oziroma opravljanja dejavnosti samozaposlenega in dela pri delodajalcu pravice teh zavarovancev in delavcev niso nujno enake, pri čemer je omenilo zlasti pravico do premestitve, je ob izostanku ustrezne zakonske ureditve za samozaposlene, ki še vedno opravljajo delo in so zavarovani, v skladu s 3. členom ZS treba primerjati položaj delavca, pri katerem je ugotovljena III. kategorija invalidnosti, in ki lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, in ima prav zato tudi pravico do premestitve in drugih pravic, s položajem samozaposlenega, ki v okviru svojega poklica po ugotovitvi omejene zmožnosti začne opravljati drugo ustrezno delo v delokrogu svojega poklica, ne pa del, za katera v skladu z invalidsko odločbo ni več sposoben.

Pravica do premestitve, ki jo že po naravi stvari ni mogoče zagotoviti pri samozaposlenih, za primerjavo obeh položajev ni bistvena, saj se ne glede na formalno zagotovitev razporeditve oz. sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, kar seveda pride v poštev pri delavcu invalidu III. kategorije invalidnosti, pravno upoštevna primerljivost kaže prav v dejanskem položaju, ki nastopi z opravljanjem drugega dela, za katerega je zavarovanec v okviru svojega poklica še vedno sposoben. Takšna primerljivost ustreza tudi naravi pravice do nadomestila za invalidnost, saj je višina te pravice vezana le na odstotek invalidske pokojnine upravičenca (drugi in tretji odstavek 94. člena ZPIZ-1), torej neodvisno (v nasprotju s prejšnjo ureditvijo nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu – 133. - 137. člen ZPIZ) od plače delavca invalida III. kategorije invalidnosti, ki se zaposli na drugem delovnem mestu - tudi, če je ta plača višja od plače na delovnem mestu pred nastankom invalidnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za odpravo odločb tožene stranke z dne 17. 7. 2006 in 11. 1. 2007, za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, o katerega višini mora tožena stranka odločiti s posebno odločbo, zavrnilo pa je tudi podredni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke in priznanje pravice tožnice do dela s krajšim delovnim časom štiri ure ter do delne invalidske pokojnine.

2. Sodišče je ugotovilo, da pri tožnici kot samostojni podjetnici (ki je zavarovana po določbi 15. člena Zakona o pokojninskim in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/99 in nadalj.) ni podana prva ali druga kategorija invalidnosti. V skladu z izvedenskim mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani tožnica ni zmožna za svoje delo, zmožna pa je za drugo ustrezno delo v delokrogu svojega poklica z omejitvami dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg, pogostega pripogibanja in stalne prisilne drže, v polnem delovnem času. Te omejitve v skladu z določbo tretjega odstavka 66. člena ZPIZ-1 ne zadoščajo za priznanje katere od pravic iz invalidskega zavarovanja.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnica krije sama svoje stroške pritožbe. Sprejelo je dejanske ugotovitve in pravno presojo sodišča prve stopnje, pri čemer je zavzelo tudi stališče, da s to odločitvijo ni prišlo do kršitve ustavnih pravic tožnice iz 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadalj.).

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je določba tretjega odstavka 66. člena ZPIZ-1 protiustavna, saj vnaša neenakost med določenimi kategorijami zavarovancev. Sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem ortopedom, pritožbeno sodišče pa v tej smeri ni ugotovilo bistvene kršitve določb postopka. Poudarja, da njeno delo obsega opravila, ki jih tudi po ugotovitvah izvedenca ne zmore. Če bi bila zaposlena (kot delavka), bi bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravicami iz invalidskega zavarovanja. Nato ponovno poudarja, da sta ji bili kršeni pravici do enakega varstva in enakosti pred zakonom, da je določba 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z URS, saj zavarovancem iz 15. člena ZPIZ-1 krči pravice; ti zavarovanci so v primerjavi z drugimi zavarovanci v neenakopravnem položaju. Že sodiščema druge in prve stopnje je predlagala sprožitev postopka z oceno ustavnosti in zakonitosti 66. člena ZPIZ-1; takšno pobudo (pravilno zahtevo) lahko poda tudi revizijsko sodišče. 5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnica se uvodoma sklicuje na bistvene kršitve določb postopka, ki pa jih v nadaljevanju ne konkretizira. V obrazložitvi revizije sicer navaja, da sodišče prve stopnje kljub večkratnim dokaznim predlogom ni izvedlo dokaza z izvedencem ortopedom, vendar s tem v zvezi sodišču ne očita nobene od bistvenih kršitev določb postopka. Tudi v nadaljevanju revizije ne zatrjuje, da bi bil postopek zaradi tega ali česa drugega kršen. Revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri zato ni moglo in smelo preizkusiti.

8. Utemeljen je tožničin materialnopravni ugovor glede uporabe določbe tretjega odstavka 66. člena ZPIZ-1. Utemeljeno je tudi njeno nestrinjanje z obrazložitvijo sodišča druge stopnje, ki je navedlo, da tožničine ustavne pravice niso bile kršene že zato, ker ni zakonske podlage za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja tožnici.

9. Ustavno sodišče je prav na zahtevo sodišča prve stopnje v drugih zadevah odločilo, da je tretji odstavek 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z URS in državnemu zboru naložilo, da mora ugotovljeno neskladnost odpraviti v roku 6 mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (odločba U-I-40/09 z dne 4. 3. 2010, ki je bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 27/2010). Iz te odločbe izhaja, da so zavarovanci na podlagi plačila prispevkov, ne glede na to, ali so zavarovani kot delavci ali kot kmetje oziroma samozaposleni, v enakem položaju. Enak položaj zavarovancev zahteva, da so pri pridobitvi pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja obravnavani enako. V primeru nastanka invalidnosti III. kategorije je obseg pravic, ki gredo zavarovancem delavcem bistveno večji od obsega pravic, ki gredo zavarovancem kmetom oziroma samozaposlenim. Na podlagi tretjega odstavka 66. člena ZPIZ-1 lahko kmet oziroma samozaposleni uveljavi pravico kot invalid III. kategorije le, če je pri njem ugotovljena zmanjšana delovna zmožnost. Če pa je ugotovljena omejena delovna zmožnost, to je če lahko opravlja drugo ustrezno delo v svojem poklicu s polnim delovnim časom, pa ZPIZ-1 kmetu oziroma samozaposlenemu ne daje nobene pravice. Očitno je, da je ravno varstvo primerjalnih zavarovancev bistveno različno, za takšno razlikovanje pa ni razumnega razloga, ki izhaja iz narave stvari. Zato je Ustavno sodišče ugotovilo, da je tretji odstavek 66. člena ZPIZ-1, po katerem so kmetje in samozaposleni za primer invalidnosti III. kategorije upravičeni le do pravice do dela s krajšim delovnim časom in delne invalidske pokojnine, v neskladju s splošnim načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena URS. Opozorilo je tudi na to, da različni statusi zavarovancev ne pomenijo nujno tudi enakih pravic, kar izhaja že iz različne narave kmetijske oziroma samostojne dejavnosti, in sicer da se npr. pravica do premestitve iz 91. člena ZPIZ-1 po naravi stvari ne more nanašati na kmeta oziroma samozaposlenega, saj jo lahko zagotavlja le delodajalec.

10. Po določbi 125. člena URS so sodniki pri odločanju vezani na ustavo in zakon, kar glede na hierarhijo pravnih aktov pomeni tudi, da so vezani na zakon, če je ta v skladu z ustavo. Kolikor pa je neustavnost že ugotovljena, neustavnih določb zakona sodniki ne bi smeli uporabiti oziroma upoštevati. V obravnavani zadevi je neustavnost v tem, da zakon nečesa ne ureja – konkretno drugih pravic zavarovancev iz 15. in 16. člena ZPIZ-1 v primeru, če ti zavarovanci še lahko delajo v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar z omejitvami.

11. Glede na navedeno vezanost morajo sodniki pri sojenju upoštevati odločitev Ustavnega sodišča, s katerim je bila ugotovljena neustavnost zakonske ureditve, četudi ta zaradi razlogov po 48. členu Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Uradni list RS, št. 15/94 in nadalj.) ni razveljavljena. V primeru zakonskih praznin je naloga sodnika, da ugotovljeno vrzel v zakonu zapolni in pri tem upošteva določena pravila. Pravno podlago za tako ravnanje mu izrecno narekuje drugi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih (ZS, Uradni list RS, št. 14/94 in nadalj.), ki določa, da v primeru, če se civilnopravna zadeva (enako velja za socialno zadevo) ne da rešiti na temelju objavljenih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede.

12. Iz ugotovitev izvedenca, ki jih sprejema tudi sodišče, izhaja, da zavarovanka ni zmožna za svoje delo (poslovodja, prodajalec, delavec), v delokrogu svojega poklica (tožnica se ukvarja z vrtnarstvom – cvetličarstvom) pa je v polnem delovnem času zmožna za drugo ustrezno fizično lažje delo, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg, pogostega pripogibanja in prisilne drže telesa. Omejena delovna zmožnost tožnice ustreza opredelitvi III. kategorije invalidnosti, vendar prav v takšnem primer ZPIZ-1 pravic teh zavarovancev ne ureja, oziroma jih ne daje.

13. Iz 91. člena ZPIZ-1 izhaja pravica do premestitve invalida III. kategorije invalidnosti, iz 92. člena pa tudi pravica do nadomestila za invalidnost v skladu s 94. členom. Ta je v prvem odstavku tega člena določena le v primerih zavarovanca, ki ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen oziroma ni bil obvezno zavarovan, zavarovanca, ki mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje oziroma krivde, ali je delovno razmerje prekinil po lastni volji ali krivdi, ali se je zaposlil na drugem delovnem mestu. Takšno nadomestilo po 98. členu ZPIZ-1 zagotavlja zavod, in sicer od prenehanja delovnega razmerja oziroma obveznega zavarovanja – dokler se zavarovanec ponovno ne zaposli oziroma vključi v obvezno zavarovanje, oziroma od pričetka dela na drugem delovnem mestu, dokler ima zavarovanec sklenjeno delovno razmerje oziroma je obvezno zavarovan (161. člen ZPIZ-1).

14. Čeprav je Ustavno sodišče v razlogih svoje odločbe navedlo, da glede na različno naravo kmetijske dejavnosti oziroma opravljanja dejavnosti samozaposlenega in dela pri delodajalcu pravice teh zavarovancev in delavcev niso nujno enake, pri čemer je omenilo zlasti pravico do premestitve, je ob izostanku ustrezne zakonske ureditve za samozaposlene, ki še vedno opravljajo delo in so zavarovani, v skladu s 3. členom ZS treba primerjati položaj delavca, pri katerem je ugotovljena III. kategorija invalidnosti, in ki lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, in ima prav zato tudi pravico do premestitve in drugih pravic, s položajem samozaposlenega, ki v okviru svojega poklica po ugotovitvi omejene zmožnosti začne opravljati drugo ustrezno delo v delokrogu svojega poklica, ne pa del, za katera v skladu z invalidsko odločbo ni več sposoben. V primeru opravljanja drugega ustreznega dela v delokrogu svojega poklica, oziroma del v skladu z omejitvami iz mnenja sodnega izvedenca, bi bil položaj takšnega samozaposlenega lahko primerljiv s položajem delavca, ki je po ugotovljenih enakih omejitvah s priznanjem III. kategorije invalidnosti tudi dejansko premeščen na drugo delovno mesto in mu zato pripada tudi pravica do nadomestila za invalidnost. Pravica do premestitve, ki jo že po naravi stvari ni mogoče zagotoviti pri samozaposlenih, torej za primerjavo obeh položajev ni bistvena, saj se ne glede na formalno zagotovitev razporeditve oz. sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, kar seveda pride v poštev pri delavcu invalidu III. kategorije invalidnosti, pravno upoštevna primerljivost kaže prav v dejanskem položaju, ki nastopi z opravljanjem drugega dela, za katerega je zavarovanec v okviru svojega poklica še vedno sposoben. Takšna primerljivost ustreza tudi naravi pravice do nadomestila za invalidnost, saj je višina te pravice vezana le na odstotek invalidske pokojnine upravičenca (drugi in tretji odstavek 94. člena ZPIZ-1), torej neodvisno (v nasprotju s prejšnjo ureditvijo nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu – 133. - 137. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in nadalj.) od plače delavca invalida III. kategorije invalidnosti, ki se zaposli na drugem delovnem mestu - tudi, če je ta plača višja od plače na delovnem mestu pred nastankom invalidnosti (1).

15. To pa bi glede na zmotno uporabo materialnega prava, ki temelji na neustavni določbi zakona, zaradi česar sodišče tudi ni ugotavljalo drugih pomembnih okoliščin, zahtevalo dodatno ugotavljanje dejstev v smeri tega, katera dela tožnica po ugotovljeni omejeni delovni zmožnosti v svojem poklicu lahko še opravlja in v primeru ugotovitve, da ta opravila ustrezajo dejanskemu delu tožnice, le tej priznati tudi pravico do nadomestila za invalidnost, kot zahteva v tožbi.

16. Glede na navedeno in v skladu z določbo drugega odstavka 380. člena ZPP je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo in tudi sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje - z napotkom naj ugotovi, ali opravila v delokrogu tožničinega poklica, ki jih je le-ta opravljala ob ugotovitvi omejene delovne zmožnosti oziroma v času odločanja tožene stranke, odgovarjajo omejitvam, ki jih je ugotovil izvedenec, nato pa ponovno odloči o zahtevku.

17. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Zavarovancem, ki v primeru ugotovljenih podlag za priznanje invalidnosti še vedno vztrajajo pri samozaposlitvi (v okviru ugotovljenih omejitev delovne zmožnosti), bi bilo upoštevajoč naravo pravice do nadomestila za invalidnost zgolj zaradi dejstva nadaljnjega opravljanja dejavnosti neutemeljeno odreči to pravico tudi v primerjavi z tistimi, ki ob nastanku invalidnosti niso niti zaposleni oziroma obvezno zavarovani, tistimi, ki jim je delovno razmerje prenehalo neodvisno od lastne volje oziroma krivde, ali so delovno razmerje prekinili po lastni volji ali krivdi.