Jedro

Tožnica v času do izdaje dokončne odločbe toženca ni bila zmožna za svoje delo, bila pa je zmožna za delo v delokrogu svojega poklica z omejitvami dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg, pogostega pripogibanja in stalne prisilne drže v polnem delovnem času. Pri njej je bila podana omejena zmožnost za delo, ki je sicer podlaga za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti. Kljub temu pa tožnici ni mogoče priznati pravic iz invalidskega zavarovanja, saj je bila v spornem obdobju v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključena kot samostojna podjetnica posameznica.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin primarni tožbeni zahtevek na odpravo oziroma razveljavitev dokončne odločbe toženca z dne 11. 1. 2007 in prvostopenjske odločbe toženca z dne 17. 7. 2006 in priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja ter vrnitev odločitve o pravici in višini nadomestila za invalidnost tožencu. Zavrnilo je tudi tožničin podredni tožbeni zahtevek na odpravo oziroma razveljavitev dokončne odločbe toženca z dne 11. 1. 2007 in prvostopenjske odločbe toženca z dne 17. 7. 2006 in priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja, in sicer pravice do dela s skrajšanim delovnim časom štiri ure dnevno ter plačilom za delno invalidnost (pravilno: delno invalidsko pokojnino).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da bi bilo glede na njene zdravstvene težave potrebno pridobiti izvedensko mnenje sodnega izvedenca ortopedske stroke. Sicer ne osporava strokovnosti Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, vendar meni, da bi bilo potrebno v zadevo pritegniti tudi sodnega izvedenca ortopeda. Ker je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Poudarja, da je že invalidska komisija II. stopnje ocenila, da tožnica za svoje delo ni zmožna in je zmožna za delo z razbremenitvami. Skladno mnenje je podal tudi sodni izvedenec, ki je ocenil, da tožnica v času obravnavanja na invalidski komisiji I. in II. stopnje ni bila zmožna za svoje delo, zmožna pa je za delo z razbremenitvami. Meni, da bi bila v primeru zavarovanja na podlagi delovnega razmerja, razvrščena v III. kategorijo invalidnosti. Kljub temu, da so bile ugotovljene omejitve delovne zmožnosti, ji ni bila priznana pravica do dela v skrajšanem delovnem času in pravica do delne invalidske pokojnine. Vztraja, da je 3. odstavek 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) v nasprotju z ustavo, zato je sodišču že predlagala sprožitev postopka za oceno ustavnosti, pobudo za oceno ustavnosti pa lahko poda tudi sodišče druge stopnje. Z odločitvijo sodišča ji je kršena ustavna pravica do enakega varstva oziroma enakosti pred zakonom. Priglasila je stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 - v nadaljevanju: ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva za odločitev v tej zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V tem socialnem sporu tožnica na podlagi določbe 58. člena ZDSS-1 izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 11. 1. 2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 17. 7. 2006. Z odločbo z dne 17. 7. 2006 je bila njena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena, in sicer na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje, da je tožnica še naprej zmožna za delo v polnem delovnem času, zato pri njej ni invalidnosti. Pritožba zoper prvostopenjsko odločbo je bila zavrnjena z dokončno odločbo toženca z dne 11. 1. 2007. Invalidska komisija II. stopnje je v izvedenskem mnenju z dne 15. 12. 2006 ocenila, da tožnica ni zmožna za svoje delo »poslovodja-prodajalka-delavka«, v polnem delovnem času pa je zmožna za drugo fizično lažje delo, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg, pogostega pripogibanja in stalne prisilne drže. Toženec se je v izpodbijanih odločbah ob ugotovitvi, da je tožnica zmožna za delo na drugem delovnem mestu v polnem delovnem času, postavil na stališče, da ji kot zavarovanki iz 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami – v nadaljevanju: ZPIZ-1), ni mogoče priznati pravic iz invalidskega zavarovanja.

Invalidnost je skladno s 1. odstavkom 60. člena ZPIZ-1 podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Invalidnost se po 2. odstavku 60. člena ZPIZ-1 razvršča v tri kategorije: I., II. in III. V III. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa, oziroma če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50% ali, če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen (3. alineja 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1). Kot svoj poklic se po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Če ni s tem zakonom drugače določeno, pridobi zavarovanec po 1. odstavku 66. člena ZPIZ-1 pravice na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, če ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil starosti 63 let (moški) oziroma 61 let (ženska) in če je vključen v obvezno zavarovanje, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo; če ni vključen v obvezno zavarovanje pa, če izpolnjuje pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene s tem zakonom, za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Po 3. odstavku 66. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec iz 15. in 16. člena tega zakona pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v primeru I. in II. kategorije invalidnosti, v primeru III. kategorije invalidnosti pa uveljavi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa ta zakon, za pridobitev teh pravic.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo oprlo na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 26. 7. 2008, ki je bilo podano s strani sodnega izvedenca medicine dela, prometa in športa prim. prof. dr. M.B., dr. med. Sodni izvedenec je na podlagi razpoložljive medicinske in delovne dokumentacije ter osebnega pregleda tožnice ocenil, da tožnica v času ocenjevanja na invalidski komisiji I. in II. stopnje ni bila zmožna za svoje delo, bila pa je zmožna za delo v delokrogu svojega poklica z omejitvami dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg, pogostega pripogibanja in stalne prisilne drže v polnem delovnem času. Zdravstvenih razlogov za časovno razbremenitev sodni izvedenec ni ugotovil. Takšno izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje kot strokovno v celoti sprejelo. Tožnica v pritožbi izvedenskemu mnenju ne nasprotuje, vztraja pa pri tem, da bi bilo glede na njene težave potrebno pridobiti izvedensko mnenje sodnega izvedenca ortopeda. Že v tožbi je predlagala izvedbo dokaza s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca ortopeda, sodišče prve stopnje pa je s sklepom z dne 6. 6. 2008 postavilo Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja, v kateri je sodeloval izvedenec medicine dela, prometa in športa, ne pa tudi sodni izvedenec ortoped.

Po določbi 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (213. člen ZPP). Po 287. členu ZPP izvedbo dokazov odredi sodišče s sklepom, v katerem se navedeta sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz, in dokazilo. Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Zoper sklep, s katerim se odredi ali zavrne izvedba dokaza, ni posebne pritožbe. Poleg citiranih določb ZPP velja v socialnih sporih po 62. členu ZDSS-1 načelo preiskovalnosti, skladno s katerim lahko sodišče, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Kljub temu, da je sodišče ob tožničinem večkratnem dokaznem predlogu po pridobitvi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca ortopeda, pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicine dela, prometa in športa, to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Dejansko stanje glede tožničine zmožnosti za delo je tudi po stališču pritožbenega sodišča popolno in pravilno ugotovljeno na podlagi pridobljenega izvedenskega mnenja, zato je sodišče prve stopnje dokazni predlog po pridobitvi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca ortopeda pravilno zavrnilo, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Izvedensko mnenje, ki je bilo pridobljeno zaradi ugotovitve tožničine zmožnosti za delo, je bilo izdelano prav s strani specialista izvedenca medicine dela, prometa in športa.

Ni sporno, da je tožnica vse od 1. 9. 1995 dalje v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključena na podlagi 15. člena ZPIZ-1. Po 1. alineji 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 se obvezno zavarujejo osebe, ki kot svoj edini ali glavni poklic v Republiki Sloveniji kot samostojni podjetniki posamezniki po zakonu o gospodarskih družbah opravljajo pridobitno dejavnost, vključno s fizičnimi osebami, ki se štejejo za obrtnike ali zasebne trgovce v skladu z zakonodajo, veljavno pred uveljavitvijo zakona o gospodarskih družbah. Kljub nedvomni ugotovitvi, da tožnica v času do dokončnosti odločbe toženca ni bila zmožna za svoje delo, bila pa je zmožna za delo v delokrogu svojega poklica z omejitvami dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg, pogostega pripogibanja in stalne prisilne drže v polnem delovnem času, in je torej pri njej podana omejena zmožnost za delo, kar je sicer podlaga za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti po 3. alineji 1. odstavka 60. člena ZPIZ-1, pa ob izključujoči določbi 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje in pred njim že toženca, da ji ni mogoče priznati pravic iz invalidskega zavarovanja. Po tej izrecni določbi 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1 namreč zavarovanec iz 15. in 16. člena ZPIZ-1 na podlagi III. kategorije invalidnosti lahko uveljavi le pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, če izpolnjuje pogoje, ki jih za pridobitev teh pravic določa ta zakon. To pomeni, da ti zavarovanci v primeru III. kategorije invalidnosti ob omejeni zmožnosti za delo ne morejo uveljaviti pravice do premestitve (91. člen ZPIZ-1) in nadomestila za invalidnost (94. člen ZPIZ-1). Pomeni pa tudi, da je pravico do dela s krajšim delovnim časom in pravico do delne invalidske pokojnine tem zavarovancem mogoče priznati le, če izpolnjujejo pogoje, ki jih ZPIZ-1 določa za pridobitev teh pravic. Pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine imata na podlagi 93. člena ZPIZ-1 zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije, in zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa. Takšno stanje pa, kot je že bilo poudarjeno, pri tožnici ni podano, zato ji pravice do dela s krajšim delovnim časom in pravice do delne invalidske pokojnine ni mogoče priznati.

Ker torej v konkretnem primeru ni zakonske podlage za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, tožnici po stališču pritožbenega sodišča z izpodbijano sodbo pravici iz 14. člena (enakost pred zakonom) in 22. člena (enako varstvo pravic) Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami – v nadaljevanju: URS) nista bili kršeni.

Pritožbeno sodišče je, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato pritožbene stroške na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP nosi sama.