Jedro

Toženec kot najemnik po obravnavani leasing pogodbi ne more uveljavljati razlogov za razvezo te pogodbe po določbah 133. člena ZOR, ko je sam prišel v zamudo z izpolnitvijo svojih pogodbenih obveznosti, še preden so nastopile spremenjene okoliščine - in to celo v situaciji, ko so zapadli v plačilo že prav vsi obroki njegove obročne obveznosti, še preden je tožeča stranka vložila tožbo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo tožencu, da mora plačati tožeči stranki, iz naslova obveznosti po leasing pogodbi z dne 17.7.1990 (za osebni avto R4), glavnico v znesku 12.853 DEM v tolarski protivrednosti po tečaju Banke Slovenije na dan izdaje sodbe 17.5.1994, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega dneva dalje do plačila - poleg tega pa še zamudne obresti od posameznih mesečnih obrokov (katerih seštevek daje navedeno glavnico) za čas od njihove zapadlosti do dneva sodbe 17.5.1994, prav tako pa tudi pravdne stroške tožeče stranke.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe, tako da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, ali pa razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku) tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so in kakor so z revizijo izrečno uveljavljane. Neutemeljen je revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bila v tem, da je v nasprotju s toženčevimi pritožbenimi trditvami ugotovitev sodišča druge stopnje, da toženec ni ponudil nobenih dokazov za pomanjkanje njegove pasivne legitimacije - toženec se je namreč v pritožbi skliceval na leasing pogodbo, ki je v spisu. Golo sklicevanje na leasing pogodbo, ki je v spisu (in na kateri ob podpisu najemnika ni navedba kakšne druge osebe podpisnika, kakor pa je v besedilu pogodbe označena kot najemnik) in ob tem postavljena trditev, da je ni podpisal toženec temveč njegov oče R.K., ne pomeni dokazno podprte pritožbene novote v smislu 1. odstavka 352. člena ZPP. Torej sodišče druge stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka z navedbo, da toženec ni ponudil dokazov za novo pritožbeno trditev, da je bil resnični najemnik toženčev oče R. K. in ne toženec. Reviziji priložene fotokopije listin (priloge B7 do B9), ki naj bi očitno predstavljale (dodaten) dokaz o tem dejstvu, so seveda nedovoljene revizijske dokazne novote (387. člen ZPP).

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljena. To presojo opira revizijsko sodišče na dejansko podlago izpodbijane sodbe, ki ni predmet revizijskega preskusa (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijski razlogi so v bistveni vsebini ponovitev toženčevih pritožbenih stališč, zakaj naj bi bilo v sodbi prve stopnje zmotno uporabljeno materialno pravo. Na vsa ta stališča - tako glede ugovora pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke, kakor glede uveljavljanja spremenjenih okoliščin v smislu razlogov za razvezo pogodbe, in, v zvezi s tem zadnjim, glede neuporabnosti najetega vozila, potem ko je potekla registracija - je sodišče druge stopnje ne le zavzelo materialnopravno pravilna stališča, ampak je ta stališča tudi tako jasno in izčrpno obrazložilo, da k njim preprosto ni potrebno ničesar dodajati. Še enkrat pa tožencu enakih odgovorov na zmotna stališča, ponovljena v reviziji, tudi ni potrebno dajati. Zadošča sklepna presoja: revizijsko sodišče deli presojo sodišča druge stopnje, da toženec kot najemnik po obravnavani leasing pogodbi ne more uveljavljati razlogov za razvezo te pogodbe po določbah 133. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih), ko je sam prišel v zamudo z izpolnitvijo svojih pogodbenih obveznosti, še preden so nastopile spremenjene okoliščine (to izrečno izključuje 3. odstavek 133. člena ZOR) - in to celo v situaciji, ko so zapadli v plačilo že prav vsi obroki njegove obročne obveznosti (po izreku sodbe prve stopnje zadnji obrok 17.7.1993), še preden je tožeča stranka vložila tožbo (31.7.1995).

Na toženčevo revizijsko prošnjo, da naj ga sodišče oprosti plačila sodne takse za revizijo, revizijsko sodišče ni pristojno odgovarjati, ker je odločanje o tem v pristojnosti sodišča prve stopnje.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.