Jedro

Leasingodajalec je upravičen do plačila vseh neplačanih obrokov po pogodbi o leasingu avtomobila, če je leasingojemalec brez utemeljenega razloga po treh obrokih prenehal z odplačevanjem nadaljnjih obrokov. Toženec se potem, ko je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti in potem, ko je ta v celoti zapadla, ne more uspešno sklicevati na spremenjene okoliščine, za katere smiselno navaja le, da bi morda lahko onemogočile doseči namen pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo tožencu plačilo tolarske vrednosti zneska 12.853,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje sodbe, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Prav tako je tožencu naložilo plačilo tolarske vrednosti deviznih obresti za vpogledne hranilne vloge v DEM od zapadlosti posameznih zneskov do izdaje sodbe, po srednjem tečaju Banke Slovenije. Nadalje je tožencu naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 48.362,00 SIT. Sodišče je ugotovilo, da je toženec bil dolžan plačati po leasing pogodbi v zvezi z najemom osebnega avtomobila poleg pologa 1.959 DEM še 7 obrokov po 979 DEM in 28 obrokov po 2.000 DEM, dejansko pa je plačal dne 17.7.1990 1.959 DEM, dne 30.8.1990 200 DEM in dne 20.9.1990 200 DEM. Toženec je veljavno pogodbo dolžan izpolniti, torej mora plačati še neplačane obroke, to je 12.853 DEM v tolarski vrednosti.

Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz čl. 353/1 ZPP. V pritožbi navaja, da se ne strinja z razlogi prvostopne sodbe. V pogodbi z dne 17.7.1990 je toženec G.K. naveden kot najemnik in so točni njegovi osebni podatki razen dejstva, da v času sklenitve pogodbe ni bil zaposlen pri H. Pri sklenitvi pogodbe je bil s tožencem njegov oče R.K., ki je bil dejansko zaposlen pri H. in je on podpisal pogodbo. Kot najemodajalec je na pogodbi naveden TR., enako je tudi v prometnem dovoljenju. Iz računa podjetja R. pa izhaja, da je to podjetje osebni avtomobil Renault 4 GTL dobavilo kupcu T. Iz tega izhaja, da je sporni avtomobil kupilo podjetje T., zavarovalno pogodbo pa je sklenila druga pravna oseba, to je TR. Tožencu je nerazumljivo, kako je bilo možno registrirati vozilo na ime TR., čeprav se račun o nabavi vozila glasi na firmo T. Iz teh podatkov izhaja, da je aktivno legitimiran za plačilo kupnine T. in ne TR. V kolikor je temu tako, pa spada ta avtomobil v stečajno maso, ker se T. nahaja v stečajnem postopku. Res sta bila po sklenitvi leasing pogodbe in prevzemu avtomobila plačana samo dva mesečna obroka. To iz razloga, ker so že jeseni 1990 časopisi pričeli objavljati članke o tem, da prodaja in najem vozil od strani TRE. ni zakonita. Tožeča stranka je tožencu z dopisom z dne 6.7.1991 sporočila, da je prenesla sedež podjetja TR. v Zagreb. V tem dopisu navaja, naj toženec vozilo pri ONZ G. odjavi, preda registrske tablice in vozilo registrira ponovno v Zagrebu, kjer bo dobil novo registrsko tablico "ZG", to je tuje države in tudi prometno dovoljenje. Ta dopis je toženec sprejel v času, ko je bila dokončna osamosvojitev Slovenije in toženec razumljivo na ta dopis ni reagiral. Toženec se je protivil, da bi še nadalje uporabljal vozilo, kar mu je bilo v dejanskem pogledu onemogočeno, ker je potekla registracija in tožeča stranka vozil ni ponovno registrirala, saj bi moral toženec po ponovni registraciji uporabljati tuje vozilo oziroma vozilo s tujo registracijo. Pri končnem odkupu bi moral toženec vozilo uvoziti iz Hrvaške, kar je bilo zvezano s carinskimi dajatvami. Toženec ugovarja veljavnosti sklenjene leasing pogodbe in se sklicuje na čl. 133 ZOR. Po sklenitvi pogodbe so nastopile okoliščine, ki jih je delno povzročila tožeča stranka s prenosom sedeža svojega podjetja iz Slovenije na Hrvaško, delno pa je posledica višje sile, to je vojnega stanja v letu 1991. Toženec si vozila R 4, ki je od 12.7.1991 neregistrirano, ne lasti. Pripominja, da je bila tožeča stranka upravičena vsak čas odvzeti vozilo.

Pritožba ni utemeljena.

Leasing pogodbo št. 087 z dne 17.7.1990 za najem avtomobila R 4 GTL je sklenil toženec G.K., kot izhaja iz same pogodbe, zato je nova pritožbena trditev, češ da je resnični najemnik toženčev oče R.K. Za to trditev tožena stranka ne navaja nobenih dokazov, zato je ni mogoče upoštevati (čl. 352 ZPP).

Tožena stranka v pritožbi ugovarja tudi aktivni legitimaciji tožeče stranke. Trditev, da je sporni osebni avtomobil od proizvajalca REVOZ Novo mesto kupil T., je sicer resnična, ker to izhaja iz računa z dne 10.7.1990, vendar je to vozilo očitno prišlo v last ali vsaj v imetništvo tožeče stranke TR., saj je to razvidno iz prometnega dovoljenja. Leasing pogodbo z dne 17.7.1990 je toženec sklenil s tožečo stranko, torej je tudi ta upravičena zahtevati izpolnitev pogodbe. Zato ugovor odsotnosti aktivne legitimacije ni utemeljen. V kolikor pa je tožeča stranka prenesla svoj sedež v Zagreb, gre še vedno samo za spremembo sedeža in ne za drugo pravno osebo. Česa drugega toženi stranki ni uspelo dokazati, zato je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo ugovor o odsotnosti pravnega nasledstva in prav tako vse trditve v zvezi s stečajem, saj uvedba stečaja nad tožečo stranko ni z ničemer izkazana.

V obravnavanem primeru gre za pogodbo o leasingu, ki jo je na podlagi čl. 550 ZOR obravnavati po določbah o prodaji na obroke (čl. 542-551 ZOR) in po določbah o zakupu (čl. 567-599 ZOR) ter po določbah same pogodbe, ki sta jo stranki podpisali. Po določbi čl. 262 ZOR je vsaka stranka dolžna izpolniti obveznost iz pogodbenega razmerja, v konkretnem primeru to pomeni za toženca plačilo najemnine (čl. 4. pogodbe oziroma čl. 542 in 583 ZOR). Za toženca je ugotovljeno, da je ob podpisu pogodbe plačal polog in nato dva obroka v dinarski vrednosti po 200 DEM. Zadnje plačilo najemnine je opravil 20.9.1990 in nato nadaljnjih obrokov, ki bi jih moral odplačevati do 17.7.1993, ni poravnal. Svoje neplačilo toženec opravičuje s časopisnimi članki, ki so podjetje TRE. negativno opisovali in z okoliščino, da ni vedel, komu je potrebno najemnino odplačevati. Navedena ugovora nista relevantna, saj kakršnikoli članki v časopisih ne odvezujejo pogodbene stranke izpolniti dogovorjene obveznosti, kdo pa je bil pogodbena stranka, je toženec vedel iz pogodbe, žiro račun najemodajalca pa mu je bil tudi znan.

Kot nadaljnji razlog toženec navaja dopis tožeče stranke, da je prenesla sedež podjetja TR. v Zagreb in da naj vozilo pri ONZ G. odjavi ter ga ponovno registrira v Zagrebu, kjer bo dobil nove registrske tablice "ZG", to je tuje države. Toženec se je temu protivil, ker bi mu bila nadaljnja uporaba vozila onemogočena, saj ne bi mogel uporabljati tujega vozila oziroma bi ga moral ponovno uvoziti iz Republike Hrvaške. Tudi ta toženčev ugovor je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo ob pravilnem stališču, da je treba pogodbo izpolnjevati, dokler velja. Toženec pa pogodbe ni razveljavil ali razdrl. Pri tem so okoliščine v zvezi z registracijo nepomembne, saj je toženec navodila tožeče stranke o preregistraciji prejel julija 1991, s plačevanjem obrokov najemnine pa je prenehal že oktobra 1990. Sicer pa toženec ne zatrjuje, da bi navodila tožeče stranke upošteval in postavlja le hipotetične variante, kaj bi bilo, če bi vozilo zares registriral v Zagrebu. Morebitni dodatni stroški tega postopka ne morejo opravičiti neplačevanja najemnine, saj je tožeča stranka že v dopisu tožencu z dne 6.7.1991 navedla, da lahko stroške preregistracije odšteje od plačila rednega mesečnega obroka, sicer pa bi toženec lahko od tožeče stranke zahteval povrnitev v pogodbi nepredvidenih dodatnih stroškov. V kolikor pa bi bila tožencu uporaba najetega avtomobila onemogočena, bi lahko zahteval razdrtje pogodbe o leasingu na podlagi čl. 579 ali 580 ZOR ali zahteval razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin po čl. 133 ZOR. Kot je ugotovljeno, toženec ni storil nič od navedenega, ampak je že pred nastopom kakršnihkoli zapletov enostavno opustil plačevanje najemnine.

Toženec v pritožbi ugovarja veljavnosti sklenjene leasing pogodbe in se sklicuje na čl. 133 ZOR. Kot spremenjeno okoliščino zatrjuje prenos sedeža tožeče stranke iz Slovenije v Hrvaško in višjo silo, to je osamosvojitev Slovenije in vojno stanje. Ne glede na razloge, ki jih toženec navaja, bi moral toženec zahtevati razvezo pogodbe takrat, ko se zaradi spremenjenih okoliščin namena pogodbe ni več dalo doseči. Tega toženec ni storil, sicer pa iz navedb izhaja zgolj predvidevanje toženca, da naj bi do onemogočenja izvrševanja pogodb (uporabe vozila) šele prišlo. Pravno odločilno pa je, da toženec razveze pogodbe ni zahteval pravočasno, ampak šele v pritožbi, vloženi dne 6.9.1994. Po določbi čl. 133/3 ZOR pa se stranka, ki zahteva razvezo pogodbe, ne more sklicevati na spremenjene okoliščine, ki so nastale po izteku roka, določenega za izpolnitev njene obveznosti. Toženec je oktobra 1990 prenehal izpolnjevati svoje pogodbene denarne obveznosti do tožeče stranke, od tedaj dalje pa do 17.7.1993 pa so postopno zapadle vse toženčeve obvezosti. Po desetih mesecih neplačevanja so šele nastopile okoliščine, ki bi lahko bile spremenjene okoliščine, v kolikor bi konkretno vplivale na dosego namena pogodbe, česar pa toženec ni dokazal. Zato naknadno sklicevanje na določbe čl. 133 ZOR ne more biti uspešno.

Tudi nadaljnja pritožbena trditev, da je bila tožeča stranka zaradi neplačila upravičena odvzeti vozilo, ni pravno relevantna. Zaradi neplačila zapadlih obrokov bi tožeča stranka najemno pogodbo lahko odpovedala, ni pa bila tega dolžna storiti. Ne pogodba in ne določbe ZOR-a ji tega ne nalagajo. Obe stranki sta torej pogodbo vzdržali v veljavi, kar pomeni, da jo je treba izpolniti. Tožeča stranka je zato utemeljeno zahtevala plačilo pogodbeno dogovorjenih a neplačanih obrokov najemnine. Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da so tako dejanske ugotovitve, kot tudi materialnopravno odločitve prvostopnega sodišča pravilne in da je tožencu utemeljeno naloženo plačilo tolarske vrednosti neplačanih obrokov v višini 12.853 DEM in ustreznih obresti. Ker prvostopno sodišče tudi ni storilo nobenih kršitev postopka je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (čl. 368 ZPP).