Jedro

Tožnik se na osebni stečaj in odpust obveznosti ne more uspešno sklicevati. Izpodbijana odločba o odmeri dohodnine je bila namreč izdana 30. 8. 2011 in je postala izvršljiva 1. 10. 2011. Sklep o odpustu obveznosti pa je bil izdan 6. 10. 2011 ter je veljal za vse obveznosti, nastale do začetka osebnega stečaja, to je do 6. 1. 2009.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožniku za leto 2007 odmeril dohodnino v znesku 7.652,94 EUR, za leto 2008 pa v znesku 7.388,06 EUR. Odločil je še, da mora biti odmerjena dohodnina v skupnem znesku 15.041,00 EUR plačana v 30 dneh, sicer bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. V obrazložitvi pojasnjuje, da je davčni organ v postopku inšpekcijskega nadzora ugotovil, da je zavezanec v spornem obdobju prejel znesek 60.000,00 EUR, ki ga davčnemu organu ni prijavil. O ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik na katerega je zavezanec vložil pripombe, ki jih je davčni organ obravnaval. Prejeti znesek 60.000,00 EUR je davčni organ na podlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) štel za drug dohodek, ki je obdavčen z dohodnino.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-02-30-2011 z dne 28. 9. 2012 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je v zadevi sporno, ali je znesek, ki ga je pritožnik na podlagi sklenjene poravnave z dne 9. 11. 2007 prejel od A.A., davčni organ pravilno štel za denarno odmeno, namenjeno izselitvi iz hiše v B., ki se je obdavčila kot drug dohodek, ali pa ima prav tožnik, ki zatrjuje, da je bila s spornim zneskom plačana oprema v hiši, torej da gre za kupnino. V nadaljevanju davčni organ povzema ugotovitve davčnega organa prve stopnje. Navaja, da iz 2. člena poravnave izhaja, da stranki ugotavljata, da je stanovanjska počitniška hišica opremljena in bo prva stranka (to je tožnik) opravila popis premičnih stvari, ki bodo v nepremičnini ostale. V izogib vodenja izvršilnega postopka in pravočasne izselitve te stranke iz omenjene nepremičnine, pa sta se stranki dogovorili za denarno odmeno v višini 60.000,00 EUR. Za zadevo je iz davčnega vidika bistveno, da je pritožnik po sklenjeni poravnavi prejel denar od kupca omenjene nepremičnine A.A., kar v postopku ni sporno. Tudi ni dvoma o tem, da je znesek, ki ga je pritožniku v navzočnosti odvetnika izročil A.A., potrebno šteti kot nadomestilo za izselitev iz hiše. Tako je namreč potrebno razumeti tudi dogovor med strankama, naveden zgoraj. Prvi del stavka v katerem stranki ugotavljata, da je hiša opremljena in da bo prva stranka pripravila popis premičnih stvari, ki bodo v nepremičnini ostale, je po mnenju pritožbenega organa za izročitev denarja nepomemben. Na tak način je namen poravnave razumelo tudi sodišče v sodbi opr. št. I P 648/2008 z dne 4. 5. 2009, saj je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je prepričano, da sta pravdni stranki s podpisom poravnave šteli zadevo za zaključeno. Na to kaže tudi ravnanje tožnika, ko je po podpisu poravnave 15. 11. 2007 z dopisom obvestil izvršilno sodišče, da kot dolžnik umika vsa pravna sredstva v izvršilni zadevi, ki jo je banka C. vodila zoper njega zaradi izpraznitve sporne nepremičnine. Tudi A.A. je zaslišan izpovedal, da je bil s strani banke C. opozorjen, da so premičnine v samem objektu last tožnika in da je s slednjim razumel stvari, ki se lahko odpeljejo. Povedal je tudi, da objekta ob nakupu od znotraj ni videl, ker tožnik ni bil dosegljiv. Znesek 60.000,00 EUR pa mu je plačal, da je sploh lahko prišel v hišo. Z gotovostjo je zato mogoče pritrditi navedbi druge pogodbene stranke poravnave A.A., da je sporni znesek plačal le z razlogom pridobitve posesti na hiši. O sami opremi hiše pa v postopku tožnik ni predložil nobene verodostojne listine, ki bi njegove navedbe potrdila. Pri tem se davčni organ sklicuje na 76. in 77. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Listina, iz katere bi bilo razvidno, da je A.A. s spornim zneskom odkupil točno določeno opremo, namreč na obstaja. Po drugi strani pa so določbe poravnave jasne in za konkretni postopek edine relevantne. Pritožbeni organ je vpogledal tudi v seznam opreme, ki ga je pritožnik predložil v davčnem postopku. Vanj je po mnenju pritožbenega organa neutemeljeno vštel stopnice, notranja vrata, kamin, elektriko, centralno kurjavo, vodovod in sanitarno keramiko. Vse to je namreč sestavni del nepremičnine in že vključeno v ceno, ki jo je plačal kupec banki C. V nadaljevanju se davčni organ sklicuje na 15. člen ZDoh-2. Dohodki so vsi dohodki in dobički, ne glede na vrsto, če s tem zakonom ni drugače določeno. Po 6. točki 18. člena pa se med dohodke po tem zakonu štejejo tudi drugi dohodki.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, saj temelji na zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Trditev, da je tožnik prejel 60.000,00 EUR od A.A. kot odškodnino – odmeno za to, da se je izselil iz počitniške hiše v B., ni pravilna. Poleg tega je bil izvršilni postopek za tožnikovo izselitev zaključen, saj je bil sklep izvršilnega sodišča pravnomočen in bi bilo potrebno le še posredovanje izvršitelja za izvedbo izvršbe. Tožnik navaja, da je prejel znesek 60.000,00 EUR kot nadomestilo za opremo, ki je ostala novemu lastniku počitniške hiše A.A. Trdi, da je bilo tako med tožnikom in novim lastnikom A.A. tudi dogovorjeno. Dejstvo, da je tožnik prejel omenjeni znesek, potrjuje tudi vsebina sklenjene poravnave z dne 9. 11. 2007. Meni, da je dejstvo, da je A.A. sporni znesek izročil tožniku za opremo, le ta potrdil tudi v sodnem spisu I P 648/2008 pred Okrožnim sodiščem v Č. Davčni organ se je tako postavil na zmotno stališče, da je tožnik prejel sporni znesek kot nadomestilo za izselitev. Nobene logične razlage ni, zakaj bi v primeru dejanskega stanja, ko je bil izvršilni postopek praktično končan, novi lastnik hiše tožniku izročil tako visok znesek. Počitniška hiša v B. ima več kot 300 m2 ter so v hiši ostali opremljeni dve kuhinji, vse omare, ki so bile vgradne, prav tako tudi svetilke in dekorativne stropne obloge, opremljene pa so bile tudi tri kopalnice, savna in soba za fitnes. Davčni organ je zmotno presojo sprejel na podlagi krive izpovedbe kupca hiše A.A., ki je zaradi namernega škodovanja tožeči stranki pri davčnem organu izjavil, da je denar dal za izselitev. Zoper kupca hiše v B. je zato zaradi krive izpovedbe pri davčnem organu tožnik podal tudi kazensko ovadbo. Tožniku je od vrednosti hiše preko 1 milijon ostal samo sporni znesek v višini 60.000,00 EUR. Zoper tožečo stranko je bil uveden tudi postopek osebnega stečaja ter izdan sklep o odpustu obveznosti, kar je davčnemu organu znano. Tožeči stranki davčni organ tudi iz tega razloga ne bi smel odmeriti in naložiti davčno obveznost, saj je davčni organ ravnal v nasprotju s pravnomočno odločitvijo sodišča. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka in postopka pri Davčnem uradu Ljubljana.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. V zvezi s tožnikovo pripombo, da je bil zoper tožnika uveden postopek osebnega stečaja ter izdan sklep o odpustu obveznosti, pa sodišče pripominja, da je bila izpodbijana odločba izdana 30. 8. 2011, izvršljiva pa 1. 10. 2011. Sklep o odpustu obveznosti pa je bil, kot izhaja iz uradnih podatkov, izdan 6. 10. 2011 ter je veljal za vse obveznosti, nastale do začetka osebnega stečaja, to je do 6. 1. 2009. Tudi ta ugovor tožnika tako ni utemeljen.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.