Jedro

Prvostopno sodišče je določbo 5. točke 16. čl. Odloka Skupščine občine Žalec o javnem redu in miru ter o komunalni ureditvi, ki lastnikom, najemnikom in upravljalcem trgovskih lokalov nalaga dolžnost odstraniti sneg s pločnika ali prostora pred lokalom tako, da ne ovira dostopa do lokala, kot to lastnikom ali upravljalcem poslovalnice nalaga tudi v času škodnega dogodka veljavnem odloku Skupščine občine Žalec o javnem redu in miru v 5. točki 11. čl., preveč ekstenzivno tolmačilo. Že s pomočjo jezikovne razlagalne metode vsebine in smisla obeh citiranih določb je mogoče izluščiti, da obstaja dolžnost lastnika, najemnika in upravljalca trgovskega lokala oz. lastnika ali upravljalca poslovalnice odstraniti sneg s prostora pred lokalom oz. poslovalnico takrat, kadar pred trgovskim lokalom oz. poslovalnico (sploh) ni pločnika. Do takšnega spoznanja namreč pridemo s slovnično analizo besedila obeh določil, ker je namreč med besedo "pločnika" in besedo "prostora pred lokalom oz. pred poslovalnico" besedica "ali". Takšna razlaga pa se pokaže za pravilno tudi s stališča samega namena dveh določb, kot tudi s stališča razumnosti. V konkretnem primeru, ko je pred poslovalnico pločnik, katerega je tožena stranka redno čistila in ustrezno posipala, pa torej toženi stranki določbi odloka nista nalagali odstranitve snega tudi pred prostorom ob pločniku, ki se nahaja v istem nivoju kot cesta, in je torej razširjeni del asfaltirane ceste, ki po zemljiškoknjižnih podatkih ni niti last tožene stranke, temveč je javno dobro, čeprav odloka dolžnost odstranitve snega s pločnika ali prostora pred lokalom oz. poslovalnico niti nista vezala na lastništvo pločnika oz. prostora pred lokalom.

Izrek

Pritožba toženke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je prvostopno sodišče odločilo, da je tožena stranka polno odškodninsko odgovorna za dne 21. 2. 1991 nastalo poškodbo tožnika, ko mu je spodrsnilo na tako imenovanem dostavnem pasu pred poslovalnico tožene stranke. Odločitev o višini odškodnine in o pravdnih stroških pa je pridržalo za končno sodbo.

Proti takšni odločitvi sodišča se pritožujeta tožena stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke iz razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki I. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku in predlagata ugoditev pritožbi in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti kot neutemeljenega ter naložitev tožniku plačilo pravdnih stroškov in stroškov tega pritožbenega postopka.

Pritožnici menita, da je takšna odločitev sodišča zmotna, saj do poškodbe tožnika ni prišlo neposredno pred trgovino, torej na pločniku, katerega je bila dolžna po takrat veljavnem Odloku Skupščine občine Žalec o javnem redu in miru ter o komunalni ureditvi čistiti in vzdrževati tako, da dostop do lokala ni bil oviran. To je tožena stranka tudi storila in je bil v času škodnega dogodka pločnik ustrezno očiščen in posut, kar je kot nesporno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Po mnenju tožene stranke in stranskega intervenienta si je sodišče zgoraj cit. odlok preširoko razlagalo oziroma je štelo kot prostor pred lokalom tudi del javne površine, to je ceste, ki je vzdolž trgovine pa tudi vse do križišča nekoliko razširjena in v celoti asfaltirana. Iz kopije katastrskega načrta je namreč razvidno, da je površina, na kateri se je poškodoval tožnik v naravi cesta, torej javna površina, ki pa je vse od križišča pa do mesta padca tožnika, torej v razdalji kakih 100 metrov, za kak meter širša kot od mesta padca naprej. Tudi v naravi ni mogoče zaznati, da bi navedeni razširjeni del cestišča služil v kakršnekoli druge namene kot za cesto. Priča V.E. je res izpovedala, da so se na tem razširjenem delu cestišča zaustavljali dobavitelji in razlagali robo, da so na tem delu cestišča parkirali obiskovalci trgovine, kakor tudi drugi naključni vozniki, kar pa po mnenju tožene stranke in stranskega intervenienta še ne pomeni, da je ta del cestišča predstavljal kakršnokoli parkirišče ali prostor za razkladanje in nakladanje blaga - dostavni pas. Splošno znano je, da vozniki svoja osebna vozila puščajo tudi ob cesti, še posebno, če je le-ta na določenih mestih razširjena in tako ne ovirajo prometa. Nikjer v naravi pa ni mogoče zaslediti, da bi bil ta del cestišča kaj posebej označen kot dostavni pas. Prav tako ne more biti, po nadaljnjih izvajanjih tožene stranke in stranskega intervenienta, v škodo toženi stranki izpovedba priče V.E., da so ta del cestišča v prejšnjih letih prostovoljno čistili in to zgolj zaradi tega, da je bila omogočena lažja dostava blaga.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbene navedbe ne izražajo nestrinjanje z dokazno presojo pravno odločilnih dejstev prvostopnega sodišča, ki je ob ogledu kraja škodnega dogodka ugotovilo, da leži poslovalnica - trgovina tožene stranke v G. ob približno 3,5 metra široki krajevni asfaltirani cesti. Pred trgovino je približno 1,5 metra širok pločnik, med pločnikom in cesto pa še 1,5 metra asfaltirane površine v nivoju ceste, ni pa cestno telo, ki jo sodišče imenuje dostavni pas.

Izpovedba tožnika, zaslišanega kot stranke, predvsem pa izpovedba priče V. H., edinega očividca dogodka, sta sodišču prve stopnje služili za ugotovitev mesta tožnikovega padca - na dostavnem pasu pred trgovino. Po vpogledu listin, ki izkazuje lastništvo oz. pravico uporabe tega dostavnega pasu, to je poročila o zemljiškoknjižnem stanju na list. št. 29 ter zemljiškoknjižnih izpiskov na list. št. 36, 37 in 38 je sodišče ugotovilo, da dostavni pas po zemljiškoknjižnih podatkih ni last oz. takrat v pravici uporabe tudi tožene stranke kot je sama trgovina oz. po zemljiškoknjižnem izpisku poslovna stavba z dvoriščem (parcela 274/1 in 274/2). Podlago dejanskim ugotovitvam sodne odločbe pa je pomenilo tudi pričevanje delavke tožene stranke E.V.,tudi še sedaj zaposlene v tej trgovini, ki je povedala, da je ta dostavni pas namenjen vozilom,ki so dostavljali blago toženi stranki, kot tudi sicer strankam trgovine za parkiranje, glede čiščenja tal pred trgovino pa je še pojasnila, da so čistili le pločnik pred poslovalnico, dostavnega pasu pa ne.

Pritožba pa graja na podlagi presojenih dokazov sprejet materialnopravni sklep prvostopnega sodišča o obstoju polne odškodninske odgovornosti tožene stranke za dne 21. 2. 1991 nastalo poškodbo tožnika, čeprav je tožniku spodrsnilo na dostavnem pasu pred trgovino in ne prav na pločniku pred trgovino. Pritožbeni pomislek zoper zaključek prvega sodišča, da je bila tožena stranka, čeprav dostavni pas sicer ni bil formalno v njeni lasti, je pa ta pas uporabljala za svoje potrebe (za svoja dostavna vozila in sploh za parkiranje vozil strank trgovine), zato dolžna poskrbeti za varnost tudi tega dostavnega pasu in ne samo pločnika neposredno pred trgovino, je utemeljen. Pri ugotavljanju, ali je bila tožena stranka dolžna čistiti pločnik pred trgovino in tudi dostavni pas, se je prvostopno sodišče oprlo na Odlok Skupščine občine Žalec o javnem redu in miru ter o komunalni ureditvi, objavljen v Ur. listu Republike Slovenije, št. 2/92 (v nadaljevanju odlok iz 1992. leta), ki pa v času škodnega dogodka še ni veljal, temveč je veljal Odlok Skupščine občine Žalec o javnem redu in miru, objavljen v Ur. listu SRS, št. 31/84, katerega spremembe in dopolnitve so bile objavljene v Ur. listu SRS, št. 44/88 (v nadaljevanju odlok iz 1984. leta). Oba odloka pa sicer vastvo zunanjega videza kraja vsebinsko podobno urejata. Odlok iz 1992. leta, ki ga je uporabilo sodišče v 5. točki 16. člena,vsebuje dolžnost lastnikov, najemnikov in upravljalcev trgovskih lokalov, 5. točka 11. člena odloka iz 1984. leta pa dolžnost lastnikov ali upravljalcev poslovalnice odstraniti sneg s pločnika ali prostora pred lokalom,oziroma pred poslovalnico do 7.00 ure zjutraj,preko dneva pa sneg sproti odstranjevati tako, da ne ovira dostopa do lokala oz. poslovalnice. Oba odloka (točka 2 čl. 17 oz. točka 2 čl. 12) pa upravljalcu poti in pločnika med drugim nalagata tudi dolžnost posipati poledenelo pot ali pločnik s peskom, s soljo ali žagovino. Pritožbena graja uporabe materialnega prava, usmerjena na preširoko razlago določb sicer v času škodnega dogodka še neveljavnega odloka iz 1992. leta, ki opredeljujejo dolžnost lastnika, najemnika in upravljalca trgovskega lokala, čiščenja snega s pločnika ali prostora pred lokalom, ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka odgovorna, ker je v zimskem času pri temperaturah nižjih od 0 stopinj celzija in ob do tedaj zapadlem snegu, opustila dolžnost čiščenja prostora pred svojim lokalom, pri čemer je kot prostor pred lokalom štelo del javne površine - asfaltirane ceste, ki je vzdolž trgovine pa vse do križišča nekoliko razširjena, je po oceni sodišča druge stopnje povsem utemeljena.

Prvostopno sodišče je določbo 5. točke 16. člena odloka iz 1992. leta, ki lastnikom, najemnikom in upravljalcem trgovskih lokalov nalaga dolžnost odstraniti sneg s pločnika ali prostora pred lokalom tako, da ne ovira dostopa do lokala,kot to lastnikom ali upravljalcem poslovalnice nalaga tudi v času škodnega dogodka veljaven odlok iz 1984. leta v 5. točki 11. člena, preveč ekstenzivno tolmačilo. Že s pomočjo jezikovne razlagalne metode vsebine in smisla obeh citiranih določb je mogoče izluščiti, da obstaja dolžnost lastnika,najemnika in upravljalca trgovskega lokala oz. lastnika ali upravljalca poslovalnice odstraniti sneg s prostora pred lokalom oz. pred poslovalnico takrat, kadar pred trgovskim lokalom oz. poslovalnico (sploh) ni pločnika. Do takšnega spoznanja namreč pridemo s slovnično analizo besedila obeh določil, ker je namreč med besedo "pločnika" in besedo "prostora pred lokalom oz. pred poslovalnico" besedica "ali".

Takšna razlaga pa se pokaže za pravilno tudi s stališča samega namena obeh določb, kot tudi s stališča razumnosti. V konkretnem primeru, ko je pred poslovalnico pločnik, katerega je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka redno čistila in ustrezno posipala, pa torej toženi stranki določbi odloka nista nalagali odstranitve snega tudi pred prostorom ob pločniku, ki se nahaja v istem nivoju kot cesta, in je torej razširjeni del asfaltirane ceste, ki po zemljiškoknjižnih podatkih ni niti last tožene stranke, temveč je javno dobro, čeprav odloka dolžnost odstranitve snega s pločnika ali prostora pred lokalom oz. poslovalnico niti nista vezala na lastništvo pločnika oz. prostora pred lokalom. Ta razširjeni del asfaltirane ceste, na katerem so parkirali dobavitelji in obiskovalci trgovine, kakor tudi drugi naključni vozniki, pa tako tudi ni mogoče opredeliti kot pot in na podlagi te označitve toženi stranki naprtiti dolžnost posipavanja, opredeljeno v 2. točki 17. člena odloka iz 1992. leta, kot je to napačno storilo prvostopno sodišče, oziroma v 2. točki 12. člena odloka iz 1984. leta. Zato po mnenju pritožbenega sodišča navedene določbe odloka iz 1992. leta oz. 1984. leta ne morejo služiti kot materialnopravna podlaga za tak zahtevek, kot ga je postavil tožnik. Prvostopno sodišče bi moralo pri opredelitvi lokacije oz. mesta tožnikovega padca in posledičnem ugotavljanju dolžnosti tožene stranke skrbeti za vzdrževanje in varstvo tega prostora izhajati tudi iz določb Zakona o cestah (Ur. list SRS, št. 38/81, 7/86, 37/87 in 2/88), ki v I. odst. 2. člena opredeljuje javno cesto kot prometno površino, ki je splošnega pomena za promet in jo lahko vsak prosto uporablja ob pogojih in na način, določen z zakonom. Podobno opredeljuje cesto tudi Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. list SFRJ, št. 50/88, 36/88, 80/89, 29/90), ki v 1. točki 10. člena predpisuje, da je cesta vsaka javna cesta, na kateri se opravlja promet, javna cesta pa je površina, ki ima splošen pomen za promet, ki jo sme vsakdo prosto uporabljati pod pogoji, ki jih določa zakon, in ki jo je pristojni organ razglasil za javno cesto, kot tudi ulice v naselju (2. točka 10. člena),pri čemer je vozišče del površine ceste, namenjen predvsem za promet vozil (11. točka 10. člena). Oba zakona, Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa v 14. členu, Zakon o cestah pa v 57. členu tudi natančno predpisujeta zgradbo javne ceste. Zakon o cestah v 81. členu tudi določa subjekte, zadolžene za redno vzdrževanje cest (ki med drugim obsega tudi zagotavljanje prevoznosti cest v zimskem času), in sicer za to opremljene in usposobljene organizacije za redno vzdrževanje cest. V nivoju ceste 1,5 metra široko asfaltirano površino ob pločniku, na kateri je, kot je prvostopno sodišče nesporno ugotovilo, prišlo do škodnega dogodka, je torej glede na zgoraj cit. določila Zakona o cestah in Zakona temeljih varnosti cestnega prometa opredeliti kot del javne ceste. Določila Zakona o cestah toženi stranki ne nalagajo nikakršnih zadolžitev za vzdrževanje te površine oz. tega dela javne ceste,temveč so za to zadolžene posebej opremljene in usposobljene organizacije za redno vzdrževanje cest. Ob tem je opozoriti tudi na določbo 1. in 2. točke 12. člena odloka iz 1984. leta, ki dolžnost odstranitve snega z javne površine in posipavanja poledenele ceste nalagata upravljalcu ceste (in ne lastniku ali upravljalcu poslovalnice). Ob ugotovitvi, da niti določila odloka iz 1992. oz. 1984. leta, niti določbe Zakona o cestah in Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa lastniku trgovskega lokala oz. poslovalnice ne nalagata nikakršne dolžnosti skrbeti za vzdrževanje in varstvo javne ceste, torej da v navedenih predpisih ni podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke, bi sodišče prve stopnje moralo tožnikov zahtevek iz naslova nepremoženjske škode kot neutemeljen zavrniti.

Sodišče druge stopnje je iz teh razlogov pritožbi ugodilo, in ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in ni zagrešilo nobene take kršitve, ki bi jo pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP/77), da pa je iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča napraviti drugačen pravni zaključek kot ga je napravilo prvostopno sodišče, vmesno sodbo po 4. točki 373. člena ZPP/77 spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrnilo.

Glede na spremenjeno odločbo o glavni stvari, bi pritožbeno sodišče moralo spremeniti še odločbo o stroških postopka. Ker pa jih tožena stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke nista priglasila, stroškovna odločba odpade.