Jedro

Dostavni pas je le del cestišča in zanj zato velja režim zimskega vzdrževanja enak tistemu, ki sicer velja za cestišče. Ni namreč mogoče mimo dejstva, da je dostavni pas le razširjeni del ceste, da gre le za del cestišča, kjer lahko kdorkoli parkira svoje vozilo, ne da bi moral vprašati za dovoljenje pri toženi stranki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za dne 21.1.1991 nastalo tožnikovo škodo, ko je le-ta padel in utrpel spiralni prelom leve goleni. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo denarne odškodnine. Presodilo je, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke, saj ni bila dolžna čistiti sneg z dela cestišča in ga posipavati, kjer je tožnik padel. Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

Revizija razlaga, da se je tožnik poškodoval na ledeni površini dostavnega pasu pred poslovalnico tožene stranke, ki potem preide v pločnik pred trgovino. Gre za razširjeni del cestišča, ki pa ni namenjen za vožnjo motornih vozil, ampak za parkiranje strank in za dostavo blaga, torej za parkiranje kamionov, ki dostavljajo blago trgovini. Revizija poudarja, da je tožena stranka leta poprej čistila ta dostavni pas, naenkrat pa so to zimo s tem prenehali. Po mnenju revizije je odločilno, da je imela tožena stranka razširjeni del cestišča vseskozi v uporabi in je bil namenjen prav gospodarski koristi tožene stranke. Odgovornost tožene stranke je zato krivdna, saj ni poskrbela za varnost svojih kupcev, ki parkirajo na dostavnem pasu. Po mnenju revizije ni pomembno, kdo je lastnik dostavnega pasu. Pomembno je, da je bila tožena stranka uporabnik tega dostavnega pasu in bi ga zato morala vzdrževati. Revizija predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo tožeči stranki po temelju v celoti ugodeno, torej zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Postopek o obstoju odškodninske odgovornosti je bil na prvi stopnji končan z vmesno sodbo pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik padel na poledeneli površini razširjenega dela cestišča pred poslovalnico tožene stranke. Ugotovljeno je bilo tudi, da je ta razširjeni del cestišča (dostavni pas) v istem nivoju z ostalim delom cestišča, pločnik pa je od cestišča višji. Prav tako je bilo ugotovljeno, da dostavni pas oziroma cestišče ni v lasti tožene stranke, ampak gre za pot - javno dobro (lustrum v spisu).

Odločilno vprašanje glede odgovornosti tožene stranke je: ali je bila tožena stranka dolžna čistiti sneg z dostavnega pasu in posipati dostavni pas, če je bil poledenel. Glede na zgoraj opisane ugotovitve se revizijsko sodišče pridružuje presoji pritožbenega sodišča, da je dostavni pas le del cestišča in zanj zato velja režim zimskega vzdrževanja enak tistemu, ki sicer velja za cestišče. Ni namreč mogoče mimo dejstva, da je dostavni pas le razširjeni del ceste, da gre le za del cestišča, kjer lahko kdorkoli parkira svoje vozilo, ne da bi moral vprašati za dovoljenje pri toženi stranki. V postopku je bilo res zatrjevano, da so dostavni pas pretežno uporabljali kupci poslovalnice tožene stranke in njeni dobavitelji, vendar to še ne pomeni, da je s tem tožena stranka postala posestnik (ali uporabnik) dostavnega pasu, kot to trdi revizija. Tudi okoliščina, da so delavke tožene stranke prejšnja leta samoiniciativno poprosile tistega, ki je plužil cesto, da je splužil še dostavni pas pred poslovalnico, ne more vplivati na drugačno presojo dolžnosti čiščenja dostavnega pasu za toženo stranko. Odločilno je, da je dostavni pas del javnega dobra in sicer krajevne ceste.

Odlok o javnem redu in miru Občine Žalec iz leta 1984 (Ur.l. SRS, št. 31/84, naprej Odlok) v 11. členu določa režim uporabe in vzdrževanja pločnikov in prostorov pred javnimi lokali v zimskem času (5. točka), ki so ga dolžni izvajati lastniki in upravljalci javnih lokalov, poslovalnic, obrtnih delavnic in gostišč. V 12. členu istega Odloka pa je predpisana dolžnost upravljalcev cest, poti in pločnikov - prav tako za vzdrževanje v zimskih razmerah. Namen Odloka je očitno tak, da je vsaka površina v občini v zimskem času ustrezno vzdrževana. Vendar ni mogoče te dolžnosti upravljalca ceste (javne!) prevaliti na ramena uporabnika javnega lokala, če ta ni tudi lastnik ali upravljalec prostora (ali pločnika) pred lokalom. Ker tožena stranka ni ne eno ne drugo glede dostavnega pasu, kjer se je tožnik poškodoval, ni pravne podlage za njeno odškodninsko odgovornost zaradi opustitve predpisanega zimskega vzdrževanja tega dela cestišča. Revizijsko sodišče se pa ne more pridružiti pritožbenemu sodišču pri jezikovni razlagi 5. točke 11. člena Odloka, da je lastnik ali upravljalec javnega lokala dolžan vzdrževati ali pločnik ali prostor pred lokalom ne pa obojega, če je pred lokalom delno pločnik in delno urejen prostor. Če je pločnik in tudi prostor pred lokalom v lasti ali upravljanju iste osebe, je (bila) ta dolžna skrbeti za vzdrževanje v zimskih razmerah. Vendar razlaga tega določila ni odločilno vplivala na presojo odgovornosti tožene stranke. Pravilna pa je siceršnja razlaga dolžnosti zimskega vzdrževanja ceste, kot jo je sprejelo pritožbeno sodišče. Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo še (386. člen ZPP/77), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijsko sodišče je ocenilo, da je bilo materialno pravo za odločitev v tej zadevi pravilno uporabljeno in je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP/77).