Jedro

Tožnik se zaradi svoje neaktivnosti oziroma nepripravljenosti na zakonsko predpisan način vročanja ne more sklicevati na omejevanje ustavnih pravic (neseznanitev s pisanjem in nemožnost podati izjavo). Tožniku je bilo z ureditvijo vročanja po 85.a členu ZDavP-2 zagotovljeno, da bo predhodno izvedel za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Ureditev dejansko zagotavlja, da pisanje prispe do naslovnika, s posredovanjem elektronskega naslova omogoča tudi realno pričakovanje, da se naslovnik s pisanjem pravočasno seznani in mu bo s tem dejansko omogočeno, da uresniči pravico do izjave. Od tožnika, ki je pravna oseba, se sme pričakovati, da se bo seznanil z ureditvijo vročanja, kot je določena s 85.a členom ZDavP-2 in za dejansko seznanitev s pisanjem izpolnil tudi določene pogoje (kot spoštovanje svojih obveznosti).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel pritožbo tožnika zoper odločbe FURS o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leta 2016, 2017 in 2018, ki jo je vložil 18. 6. 2020, kot prepozno. Obrazlaga, da je tožnik pravna oseba, odločbe o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča pa so mu bile vročene na podlagi 85. a člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) dne 30. 7. 2016 za leto 2016, dne 5. 8. 2017 za leto 2017 in 7. 7. 2018 za leto 2018. Z vložitvijo pritožbe dne 18. 6. 2020 je bila torej pritožba vložena po preteku 15 dnevnega roka za vložitev, ki ga določa 86. člen ZDavP-2. 2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil in soglašal z razlogi prvostopenjskega organa.

3. Tožnik v tožbi uveljavlja neobrazloženost izpodbijanega sklepa v zvezi z razlogi zakaj organ njegove pritožbe ne šteje za pravočasno. Meni, da je toženka spregledala, da sama v zadevi tožnika ravna v nasprotju z obveznostjo iz 85. a člena ZDavP-2, saj izpodbijanega sklepa ni vročala elektronsko preko portala eDavki, ampak v fizični obliki na poslovni naslov pooblaščenke. Enako je ravnala pri drugostopenjski odločbi in sklepu o izvršbi z dne 24. 7. 2017 in 17. 10. 2018. Tožnik je odločbe o nadomestilu prejel šele maja 2020, ko je zanje zaprosil preko pooblaščenke. Tožnik nima dostopa do eDavkov, zato fikcija vročitve ni mogla nastopiti. Ne gre zanemariti, da je tožnik tuj pravni subjekt in takim osebam se vroča neposredno ali po diplomatski poti, kot določa drugi odstavek 92. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Nerazumno je pričakovati, da bo tuja pravna oseba, glede katere nastane davčna obveznost v Sloveniji, vedela, da mora poslovati preko eDavkov, kamor se ji lahko vročajo dokumenti, in v primeru, da jih ne prevzame, nastopi fikcija vročitve. Vročanje je način seznanjanja oseb z vsebino pisanj. Ne gre za samostojno procesno dejanje, ampak za realno (materialno) opravilo, ki omogoča opravo nekega drugega procesnega dejanja oziroma je predpogoj za perfektnost drugega procesnega dejanja ali za nastop pravnih posledic. Gre za enega od elementov ustavnih pravic do obrambe, oziroma do enakega varstva pravic, saj se stranka, če ji dokumenti niso vročeni, o zadevi ne more informirati, se o njej izjaviti, se učinkovito pritožiti, oziroma uveljaviti sodno varstvo, Po prepričanju tožnika fikcija vročitve ne more nastopiti, če organ pošiljko vroča na določen način, čeprav je naslovnik pošiljke ne bo prejel in je ne bo mogel prebrati. Sklicuje se na stališča v odločbi Ustavnega sodišča U -1-279/08 z dne 9. 7. 2009, s katero so bile razveljavljene nekatere določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Fikcije vročitve so dopustne, če temeljijo na realnem pričakovanju, da se bo naslovnik s pisanjem pravočasno seznanil in, da mu bo dejansko omogočeno, da se izjavi v postopku. Fikcija vročitve, ki ne temelji na takem pričakovanju, ampak ga celo negira, pomeni poseg v pravico do izjave, ki je sestavni del pravice do enakega varstva pravic. 85. a člen ZDavP-2 je bil uveden zaradi zasledovanja načela ekonomičnosti postopka, kar je dopusten cilj za omejevanje ustavnih pravic, vendar pri testu sorazmernosti ne prestane pogojev, da je nujen in proporcionalen. Opozarja, da v ZDavP-2 ni neposredne določbe, ki zahteva, da ima zavezanec dostop do eDavkov, in da je na primer, če ravna v nasprotju s tem sankcioniran z globo. Drugostopenjski organ govori o dolžnosti subjektov, da si uredijo dostop do svojega profila v portalu eDavki, vendar pri tem ne navede pravne podlage, ki bi to določala. Obveznosti je mogoče predpisati le v zakonu (87. člen Ustave), take določbe pa po prepričanju tožnika v tem primeru ni. Če davčni organ ve, da zavezanci nimajo urejenega dostopa, bi jim moral dokumente vročati drugače in ne elektronsko. V poštev bi lahko prišla vročitev z javnim naznanilom, pa tudi vročanje v fizični obliki bi imelo za državo zanemarljive ekonomske posledice. Torej zavezancem za katere davčni organ ve, da nimajo dostopa do eDavkov, saj se nanje niso sami prijavili, oziroma niso v ta namen imenovali pooblaščenca, bi moral davčni organ akte vročati na način, kot to po pravilu velja za fizične osebe. Uveljavlja pa tudi neobrazloženost drugostopenjske odločbe do uveljavljanih kršitev neustavnosti ZDavP-2. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri svojih razlogih.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi opozarja na odločbo Ustavnega sodišča Up 520/16. 6. Sodišče je dne 8. 12. 2022 izvedlo javno glavno obravnavo, na kateri je odločalo po sodnici posameznici, ker tožnik izpodbija procesni sklep. Odločanje po sodniku posamezniku torej utemeljeno glede na drugo alinejo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Stranke v zvezi s sestavo sodišča niso imele ugovorov.

7. Sodišče je na glavni obravnavi odločalo o izvedbi dokazov, izvedlo in vpogledalo je v vse listine v katerih vpogled so stranke predlagale. Vpogledalo je tudi v vse ostale listine upravnega spisa, ki ga je predložila toženka.

8. Na glavni obravnavi je tožnik vztrajal, kot v tožbi ter izpostavil, da iz odločb Ustavnega sodišča izhaja, da fikcija vročitve ob dejstvu, da se ve, da stranka takega pisanja ne bo prejela, ni skladna z Ustavo. Toženka pa je tudi vztrajala pri svojih dosedanjih navedbah, ter v spis vložila kot dodaten argument sodbo Upravnega sodišča RS I U 2227/2018. 9. Tožba ni utemeljena.

10. Predmet presoje v upravnem sporu je sklep prvostopenjskega organa, ki je pritožbo tožnika zoper odločbe FURS o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leta 2016, 2017 in 2018 zavrgel, iz razloga, ker je bila vložena prepozno.

11. Tožnik razlogu, ki ga je organ oprl na 85.a člen ZDavP-2 ugovarja. Na podlagi prvega odstavka 85.a člena ZDavP-2 davčni organ pravnim osebam, samostojnim podjetnikom posameznikom in posameznikom, ki samostojno opravljajo dejavnost, vroča dokumente preko informacijskega sistema Finančne uprave RS. Davčni organ odloži dokument, ki ga je treba vročiti v portal eDavki in prek njega obvesti zavezanca za davek, da je prejel dokument, ki mu ga je treba vročiti. Informativno sporočilo o elektronsko odloženem dokumentu zavezanec za davek prejme tudi na elektronski naslov, če ga je sporočil organu (tretji odstavek). Zavezanec za davek dokument prevzame s portala eDavki tako, da z uporabo kvalificiranega digitalnega potrdila dokaže svojo istovetnost in prevzame dokument v elektronski obliki ter elektronsko podpiše vročilnico (četrti odstavek). Vročitev velja za opravljeno z dnem, ko zavezanec za davek z elektronskim podpisom vročilnice prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh od dneva, ko mu je bilo obvestilo puščeno preko portala eDavki, velja vročitev za opravljeno z dnem poteka tega roka. Portal eDavki dokument po preteku 6 mesecev od dneva vročitve izbriše, zavezanec za davek pa ga lahko prevzame pri davčnem organu (peti odstavek).

12. Sodišče ugotavlja, da je bilo vročanje opravljeno v skladu z zakonom. Iz odločb o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča izhaja, da so bile odložene v portalu eDavki, tožniku pa poslano informativno elektronsko sporočilo (in opomnik) (Pravilnik o elektronskem vročanju v davčnih zahtevah – Uradni list RS 102/2015-Pravilnik). Ni sporno, da je tožnik subjekt iz prvega odstavka 85.a člena ZDavP-2. Na podlagi navedenega je organ lahko zaključil, da je po poteku rokov (peti odstavek) nastopila fikcija vročitve.

13. Tožnik ugovarja, da fikcija vročitve ne more nastopiti, če organ ve, da naslovnik pošiljke ne bo prejel in je ne bo mogel prebrati (oziroma na strani 5 tožbe – če davčni organ ve, da zavezanec nima urejenega dostopa). V zvezi z navedenim ugovorom sodišče uvodoma ugotavlja, da iz upravnega spisa ne izhaja, da je upravni organ vedel, da tožnik nima urejenega dostopa. Fikcija vročitve izhaja po poteku rokov, ko organ odloži dokument v osebno mapo zavezanca za davek v portalu eDavki. Obveza organa je, da pošlje zavezancu o tem informativno elektronsko sporočilo (drugi odstavek 3. člena in peti odstavek 3. člena Pravilnika) v osebno mapo in na elektronski naslov, če ga je ta sporočil davčnemu organu (drugi člen Pravilnika). Na zavezancu pa je, da prevzame dokument s portala s kvalificiranim digitalnim potrdilom (četrti odstavek 85.a člena ZDavP-2 oziroma četrti odstavek 3. člena Pravilnika), oziroma v ureditvi kvalificiranega digitalnega potrdila, vendar pa organa ob tem ne obvešča in organ o tem ni dolžan poizvedeti. Vedenje organa o kvalificiranem digitalnem potrdilu zavezanca torej ni zakonski pogoj za izbiro načina vročanja in ni relevantno dejstvo v zvezi z pravilnostjo in zakonitostjo vročitve (tudi obravnavane).

14. Tožnik ugovarja, da je ureditev vročanja po 85.a členu ZDavP-2 neustavna, ker fikcija vročitve iz te določbe ne omogoča realnega pričakovanja, da se bo naslovnik s pisanjem pravočasno seznanil, in da mu bo dejansko omogočeno, da se izjavi v postopku. Dejanska seznanitev tožnika s pisanjem je po 85.a členu ZDavP-2 omogočena šele z uporabo kvalificiranega digitalnega potrdila, katerega pridobitev terja določeno aktivnost tožnika. Enako posredovanje elektronskega naslova.

15. Tožniku pisanja niso bila vročena v napačno osebno mapo, tega ne trdi, niti ne dokazuje, da je njegova situacija primerljiva primeru iz odločbe U–I-279/08. Tožnik bi pisanje ob izpolnitvi pogojev, ki so na njegovi strani, lahko prevzel. Tožnik se zaradi svoje neaktivnosti, oziroma nepripravljenosti na zakonsko predpisan način vročanja ne more sklicevati na omejevanje ustavnih pravic (neseznanitev s pisanjem in nemožnost podati izjavo). Tožniku je bilo z ureditvijo vročanja po 85.a členu ZDavP-2 zagotovljeno, da bo predhodno izvedel za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Ureditev dejansko zagotavlja, da pisanje prispe do naslovnika, s posredovanjem elektronskega naslova omogoča tudi realno pričakovanje, da se naslovnik s pisanjem pravočasno seznani in mu bo s tem dejansko omogočeno, da uresniči pravico do izjave. Od tožnika, ki je pravna oseba, se sme pričakovati, da se bo seznanil z ureditvijo vročanja, kot je določena s 85.a členom ZDavP-2 in za dejansko seznanitev s pisanjem izpolnil tudi določene pogoje (kot spoštovanje svojih obveznosti). Pravna podlaga, ki od tožnika zahteva ureditev dostopa je 85.a člen ZDavP-2 in za naslovnika, ni bolj obremenjujoča kot obveznost ureditve hišnega predalčnika, je pa seveda tehnološko novejša in zahteva novo prilagoditev poslovanja, vendar sodišče zaradi obveznosti, ki je na naslovniku, da uredi nov način prejemanja dokumentov, iz tega razloga, torej ureditve novega dostopa, ki mu bo zagotovil možnost vročanja, ne meni, da bi bila neustavna ter da nesorazmerno posega v tožnikove ustavne procesne pravice.

16. Tožnik zatrjuje, da je tuja pravna oseba, in da davčne obveznosti sploh ni več imel. Kolikor se navedeno, da tožnik ni imel davčne obveznosti ob izdaji odločb FURS o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča, nanaša na notarski zapis – kupoprodajno pogodbo z dne 25. 4. 2016 (strani 1, 2 in 8, ki so priložene pritožbi), v zvezi z odmerejenim nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča, sodišče dodaja, da notarski zapis ne izkazuje neobstoja davčne obveznosti v zvezi z nadomestilom, saj organ pri izdaji odločb v zvezi z odmero nadomestila izhaja iz podatkov uradnih evidenc, za katere pa tožnik niti ne navaja (in ne dokazuje), da ga kot lastnika v letih 2016 do 2018 ne izkazujejo. Torej kot lastnika, kateremu je bilo nadomestilo odmerjeno.

17. Tožnik se zato na dejstvo, da bi bilo nerealno pričakovati, ker ni bil davčni zavezanec, da bi si uredil vročanje preko eDavkov, oziroma spremljal portal eDavki ne more sklicevati.

18. Sodišče zavrača ugovor tožnika, da je izpodbijani sklep neobrazložen. Iz izpodbijanega sklepa in drugostopenjskega sklepa, s katerim je pritožba tožnika zavrnjena, izhajajo vsi razlogi zakaj organ meni, da je njegova pritožba prepozna. Obrazložitev je podal drugostopenjski organ tudi v zvezi z očitki o neustavnosti. Tudi sodišče se ne strinja v celoti z razlogi drugostopenjskega organa, vendar nestrinjanje ni take narave, da bi zato ugotovilo nepravilnost in nezakonitost izpodbijanega sklepa. Namreč sodišče meni, da tudi upravni organ veže načelo ustavnosti, kar izhaja iz drugega odstavka 120. člena Ustave. Iz tega razloga tudi meni, da bi se tudi v odgovoru na tožbo toženka do uveljavljanih neustavnosti morala opredeliti.

19. Sodišče tudi ne sledi tudi tožnikovemu ugovoru, da je toženka nekonsistentna pri vročanju, saj je izpodbijani sklep, drugostopenjski sklep ter sklep o izvršbi vročala preko pooblaščenke. Vročanje preko pooblaščenke je utemeljeno na določbah ZUP. Neutemeljeno je tudi sklicevanje, da je tožnik tuj pravni subjekt in na določbo drugega odstavka 92. člena ZUP, kot pravilno obliko vročanja, saj ta določba omogoča zgolj dodatno opcijo vročanja po diplomatski poti.

20. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

21. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.