Jedro

Tožnica ni ravnala z zadostno skrbnostjo, da bi tožencu omogočila, da preveri, ali je v dogovorjenem času dosegljiva na domu, saj na vhodnih vratih stanovanja ni imela napisanega priimka niti ni poskrbela, da bi zvonec deloval. Glede na to, da se je zavezala, da bo vsak delovni dan tri ure dosegljiva na naslovu svojega prebivališča, pa tega ni spoštovala, jo je toženec utemeljeno prenehal voditi v evidenci izbrisanih oseb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi toženke z dne 24. 4. 2008 in 27. 9. 2007 ter se ji prizna pravica do vodenja v evidenci brezposelnih oseb in evidenci oseb, vključenih v program aktivne politike zaposlovanja tudi od 9. 7. 2007 dalje, ter da se povrnejo stroški postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje pooblaščenka tožnice in tožnica sama. Pritožujeta se iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagata, da se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba meni, da odločitve toženke temeljilo zgolj na hipotetičnih utemeljitvah ne, da bi bila ugotovljena vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev in ne da bi strankam bilo omogočeno, da uveljavljajo in zavarujejo svoje pravne koristi, kar tudi z drugo odločbo, z dne 23. 1. 2008, s strani tožene stranke ni bilo sanirano. Odločitev je uprta zgolj na zapisnik nadzornega organa z dne 9. 7. 2007. Tudi sodišče ni imelo tehtnih dokaznih razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožnica ima status invalida zaradi kroničnih bolečin v področju vratu in ledvenega dela in potrebuje programa fizioterapije in si lajša bolečine z zdravljenjem tudi doma in v ta namen ji je, K.M. posodila v uporabo masažni aparat, ki ga tožnica vsak dan redno uporablja. Pritožba meni, da so zaključki sodišča glede tožničine zasebnosti, ko to navaja, da tožnica ni prepričala sodišča, da priimka iz osebnih razlogov ni dala na vrata, ker je imela svoj priimek in priimek svojega moža ločena nadalje, da bi morala jakost televizije prilagoditi tako, da bi slišala trkanje na vrata oz. zvonjenje; masažo pa izvajati v drugem času, ne med 11.00 in 14.00 uro ter, da zaradi odsotnosti napisa na vratih ni ravnala s potrebno skrbnostjo, nesmiselni in v ničemer ne utemeljujejo izpodbijane odločitve sodišča. Tožnica je svoje obveznosti do toženke izpolnjevala korektno in v skladu z zaposlitvenim načrtom. Sodba pa ima tudi takšne pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj o odločilnih dejstvih sploh nima razlogov. Tudi iz zaposlitvenega načrta ni nikjer razvidno, da bi tožnica morala skrbeti za to, da bi zvonec pri vhodnih vratih v stanovanjskem bloku deloval niti, da mora na vhodnih vratih svojega stanovanja imeti napis z imenom in priimkom. Toženka ji ob sklenitvi zaposlitvenega načrta takšnih navodil ni dala, niti v zvezi s tem ne obstaja noben predpis, ki bi državljanom nalagal, da mu zvonec na vhodnih vratih mora delovati in da na svoja vhodna vrata mora nabiti napis s svojim imenom in priimkom. Tudi ni mogoče slediti navedbam toženke, da je nadzornik naredil resnično vse, da bi ugotovil ali je pritožnica doma saj bi v tem primeru jo lahko poklical na njeno telefonsko številko in ji povedal, da ne najde njenih vrat kljub temu, da je s telefonsko številko tožnice razpolagal. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbi tožnice, v katerem navaja, da je sodišče popolnoma ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki so bila potrebna za odločitev v tej zadevi in pravilno uporabilo določbe materialnega prava in ni storilo kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da je za odločitev bila bistvena ugotovitev ali je bila tožnica 9. 7. 2007, ob nadzoru pooblaščene osebe toženke, doma. Tožnica je predlagala zaslišanje priče K.M. šele v sodnem postopku oz. na prvem naroku za glavno obravnavo, vendar bi to lahko storila že v predsodnem postopku ali v tožbi in je tako sodišče upravičeno dvomilo v verodostojnost izpovedi priče. Dvom v verodostojnost izpovedi predstavlja tudi dejstvo, da se je priča skoraj do ure natančno spomnila dogajanja na sporni dan pred več kot tremi leti, ni pa se spomnila števila obiskov pri tožnici v letu 2009. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno prava, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ne tistih, ki jih v pritožbi očita pritožnica in ne tistih, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi v skladu s 63. čl. ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 23. 1. 2008 s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbo toženke z dne 27. 9. 2007 s katero je organ prve stopnje v ponovnem postopku pritožnico z dnem 9. 7. 2007 prenehal voditi v evidenci brezposelnih oseb za dobo šestih mesecev zaradi tega, ker tožnica tega dne ni bila dosegljiva zavodu v dogovorjenem času in na dogovorjenem naslovu.

Iz dejanskega stanja kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je toženka 27. 9. 2007 izdala odločbo s katero je tožnico z 9. 7. 2007 prenehala voditi v evidenci brezposelni oseb in odločila, da se šest mesecev po dokončnosti odločbe ne more prijaviti v evidenco brezposelnih oseb. Po pritožbi tožnice je toženec z odločbo z dne 15. 11. 2007 pritožbi ugodil, odločbo z dne 27. 9. 2007 odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek, ker je menil, da je tožnica pravočasno podala pripombe na zapisnik o opravljanju nadzora, nadzorna služba in prvostopni organ pa jih nista obravnavala in se do njih opredelila, niti dala pritožnici možnost, da se o njih izjasni. Območna enota toženke je izdala novo odločbo z dne 23. 1. 2008 s katero je ponovno enako odločila.

Predmetni spor se nanaša na to, ali je bila tožnica dne 9. 7. 2007 na razpolago toženi stranki med 11.00 in 13.00 uro.

Sodišče prve stopnje je zaslišalo tožnico ter priči K.M. in kontrolorja V.Ž. in zaključilo, da je ravnanje tožnice bilo takšno, da je šteti, da ta 9. 7. 2007 tožencu ni bila na razpolago. Takšnemu stališče se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB-UPB 1, Ur. l. RS, št. 107/2006) v 70. čl. določa, da zavod preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih oseb v taksativno določenih primerih, med drugim tudi, če brezposelna oseba ni na razpolago za zaposlitev. Po 17. c čl. ZZZPB-UPB 1 se šteje, da je brezposelna oseba na razpolago za zaposlitev, če je dosegljiva zavodu vsak delovni dan tri ure dnevno na naslovu bivališča ali na naslovu za katerega se z zavodom dogovori. Čas dosegljivosti določi zavod. Podrobnejšo ureditev glede razpolage za zaposlitev vsebuje Pravilnik o merilih za izpolnjevanje obveznosti brezposelnih oseb in o prenehanju pravice do denarnih prejemkov iz zavarovanja za primer brezposelnosti (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 58/99). Za brezposelno osebo, ki ne izpolnjuje zahtev, določenih v 1. odst. 17. c čl. ZZZPB-UPB 1 se šteje, da ni na razpolago.

Tožena stranka je opravljala kontrolo dosegljivosti tožnice, na naslovu, ki ga je tožnica dala toženki, s pomočjo kontrolorja V.Ž. zaradi podane anonimne prijave, da tožnica dela na črno. Nadzor je bil opravljen v času in kraju, ki je bil določen z zaposlitvenim načrtom z dne 30. 5. 2007. Iz zapisnika o opravljeni kontroli ter iz izpovedi priče kontrolorja V.Ž. izhaja, da je ta, po tistem, ko je videl napis priimka S. in P. na hišnem predalčniku in se tako prepričal, da tožnica živi v tej hiši poskušal ugotoviti v katerem stanovanju tožnica živi. Na nobenih vratih v stavbi njenega napisa ni bilo, zato je šel od vrat do vrat in povsod pozvonil, kjer pa zvonec ni delal pa je večkrat glasno potrkal, kar je trajalo približno 15 minut. O tožnici je poizvedoval tudi v pritličju tako, da je vprašal mlajšega moškega, če ve kje stanuje tožnica, enako je storil pri stanovalcu v prvem nadstropju, vendar tožnice nista poznala. O nadzoru je napravil zabeležko in uradni zapisnik. Tožnica tudi ni imela delujočega zvonca, da bi jo lahko toženec v stanovanjski hiši z dvanajstimi stanovanji našel. Pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da to ni imelo nobenega razloga, da bi podvomilo v pričevanje priče V.Ž., in, da je ta kontrolo tožničine prisotnosti opravljal na način, kot ga je sodišče prve stopnje podrobneje opisalo na strani 3 – 4 obrazložitve napadene sodbe. Ob takšnem načinu izvajanja kontrole so sprejemljivi nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje, kar je to štelo, da tožnica ni ravnala z zadostno skrbnostjo, da bi tožencu sploh omogočila, da najde kje tožnica stanuje in da je v dogovorjenem času zavodu dosegljiva na domu. Na vhodnih vratih stanovanja ni imela napisanega priimka, vedela je, da je zvonec v okvari, kar vse kaže na to, da tožnica tožencu v dogovorjenih urah ni bila dosegljiva. Tožnica se je zavezala, da bo zavodu vsak delovni dan tri ure dnevno dosegljiva na naslovu svojega prebivališča. To ima zavod pravico kontrolirati. Tožnica pa mora po drugi strani tožencu to tudi omogočiti. V zvezi s tem razlogovanje sodišča prve stopnje kako bi morala ravnati tožnica niso nesmiselni, saj v nasprotnem primeru kontrola ni mogoča. V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazne zaključke sodišča prve stopnje saj je to vestno in skrbno presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka pravilno štelo za dokazano, da tožnica spornega dne toženki ni bila na razpolago.

Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbeni navedbi, da se izpodbijana sodba ne da preizkusiti, ker sploh nima razlogov. Pritožba v tem delu sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. toč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki je podana takrat, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali, če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je izrek jasen in razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi tudi ne razlogom sodbe. Sodba tudi navaja razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso ne nejasni niti med seboj v nasprotju, zaradi tega tudi ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Istočasno je v skladu s 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. sklenilo, da tožnica, ki v pritožbi ni uspela krije stroške pritožbe sama.