Jedro

Določba 3. odstavka 10. člena ZInfP je lex specialis glede na določbo 4. odstavka 17. člena ZUS-1 v tem smislu, da se določba 4. odstavka 17. člena ZUS-1 v zadevah dostopa do informacij javnega značaja ne uporablja.

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega akta, ki se nanaša na 2. točko izreka izpodbijanega akta, pravilno izhajala iz argumentacije tožeče stranke, ki je uveljavljala izjemi po 8. in 9. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, in ni obravnavala tudi izjeme iz 2. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, saj tožeča stranka te izjeme v prvostopenjski odločbi niti ni omenjala. Zato tožeča stranka te izjeme ne more uveljavljati v upravnem sporu. Pri tem sodišče pripominja, da glede na upravno-sodno prakso v primerljivih zadevah zgolj sklicevanje na izjemo v smislu varstva poslovnih skrivnosti ni zadosti, saj mora tožeča stranka izpolniti dokazno breme in utemeljiti, zakaj, v katerih elementih in kako bi razkritje zahtevanih dokumentov nesorazmerno poseglo v varstvo poslovnih skrivnosti tožnika v razmerju do varstva javnih koristi. Tako obrazložena izjema mora biti vsebovana že v prvostopenjski odločbi v upravnem postopku, ker to zahteva določilo 2. odstavka 21. člena ZDIJZ, prav tako tudi določilo 4. odstavka 22. člena ZDIJZ, pa tudi določilo 26. člena ZDIJZ.

Izjeme je treba razlagati ozko, vendar pa ne tako, da bi bila razlaga preveč toga glede na namen zakonske določbe in zakonsko besedilo. Narava in namen besedila 8. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ sta taka, da je treba pojem „zaradi“ razlagati fleksibilno, saj ni mogoče vedno objektivno in povsem zanesljivo ugotoviti, ali je bil določen podatek pridobljen ali sestavljen ravno (oziroma izključno) zaradi sodnega postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Odvetniška družba A. je na tožečo stranko dne 8. 1. 2007 naslovila zahtevo za dostop do informacije javnega značaja in sicer za štiri vrste dokumentov, opirajoč se na 12. člen Zakona o dostopu do informacije javnega značaja (ZDIJZ).

Tožeča stranka je dne 17. 1. 2007 izdala odločbo in zahtevo za dostop do informacije javnega značaja v celoti zavrnila. Glede dokumenta, ki je predmet tega upravnega spora (točka 3. odločbe tožeče stranke) je tožeča stranka zavrnitev utemeljila s tem, da pred sodiščem potekajo civilno pravdni postopki med kupci in Skladom ter med Skladom in družbo B. d.o.o., zato bi razkritje dokumentov, pripravljenih za te postopke, lahko škodovalo vsebini in izvedbi le-teh, ter poslabšalo oziroma prejudiciralo položaj Sklada v postopkih in morebitne rešitve postopka. Prav tako poteka predkazenski postopek zoper družbo B. d.o.o. in postopek zoper neznane storilce, v sklopu katerega pristojne službe zbirajo in obdelujejo informacije, zato bi lahko razkritje zahtevanih podatkov vplivalo na potek in zaključek preiskave.

Z izpodbijano odločbo z dne 29. 8. 2008 je tožena stranka na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu, 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja in 1. odstavka 252. člena in 3. odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, o pritožbi Odvetniške družbe A. zoper odločbo št. 1608-1/07-2 z dne 17. 1. 2007, Stanovanjskega sklada Republike Slovenije, javni sklad, v prvi točki izreka odločila, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana odločba odpravi. V drugi točki izreka je odločila, da mora organ prosilcu v roku petnajstih dni od prejema te odločbe posredovati fotokopije vseh 13 poročil C. d.o.o. in sicer z dne 9. 11. 2005, 15. 6. 2006, 22. 6. 2006, 28. 7. 2006, 10. 7. 2006, 8. 5. 2006, 13. 4. 2006, 28. 6. 2005, 1. 6. 2005, 2. 6. 2006, 22. 2. 2006, 26. 5. 2005, katere je organ naročil z namenom odprave napak v naselju .... V tretji točki izreka je odločila, da se v preostalem delu zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ prve stopnje mora o zahtevi prosilca z dne 12. 1. 2007 pod 1., 2. in 4. točko zahteve odločiti v 30 dneh.

V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 12. 1. 2007 naslovil na organ zahtevo, da mu v skladu z ZDIJZ, posreduje fotokopije naslednjih dokumentov, in sicer: - pogodbo, sklenjeno z družbo B. d.o.o. na podlagi katere je organ pridobil nepremičnine v naselju ..., - celotno dokumentacijo o postopkih odprave gradbenih/stvarnih napak v navedenem naselju, in sicer z navedbo vsebine odprave napak, datuma in načina odprave napak, - vsa poročila C. d.o.o., ki jih je organ naročil z namenom odprave napak v navedenem naselju, vso dokumentacijo v zvezi z uveljavljanjem zahtevkov, ki jih je organ naperil zoper B. v zvezi z naseljem ....

Ker je organ zahtevo v celoti zavrnil, je prosilec dne 25. 1. 2007 pri organu vložil pritožbo. O pritožbi je odločil Pooblaščenec z odločbo z dne 4. 6. 2007, št. 021-9/2007/5, s katero je pritožbi prosilca ugodil, izpodbijano odločbo odpravil in naložil organu, da prosilcu v roku petnajstih dni od prejema te odločbe posreduje fotokopije vseh 13 poročil C. d.o.o., katere je organ naročil z namenom odprave napak v naselju ... V preostalem delu pa je zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. Zoper odločbo Pooblaščenca je organ vložil tožbo na Upravno sodišče RS, ki je s sodbo št. U 1269/2007-23 z dne 2. 6. 2008 ugodilo tožbi in izpodbijano odločbo odpravilo, Pooblaščencu pa naložilo, da mora v ponovljen postopek pritegniti tudi stranko, na katere pravice in pravne koristi bi lahko vplivala odločba Pooblaščenca, in sicer C. d.o.o.. C. d.o.o. je na poziv Pooblaščenca odgovoril z dopisom z dne 4. 8. 2008. Tožena stranka pravi, da je bil organ ustanovljen dne 19. oktobra 1991 v skladu s Stanovanjskim zakonom kot samostojna javnopravna oseba. Na podlagi 57. člena Zakona o javnih skladih (Uradni list RS, št. 22/00, v nadaljevanju ZJS) pa je Vlada Republike Slovenije sprejela Akt o ustanovitvi Stanovanjskega sklada Republike Slovenije kot javnega sklada. Sklad je pričel poslovati po določbah akta o ustanovitvi s 1. januarjem 2001. Navedeno pomeni, da organ brez dvoma sodi med organe, ki so zavezani za posredovanje informacij javnega značaja.

Po ZDIJZ je informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, tista informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z dejavnostjo organa. Organ mora informacijo javnega značaja izdelati pri svojem delu in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Če je prvi pogoj izpolnjen, se lahko informacija javnega značaja nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa. V 7. členu akta o ustanovitvi je določeno, da je dejavnost organa, kot osrednje državne institucije za financiranje stanovanjske oskrbe, financiranje nacionalnega stanovanjskega programa oziroma spodbujanje stanovanjske gradnje, prenove in vzdrževanje stanovanj in stanovanjskih hiš. V 8. členu akta o ustanovitvi pa je navedeno, na kakšen način se navedena dejavnost opravlja, in tožena stranka navaja, kaj je v tem določilu določeno. Organ je v tem projektu tako v položaju kupca, kakor tudi prodajalca, kar glede na zgoraj naveden akt o ustanovitvi pomeni, da zahtevana dokumentacija nedvomno sodi v delovno področje organa. Ker organ v izpodbijani odločbi ne zanika obstoja dokumentov, ki jih prosilec zahteva, Pooblaščenec ugotavlja, da zahtevne informacije izpolnjujejo vse pogoje za obstoj informacije javnega značaja po določilu 1. odstavka 4. člena ZDIJZ. Upravno sodišče RS je s sodbo št. U 1269/2007-23 z dne 2. 6. 2008 Pooblaščencu naložilo, da mora v ponovljenem postopku pritegniti tudi C. d.o.o. in mu tako dati možnost, da se pred izdajo odločbe izjasni o tem, ali naj se poročila pokažejo prosilcu. C. d.o.o. je na poziv Pooblaščenca odgovoril z dopisom z dne 4. 8. 2008, v katerem je navedel, da je C. d.o.o. z organom za izvedbo predmetnih poročil sklenil več pisnih pogodb, v katerih izrecno pogodbeno določilo zavezuje pogodbeni stranki, da vse podatke, vključno s poročili opredeljuje kot poslovno tajnost. To določilo poslovne tajnosti velja tudi po zaključku naročenega dela, kar v konkretnem primeru pomeni, da velja vseskozi, dokler se pogodbeni stranki kako drugače ne dogovorita. Dokumentacijo, ki so jo kot izvajalec predali organu, je v pravno formalni lasti organa. Izhajajoč iz pogodbenih določil C. d.o.o. ugotavlja, da veljajo poročila in vsi podatki s poročil kot poslovna tajnost in so jo kot taki dolžni ustrezno zavarovati in varovati tudi še naprej, vse dokler se pogodbeni stranki ne sporazumeta drugače. Vsako ravnanje v nasprotju z navedenim pogodbenim določilom predstavlja za C. d.o.o. odškodninsko tveganje iz naslova kršitve poslovne tajnosti. C. d.o.o. je izrecno prosil, da se Pooblaščenec v zvezi z izročilom zahtevane dokumentacije obrne na organ, ki razpolaga s celotno dokumentacijo in je tudi njen pravno formalni lastnik.

Pooblaščenec ugotavlja, da se C. d.o.o. pri svojih navedbah ni skliceval na nobeno od izjem, opredeljenih v 1. odstavku 6. člena ZDIJZ, temveč je zgolj navajal, da je dolžan navedene dokumente varovati kot poslovno tajnost, ker je bilo tako dogovorjeno pri sami sklenitvi pogodb, s katerimi je organ naročil izdelavo zahtevanih dokumentov. Pooblaščenec ocenjuje, da zahtevani dokumenti za C. d.o.o. ne predstavljajo poslovne skrivnosti v smislu njihove konkurenčne prednosti, kar je bistvo instituta poslovne skrivnosti, temveč gre zgolj za dokumente, ki jih morajo varovati na podlagi pogodbenega določila, ki je bil sklenjen z organom. Slednje brez dvoma pomeni, da v obravnavanem primeru C. d.o.o. ne predstavlja stranskega udeleženca, ki bi imel zaradi varstva svojega pravnega položaja pravni interes za udeležbo v upravnem postopku. Stranski udeleženec je namreč samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravico ali pravni interes v upravni zadevi.

Na ogledu in camera ja Pooblaščenec vpogledal in prevzel fotokopijo dokumenta, ki ga je prosilec zahteval pod prvo točko zahteve, in sicer: pogodbo, sklenjeno z družbo B. d.o.o. z dodatki, na podlagi katere je organ pridobil nepremičnine v naselju .... Uradna oseba organa je opozorila na obstoj poslovne skrivnosti, zato je Pooblaščencu predložila tudi Sklep o določitvi poslovne skrivnosti z dne 31. 5. 2005. Glede dokumentov, navedenih pod točko dve zahteve prosilca, je uradna oseba organa pojasnila, da ... obsega 12 hiš in 142 stanovanj. Kupce vodijo po mapah in vsi postopki glede odprave napak se vodijo po posameznem kupcu, v okviru dokumentacije, ki je vložena v mapo posameznega kupca.

Pooblaščenec je vpogledal v mape naključno izbranih stanovanj in ugotovil, da vsebujejo istovrstne dokumente, ki se nanašajo na kupca stanovanja: prijave za nakup stanovanja, ter ostali dokumenti, ki so vezani na nakup stanovanja, pa tudi dokumenti, ki se nanašajo na odpravo napak. Slednje zajema zlasti komunikacijo med kupcem in organom glede prijave in zahteve po odpravi napak s strani kupca in odgovore organa.

V posameznih mapah kupcev pa ni korespondence med organom in izvajalcem, ki odpravlja prijavljene napake. Za slednji del je organ pojasnil, da po prejemu pisnega zahtevka kupca stanovanja za odpravo napak (primopredajni zapisnik) oziroma reklamacijo po preteku roka, določenega v primopredajnem zapisniku, dopis kupca takoj posredujejo v preučitev in urgentno reševanje investitorju B. d.o.o. oz. njegovim izvajalcem, in ga pozovejo k sprotnemu obveščanju o zadevi. Organ je pri tem opozoril, da je v obravnavanem primeru zaradi sporov z investitorjem, ki se upira odpravi napak in zaradi sodnih postopkov, odprava napak zelo težavna in zamudna. Glede tretje točke zahteve prosilca, ki se nanaša na vsa poročila C., katera je Sklad naročil z namenom odprave napak v navedenem naselju, je Pooblaščenec prevzel fotokopije vseh 13 poročil C., ki se nanašajo na odpravo napak v naselju ...

Organ je pojasnil, da je vložena tožba zoper B. d.o.o. v zvezi z naseljem ... in da je navedena dokumentacija vezana na pogodbo z dodatki, ki jo je Pooblaščenec prevzel na podlagi prve točke zahteve prosilca. Pri navedenih dokumentih se je organ skliceval na obstoj izjeme po 8. in 9. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ.

Glede zatrjevane izjeme po 9. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ Pooblaščenec navaja, da so bila vsa poročila, ki jih je na predlog organa izdelal C., ko so bila podpisana in poslana organu, zaključena. To pomeni, da v konkretnem primeru ne gre za dokument v postopku izdelave v smislu izjeme iz 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Dejstvo, da so bili dokumenti s strani C. že izdelani in organ z njimi razpolaga, pomeni, da so bili dokumenti s strani pripravljavca že zaključeni v smislu 1. odstavka 7. člena UPIJZ in predstavljajo bodisi predlog sanacije, poročilo ali mnenje glede objektov v .... To, da na podlagi izvedene notranje revizije poslovanja organa poteka predkazenski postopek zoper družbo B. d.o.o., ne more biti razlog za označitev zahtevanih dokumentov kot dokumentov v postopku izdelave, saj so bili le-ti v smislu 1. odstavka 7. člena UPIJZ zaključeni s tem, ko jih je njihov pripravljavec, to je C., poslal organu. Predmet obravnave je namreč konkretni dokument, ne pa morebitni postopek, v okviru katerega bi ta dokument obravnavali ali ga celo uporabili za dokazovanje določenih dejstev. V konkretnem primeru pa gre za vsebinsko zaokrožena poročila ali mnenje (odvisno od naročila organa), ki ga je dal C. Gre torej za sanacijo gradbenih del v naselju .... Glede na navedeno Pooblaščenec ugotavlja, da pri obravnavanih dokumentih ni podana izjema iz 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Zahtevani dokumenti so že v celoti izdelani, zato tudi ni potrebna izvedba škodnega testa, saj morajo biti za obstoj izjeme po 9. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ izpolnjeni vsi pogoji kumulativno.

Pri navedenih dokumentih pa se organ sklicuje tudi na obstoj izjeme iz 8. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Za uveljavitev te izjeme morajo biti kumulativno podani trije pogoji, ki omogočajo njeno uporabo. Prvi pogoj je, da mora biti podatek pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, drugi pogoj je, da mora biti (sodni) postopek še v teku, bistven pa je tudi pogoj, da bi razkritje zahtevanega podatka škodovalo njegovi izvedbi. Izjeme je potrebno tolmačiti ozko, kar pomeni, da se lahko v konkretnem primeru izjema iz 8. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ nanaša samo na tiste podatke, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni izključno zaradi konkretnega postopka in ne tudi na tiste podatke, s katerimi organ razpolaga iz drugih razlogov, četudi so bili uporabljeni tudi v konkretnem postopku. Drugačna razlaga navedene izjeme je povsem nesprejemljiva, saj bi sicer lahko vsi dokumenti potencialno sodili pod to izjemo in bi načelo prostega dostopa izgubilo svoj smisel. V obravnavanem primeru je organ v izpodbijani odločbi zgolj na splošno navajal, da se zahteva pod točko 3 zahteve zavrne zato, ker bi posredovanje dokumentov, pripravljenih za sodne postopke, škodovalo vsebini in izvedbi pravdnih postopkov med posameznimi kupci in organom, ter med organom in družbo B. d.o.o. ter izvedbi predkazenskega postopka zoper družbo B. d.o.o. Pri tem organ ni konkretno in nedvoumno izkazal, ali so bili navedeni dokumenti dejansko izdelani zaradi sodnih postopkov. Z vpogledom v zahtevane dokumente Pooblaščenec ugotavlja, da je C. po naročilu organa izdelal predloge, elaborate, meritve in mnenja glede nepravilnosti pri izgradnji naselja ... Pri tem je seveda po naročilu organa C. pripravljal tudi predloge za sanacijo nepravilnosti. Glede na vsebino zahtevanih dokumentov Pooblaščenec ocenjuje, da ti dokumenti niso bili izdelani izključno za potrebe sodnih postopkov. Ta poročila C. so bila plačana tudi z javnimi sredstvi. Ker ni običajno, da bi strokovna mnenja in predloge za sanacijo naročali takrat, ko je vse pravilno, to pomeni, da organ s kvaliteto predmeta prodajne pogodbe za ... zagotovo ni bil zadovoljen. Glede na tožbe kupcev, ki jih omenja že sam organ, pa z nepremičninami niso bili zadovoljni niti kupci, ki so le-te kupili od organa. Glede na navedeno po oceni Pooblaščenca dokumenti, ki jih je po naročilu organa izdelal C., zagotovo niso bili izdelani samo za potrebe sodnih postopkov, temveč prvenstveno zato, da se strokovno ugotovijo nepravilnosti in podajo rešitve za njihovo odpravo, ter posledično, da se pogodba o prodaji nepremičnin v naselju ... izpolni v skladu s pogodbenimi določili. To izhaja tudi iz objave na spletni strani organa dne 13. 6. 2006, kjer je organ navedel, da je preko svojih izvajalcev opravil ogled večine stanovanj v stanovanjski soseski ... Za potrebe celovite in trajne odprave napak na stanovanjskih objektih, ki so vezane na sanacijo sistemskih napak, je organ, o čemer je bila javnost že obveščena, pri podjetju C. d.o.o. naročil izdelavo elaboratov sanacije teh napak. Ker že odsotnost enega pogoja onemogoča sklicevanje na navedeno izjemo, se Pooblaščenec ni spuščal v presojo izpodbijane odločbe glede odsotnosti izvedbe škodnega testa, ki ga je organ dolžan izvesti pri izkazovanju obstoja tretjega pogoja, to je, da bi razkritje podatka škodovala izvedbi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka.

Pooblaščenec ocenjuje, da je v konkretnem primeru javni interes glede razkritja poročil C., ki se nanašajo na naselje ..., močnejši od javnega interesa oziroma interesa drugih oseb za omejitev dostopa. Že Ustava RS v 78. členu z naslovom primerno stanovanje določa, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje. Gre za t.i. „usmerjevalno določbo“, s katero Ustava izrecno poudarja enega od socialnih vidikov, ki izhajajo iz širšega načela socialne države. Država mora z ustreznimi ukrepi ustvarjati možnost za pridobitev primernega stanovanja, iz česar izhaja obveznost oblikovanja aktivne stanovanjske politike. Izrecna omemba primernega stanovanja v Ustavi kaže, da je primerno stanovanje ena od najpomembnejših socialnih dobrin posameznika. Aktivna politika na stanovanjskem področju je na zakonodajni ravni zajeta v Stanovanjskem zakonu. V okviru tega poglavja je med pristojnostmi in nalogami države določen nacionalni stanovanjski program in ustanovljen Stanovanjski sklad (torej organ), za njegovo izvajanje. Ker je organ ustanovljen v javnem interesu, pomeni, da ima kot izvajalec nacionalne stanovanjske in zemljiške politike v Slovenji pomembno vlogo zlasti z vidika, da naj bi s ponudbo stanovanj na trgu, po ugodni ceni, med drugim stabiliziral rast cen nepremičnin in tako omogočil zlasti mladim družinam in mladim parom osnovne pogoje za eksistenco, torej prostor, kjer bodo bivali. Pri tem pa zagotovo ni mogoče mimo kvalitete same gradnje. Tako tudi SZ-1 v 4. odstavku 142. člena določa, da pri opredeljevanju kvalitete stanovanjske gradnje izhaja iz upoštevanja razvojnih trendov in diferenciacije potreb oziroma standardov, v okviru humanizacije bivalnega in delovnega okolja. Ker se organ kot javni sklad financira iz javnih sredstev, gre pri izvajanju nacionalne stanovanjske politike na način, da med drugim posluje z nepremičninami z namenom zagotavljanja javnega interesa, ter investira v gradnjo stanovanj in stavbna zemljišča, za porabo javnih sredstev, zato je zagotovo velik interes javnosti, da izve, ali so javna sredstva dejansko porabljena za stanovanja, ki izpolnjujejo zahtevane gradbene standarde. Kot je navedeno že zgoraj, je javnosti znano, da so v stanovanjih v naselju ... napake, zaradi katerih so kupci sprožili sodni postopek zoper organ. Zato je upravičen interes javnosti, da izve, kakšno kvaliteto stanovanj ponuja na trgu organ kot izvajalec nacionalne stanovanjske politike, ki mora delovati izključno v javnem interesu. V javnem interesu pa je zagotovo, da organ na trg ponudi stanovanja za ceno, ki je ugodnejša od tiste, ki jo ponuja tržni nepremičninski trg, ne da bi pri tem trpela njihova kvaliteta. Enega od pokazateljev kvalitete pa nedvomno predstavljajo tudi zahtevana C. poročila, ki jih je naročil organ. Na podlagi navedenega Pooblaščenec zaključuje, da poročila C., ki jih je organ naročil v zvezi z odpravo napak v naselju ..., predstavljajo informacijo javnega značaja, zato je organ prosilcu dolžan posredovati fotokopije vseh 13 poročil C..

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi odprave 2. točke izpodbijane odločbe. V tožbi pravi, da je bil Sklad ustanovljen s stanovanjskim zakonom za financiranje nacionalnega stanovanjskega programa oziroma spodbujanje stanovanjske gradnje, prenove, vzdrževanja stanovanj in stanovanjskih hiš.

Na podlagi novele Stanovanjskega zakona je Sklad javni finančni nepremičninski sklad, ustanovljen za financiranje in izvajanje nacionalnega stanovanjskega programa, spodbujanje stanovanjske gradnje, prenove in vzdrževanje stanovanj in stanovanjskih stavb in v nadaljevanju navaja, za kaj vse je pristojen. Pogoje poslovanja Sklada določa Akt o ustanovitvi Stanovanjskega sklada Republike Slovenije kot javnega sklada (Uradni list RS, št. 96/200, 8/2004, 80/2004 in 17/2006, v nadaljevanju Akt o ustanovitvi), ki je stopil v veljavo 28. 9. 2000. Poleg v Aktu o ustanovitvi navedenih nalog, Sklad opravlja še naloge iz nekaterih drugih zakonov. Sklad torej deluje na upravnem področju, v največjem obsegu pa svojo dejavnost izvaja na tržnem področju. Sklad v procesih pridobivanja in prodaje stanovanj za trg ne izvaja dejavnosti na podlagi izrecnega javnega pooblastila ustanovitelja, temveč kot izrazito tržno dejavnost, torej Sklad na tem področju deluje kot tržni subjekt z vsemi obveznostmi in posledicami. Vse tržne investicije Sklada, od izvajanja vseh aktivnosti v procesih do izdelave, pridobivanja in upravljanja z dokumentacijo, so s sklepi uprave podvržene institutu poslovne skrivnosti do trenutka, ko se posameznega elementa investicije ali celotnega projekta pridobivanja stanovanj za trg navedenega instituta razveže. Navedeno pomeni, da mora biti v Skladu omogočeno varstvo konkurenčnega položaja oziroma prednosti na trgu na isti način, kot to velja za druge, Skladu konkurenčne subjekte, kar pa je toženec z izpodbijano odločbo povsem onemogočil. Toženec bi moral obstoj izjeme po 8. točke 1. odstavka 6. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ) presojati predvsem glede na zgoraj navedena dejstva. Toženec v zvezi z navedenimi okoliščinami sploh ni ugotavljal dejanskega stanja, posledično pa napačno uporabil ZDIJZ. Dejstvo je, da je tožnik udeležen v več pravdnih postopkih, ki se nanašajo na obstoj in odpravljanje napak na zgoraj navedenih stanovanjih v stanovanjskem naselju ... Tako poteka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pravdni postopek (opr. št. II P 1113/2006) tožečih strank D.D. in 150 ostalih kupcev proti tožniku zaradi plačila 250 mio SIT s pp, pri čemer se zahtevek nanaša predvsem na odpravo s strani kupcev zatrjevanih napak. Dejstvo je, da tožnike v tej pravdi zastopa prav prosilec za dostop do informacij v konkretni zadevi Odvetniška družba A. Navedeno kaže na to, da v konkretni zadevi sploh ne gre za zahtevo za dostop do informacij javnega značaja po 17/2. člena ZDIJZ, ampak za zahtevo za ponovno uporabo informacij javnega značaja po 17/4. čl., saj informacije Odvetniška družba A. zahteva zaradi njihove nadaljnje uporabe v navedenih sodnih postopkih. Zahteva za ponovno uporabo informacija pa ni niti formalno niti vsebinsko popolna in pravilna in je zato toženec sploh ne bi smel vsebinsko obravnavati. V zahtevi namreč ni navedeno, za kakšen namen želi informacijo ponovno uporabiti, kar je po 4. odstavku 17. člena ZDIJZ bistven element take zahteve. Že samo iz tega razloga je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo razveljaviti, saj prosilec sploh ne izpolnjuje pogojev za nadaljnjo uporabo informacij. Med tožnikom in posameznimi kupci potekajo tudi naslednji pravdni postopki pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, pri čemer navedena Odvetniška družba zastopa tudi kupce v večini teh postopkov, in bo pridobljene informacije v njih tudi uporabila. Vsem zahtevkom v navedenih pravdah Sklad v celoti nasprotuje in jih prereka, kar izhaja iz priloženega odgovora na tožbo. Poleg tega pa med Skladom in družbo B. d.o.o. poteka več pravdnih postopkov, o katerih je bila tožena stranka obveščena med in camera ogledom. Navedb in listin o teh postopkih tožnik v tem postopku ne more podajati, saj bo imel v tem upravnem sporu položaj stranke v skladu z 19. členom Zakona o upravnem sporu tudi prosilec, za katerega pa tožnik vztraja, da nima pravice dostopa do informacij, ki se nanašajo na postopke med Skladom in družbo B. d.o.o., pri čemer je odločanje o tej njegovi zahtevi še vedno v teku, kar izhaja tudi iz 3. točke izpodbijane odločbe, ter o tem zahtevku še ni bilo dokončno odločeno. Že iz same vsebine poročil C. jasno izhaja, da so bila pridobljena oz. pripravljena prav in izključno zaradi navedenih pravdnih postopkov. Poročila so bila pridobljena z namenom ščitenja interesov tožnika na eni strani proti kupcem ter na drugi strani proti družbi B. d.o.o. Povsem napačno je zato stališče toženca, da poročila niso pridobljena izključno zaradi sodnih postopkov, toženec tega stališča v izpodbijani odločbi sploh ne obrazloži, ter je v tem delu izpodbijana odločba tudi zato nezakonita. Toženec v izpodbijani odločbi ocenjuje, da ti dokumenti (tj. poročila) niso bili izdelani izključno za potrebe sodnih postopkov. Tožnik pri tem uvodoma pripominja, da 8. točka 1. odstavka 6. člena ZDIJZ sploh ne zahteva, da so podatki pridobljeni izključno, ampak le da so pridobljeni (tudi) za te potrebe. Ne glede na to pa je glede na vsebino in na čas nastanka samih poročil popolnoma jasno, da so bili pridobljeni zgolj zaradi sprožitve oziroma uvedbe zgoraj navedenih pravdnih postopkov. Če zoper tožnika ti sodni postopki ne bi bili sproženi, seveda ne bi bilo prav nobene potrebe po izdelavi tovrstnih poročil, ter jih tožnik ne bi niti naročil. Izdelana so izključno z namenom priprave ustrezne strategije zaščite interesov Sklada v navedenih pravdnih postopkih. S tem, ko je izpodbijano odločbo toženec naložil, da se ta poročila posredujejo prosilcu, ki je hkrati pooblaščenec kupcev v zgoraj navedenih postopkih, bo to seveda škodovalo izvedbi navedenih postopkov. Pri tem je potrebno tudi poudariti, da bo s tem popolnoma izničeno načelo enakopravnosti pravdnih strank v pravdnem postopku. Očitno je, da gre pri zahtevi prosilca za zlorabo pravic, ki jih določa ZDIJZ, saj namen prosilca ni dosega namena, kot je določen v 1. členu ZDIJZ, ampak je njegov izključni namen omogočiti boljši položaj svojih strank v pravdnem postopku. Izpodbijana odločba omogoča zlorabo pravice iz ZDIJZ, zato jo je potrebno odpraviti tudi iz tega razloga. Toženec nima ne znanja ne pristojnosti, da bi ocenjeval, ali so lastnosti prodanih stanovanj v skladu s prodajnimi pogodbami ali ne. To je v izključni pristojnosti civilnih sodišč, ki bodo o tem odločala prav v zgoraj navedenih postopkih. Pri tem seveda ne bodo o tem odločala laično samo na podlagi listin, kot si je to privoščil toženec, ampak seveda na podlagi ogleda, predvsem pa na podlagi mnenja sodnih izvedencev ustrezne stroke. Več kot očitno je, da izpodbijana odločba škoduje izvedbi takšnega poštenega, predvsem pa strokovno korektnega pravdnega postopka. Očitno je, da se je tožnik v izpodbijani odločbi ukvarjal samo z vprašanjem, ali so stanovanja v skladu s prodajnimi pogodbami (kar ni njegova pristojnost), ni pa pri tem pravilno uporabil določila 8. člena 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, ampak je nasprotno celo prejudiciral izide pravdnih postopkov. Toženec poudarja, da izpodbijana odločba bistveno slabi tudi njegov konkurenčni položaj proti B. d.o.o. (ki je prav tako pravdna stranka v postopku opr. št. II P 1113/2006) kot njegovemu neposrednemu konkurentu na trgu in kot nasprotni pravdni stranki v njunih medsebojnih pravdah, ki seveda lahko na enak način kot prosilec pride do spornih poročil C.. Še več, prosilca prav nič ne zavezuje, da ne postane pooblaščenec družbe B. d.o.o. in ta poročila uporabi v korist svoje stranke. Izpodbijana odločba tako tožniku v celoti omogoča, da pri izvajanju svojega poslanstva v procesih pridobivanja in prodaje stanovanj za trg nastopa kot enakovreden konkurent na trgu, še posebej pa mu onemogoča, da ta svoj položaj zavaruje v sodnih postopkih, saj bi v le-teh bil dolžan svojim konkurentom razkriti vse svoje podatke in dokumentacijo. Toženec sploh ni izvajal t.i. „škodnega testa“, kot ga sam imenuje in se ni niti z besedo opredelil do vprašanja, ali bo razkritje škodovalo izvedbi pravdnih postopkov. Posledično je ostalo dejansko stanje neugotovljeno, hkrati pa materialno pravo (8. točka 1. odstavka 6. člena ZDIJZ) zaradi tega sploh ni moglo biti pravilno uporabljeno. Povedno drugače, tožena stranka je ocenila, da je javni interes sicer močnejši od interesa tožnika, da informacij ne posreduje, pri tem pa se niti z besedo ni opredelila do tega, kako ocenjuje tožnikov interes in kako je lahko ta interes prizadeti. Pravilne ocene, kateri interes je močnejši, pa ni mogoče pravilno opraviti, če toženec najprej ne identificira in ovrednoti obeh nasprotujočih si interesov, česar pa toženec ni storil, tako da sploh ni mogoče razbrati, kako je prišel do takšnega zaključka, saj ga sploh ni obrazložil. Pavšalno sklicevanje na določila Ustave in Stanovanjskega zakonika seveda ne predstavljajo vsebinske obrazložitve. V tem delu izpodbijana odločba sploh ni obrazložena ter jo je potrebno odpraviti. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi 2. točko odločbe št. 021-9/2007/15 ter zahtevo prosilca v tem delu zavrne, podrejeno pa, da se 2. točka odločbe odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da delovno področje tožnika primarno izhaja že iz Ustave RS. Seveda tožeča stranka nastopa na trgu, vendar nastopanje na trgu še ne pomeni vedno tudi tržne dejavnosti, katere glavni cilj je pridobivanje dobička in povečanje premoženje. Namen tožeče stranke, kakor tudi vseh drugih javnih skladov, je namreč ta, da kot pravne osebe javnega prava, upravljajo in razpolagajo s premoženjem Republike Slovenije ali samoupravne lokalne skupnosti na način, da zagotavljajo javni interes. Tožeča stranka v tožbi podrobno razlaga, tudi z imeni in priimki ter opr. št. sodnih spisov, da je zoper njo s strani kupcev stanovanj sproženih več pravdnih postopkov in da te kupce zastopa prosilec za dostop do informacij javnega značaja. Tožena stranka opozarja, da je slednje povsem irelevantno. Pri presoji, ali je določena informacija informacija javnega značaja in zato prosto dostopna vsakemu, sta status oziroma položaj in pravni interes prosilca povsem nepomembna. Za dostop do informacij javnega značaja namreč velja načelo prostega dostopa (5. člen ZDIJZ). Povsem irelevantno je, kdo informacijo zahteva, pomembno je le, ali gre za informacijo javnega značaja, ki jo je dopustno razkriti javnosti. Podrobneje je to načelo izraženo v določbi 3. odstavka 17. člena ZDIJZ, po kateri prosilcu ni treba pravno utemeljiti zahteve, ali izrecno označiti, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja. Če namreč iz narave zahteve izhaja, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja po ZDIJZ, organ obravnava zahtevo po ZDIJZ. Prosilčev namen, ki ga s pridobitvijo zahtevanih informacij zasleduje, za rešitev njegove zahteve ali pritožbe ni pravno relevanten. Tožeča stranka je zahtevo prosilca obravnavala kot zahtevo za dostop do informacij javnega značaja in o njej odločila z odločbo. V fazi odločanja o zahtevi je imela tožeča stranka možnost, da prosilca pozove na dopolnitev zahteve, če je ocenila, da je le-ta nepopolna v smislu 4. odstavka 17. člena ZDIJZ, vendar tega tožeča stranka ni storila. Nikakor pa se tožeča stranka ne more sklicevati na nepopolno vlogo v upravnem sporu. Tožena stranka pri tem še dodaja, da se prvostopenjski organ, torej tožeča stranka, ne more sama odločiti, da gre za ponovno uporabo, zgolj iz razloga, ker domneva, za kakšen namen bo prosilec zahtevano informacijo uporabil. Vsekakor pa zgolj slednje dejstvo, „poznavanje namena prosilca“, nikakor ne more pomeniti, da gre za ponovno uporabo. Pojem ponovne uporabe informacije javnega značaja določa 3. odstavek 4. člena ZDIJZ. Institut ponovne uporabe informacij javnega značaja pomeni večjo preglednost in dorečenost nad uporabo informacij, ki jih komercialni ali nekomercialni uporabniki dobijo od javnega sektorja. Predvsem komercialni uporabniki tako pridobljene informacije nato obdelajo, naredijo oziroma izdelajo neko dodano vrednost in nato obogateno informacijo ponudijo nazaj na trg, pri čemer Pooblaščenec posebej pripominja, da komercialne uporabnike k obogatitvi informacij zavezuje le trg, in nikakor ne sam zakon. Glede na navedeno v obravnavanem primeru ne moremo govoriti o ponovni uporabi informacij javnega značaja, zato so navedbe tožeče stranke povsem napačne. Tožeča stranka nadalje v tožbi izrecno navaja, da so bila C. poročila pripravljena in pridobljena prav in izključno zaradi pravdnih postopkov. Takšno zatrjevanje je neresnično in zavajajoče. Tožena stranka je, kot izhaja tudi iz izpodbijane odločbe, na spletni strani organa našla obvestilo z dne 13. 6. 2006, kjer je tožeča stranka javnost obvestila, da je preko svojih izvajalcev opravila ogled večine stanovanj v stanovanjski soseski .... Za potrebe celovite in trajne odprave napak na stanovanjskih objektih, ki so vezane na sanacijo sistemskih napak, je tožeča stranka, o čemer je bila javnost že obveščena, pri podjetju C. d.o.o. naročila izdelavo elaboratov sanacije teh napak. Na osnovi izdelanega elaborata sanacije balkonov in teras, bo pooblaščeni izvajalec del E. d.o.o. Navedeno brez dvoma dokazuje, da so bila C. poročila izdelana z namenom odprave napak, ne pa izključno zato, da bi z njimi tožeča stranka nastopala v pravdi nasproti kupcem teh stanovanj. V nasprotnem primeru se zastavlja vprašanje, v čem bi bil potem smisel te objave javnosti oziroma kupcem, če naj bi bila C. poročila namenjena temu, da jih uporabljajo v „pravdnem boju“ zoper njih. Tožena stranka pa sicer ne oporeka navedbi, da je tožeča stranka C. poročila uporabila tudi za namen pravdnih postopkov, zagotovo pa niso bila izdelana izključno za te postopke. Takšno tolmačenje in široka razlaga zatrjevanje izjeme sta po oceni tožene stranke nesprejemljivi, saj bi sicer lahko vsi dokumenti potencialno „padli“ pod to izjemo. Bistvo ZDIJZ pa je ravno nasprotno. V primeru več različnih možnih interpretacij pri razlaganju nedoločnih pravnih pojmov in pri zapolnjevanju pravnih praznin je na podlagi tega načela vse zakonske določbe potrebno interpretirati v prid čim širšega dostopa do informacij javnega značaja v prid pravice dostopa. Kot je tožena stranka poudarila že v izpodbijani odločbi, morajo biti za uveljavitev izjeme po 8. tč. 1. odstavka 6. člena ZDIJZ kumulativno podani trije pogoji, ki omogočajo njeno uporabo. Prvi pogoj je, da mora biti podatek pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, drugi pogoj je, da mora biti (sodni) postopek še v teku, bistven pa je tudi pogoj, da bi razkritje zahtevanega podatka škodovalo izvedbi tega postopka. Ker je tožena stranka ugotovila, da podatek ni bil pridobljen oziroma sestavljen izključno zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, temveč zato, da se sanirajo napake, se ni bila dolžna spuščati v presojo glede obstoja drugih dveh pogojev. Glede očitka, da tožena stranka ni izvedla škodnega testa, pa tožena stranka opozarja, da je škodni test dolžan izvesti organ, ki odloča na prvi stopnji. Dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje, da javnost informacije ni dopustno razkriti. Če tega ne uspe dokazati, je v dvomu, v skladu z načelom prostega dostopa, zahtevi za dostop potrebno ugoditi. Tožeča stranka niti v svoji odločbi št. 1608-1/07-2 z dne 17. 1. 2007, niti v tožbi ni uspela dokazati, s čim bi razkritje C. poročil škodovalo izvedbi postopka. Ogrozitev mora namreč vsakokrat biti dejanska in konkretna, ne le hipotetična in abstraktna. Vendar pa slednje niti ni pomembno, saj, kot že rečeno, ni bil izpolnjen niti prvi pogoj, ki je potreben, da se lahko organ sklicuje na izjemo iz 8. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, to je, da je podatek pridobljen oziroma sestavljen izključno zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka. Test interesa javnosti je namreč potrebno izvajati le takrat, ko se ugotovi, da je določena izjema podana, vendar pa je interes javnosti močnejši. Ker ni bila podana nobena od izjem iz 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, ni bilo potrebno identificirati in ovrednotiti nasprotujočih interesov, ker jih ni bilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je v upravnih sporih (U 503/2007-18 in U 783/2007-22 z dne 28. 4. 2010, U 2423/07-23 z dne 12. 5. 2010 in U 1976/2008 z dne 26. 5. 2010), ki jih je nadaljevalo po prekinitvi postopka v zadevi U 503/2007 (sklep v zadevi U 503/2007 z dne 3. 12. 2008) zaradi vložitve zahteve za presojo ustavnosti neskladja med določilom 4. odstavka 17. člena ZUS-1 in določilom 3. odstavka 10. člena ZInfP z vidika načela pravne države (2. člen Ustave Republike Slovenije) podalo interpretacijo omenjenega razmerja med dvema zakonskima določbama in sicer tako, da je sprejelo v obravnavo tožbe tožečih strank v omenjenih zadevah. Ustavno sodišče je namreč v zadevi U-I-303/08-9 z dne 11. 2. 2010 odločilo, da 4. odstavek 17. člena ZUS-1 in 3. odstavek 10. člena ZInfP nista v neskladju z ustavo in sicer z utemeljitvijo, da v predmetni zadevi „ne gre za to, da z ustaljeno metodologijo pravnega vrednotenja ne bi bilo mogoče priti do enotne razlage (tj. do odgovora na vprašanje, katero normo je treba uporabiti v takšnem primeru), pač pa za vprašanje (odločitev), katera razlaga je prava (oziroma kateri razlagalni argumenti pridejo v poštev, v kakšnem razmerju sta si ZUS-1 in ZInfP)“ (8. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča). V zadevah U 503/2007 in U 783/2007-22 z dne 28. 4. 2010 U 2423/07-23 z dne 12. 5. 2010 ter U 1976/2008 z dne 26. 5. 2010 je sodišče podalo interpretacijo omenjenih zakonskih določil, ki je v tem upravnem sporu zaradi njene obširnosti ne bo ponavljalo, glede na to, da med strankama aktivna legitimacija tožeče stranke niti ni sporna. Samo na kratko sodišče iz omenjene interpretacije povzema, da tožeča stranka ima aktivno legitimacijo za tožbo zoper 2. točko izreka izpodbijane odločbe, ker je Ustavno sodišče v izreku odločilo, da določili 4. odstavka 17. člena ZUS-1 in 3. odstavka 10. člena ZInfP nista v neskladju z ustavo, čeprav za to odločitev ni podalo interpretacije, in ker je na tej podlagi sodišče moralo zavzeti široko razlago določila 3. odstavka 7. člena ZUS-1 za to, da se lahko med-institucionalni spori med javno-pravnimi subjekti razrešujejo v sodnem postopku in je na tej podlagi izpeljalo, da je določba 3. odstavka 10. člena ZInfP lex specialis glede na določbo 4. odstavka 17. člena ZUS-1 v tem smislu, da se določba 4. odstavka 17. člena ZUS-1 v zadevah dostopa do informacije javnega značaja ne uporablja.

Tako kot v že omenjenih sodbah v istovrstnih zadevah pa sodišče tudi v tem upravnem sporu pripominja, da sprejem tožbe v obravnavo na podlagi razrešenega razmerja med 4. odstavkom 17. člena ZUS-1 in 3. odstavkom 10. člena ZInfP še ne pomeni avtomatično, da ima tožeča stranka pravni interes za tožbo. Tožeča stranka mora v tovrstnih sporih izkazati, da ima konkreten pravni interes za tožbo v tem smislu, da s tožbo varuje določen pravno zavarovani interes, pravico ali obveznost. Če to ni izkazano, sodišče tožbo lahko zavrže na podlagi 3., 5. ali 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Zato je v predmetni zadevi pomembno, da tožeča stranka uveljavlja pravni interes preko tega, kot sama navaja v tožbi, da bi razkritje zahtevanih podatkov škodovalo izvedbi sodnih postopkov, v katere je vpletena tožena stranka, in da bi tožena stranka morala tožniku zagotoviti enak konkurenčni položaj na trgu kot ga imajo konkurenti tožeče stranke in da so vse tržne aktivnosti tožeče stranke podvržene institutu poslovne skrivnosti, zaradi česar sodišče lahko šteje, da tožeča stranka smiselno uveljavlja pravni interes za varstvo njene poslovne skrivnosti iz 39. člena ZGD-1. Ker je okoliščina glede pravnega interesa tožeče stranke izkazana, sodišče v nadaljevanju po vsebini presoja, ali je izpodbijana odločitev zakonita, saj iz zahteve prosilca za dostop do informacije javnega značaja ne izhaja, da se je skliceval na prevladujoč javni interes za razkritje zahtevanih podatkov, zaradi česar bi tožena stranka morala uporabiti 21. člen ZDIJZ.

Tožeča stranka v tožbi in v odločbi na prvi stopnji upravnega postopka ne uveljavlja, da ni zavezanka po ZDIJZ, ampak priznava, da je oseba javnega prava v smislu 1. odstavka 1. člena ZDIJZ, vendar je z odločbo zavrnila dostop do informacije javnega značaja na podlagi uveljavljanja izjem iz 8. in 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, med tem ko v tožbi zoper izpodbijani akt pod točko 2. utemeljitve tožbe navaja, da v največjem obsegu izvaja dejavnost na tržnem področju in da ne izvaja dejavnosti na podlagi izrecnega javnega pooblastila; v tej zvezi v tožbi navaja, da so sklepi uprave podvrženi institutu poslovne skrivnosti in da bi zato Skladu moralo biti omogočeno varstvo konkurenčnega položaja na isti način, ko velja za njemu konkurenčne subjekte, kar pa je tožena stranka onemogočila. V nadaljevanju tožbe (točka 3.) pa pravi, da tožena stranka ni upoštevala izjeme iz 8. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. To pomeni, da tožeča stranka z razliko od zavrnilne odločbe z dne 17. 1. 2007, kjer se sklicuje na izjemi iz 8. in 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, v tožbi navaja nov razlog za uveljavitev izjeme, to je poslovna skrivnost, in v tožbi glede na prvostopenjsko odločbo ne uveljavlja več izjeme iz 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Določilo 3. odstavka 20. člena ZUS-1 pravi, da v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Brez dvoma je stranka v upravnem sporu tudi tožeča stranka (1. alinea 16. člena ZUS-1), četudi je le-ta v upravnem postopku na prvi stopnji odločala v upravni zadevi. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega akta, ki se nanaša na 2. točko izreka izpodbijanega akta, pravilno izhajala iz argumentacije tožeče stranke, ki je uveljavljala izjemi po 8. in 9. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ in ni obravnavala tudi izjeme iz 2. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, saj tožeča stranka izjeme iz 2. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ v prvostopenjski odločbi niti ni omenjala. Zato tožeča stranka te izjeme ne more uveljavljati v upravnem sporu (3. odstavek 20. člena ZUS-1), pri čemer sodišče pripominja, da glede na upravno-sodno prakso v že citiranih primerljivih zadevah zgolj sklicevanje na izjemo v smislu varstva poslovnih skrivnosti ni zadosti, saj mora tožeča stranka izpolniti dokazno breme in utemeljiti, zakaj, v katerih elementih in kako bi razkritje zahtevanih dokumentov nesorazmerno poseglo v varstvo poslovnih skrivnosti tožnika v razmerju do varstva javnih koristi. Tako obrazložena izjema mora biti vsebovana že v prvostopenjski odločbi v upravnem postopku, ker to zahteva določilo 2. odstavka 21. člena ZDIJZ (ki nalaga organu, da izda odločbo na prvi stopnji na podlagi ZUP), prav tako tudi določilo 4. odstavka 22. člena ZDIJZ (ki izrecno določa, da mora zavrnila odločba poleg ostalih sestavin vsebovati tudi obrazložitev razlogov), pa tudi določilo 26. člena ZDIJZ, ki zahteva „ugotovitev“ obstoja izjem(e) iz 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Polna obrazložitev razlogov za zavrnitev zahteve na prvi stopnji odločanja v upravnem postopku je potrebna tudi zaradi tega, ker se že na tej ravni odločanja uresničuje ustavna pravica do dostopa do informacije javnega značaja, le da stranka šele v upravnem sporu uresničuje ustavno pravico do sodnega varstva omenjene pravice pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem (23. člen Ustave) vendar primarno na takšen način, da Upravno sodišče presoja zakonitost z vidika pravilnosti v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja spoštovanja procesnih pravil in materialnega prava tožene stranke.

Čeprav v konkretnem primeru iz strukture in vsebine tožbe izhaja zveza med varstvom poslovne skrivnosti in izjemo iz 8. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ (prvi in drugi odstavek na str. 4 tožbe), le-te sodišče ne vidi, in ker tožnik izjeme iz 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ v tožbi ne uveljavlja več, ostane za presojo zakonitosti izpodbijanega akta samo še izjema iz 8. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ.

Glede tega sodišče ugotavlja, da ima tožena stranka prav, da je treba izjeme razlagati ozko, vendar pa ne tako, da bi bila razlaga preveč toga glede na namen zakonske določbe in zakonsko besedilo. Narava in namen besedila 8. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ sta taka, da je treba pojem „zaradi“ razlagati fleksibilno, saj ni mogoče vedno objektivno in povsem zanesljivo ugotoviti, ali je bil določen podatek pridobljen ali sestavljen ravno (oziroma izključno) zaradi sodnega postopka. Namen pridobitve in sestavljanja podatkov iz 8. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ je namreč preveč subjektivna stvar po svoji naravi, tudi če v posamičnem primeru tožena stranka ugotovi, kar velja tudi v konkretnem primeru, da naj bi bil namen pridobitve zahtevanih informacij dokumentiran in naj ne bi bil vezan na sodni postopek. V konkretnem primeru gre vendarle za take podatke, ki predstavljajo ekspertno mnenje, ki je po svoji naravi blizu izvedenskemu mnenju in pridobljeni naj bi bili v zvezi s postopkom „odprave napak“ oziroma „nepravilnosti pri izgradnji“, zaradi izboljšanja „kakovosti predmeta prodajne pogodbe“, da se „pogodba izpolni v skladu s pogodbenimi določili.“ Povsem razumno je šteti, četudi v opisanih okoliščinah, da na spletni strani dne 13. 6. 2006 tožeča stranka v dani fazi reševanja problema ni navedla, da je pri podjetju C. naročila izdelavo ekspertnega mnenja zaradi sprožitve sodnih postopkov, ampak je navedla, da je naročila „elaborate sanacije napak“. V tem smislu je torej tožeča stranka zmotno interpretirala določilo 8. točke 1. odstavka 6. člena ZDJZ. Vendar pa to ni razlog za ugoditev tožbi. Kajti po eni strani bi tožeča stranka morala že v prvostopenjski odločbi, pa tega ni storila, in tudi v tožbi, argumentirano navesti ključne elemente nastanka škode za izvedbo sodnega postopka, škodo bi morala opredeliti oziroma ovrednotiti kolikor je to glede na naravo zatrjevane škode možno in prepričljivo navesti razloge za zadostno stopnjo verjetnosti nastanka škode, a tožeča stranka tega tudi v tožbi ni storila, z eno samo izjemo; po drugi strani pa je tožena stranka kljub temu, da ni štela, da gre za podatek iz 8. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ vseeno napravila škodni test in pravilno ugotovila, da varstvo javnega interesa v konkretnem primeru pretehta interes tožeče stranke, saj je Upravno sodišče namreč že zavzelo stališče, da v primeru, ko tožeča stranka ne izpolni svojega dokaznega bremena in pavšalno navaja, da je podana izjema iz določene točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, velja predpostavka, da javni interes po zagotavljanju javnosti, odprtosti (transparentnosti) in čim večji obveščenosti javnosti, tudi javni nadzor nad delovanjem javnopravnih subjektov, pretehta (sodbi Upravnega sodišča v zadevah U 2423/2007 z dne 12. 5. 2010 in U 1976/2008-26 z dne 26. 5. 2010). Tožeča stranka je v tožbi zgolj navedla, da je udeležena v določenih sodnih postopkih, ki jih je tudi naštela, kar sicer še nič ne pove o ključnih elementih škode, njeni opredelitvi in zadostni verjetnosti nastanka škode, in se je v tožbi skoraj izključno pavšalno sklicevala na nastanek škode, razen v delu tožbe, kjer omenja en element nastanka škode, to je neenakopravnost pravdnih strank, ker naj bi nasprotna stranka prišla do dokumentov, ki tožnici služijo za varstvo pravic in interesov v sodnem postopku. Sodišče lahko pritrdi tožeči stranki, da neenakopravnost strank je pravno relevanten element oziroma opredelitev škode za izvedbo sodnega postopka. Zato tožena stranka nima prav, ko navaja, da ni pomembno, da prosilec v konkretnem primeru zastopa nasprotne stranke v sodnem postopku. Vendar pa je to nov element in opredelitev škode, ki ju v prvostopenjski odločbi tožeča stranka ni uveljavljala, ampak je na prvi stopnji odločanja pavšalno navedla, da bi razkritje „škodovalo vsebini in izvedbi postopkov“..., „poslabšalo oziroma prejudiciralo bi položaj Sklada...“ oziroma „vplivalo bi na potek in zaključek preiskave.“ Ob upoštevanju pomena že omenjenih določil 3. odstavka 20. člena ZUS-1 in določil 1. odstavka 21. člena ZDIJZ, 4. odstavka 22. člena ZDIJZ in 26. člena ZDIJZ in odsotnosti natančnejše opredelitve in utemeljitve škode v smislu, da bi zatrjevana neenakopravnost strank ravno v tem elementu lahko povzročila bistveno škodo za pravično izvedbo konkretnih sodnih postopkov v pravdnih zadevah, glede na to da enakopravnost strank tudi z vidika ZDIJZ (2. odstavek 6. člena ZDIJZ) ni absolutna procesna pravica, sodišče ugotavlja, da test javnega interesa, ki ga je naredila tožena stranka, ni nezakonit in da je tožena stranka pravilno štela, da tožeča stranka ni izpolnila zgoraj opredeljenega dokaznega bremena. Tožeča stranka namreč ni izkazala okoliščin zlorabe pravice (2. odstavek 11. člena Zakona o pravdnem postopku), na katere se sklicuje, saj ni treba da prosilec za dostop do informacije javnega značaja izkazuje, da sledi javnim interesom iz 2. člena ZDIJZ, ampak lahko zasleduje povsem zasebni interes, ali pa nikakršnega, glede na to, da so informacije javnega značaja prosto dostopne (1. odstavek 5. člena ZDIJZ in 5. odstavek 15. člena Ustave v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Ustave). Nadalje stranki ni mogoče očitati, da zlorablja pravice, če uveljavlja svojo zakonsko pravico. Z vidika uporabe izjeme iz 8. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ iz tožbe tudi ni jasno, kako bi lahko razlika med tem, ali gre za informacijo javnega značaja, ali za ponovno uporabo informacije javnega značaja, vplivala na presojo zakonitosti izpodbijanega akta. Ali je bila zahteva za ponovno uporabo informacij vsebinsko popolna in pravilna, kar se sprašuje tožnik v tožbi, bi morala tožeča stranka kvečjemu obravnavati v postopku na prvi stopnji. V tem upravnem sporu je namreč predmet presoje zakonitost odločitve tožene stranke, ki je v pritožbenem postopku ugodila pritožbi prizadete stranke zoper odločbo tožeče stranke o zavrnitvi dostopa do informacije javnega značaja.

Glede pravne interpretacije odgovora prizadete stranke sodišče lahko sledi utemeljitvi tožene stranke (2. odstavek 71. člena ZUS-1), da prizadeta stranka v upravnem postopku ni izrazila interesa varovati svojo poslovno skrivnost v zvezi z zahtevanimi poročili, ampak je izrazila interes, da mora zahtevane podatke po pogodbi varovati kot poslovno skrivnost, da bi se izognila morebitni odškodninski odgovornosti, in da naj se tožena stranka v zvezi z dostopom do teh dokumentov obrne na lastnika teh dokumentov, ki je tožeča stranka. Tako izražen interes prizadete stranke zato ne more imeti nobenega vpliva na presojo zakonitosti izpodbijanega akta in na morebitno večjo tehtnost tožbenih argumentov, je pa tožena stranka storila prav, ko je prizadeto stranko pritegnila v postopek v skladu z napotkom sodišča v predhodnem postopku.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1) in ta odločitev zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člen ZUS-1).