Jedro

Sodišče spremeni z dogovorom o preživnini določeno preživnino, če se pozneje spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila določena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za znižanje preživnine na znesek 10.000,00 SIT. Preživnina je bila v letu 1997 dogovorjena pri centru za socialno delo v višini 30.000,00 SIT. Stroške pravdnega postopka je sodišče naložilo v plačilo tožniku in s sklepom zavrglo prošnjo tožnika za oprostitev plačila sodnih taks. Proti sodbi se pritožuje tožnik, iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo in podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik se ne strinja z odločitvijo prvostopnega sodišča, saj ima štiri mladoletne otroke, trije živijo v Bosni in zanje ima od leta 1998 s sodbo določeno preživninsko obveznost in je nižja od preživnine, kot jo plačuje tožencu. Njegovi otroci tako niso enako obravnavani. Predvsem pa navaja, da sodišče ni obrazložilo, kako je upoštevalo njegove prejemke in kako njegove obveznosti. Glede na tožnikove zmožnosti in obveznosti, določena preživnina ni primerna in bi jo sodišče moralo znižati. Na pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter tožniku naloži stroške pritožbenega postopka. Navaja, da tožnikovo enačenje otrok v Bosni in toženca ni primerno, saj so stroški preživljanja in potrebe otrok različni. Tožnik je vedel, da ima otroke v Bosni tudi takrat, ko sta sklepala dogovor o preživnini pri Centru za socialno delo v Kamniku in se je sam zavezal, da bo plačeval preživnino v višini 30.000,00 SIT mesečno. Tudi razmere glede tožnikovih prihodov se niso spremenile, saj je toženčeva zakonita zastopnica, ko je še živela skupaj s tožnikom videla, da je zaslužil mnogo več kot to izkazujejo plačilne liste. Po oceni tožene stranke je sodišče pravilno zaključilo, da se razmere na strani tožnika niso spremenile in dodaja, da so se kvečjemu spremenile na strani toženca, saj je kronično bolan in so njegovi izdatki večji. Pritožba ni utemeljena. Po presoji pritožbenega sodišča je na podlagi ponujenih dokazov, prvostopno sodišče dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje, predvsem pa je podalo prepričljivo dokazno oceno. Glede na to, da je bila preživnina tožniku za toženca že določena, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnik v času določitve preživnine zmogel plačevati določeni znesek, temveč zgolj, ali so se pozneje spremenile okoliščine. Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno postopalo, ko je oprlo svojo odločitev na 132. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Po petem odstavku navedene določbe namreč sme sodišče zvišati, znižati ali ustaviti z dogovorom o preživnini ali s pravnomočno odločbo določeno preživnino, če se pozneje spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila določena. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo, kako in na podlagi katerih dokazov je zaključilo, da se pri tožniku niso spremenile razmere, na podlagi katerih je bila določena preživnina. Tako je odločitev oprlo na tožnikovo izpovedbo, da se njegovi dohodki niso spremenili in da je za otroke, ki živijo v Bosni, plačeval preživnino že pred sodno določitvijo preživnine. Nadalje je natančno obrazložilo, zakaj je verjelo zakoniti zastopnici toženca, da je tožnik že v obdobju, ko je bil sklenjen dogovor o preživnini in pozneje, zaslužil več kot izkazujejo plačilne liste. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da se od sklenitve dogovora o preživljanju za mladoletnega toženca niso spremenile okoliščine, ki bi bile pomembne za odločitev v tem postopku. V pritožbi tožeča stranka ponavlja razloge za znižanje preživnine, vendar tudi v pritožbenem postopku ni ponudila nobenih dokazov, s katerimi bi dokazala, da so se spremenile njegove možnosti preživljanja toženca, ali da so se zmanjšale potrebe tožene stranke. Po presoji pritožbenega sodišča so tako pritožbene navedbe tožnika neutemeljene. Glede pritožbenih navedb, da so tožnikovi ostali otroci v neenakem položaju, saj plačuje za otroke, ki živijo pri materi v Bosni, manj kot za toženca, pa pritožbeno sodišče zgolj pojasnjuje, da so potrebe otrok v različnih starostih in v različnih okoljih ter s tem tudi drugačnih stroških preživljanja, različne in slednje ni predmet tega postopka, saj ima tožnik do svojih otrok že določeno preživninsko obveznost. Kot je obrazloženo, niso podani pritožbeni razlogi, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi določil 353. člena Zakona o pravdnem postopku zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po 165. členu ZPP je sodišče odločilo o stroških pritožbenega postopka. Tožnik s pritožbo ni uspel, po vsebini pritožbe in odgovora na pritožbo pa stroškov tožene stranke ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, zato je ob upoštevanju prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena istega zakona, sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.