Jedro

Nikakršnega dvoma ne more biti, da je poseg delavca (ne glede na njegovo naravo dela in vrsto delovnega mesta) v telesno nedotakljivosti delodajalca ali sodelavcev tako med delovnim časom kakor tudi izven njega, ob kontroli bolniške odsotnosti delavca, hujša kršitev delovnih obveznosti.

Napad na zakonito zastopnico tožene stranke nedvomno predstavlja tako okoliščino, zaradi katere tožena stranka tožniku tožniku ni bila dolžna omogočiti zagovora. Prav tako ne moremo govoriti o kakršnemkoli "napačnem" postopku v zvezi z zagovorom, ki naj bi ga bila izvedla, saj zakonsko predpisani postopek v zvezi z zagovorom zanjo ni veljal, tako da do napak (v smislu kršitev zakonskih določb) niti ni moglo priti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek tožnika na ugotovitev, da pogodbi o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko z dne 3. 3. 2008 in z dne 5. 5. 2008 nista bili sklenjeni in da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, da tožniku delovno razmerje še traja, ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 18. 6. 2008 nezakonita, in sicer do izdaje prvostopne sodbe, da mu je dolžna tožena stranka vpisati delovno dobo v delovno knjižico od 26. 6. 2008 naprej, mu obračunati in izplačati nadomestilo plače in zahtevek za izplačilo odškodnine v višini 9.360,00 EUR. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek tožnika na ugotovitev, da ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 3. 2008 do izdaje prvostopne sodbe, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2008 nezakonita in delovno razmerje tožniku še traja do izdaje prvostopne sodbe, da mu je dolžna tožena stranka vpisati delovno dobo v delovno knjižico od 26. 6. 2008 naprej, mu obračunati in izplačati nadomestilo plače in zahtevek za izplačilo odškodnine v višini 9.360,00 EUR. V zvezi z denarnim zahtevkom zaradi odškodnine je tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka. Presodilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke iz razloga kršitev navodil pristojnega zdravnika v času bolniškega staleža neutemeljena, utemeljena pa je iz razloga hujše hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepno ali iz hude malomarnosti. Tožnik je to kršitev storil s tem, da je dne 29. 5. 2008 verbalno napadel direktorico tožene stranke in jo udaril v levo ramo. Do tega je prišlo, ko je ta skupaj s svojim zunajzakonskim partnerjem opravljala kontrolo tožnikove odsotnosti z dela zaradi bolezni, zaradi česar sta prišla na travnik tožnikovega očeta, kjer je potekala košnja trave in tam fotografirala tožnika.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča v delu, ki se nanaša na stroške postopka, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), saj naj bi bila sodba sodišča druge stopnje neobrazložena, razlogi o določilnih dejstvih pa nejasni ali med seboj v nasprotju. Podana naj bi bila tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi kršitve načela kontradiktornosti v postopku v zvezi z ugotavljanjem, ali se je zatrjevani napad tožnika na direktorico tožene stranke dejansko zgodil, saj sta nižji sodišči pavšalno zavrnili praktično vse dokazne predloge tožnika. Dejstvo napada sodišče sprejema za dokazano izključno na podlagi izpovedi direktorice tožene stranke, njenega partnerja in izdanega plačilnega naloga policije. Ti dokazi ne morejo dokazovati napada, saj prekrškovni postopek v zvezi s tem še ni pravnomočno končan, sodišče pa v zvezi s tem ni izvedlo ustreznega postopka. Tožnik je glede dejstva, da se napad ni zgodil, predlagal zaslišanje prič J. S. in D. S., ki sta bila ob dogodku prisotna. Šlo naj bi tudi za kršitev pravice do enakega varstva pravic in 22. člena Ustave RS, saj je sodišče dolžno ustrezno obrazložiti zavrnitev dokaznega predloga. Sodišče tudi ni izvajalo dokazov glede psihičnega nasilja nad tožnikom na delovnem mestu - mobinga. Nadalje naj bi sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je upoštevalo prepozno predloženo pooblastilo o zastopanju B. K. (izvenzakonskega partnerja direktorice tožene stranke) za zastopanje tožene stranke v zvezi s sklepanjem delovnih razmerij. Ne glede na to pa naj bi bilo to pooblastilo v vsakem primeru nično, zaradi česar posledično tudi pogodba o zaposlitvi s tožnikom, ki jo je podpisal B. K. ni bila sklenjena zakonito. Sodišče naj bi tudi zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je ocenilo, da je bil postopek pred odpovedjo delovnega razmerja zakonit. Zmotno je presodilo, da tožena stranka ni bila dolžna omogočiti zagovora tožniku. Tekom sodnega spora se ni moč sklicevati na izjeme po 83. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in 103/2007), če ob podajanju odpovedi ni bilo razlogov, da bi se predhodni postopek opustil. Poleg tega dejstvo, da je tožnik udaril direktorico tožene stranke, tudi če bi bilo resnično, ne more biti utemeljen odpovedni razlog, saj je do dogodka prišlo izven delovnega časa in tožnik ni mogel kršiti delovnih obveznosti. Zakonita zastopnica tožene stranke in B. K. naj bi tudi nezakonito izvajala laično kontrolo bolniške odsotnosti tožnika. Nedokazano ravnanje tožnika bi tako lahko predstavljalo le silobran pred protipravnim posegom v njegovo zasebnost. Odpoved naj bi bila nezakonita tudi zato, ker delodajalec ni izkazal, sodišče pa ni ugotavljalo obstoja okoliščin in interesov, zaradi katerih ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, to pa je pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do vseh pritožbenih navedb, tako glede bistvenih kršitev določb postopka kot glede pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja ter pravilne uporabe materialnega prava. Svojo odločitev je tudi jasno in razumljivo obrazložilo. Zato očitek bistvene kršitve določb postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ni utemeljen.

7. Glede zatrjevane kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP revizijsko sodišče ugotavlja, da ta ni podana. Sodišče ni kršilo tožnikove pravice do predlaganja dokazov s tem, ko je zavrnilo zaslišanje prič J. S. in D. S.. Zavrnitev teh dokazov je v skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP ustrezno obrazložilo - da je bilo v dokaznem postopku dejansko stanje glede dogodkov na dan zatrjevanega napada tožnika na direktorico tožene stranke dovolj pojasnjeno, torej dodatno predlagani dokazi niso pomembni za odločbo. Pri presoji sodišča glede zavrnitve predlaganih dokazov z zaslišanjem dveh prič tudi ni zanemarljivo, da je sodišče izvedlo dokaz tudi z vpogledom v izjavo, ki jo je ena od predlaganih prič (tožnikov oče) že podala policistu kmalu po obravnavanem dogodku dne 29. 5. 2008 (1) in da druga od predlaganih priča po navedbah in izpovedi tožnika sploh ni bila prisotna ves čas od prihoda zakonite zastopnice in njenega partnerja na njivo tožnikovega očeta. Že sodišče druge stopnje je tudi pojasnilo, da izdan plačilni nalog ni bistven za presojo očitane kršitve.

Vprašanje, ali je tožnik v konkretnem primeru udaril zakonito zastopnico v levo ramo ali ne, sodi med ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga sodišče ugotavlja po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Vprašanje pravilnega dokaznega zaključka ne more biti predmet revizijskega postopka, saj revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Iz navedenih razlogov je neutemeljen tudi očitek kršitve enakega varstva pravic na podlagi 22. člena Ustave RS.

8. Sodišče pri ugotavljanju, ali je do napada prišlo, ni bilo vezano na odločitev v prekrškovnem postopku. Delovno sodišče je vezano na pravnomočno (obsodilno) sodno odločbo le, kadar tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, pa še to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Tudi v tem primeru sodišče lahko samo ugotavlja relevantna dejstva, če v času odločanja pravnomočna obsodilna odločba kazenskega sodišča še ni izdana. V konkretnem primeru določba 14. člena ZPP niti ne pride v poštev, saj zoper tožnika ni bil sprožen kazenski ampak prekrškovni postopek.

9. Glede pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja je Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da so te vezane predvsem, ne pa izključno, na delovni proces (delo v organiziranem delovnem procesu delodajalca) in povezane z naravo dela delavca (2). Nikakršnega dvoma pa ne more biti, da je hujši poseg delavca (ne glede na njegovo naravo dela in vrsto delovnega mesta) v telesno nedotakljivosti delodajalca ali sodelavcev tako med delovnim časom kakor tudi izven njega, ob kontroli bolniškega staleža delavca, hujša kršitev delovnih obveznosti.

10. Tožnikov očitek, da se sodišče ni opredelilo do vprašanja, ali je izpolnjen pogoj za izredno odpoved iz prvega odstavka 110. člena ZDR, ki določa, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka oziroma poteka pogodbe, je protispisen, saj se je sodišče (tako prve kot druge stopnje) do tega vprašanja opredelilo in navedlo, da to ni bilo mogoče zaradi tožnikovega fizičnega napada na direktorico tožene stranke.

11. Zagovor, ki ga mora delodajalec omogočiti delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, predstavlja pravico delavca, da se seznani in opredeli do očitanih kršitev in izjavi o vseh dokazih, ki ga obremenjujejo. Delodajalec te obveznosti nima, kadar obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od njega neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči, kot npr. (med drugim) v primeru, ko je delodajalec sam žrtev kršitve (83. člen ZDR). Napad na zakonito zastopnico tožene stranke nedvomno predstavlja tako okoliščino, zaradi katere tožena stranka tožniku tožniku ni bila dolžna omogočiti zagovora. Prav tako ne moremo govoriti o kakršnemkoli "napačnem" postopku v zvezi z zagovorom, ki naj bi ga bila izvedla, saj zakonsko predpisani postopek v zvezi z zagovorom zanjo ni veljal, tako da do napak (v smislu kršitev zakonskih določb) niti ni moglo priti.

12. Tožnik tudi neutemeljeno navaja, da bi bil domnevni napad na zakonito zastopnico tožene stranke (tudi, če bi do njega prišlo) zgolj silobran in reakcija na nezakonito prisotnost zakonite zastopnice tožene stranke in B. K. na travniku tožnikovega očeta. Tudi če bi tožena stranka laično kontrolo bolniškega staleža (do katere je imela sicer pravico) izvajala neustrezno, to ne bi izključilo protipravnosti in nezakonitosti tožnikovega ravnanja. Tožnik namreč ni trdil, da bi ga katera od zgoraj navedenih oseb telesno napadla ali kako ogrožala njega, druge ali njegovo premoženje. Zaradi tega njegov napad na zakonito zastopnico tožene stranke ni bilo ravnanje, storjeno v silobranu in je bilo kot tako neupravičeno in protipravno.

13. Vprašanje obstoja zatrjevanega mobinga nad tožnikom v tem sporu ni pomembno. Tožnik iz tega naslova ni zahteval nobene odškodnine, na zakonitost odpovedi pa to ne vpliva. Tudi če bi tožena stranka dejansko izvajala mobing nad tožnikom, to ne bi izključilo protipravnosti njegovega ravnanja oz. opravičilo kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere mu je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

14. Prav tako ni pomembno, ali je imel B. K. veljavno pooblastilo, da za toženo stranko sklepa pogodbe o zaposlitvi, saj sta sodišči nižje stopnje ugotovili, da je delovno razmerje med tožnikom in toženo stranko dejansko obstajalo in da obstoj tega delovnega razmerja med strankama ni bil sporen. Glede na odločitev, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, tudi presoja o delovnem razmerju za določen ali nedoločen čas na more vplivati na nobeno od pravic, ki jih tožnik uveljavlja v tem sporu. Pri tem tožnik v reviziji tudi v ničemer ne navaja razlogov glede nezakonite odločitve o zavrnitvi dela podrejenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev začetka delovnega razmerja že od 1. 3. 2008 in ne šele 3. 3. 2008. 15. Ker revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Sodišče se je torej z izjavo J. S. (tožnikovega očeta, ki je potrdil njegovo izpoved) seznanilo že z vpogledom v uradni zaznamek o zbranih obvestilih policije z dne 4. 7. 2008 (priloga spisa C3) in jo tudi obravnavalo (obrazložitev sodišča prve stopnje na strani 7).

Op. št. (2): VIII Ips 81/2007