Jedro

Kljub temu da tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, ker so bile podane okoliščine, zaradi katerih je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor (tožnik je fizično napadel zakonito zastopnico tožene stranke).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v odločitvi o stroških postopka (2. točka izreka) delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi: „2. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika (I. odstavek izreka izpodbijane sodbe), ki se je nanašal na ugotovitev, da je tožnik sklenil delovno razmerje pri toženi stranki za nedoločen čas, da pogodbi o zaposlitvi dne 3. 3. 2008 in z dne 5. 5. 2008 med tožnikom in toženo stranko nista bili sklenjeni, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2008 nezakonita, da tožniku delovno razmerje še vedno traja do izdaje te sodbe. Zavrnilo je tudi del njegovega primarnega tožbenega zahtevka o tem, da mu je dolžna tožena stranka za čas od 26. 6. 2008 do izdaje te sodbe vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ga prijaviti v zavarovanje in mu za navedeno obdobje obračunati ter izplačati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 520,00 EUR oziroma v višini minimalne plače, v kolikor je predpisana minimalna plača višja, zmanjšano za davke in prispevke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec, vse v 15 dneh in pod izvršbo. Poleg tega je zavrnilo tudi njegov tožbeni zahtevek za izplačilo odškodnine v višini 9.360,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek tožnika (II. odstavek izreka izpodbijane sodbe), v okviru katerega je uveljavljal ugotovitev, da ima sklenjeno delovno razmerje pri toženi stranki za nedoločen čas, da ima sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas od 1. 3. 2008 pa vse do izdaje prvostopenjske sodbe, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2008 nezakonita in da se odpravi oziroma podredno razveljavi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 26. 6. 2008, temveč da mu traja do izdaje te sodbe, da je dolžna tožena stranka tožniku za čas od 26. 6. 2008 do izdaje te sodbe vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ga prijaviti v zavarovanje in mu za obdobje od 26. 6. 2008 do izdaje te sodbe obračunati in izplačati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 520,00 EUR oziroma v višini minimalne plače, v kolikor je predpisana minimalna plača višja, zmanjšano za davke in prispevke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v 15 dneh in pod izvršbo. Poleg tega je zavrnilo tudi podredno vtoževano odškodnino v višini 9.360,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je odločilo o pravdnih stroških in sicer tako, da v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi trpita pravdni stranki vsaka svoje stroške postopka, tožnik pa je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka glede denarnega zahtevka iz naslova odškodnine v znesku 1.118,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku paricijskega roka, v roku 15 dni in pod izvršbo. S sklepom, ki ni pod pritožbo, je zaradi umika zahtevka (pravilno tožbe) za plačilo razlike v plači v višini 150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2008 dalje postopek v tem delu ustavilo.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper zavrnilni del in zoper odločitev o stroških postopka, na podlagi katere tožnik sam nosi svoje pravdne stroške, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene pravdne stroške glede denarnega zahtevka iz naslova odškodnine v znesku 1.118,12 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo njegove pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži, da mu povrne njegove pritožbene stroške v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila. V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pogodb o zaposlitvi in do tožnikovih trditev, da je pri sklepanju teh pogodb prišlo do disenza volj. Podrobnejša analiza, ugotavljanje in presojanje naknadne sklenitve pogodb o zaposlitvi bi namreč pokazala na nemoralno in predvsem nezakonito ravnanje tožene stranke in na neprimeren odnos do tožnika, posledično pa tudi na nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zaradi disenza volje pogodbi o zaposlitvi nista bili nikoli sklenjeni, saj tožnik ni imel prave volje za sklenitev takšnih pogodb, torej pogodb o zaposlitvi za določen čas. To potrjuje tudi dejstvo, da je tožnik s svojim prejšnjim delodajalcem sporazumno prekinil delovno razmerje, kjer je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Pravilna je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prišlo do faktičnega delovnega razmerja s trenutkom nastopa dela. Sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo dopisa Zavod RS za zaposlovanje z dne 20. 11. 2008, iz katerega izhaja, da je tožena stranka objavila prosto delovno mesto za nedoločen čas. Ni razumljivo, kako bi lahko tožena stranka najprej ponujala tožniku sklenitev pogodbe za določen čas, kot je bilo zapisano v pogodbi, nekaj mesecev kasneje pa na Zavodu RS za zaposlovanje ponujala zaposlitev za nedoločen čas. Evidentno je šlo v tem primeru za izigravanje tožnika. Vse to je imelo tudi velik vpliv na psihično stanje tožnika, ki se je zaradi različnih pritiskov iz dneva v dan slabšalo, kar je nato pripeljalo do bolniške odsotnosti. Sodišče prve stopnje je v delu, kjer se nanaša na tožnikov fizični napad na direktorico tožene stranke, dejansko stanje ugotavljalo izključno ob upoštevanju izjav tožene stranke, izjave na policiji in plačilnega naloga, ki ga je izdala policija. Vse to pa kaže na neverodostojnost tožene stranke in neresničnost njenih izjav. Ker prekrškovni postopek v zvezi z napadom še ni pravnomočno končan, omenjeni dokazi ne morejo dokazovati dejstev fizičnega napada tožnika na zakonito zastopnico tožene stranke. Sodišče se ni opredelilo do tožnikove izjave, da do fizičnega kontakta sploh ni prišlo, neutemeljeno pa je zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje prič J.S. in D.S.. Celoten potek dogodkov kaže na to, da bi direktorica tožene stranke lahko samo hlinila bolečino v lopatici, nato pa to izkoristila za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Fizični napad torej nikakor ni dokazan, kot je to napačno zaključilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je napačno ugotavljalo dejstva tudi v zvezi z mobbingom tožnika na delovnem mestu, saj ni zaslišalo predlaganih prič. Tožnik je mobbing ter šikaniranje očital B.K., sodišče prve stopnje pa tega ni raziskalo. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik, v kolikor je ugotovil, da je šlo za disenz volj, pogodbi izpodbijati v skladu s 14. členom ZDR v 30 dneh, ko je izvedel za razlog. Tožnik zaradi zamude tega roka ni prekludiran, zaradi disenza volj predmetni pogodbi o zaposlitvi nista bili sklenjeni in jih ni potrebno izpodbijati, kot to izhaja iz napačnega pravnega stališča sodišča. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, ko je glede naklepa oziroma hude malomarnosti tožnika v zvezi z očitanim fizičnim napadom tožnika na direktorico tožene stranke sklepalo na podlagi zgoraj navedenih dokazov, ne pa na podlagi pravnomočne obsodbe oziroma pravnomočnega plačilnega naloga. Sodišče bi moralo počakati, da bi bil postopek v zvezi s plačilnim nalogom pravnomočno končan. Ker tožniku ni bila omogočena pravica do zagovora, je bil tudi postopek pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nezakonit. V konkretnem primeru namreč sploh ni prišlo do fizičnega napada, zato je uporaba drugega odstavka 83. člena ZDR nepravilna. Sodišče prve stopnje prihaja samo s seboj v nasprotje v zvezi z odškodnino, ki jo je tožnik vtoževal. To odškodnino v znesku 9.360,00 EUR je tožnik vtoževal na podlagi 118. člena ZDR, ne pa na podlagi 6.a člena ZDR oziroma prvega odstavka 184. člena ZDR. Posledično je nepravilna tudi odločitev o pravdnih stroških.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, ki jih v pritožbi zatrjuje tožnik, ni storilo, kot tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, razen delno v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških obeh pravdnih strank.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbena zahtevka tožnika, ki ju je označil kot primarnega in podrednega (čeprav zahtevka, kot sta postavljena, v celoti nimata značilnosti primarnega in podrednega zahtevka, kot ju opredeljuje člen 182/3 ZPP), ker je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je tožena stranka tožniku dne 18. 6. 2008 utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je bila ta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Tožena stranka je tožniku izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po 2. in 8. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni storil očitane kršitve pogodbene obveznosti s tem, da naj ne bi spoštoval navodil zdravnika (ko je v času bolniškega staleža dne 29. 5. 2008 opravljal kmečka dela – grabljenje in spravljanje sena na travniku, oddaljenem cca. 3,5 km od njegovega prebivališča), je pa storil hujšo kršitev pogodbenih obveznosti po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, ker je 29. 5. 2008 verbalno in fizično napadel zakonito zastopnico tožene stranke. Zaključilo je, da je ta verbalni in fizični napad na zakonito zastopnico tožene stranke hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo je tožnik storil naklepno in ki predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob tem so bili podani tudi preostali pogoji za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi – člen 110/1 ZDR). Zaradi ugotovljenega verbalnega in fizičnega napada tožnika na zakonito zastopnico tožene stranke tudi po stališču pritožbenega sodišča ni upravičeno pričakovati, da bi si tožnik in zakonita zastopnica tožene stranke še naprej medsebojno zaupala in skupaj opravljala delo v pisarni tožene stranke. Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2008 zakonita, se ni posebej opredeljevalo do tožnikovih trditev, da je imel pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ker pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ki sta bili podpisani s strani tožnika in tožene stranke (A17, A18) zaradi disenza volj nista bili sklenjeni.

Sodišče prve stopnje se je v postopku ukvarjalo tudi z vprašanjem, kdaj sta bili ti pogodbi podpisani, kdo je bil podpisnik s strani tožene stranke, če je imel podpisnik pooblastilo za sklenitev teh pogodb in tudi glede višine tožnikove plače. Ugotovilo je, da je ti pogodbi s strani tožene stranke podpisal B.K., da je bil za sklenitev teh pogodb pooblaščen s strani tožene stranke v skladu s členom 18/1 ZDR, čeprav se kot tak tožniku ni predstavil. To pa sodišče prve stopnje ni štelo za odločilno, saj je ugotovilo, da je med tožnikom in toženo stranko obstajalo takoimenovano faktično delovno razmerje, v katerem je vsaka od strank izpolnjevala svoje obveznosti, izhajajoče iz delovnega razmerja. Tožnik je v postopku zatrjeval, da se je s toženo stranko dogovoril za neto plačo približno 700,00 EUR, ki bi s stimulacijami dosegla 1.500,00 EUR, vendar pa je sodišče na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je znašala dogovorjena plača tožnika 520,00 EUR bruto, kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi (A17, A18) in kot jo je tožnik tudi vtoževal v tožbenem zahtevku. Glede na to, da je ugotovilo, da je bilo med tožnikom in toženo stranko sklenjeno takoimenovano faktično delovno razmerje, se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do navedb tožnika o tem, da pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 3. 2008 in 5. 5. 2008 nista bili sklenjeni, ker je šlo za disenz volj. Ob tem je zavzelo še stališče, da bi moral tožnik tudi v primeru zatrjevanega disenza volj pogodbi izpodbijati v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za razlog. Ker je tožnik za ta razlog (tudi če bi obstajal) izvedel ob podpisu pogodb, je bil po stališču prvostopenjskega sodišča za izpodbijanje teh pogodb prekludiran (14. člen ZDR).

Del tožnikovega tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine v znesku 9.360,00 EUR (18 tožnikovih plač), je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožena stranka nad tožnikom mobbinga ni izvajala. To svojo odločitev je sodišče prve stopnje obrazložilo na strani 13 in 14 obrazložitve izpodbijane sodbe. O pravdnih stroških v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi oziroma obstojem delovnega razmerja je odločilo skladno s členom 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), v zvezi z vtoževano odškodnino v višini 9.360,00 EUR pa glede na določbo 154. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je verbalni in fizični napad delavca na zakonitega zastopnika delodajalca takšna huda kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, da predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (2. alinea prvega odstavka 111. člena ZDR). Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik dne 29. 5. 2008 fizično napadel zakonito zastopnico tožene stranke ob kontroli tožnikove bolniške odsotnosti in ker je ugotovilo, da glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, je utemeljeno zaključilo, da izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita. Z ozirom na člen 83/2 ZDR je nadalje pravilno zaključilo, da tožena stranka tožniku niti ni bila dolžna omogočiti zagovora, saj je fizični napad tožnika na zakonito zastopnico tožene stranke takšna okoliščina, zaradi katere bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Glede na to so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker mu tožena stranka ni omogočila zagovora. V zvezi s tem so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki tožnika o tem, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da je prišlo do fizičnega napada tožnika na zakonito zastopnico tožene stranke. Kljub izpovedbi tožnika, iz katere izhaja, da zakonite zastopnice tožene stranke ni udaril, je sodišče prve stopnje ugotovilo drugače, ker je na podlagi preostalih, v zvezi z ugotavljanjem tega dejstva izvedenih dokazov, utemeljeno zaključilo, da je do fizičnega napada na zakonito zastopnico tožene stranke s strani tožnika dejansko prišlo. To namreč izhaja iz izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke in priče B.K., ki je bil v spornem času prisoten na kraju dogodka, kot tudi iz izpovedbe lečeče zdravnice zakonite zastopnice tožene stranke, potrdila o opravičeni odsotnosti zakonite zastopnice tožene stranke z dela (B5) in zdravniškega potrdila, ki ga je izdala njena lečeča zdravnica (B6). Dejstvo fizičnega napada pa izhaja tudi iz plačilnega naloga z dne 17. 6. 2008, ki ga je v zvezi z dogodkom z dne 29. 5. 2008 tožniku izdala policija in mu izrekla tudi globo v znesku 333,83 EUR. Po trditvah tožnika ta plačilni nalog še ni pravnomočen, zaradi česar ga sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da ne gre prezreti, da je sicer dejstvo fizičnega napada tožnika na zakonito zastopnico tožene stranke dokazano tudi z ostalimi dokazi. Omenjeni plačilni nalog je le še dodaten indic, na podlagi katerega je mogoče zaključiti, da je do fizičnega napada dejansko prišlo. Iz tega razloga so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje z odločanjem o tem individualnem delovnem sporu počakati do pravnomočnosti plačilnega naloga. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da dejstvo fizičnega napada tožnika na zakonito zastopnico tožene stranke izhaja iz izvedenih dokazov, dodatnih dokaznih predlogov v zvezi s tem ni izvajalo (člen 213/2 ZPP), s tem pa ni storilo v pritožbi zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je tožnika v postopku zaslišalo.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imel B.K. pooblastilo za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnikom (člen 18/1 ZDR), kar izhaja iz izpovedb zakonite zastopnice tožene stranke in priče B.K. ter pisnega pooblastila z dne 31. 12. 2007 (B12), so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika o tem, da je sodišče prve stopnje spremenilo stališče o vlogi B.K. pri toženi stranki, ko je ugotovilo, da ni niti družbenik niti zaposlen pri toženi stranki. Člen 18/1 ZDR namreč delodajalca ne omejuje pri izbiri pooblaščene osebe bodisi glede družbeništva bodisi glede na zaposlenost te osebe pri delodajalcu.

Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da v primeru disenza pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi pogodba dejansko ne nastane (16. člen Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.), saj v takšnem primeru do soglasja volj med strankami ne pride. To pa pomeni, da roki za vložitev tožbe, ki jih ZDR določa v primeru izpodbojnih pogodb o zaposlitvi (člen 14 ZDR), torej v primeru pogodb o zaposlitvi, ki so sklenjene, vendar so obremenjene z napako volje, ne pridejo v poštev. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je med tožnikom in toženo stranko obstajalo takoimenovano faktično delovno razmerje, kar dejansko izhaja tudi iz navedb tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj so bili izpolnjeni vsi elementi delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko za obdobje po 3. 3. 2008 (pa vse do učinkovanja izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), kot jih opredeljuje 4. člen ZDR, je zahtevek po ugotovitvi, da pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 3. 2008 in 5. 5. 2008 nista bili sklenjeni, utemeljeno zavrnilo. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da sicer zatrjevanje tožnika, da je disenz podan zato, ker je bil tožnik prepričan, da je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, oziroma da ga je B.K. s prevaro „pritisnil“ k podpisu nove pogodbe (pripravljalna vloga tožnika z dne 28. 11. 2008) nakazuje kvečjemu na zmoto tožnika (46. člen OZ) oziroma prevaro (49. člen OZ), ne pa na nesporazum (16. člen OZ).

Utemeljena je nadalje pritožbena trditev tožnika, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je del njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo odškodnine v višini 9.360,00 EUR s pp, presojalo ob upoštevanju 6.a člena ZDR oziroma 184. člena ZDR, ne pa glede na člen 118/1 ZDR. Iz spisovnih podatkov je namreč razvidno, da je tožnik navedeno odškodnino vtoževal na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR, saj delovnega razmerja pri toženi stranki ni želel nadaljevati. To je poleg jasne pritožbene opredelitve razvidno tudi iz tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik postavil v tožbi in v katerem je predlagal ugotovitev trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki le do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo, pa ga je utemeljeno zavrnilo. Predpogoj za priznanje ustrezne denarne odškodnine v višini največ 18-ih mesečnih plač delavca (izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi) po prvem odstavku 118. členu ZDR je namreč ugotovitev sodišča, da je odpoved delodajalca nezakonita. Ker pa je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu ugotovilo, da izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, ni bila nezakonita, že iz tega razloga ni bil izpolnjen pogoj za priznanje odškodnine po prvem odstavku 118. člena ZDR. Ker torej za odločitev o tej vtoževani odškodnini ni bilo bistveno zatrjevanje tožnika o šikaniranju s strani tožene stranke oziroma o mobbingu, so irelevantni pritožbeni očitki tožnika o tem, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko glede zatrjevanega psihičnega nasilja nad tožnikom ni izvedlo vseh s strani tožnika predlaganih dokazov (zaslišanje prič,...).

Utemeljena je pritožbena navedba tožnika, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je dolžan tožnik toženi stranki povrniti njene pravdne stroški v znesku 1.118,12 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tudi tožnikov tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine po prvem odstavku 118. člena ZDR je namreč potrebno obravnavati upoštevaje peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Ker iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi tožnik z vložitvijo tožbe oziroma ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, tožena stranka sama krije svoje stroške postopka tudi v zvezi z delom tožbenega zahtevka tožnika, ki se nanaša na plačilo odškodnine po prvem odstavku 118. členu ZDR. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnika ugodilo in odločitev o stroških spremenilo tako, da je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške tega postopka (5. alinea 358. člena ZPP), medtem ko je v preostalem pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj glede tega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z 154. členom ZPP. Ker je tožnik s pritožbo uspel le v neznatnem delu (le glede odločitve o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji), je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.