Jedro

Za dovolitev gradnje bazne postaje mobilne telefonije ne zadostuje, da ZN na splošno predvideva gradnjo telekomunikacijske infrastrukture oziroma da gradnje tovrstne infrastrukture ne prepoveduje, temveč bi morala biti taka gradnja vključena v „rešitve“ telekomunikacijske infrastrukture oziroma izrecno predvidena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Domžale je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta – bazne postaje za mobilno telefonijo na zemljišču s parc. št. ... k.o. ... . Svojo odločitev je oprla na ugotovitev, da nameravana gradnja ni skladna s prostorskim aktom, s katerim se ureja zemljišče predvidene gradnje, kar pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, predpisani v 1. odstavku 74.c člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo in 126/07, dalje ZGO-1). Iz določb veljavnega prostorskega akta, Odloka o zazidalnem načrtu za Obrtno industrijsko cono Trzin (Uradni vestnik Občine Domžale, št. 11/86 in 5/91 ter Uradni vestnik Občine Trzin, št. 2/04, 6/05, 8/06 in 9/07, dalje ZN), in iz lokacijske informacije Občine Trzin z dne 10. 2. 2009 namreč izhaja, da ZN ne določa oziroma ne predvideva gradnje baznih postaj.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ z odločbo št. 35108-146/2009-2 z dne 12. 8. 2009 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi svoje odločbe je med drugim navedlo, da je ZN še vedno v veljavi na podlagi 3. odstavka 96. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/2007, dalje ZPNačrt). ZN med drugim določa rešitve prometnega, energetskega, vodovodnega in kanalizacijskega omrežja ter omrežja zvez, te rešitve pa so so opisane v njegovem 13. členu. Ne iz tekstualnega ne iz grafičnega dela ZN in njegovih novel ne izhaja, da bi bila predvidena tudi gradnja baznih postaj mobilne telefonije. Ne glede na določbe Zakona o elektronskih komunikacijah se lahko gradnja baznih postaj izvaja le, če to dovoljuje prostorski akt, kar je določeno v 1. odstavku 74.c člena ZGO-1, ki določa pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevne objekte. Predmetni ZN je bil sprejet na podlagi Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/84 in nadaljnji, dalje ZUN), ki je v 29. in 30. členu določal, da se v prostorskem izvedbenem načrtu določijo prostorski pogoji za realizacijo planskih odločitev, ki se v zazidalnem načrtu določijo (med drugim) z rešitvami prometnega, energetskega, vodovodnega in kanalizacijskega omrežja ter omrežja zvez. Določb ZN zato ni mogoče razlagati tako, da je postaje mobilne telefonije dovoljeno graditi, ker jih ZN ne prepoveduje, temveč zgolj tako, da bi bilo mogoče gradnjo bazne postaje mobilne telefonije dovoliti le v primeru, če bi ZN predvidel takšno rešitev. Ker ZN takšne rešitve ni predvidel, kar je pravilno ugotovil tudi prvostopenjski upravni organ, gradbenega dovoljenja ni mogoče izdati.

Tožeča stranka se v tožbi med drugim sklicuje na 7. člen Zakona o elektronskih komunikacijah, ki se nanaša na gradnjo javnih komunikacijskih omrežij in pripadajoče infrastrukture. Obravnavana gradnja po njenem mnenju nedvomno predstavlja del elektronske komunikacijske infrastrukture, kot je definirana v Zakonu o elektronskih komunikacijah. ZN gradnjo javne infrastrukture predvideva in ne postavlja omejitev, ki bi nameravano gradnjo preprečevale. Poleg tega ZN določa odmike od predvidene javne infrastrukture, kar po mnenju tožeče stranke pomeni, da nameravana gradnja ni neskladna s prostorskim aktom, ki ne postavlja omejitev, ki bi to gradnjo preprečevale. Tožeča stranka meni še, da je zmotno stališče drugostopenjskega upravnega organa, da prostorski akt ne dovoljuje nameravane gradnje. Navaja, da ni nikoli trdila, da je postaje mobilne telefonije dovoljeno graditi zato, ker jih prostorski akt ne prepoveduje, temveč, da prostorski akt s tem, ko predvideva odmike od javne infrastrukture, dovoljuje tudi izgradnjo javne infrastrukture, ki v aktu ni omenjena. Namen določbe prostorskega akta, ki dovoljuje odmike pri gradnji javne infrastrukture, je po mnenju tožeče stranke v tem, da akt ne izključuje gradnje druge infrastrukture „oziroma odmikov od opisanih v določilih ZN“. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izvede glavno obravnavo, tožbi ugodi ter toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Kot je v izpodbijani odločbi pravilno navedla že tožena stranka, je po določbah 1. odstavka 74.c člena ZGO-1 mogoče izdati gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta le, če je (med drugim) nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom. Prostorski akt, ki ureja gradnjo na območju nameravane gradnje, je Odlok o zazidalnem načrtu za Obrtno industrijsko cono Trzin (ZN), ki v nobeni od določb ne obravnava oziroma izrecno ne dovoljuje gradnje baznih postaj za mobilno telefonijo, kar je predmet obravnave zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja.

Sodišče v celoti sprejema stališče tožene stranke o pravni naravi zazidalnega načrta, ki se opira na določbe ZUN. ZN je bil namreč sprejet na podlagi prav tega zakona, ki v 1. točki 2. odstavka 27. člena uvršča zazidalne načrte med prostorske izvedbene načrte, v 1. odstavku 28. člena pa (med drugim) določa, da se s prostorskim izvedbenim načrtom (torej tudi z ZN) podrobneje določijo pogoji za opremljanje s komunalnimi in drugim infrastrukturnimi objekti in napravami, ki so potrebni za normalno bivanje in delo na obravnavanem območju. Po določbi 2. alinee 30. člena ZUN se v zazidalnem načrtu določijo tudi rešitve prometnega, energetskega, vodovodnega in kanalizacijskega omrežja ter omrežja zvez.

Opisana zakonska ureditev, ki govori o „podrobnejši določitvi“ in „rešitvah“, tudi po presoji sodišča ne omogoča drugačne interpretacije, kot da so v skladu z ZN izključno infrastrukturni objekti, ki jih ZN izrecno predvideva. Takšni interpretaciji zakonske ureditve ustrezajo tudi določbe predmetnega ZN, ki natančno in konkretno ureja (med drugim) tudi izvedbo komunalne infrastrukture na področju telekomunikacije (prim. npr. 9. točko 6. člena Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o zazidalnem načrtu za Obrtno industrijsko cono Trzin z dne 9. 2. 2004). Na splošnejši ravni je načelo, da je na območju, urejenem z zazidalnim načrtom, dopustna le gradnja, ki jo zazidalni načrt izrecno dopušča, tudi predmet obsežne in enotne sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (prim. npr. sodbe I Up 804/2003 z dne 16. 3. 2006, I Up 105/2000 z dne 4. 2. 2004 in U 62/94 z dne 20. 9. 1995). Zato na območju, urejenem z ZN, ni mogoče govoriti o „posrednem“ ali „izvedenem“ dovoljevanju gradnje infrastrukturnih objektov, ki bi se naslanjalo na interpretacijo splošnih določb ZN, kar v tožbi smiselno uveljavlja tožeča stranka.

Za dovolitev gradnje bazne postaje mobilne telefonije torej ne zadostuje, da ZN na splošno predvideva gradnjo telekomunikacijske infrastrukture oziroma da gradnje tovrstne infrastrukture ne prepoveduje, temveč bi morala biti taka gradnja vključena v „rešitve“ telekomunikacijske infrastrukture oziroma izrecno predvidena. Ker gradnja takšne infrastrukture v ZN ni predvidena, je za odločitev v tej zadevi povsem brezpredmetno, ali ima nameravana gradnja status infrastrukture po Zakonu o elektronskih komunikacijah ali po katerem koli drugem zakonu, prav tako pa tudi, da ZN predvideva odmike od obstoječe komunalne infrastrukture, kar sta tudi poglavitni tožbeni navedbi. Tožeča stranka je sicer v tožbi formalno navedla, da jo vlaga iz „vseh predpisanih tožbenih razlogov“, vendar drugih razlogov, poleg navedenih dveh, ni uveljavljala.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče, v skladu z določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji.