Jedro

Za vsebinsko obravnavo tožbe zaradi zatrjevane ničnosti inšpekcijske odločbe je pogoj, da tožba izpolnjuje procesne predpostavke, med drugim, da je stranka v upravnem postopku izčrpala redna pravna sredstva. Ker tožnika kljub dvakratnemu pozivu nista izkazala, da sta zoper izpodbijano odločbo v upravnem postopku vložila pritožbo, je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo.

Izrek

Tožba se zavrže. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu naložila, da po vročitvi te odločbe ustavi nadaljnjo gradnjo ključavničarske delavnice na zemljišču parc. št. 536/8 in 536/10 k.o. ..., ki obsega osnovni pritlični objekt in kovinska pritlična nadstreška na S in V strani osnovnega objekta. Nadalje mu je naložila, da do postavljenega roka odstrani sporni objekt, sicer se bo začel postopek izvršbe po drugih osebah. Za objekt je izrekla tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Iz obrazložitve je razvidno, da sta bili ustavitev in odstranitev sporne gradnje izrečeni na podlagi 152. člena ZGO-1, saj gre za nelegalno gradnjo.

Tožnika sta zoper to odločbo vložila tožbo v upravnem sporu in predlog za začasno zadržanje izvrševanja odločbe. Predlagata, da se izpodbijana inšpekcijska odločba z dne 3. 6. 2009 odpravi in razveljavi ter se izreče za nično, postopek zoper tožnika pa ustavi, saj je bila ključavničarska delavnica zgrajena leta 2001, zaradi česar je ni mogoče ustaviti, kar pomeni, da izpodbijana odločba ni izvršljiva.

K 1. točki izreka Po prejemu tožbe mora sodišče najprej preizkusiti, ali so za njeno vsebinsko obravnavo izpolnjene formalne (procesne) predpostavke, ki jih določa zakon. Dopustna tožba je tudi pogoj za vsebinsko obravnavanje predlagane začasne odredbe.

Po določbi 1. odstavka 6. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, te ni vložila. Ker tožbi ni bila predložena drugostopenjska odločba, s katero bi bilo odločeno o pritožbi zoper izpodbijano inšpekcijsko odločbo z dne 3. 6. 2009, postopek v zvezi z odločanjem o začasni odredbi pa je nujni postopek in zato hiter, je sodišče v nadaljevanju tožnika pozvalo, da izkažeta omenjeno procesno predpostavko, in sicer da navedeta, ali sta zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, kdaj in s katero odločbo je bilo odločeno o njej ter da to odločbo tudi predložita.

Tožnika sta na podlagi navedenega poziva poslala odločbo Ministrstva za okolje in prostor (MOP) št. 0612-287/2010-2 z dne 11. 2. 2011 (priloga A5), s katero je pritožbeni organ odločil o njunem predlogu za izrek ničnosti omenjene inšpekcijske odločbe in zavrnil njuni pritožbi zoper sklepa o dovolitvi izvršbe, obeh z dne 14. 7. 2010. V pojasnilu (list. št. 11) k poslani drugostopenjski odločbi tožnika še vedno navajata, da je njuna tožba vložena zoper inšpekcijsko odločbo z dne 3. 6. 2009. Ker predložena drugostopenjska odločba ob jasno izraženem namenu tožnikov, da s tožbo izpodbijata odločbo z dne 3. 6. 2009 ni bila tista, ki jo je zahtevalo sodišče, ju je z dopisom z dne 3. 6. 2011 še enkrat pozvalo na odpravo pomanjkljivosti, torej da predložita odločbo upravnega organa druge stopnje, s katero je bilo odločeno o pritožbi zoper v tem upravnem sporu izpodbijano inšpekcijsko odločbo, ter navedlo, da bo v nasprotnem primeru tožbo zavrglo, saj upravni spor zoper upravni akt, zoper katerega pritožba ni bila vložena, ni dopusten.

Tožnika v odgovoru na ta poziv navajata, da je s predloženo drugostopenjsko odločbo organ odločil o zahtevi za izrek ničnosti inšpekcijske odločbe z dne 3. 6. 2009, in pojasnjujeta, da je tožba vložena zoper odločbo z dne 3. 6. 2009 in da v tožbi uveljavljata tudi ničnostne razloge, ki jih v upravnem sporu zoper sam upravni akt nista uveljavljala niti tega nista mogla storiti, saj takrat še nista razpolagala z mnenjem izvedenke. Pri tem se sklicujeta na določbo 2. odstavka 6. člena ZUS-1. Tožba ni dovoljena.

Sodišče ugotavlja, da je tako iz tožbe kot obeh nadaljnjih vlog tožnikov nedvoumno razvidno, da je v tem upravnem sporu izpodbijana inšpekcijska odločba z dne 3. 6. 2009 in ne morebiti drugostopenjska odločba z dne 11. 2. 2011 v delu, ki se nanaša na odločitev o predlogu za izrek ničnosti, čeprav je tožba vložena v roku od vročitve te odločbe dalje. Tudi iz tožbenih navedb je razvidno, da se tožnika ne strinjata z izdano inšpekcijsko odločbo, saj navajata, da nadstrešek ne potrebuje gradbenega dovoljenja, da nima samostojnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture, kar je pogoj za nezahtevne in enostavne objekte po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost, da nadstrešek ni javno dobro in ni predmet upravnega postopka, da pomeni poseganje na zemljišče v zasebni lastnini tožnikov poseg v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine, da zahteva za odstranitev nadstreška ne predstavlja varstva javnega interesa, glede ničnosti pa, da odločbe ni mogoče izvršiti, saj je bila delavnica zgrajena že leta 2001 in njene gradnje ni mogoče ustaviti.

Ker sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga (1. odstavek 40. člena ZUS-1), pomeni, da je pri odločanju o tožbi in v zvezi s tem tudi pri presoji njenih procesnih predpostavk nanj vezano oz. z njim omejeno. V tožbenem predlogu tožnik opredeli nalogo sodišča, in sicer kateri upravni akt naj preizkusi in kako naj v zvezi s tem odloči - v konkretnem primeru tožnika predlagata, naj sodišče odločbo z dne 3. 6. 2009 odpravi, razveljavi in izreče za nično. Navedeno pomeni, da sta tožnika obravnavano tožbo vložila tudi zaradi zatrjevane ničnosti inšpekcijske odločbe, kar je eden od razlogov, zaradi katerih se sme v upravnem sporu izpodbijati upravni akt (4. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1). Vendar je tudi za vsebinsko obravnavo tega razloga pogoj, da tožba izpolnjuje procesne predpostavke, med drugim, da je stranka v upravnem postopku izčrpala redna pravna sredstva. Na to ne more vplivati morebitno zmotno prepričanje tožnikov, da sta s tako tožbo izpodbijala drugostopenjsko odločbo z dne 11. 2. 2011, saj za kaj takega ne v tožbenem predlogu ne v tožbenih razlogih ni podlage. Zato je neutemeljeno tudi njuno sklicevanje na določbo 2. odstavka 6. člena ZUS-1, po kateri v tožbi zoper akt, s katerim je organ odločil o izrednem pravnem sredstvu zoper upravni akt, ni dopustno uveljavljati istih razlogov, iz katerih je stranka že vložila tožbo v upravnem sporu zoper sam upravni akt ali pa bi to lahko storila. Ta določba se torej nanaša na primere tožb, vloženih zoper upravne akte, s katerimi je organ odločil o izrednem pravnem sredstvu, kar pa ni obravnavani primer, saj tožnika, kot rečeno, s tožbo ne izpodbijata odločbe MOP z dne 11. 2. 2011 ampak prvostopenjsko inšpekcijsko odločbo. Ob tem sodišče še dodaja, da sta tožnika po navedbah v svoji vlogi z dne 11. 4. 2011 pritožbeno odločbo prejela 8. 3. 2011, tožbo pa sta vložila 7. 4. 2011, torej zadnji dan 30-dnevnega roka za vložitev tožbe iz 1. odstavka 28. člena ZUS-1. Vsako nadaljnje spreminjanje tožbe oz. tožbenega predloga v smeri, da naj se kot izpodbijani upravni akt obravnava odločba MOP, bi pomenilo, da je tožba zoper ta upravni akt vložena prepozno.

Ker tožnika kljub dvakratnemu pozivu nista izkazala, da sta zoper izpodbijano odločbo v upravnem postopku vložila pritožbo - in tega v svojih vlogah niti ne zatrjujeta -, čeprav je bila ta mogoča (30. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru; ZIN), je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo (7. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka V skladu z določbo 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda.

Navedeno pomeni, da je procesna predpostavka za odločanje o predlagani začasni odredbi v konkretnem upravnem sporu obstoj dopustne tožbe. Ker je bilo zanjo ugotovljeno, da v obravnavanem primeru ni dovoljena, je sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.