Jedro

Za odločitev sodišča glede priznanja statusa begunca tretjemu in četrtemu tožniku je bistveno, da sta oba vojaška obveznika, da vojska izvaja mobilizacijo tudi na ulicah ter da je v Siriji vojna. Prav tako je pomembno dejstvo, da so zavrnjeni prosilci za azil, ki se niso odzvali vojaški obveznosti, ko so bili za to izpolnjeni pogoji, v izrazito nevarnem položaju ter da vojska izvaja zločine zoper civiliste.

Sodišče sodi, da tudi ostali tožniki izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa begunca, saj bi bili ob morebitni vrnitvi v Sirijo, kolikor bi jih legitimirali ter ob upoštevanju dejstva, da so Suniti, označeni kot politični nasprotniki režima. Po drugi strani pa bi jih teroristične organizacije oziroma uporniki, glede na to, da je bil prvi tožnik zaposlen v državni bolnišnici – torej je delal za Asadov režim, označili kot pripadnike režima, ob tem, da po nekaterih informacijah o izvorni državi prvemu tožniku, kot očetu vojaško obveznih fantov prav tako grozi preganjanje, šestemu tožniku, ki je star 15 let pa vpoklic v vojsko, drugi in peti tožnici pa tudi posilstvo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-303/2014/20 (1312-15) z dne 8. 1. 2015 odpravi ter se prošnji za mednarodno zaščito prosilcev A.A., B.B., C.C., D.D., E.E., in F.F., vsi državljani Sirske arabske republike, ugodi in se tožnikom prizna status begunca.

II. Sodna odločba o priznanju statusa beguncev z dnem vročitve pravnomočne odločbe velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka prošnjam tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ugodila in jim priznala status subsidiarne oblike zaščite. V obrazložitvi glede zaključka, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca – kar je v tej zadevi tudi sporno, toženka navaja, da tožniki poleg vojnih razlogov kot razlog, zaradi česar so zaprosili za mednarodno zaščito, navajajo tudi, da so ogroženi zato, ker so suniti. Po mnenju toženke pa za priznanje statusa begunca ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zgolj zato, ker je sunitske narodnosti ob predpostavki, da je v Siriji ravno sunitsko prebivalstvo večinsko, ampak bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Vsi tožniki pa so v postopku izrecno navedli, da se jim do tega dne ni osebno popolnoma nič zgodilo, ker so sunitske narodnosti. Prav tako nihče ni navedel konkretnih dogodkov oziroma težav, ki bi jih dejansko imel zaradi svoje narodnosti. V zvezi s predloženimi informacijami o izvorni državi navaja, da le-te opisujejo splošna dejstva glede razmer, ki se trenutno dogajajo v Siriji. Tožniki so predložili tudi nekaj virov o preganjanju prebivalcev, ki se izogibajo služenju vojaškega roka. V zvezi z navedbami v postopku tretjega in četrtega tožnika toženka ugotavlja, da nikoli nista bila pozvana na služenje vojaškega roka, torej nista nikoli dobila nobenega osebnega vabila. Prav tako jima to ni povzročalo kakršnihkoli konsekvenc, zato ne morejo biti relevantne navedbe, kaj lahko doleti tiste, ki se na vpoklic ne odzovejo. Predpogoj za opredelitev dejanja preganjanja iz pete alineje 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) je zavrnitev služenja vojaškega roka, ta pa je mogoča le, če je prosilec pred zavrnitvijo prejel (osebni) poziv pristojnih oblasti. Tretji in četrti tožnik pa nista prejela nobenega osebnega poziva oziroma nista bila nikoli vpoklicana v vojsko. Tudi izjave same, da sta mirovnika in da ne želita sodelovati v vojni, niso relevantne, saj glede na to, da vojna traja že nekaj let in še nista bila nikoli pozvana v vojsko, ni mogoče sklepati, da jima grozi vpoklic v vojsko. Kolikor pa jima ta vpoklic ne grozi, pa za sam postopek ni pomembno, ali sta mirovnika in ali si želita sodelovati v vojski ali ne. Tako toženka zaključuje, da razmer, ki jih tožniki navajajo kot razlog, zaradi katerega v Sloveniji prosijo za mednarodno zaščito, ni mogoče šteti za trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic in ne morejo predstavljati preganjanja, kot se je uveljavilo v azilni praksi. Tožniki utemeljenega strahu pred preganjanjem niso izkazali, saj niso navedli nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ.

2. Tožniki v tožbi ugovarjajo pomanjkljivosti izreka izpodbijane odločbe, saj menijo, da jim je glede na to, da je toženka v izreku odločila samo o priznanju subsidiarne zaščite, ne pa o njihovem zahtevku za priznanje statusa begunca, onemogočeno učinkovito sodno varstvo pravice do priznanja statusa begunca. Dalje navajajo, da je odločitev toženke, da tretji in četrti tožnik ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca že iz razloga, ker nista nikoli prejela poziva (oziroma osebnega vabila) na služenje vojaškega roka, materialno pravno napačna. V zvezi s tem izpostavljajo, da sta bila oba v času odhoda iz izvorne države vojaška obveznika ter da ugovor vesti ni pravno priznan razlog proti služenju vojaščine v Siriji. Izogibanje vojaškemu roku pa je še vedno nezakonito. Ker se velik del mladeničev služenju vojaškega roka izogiba, vojaški uradniki, ki obupno potrebujejo dodatno delovno silo, nenehno lovijo kandidate. S tem v zvezi se sklicujejo na več poročil o izvorni državi. Glede na to, da iz omenjenih poročil izhaja, da sirske oblasti na vsak način želijo dobiti dodatno vojaško silo (vpoklicujejo celo otroke in ženske), ni mogoče sprejeti zaključka toženke, da tretjemu in četrtemu tožniku ne grozi vpoklic v vojsko, temveč nasprotno iz njih izhaja, da bi bila gotovo vpoklicana v vojsko, kolikor izvorne države ne bi zapustila. Služenje vojaškega roka pa bi vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev statusa begunca. Toženka se mora zavedati, da so pripadniki sirskih oboroženih sil odgovorni za težke zlorabe človekovih pravic zoper civiliste. Izpostavljajo pa tudi njuno politično prepričanje, saj sta mirovnika in nista ne na strani režima, ne na strani upornikov ali drugih terorističnih organizacij, saj svojega naroda ne želita ubijati, iz česar je razvidno, da ne želita služiti vojaškega roka zaradi političnega prepričanja. Osebe, ki ne želijo služiti vojaškega roka oziroma se temu izogibajo, veljajo za nasprotnike režima, v zvezi s čemer navajajo dve poročili o izvorni državi. Zaradi zavrnitve služenja obveznega vojaškega roka v Siriji pa jima preti smrt, s čimer je izkazano dejanje preganjanja v smislu 26. člena ZMZ. V zvezi z zatrjevanimi razlogi za priznanje statusa begunca za ostale tožnike pa navajajo, da je bil oče (prvi tožnik) uslužbenec Asadovega režima, zato je bila družina v očeh upornikov in terorističnih organizacij izdajalec. Poudarjajo, da so svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite utemeljevali tudi s tem, da so v Siriji preganjani kot suniti, saj je v Siriji verska vojna med suniti in šiiti, vladajo pa šiiti. Moškim članom družine grozi rekrutacija oziroma očetu grozi smrt, ženske pa bi lahko posilili. Menijo, da je toženka tudi v tej zvezi zmotno uporabila materialno pravo, saj ni ugotavljala ali presojala, ali tožnikom preganjanje zaradi sunitske narodnosti grozi v bodoče. S tem v zvezi se sklicujejo na poročilo UNHCR iz oktobra 2014 in 22. 10. 2013, iz katerega izhaja, da so nasprotniki sirske vlade (to so tudi tisti, ki se izogibajo služenju vojaškega roka ali celo njihovi družinski člani) tisti, za katere se smatra, da pripadajo opozicijski vojaški skupini oziroma upornikom, medicinsko osebje ter pripadniki verskih skupin, med katerimi so posebej našteti tudi suniti. Ker toženka torej v postopku ni preverjala, ali jim v primeru vrnitve v Sirijo grozi preganjanje zaradi njihove sunitske veroizpovedi oziroma zaradi dejstva, da jih uporniki smatrajo kot zaveznike sirske oblasti in izjav tožnikov ni preverjala glede na informacije o izvorni državi, je zmotno uporabila materialno pravo. S tem v zvezi izpostavljajo, da so v Siriji živeli dejansko brez strehe nad glavo in brez osnovnih vsakodnevnih potrebščin. Izpostavljeni so bili obstreljevanjem, nevarnosti spolnih zlorab in prisilni rekrutaciji. Menijo, da so v zadostni meri izkazali, da izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa begunca, zato sodišču predlagajo, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in jim prizna status begunca, podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi le v delu, v katerem jim ni bil priznan status begunca in zadevo v tem delu vrne toženki v ponovno odločanje z napotkom, da mora v izreku odločiti o priznanju statusa begunca.

3. Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožene navedbe. V zvezi s k tožbi predloženimi informacijami o izvorni državi pa meni, da predstavljajo nedovoljeno tožbeno novoto, saj jih v postopku izdaje upravnega akta tožniki niso predložili, v tožbi pa tudi niso obrazložili, zakaj jih niso mogli predložiti pred izdajo upravnega akta. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba je utemeljena.

Glede zatrjevanje kršitve pravil postopka na glavni obravnavi

5. Sodišče uvodoma odgovarja na ugovor pooblaščenke tožnikov, ki ga je podala na naroku za glavno obravnavo dne 17. 4. 2015, in sicer tik pred njegovim zaključkom, ko je sodišče v zvezi z vabilom na glavno obravnavo opozorila, da ji je bilo le-to vročeno 13. 4. 2015, zaradi česar tožniki niso imeli zadosti časa za pripravo na glavno obravnavo. Navedla je, da glede na to, da so tožniki v Mariboru in da ne znajo slovenskega jezika, prav tako pa je bila nemogoča komunikacija v angleščini, je bilo za opravo posveta s tožniki potrebno prositi brata prvega tožnika, ki pa je imel v tistem tednu smrt v družini, zato posveta ni bilo mogoče opraviti. Sodišču je predlagala, da glavno obravnavo preloži, ker ni imela možnosti opraviti posveta s tožniki. Pojasnila je tudi, da preložitve glavne obravnave sodišču ni mogla predlagati prej, saj je bil posvet s tožniki predviden za četrtek 16. 4. 2015. Prav tako preložitve glavne obravnave ni mogla predlagati pred pričetkom same glavne obravnave 17. 4. 2015, saj se je obravnava takoj začela z dokaznim sklepom in zasliševanjem tožnikov in beseda pooblaščenki ni bila dana. Namesto preložitve naroka za glavno obravnavo je predlagala, da ji sodišče omogoči dodaten rok za morebitno dopolnitev dokaznih predlogov po tem, ko bo opravila naknaden posvet s tožniki.

6. Sodišče je predlog pooblaščenke tožnikov za preložitev glavne obravnave zavrnilo z obrazložitvijo, da ji je bilo pred začetkom same glavne obravnave dne 17. 4. 2015, ko je predsednica senata pooblaščenki obeh strank vprašala, ali sta pripravljeni in ali lahko začnemo narok za glavno obravnavo, ta možnost očitno dana, pa je ni izkoristila ter pojasnilo, da se v upravnem sporu določbe ZPP uporabljajo primerno (prvi odstavek 22. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zadevah mednarodne zaščite pa so po ZMZ roki krajši, zato je potrebno določbe ZPP temu primerno tudi uporabljati.

7. Takšni odločitvi in obrazložitvi sodišča je pooblaščenka tožnikov ugovarjala in s tem v zvezi navedla, da je neresnična ugotovitev sodišča o tem, da je bila beseda pooblaščenkama dana. Pooblaščenka toženke je nato na posebno vprašanje predsednice senata, ali je pred začetkom glavne obravnave slišala vprašanje predsednice senata, ali sta pooblaščenki pripravljeni in ali se lahko obravnava začne, ko sta si vzeli svoja pisna gradiva iz torb ter jih položili na mizi pred seboj, odgovorila, da je takšno opozorilo predsednice senata slišala, menila pa je, da to pomeni, da si si vzel svoje listine iz torb in da boš lahko začel z obravnavo, ni pa tega razumela v smislu, da bi ji bila dana možnost, da lahko pove kaj dodatno v zvezi z zadevo.

8. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v skladu z prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporablja, v 286. b členu določa, da mora stranka kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

9. Iz zgoraj navedenega torej izhaja, da je pooblaščenka tožnikov tik pred zaključkom naroka za glavno obravnavo dne 17. 4. 2015 uveljavljala kršitev določb postopka sodišča prve stopnje, in sicer opravo glavno obravnave, čeprav tožniki niso imeli dovolj časa za pripravo nanjo, saj je bilo vabilo njihovi pooblaščenki vročeno šele 13. 4. 2015. Vendar pa sodišče sodi, da bi pooblaščenka tožnikov morala to kršitev uveljavljati preden je sodišče izdalo sklep, da se glavna obravnava opravi. V zvezi z zatrjevanjem, da ji sodišče prej besede sploh ni dalo, pa je treba poudariti, da je pooblaščenka tožnikov prava uka oseba, ki mora vedeti, da mora na dejstvo, da pogoji za opravo glavne obravnave sploh niso podani, sodišče opozoriti takoj, ko le-to ugotavlja prisotnost strank in njihovih pooblaščencev na naroku, saj kolikor obstajajo ovire za opravo glavne obravnave, potem le-te sploh ni mogoče izvesti. Ob tem sodišče poudarja, da se je povratnica o vročitvi vabila na narok za pooblaščenko tožnikov na sodišče vrnila šele 17. 4. 2015 in jo je sodnica poročevalka v tej zadevi prejela šele po opravljenem naroku. Glede na to, da je predsednica senata, kot je bilo ugotovljeno tudi v zapisniku o glavni obravnavi, pooblaščenki obeh strank pred začetkom glavne obravnave vprašala, ali sta pripravljeni in ali lahko začnemo narok za glavno obravnavo, kar je sicer pooblaščenka tožnikov označila kot neresnično, vendar pa je takšno vprašanje predsednice senata pooblaščenkam obeh strank potrdila tudi pooblaščenka toženke, ki je sicer dodala, da je menila, da takšno vprašanje predsednice senata pomeni, da si si vzel svoje listine iz torb in ali boš lahko začel z obravnavo, sodišče šteje, da bi na takšno vprašanje predsednice senata – torej ali lahko začnemo narok za glavno obravnavo, pooblaščenka tožnikov, pri čemer sodišče ponovno izpostavlja, da gre za pravo uko osebo (kvalificirano pooblaščenko) morala sodišče opozoriti, da pogoji za opravo obravnave sploh niso podani. Kolikor pa pooblaščenka tožnikov tega vprašanja, kar se sicer sodišču zdi zelo malo verjetno, le ni razumela tako, da ima možnost spregovoriti in sodišče opozoriti na dejstvo, da pogoji za opravo glavne obravnave sploh niso podani, pa ji je bila beseda nedvomno dana po tem, ko je sodišče sprejelo sklep, da se glavna obravnava opravi ter ko je sodišče pričelo z izvajanjem dokazov - zaslišanjem tožnikov. Pri zaslišanju vsakega posameznega tožnika je bila namreč njihovi pooblaščenki izrecno dana beseda in se je tudi sama s tem, ko je tožnikom postavljala vprašanja, spustila v obravnavanje glavne stvari, za kar je kasneje, tik pred zaključkom naroka za glavno obravnavo, zatrdila, da sploh ni bilo pogojev. To pomeni, da se je pooblaščenka tožnikov sama spustila v obravnavo glavne stvari in bi po presoji sodišča morala najkasneje, ko je izrecno dobila besedo ob zaslišanju prvega tožnika, sodišče opozoriti na to, da pogoji za opravo glavne obravnave sploh niso podani. S tem pa, ko se je spustila v obravnavanje glavne stvari in torej tudi sama vsem tožnikom postavljala vprašanja v zvezi z zadevo, sodišče ob upoštevanju 286. b člena ZPP meni, da zatrjevane kršitve, ki jo je podala tik pred zaključkom naroka za glavno obravnavo dne 17. 4. 2015, ko si je očitno besedo – čeprav ji takrat izrecno ni bila dana - lahko sama oziroma samovoljno vzela, ni mogoče upoštevati.

Glede tožbenega ugovora pomanjkljivega izreka izpodbijane odločbe

10. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je toženka zagrešila kršitev pravil postopka iz 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem se z odločbo odloči o vseh zahtevkih stranke. V zvezi s tem sodišče opozarja na določbo 34. člena ZMZ, ki nosi naslov „Enotni postopek mednarodne zaščite“ in določa, da pristojni organ ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Glede na navedeno je po presoji sodišča toženka pravilno vodila enotni postopek za priznanje mednarodne zaščite in ji ni bilo potrebno posebej zavrniti prošnje za priznanje statusa begunca, saj tudi prošnja za priznanje mednarodne zaščite ne vsebuje ločenih zahtevkov za priznanje statusa begunca in priznanje subsidiarne zaščite. Sodišče meni, da zaradi izreka, kot ga ima izpodbijana odločba, tožnikom ni onemogočena tožba le zoper tisti del odločbe, s katerim se tožnik ne strinja. ZMZ pa ne daje podlage za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito kot dveh zahtevkov (takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 402/2012 z dne 13. 12. 2012).

Glede ugovora toženke po 52. členu ZUS-1

11. Toženka je v odgovoru na tožbo podala ugovor, da k tožbi predložene informacije o izvorni državi (priloga A3) predstavljajo nedopustno tožbeno novoto. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je v tej zadevi odločilo v sporu polne jurisdikcije na podlagi določbe 65. člena ZUS-1 in je na glavni obravnavi tudi samo ugotavljalo dejansko stanje. Tako po presoji sodišča ter ob upoštevanju, da je pri odločanju o pravici do priznanja mednarodne zaščite potrebno upoštevati tudi (vse) splošne in specifične informacije o izvorni državi (osma in deveta alineja prvega odstavka 23. člena ZMZ) v konkretnem primeru ugovor toženke, da k tožbi predložene informacije o izvorni državi predstavljajo nedopustno tožbeno novoto, ni utemeljen.

Glede vprašanja izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca tožnikom

12. Po določbi drugega odstavka 2. člena ZMZ se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Po tretji alineji prvega odstavka 5. člena ZMZ se status begunca ne prizna prosilcu, če obstaja utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje proti miru, vojni zločin ali zločin proti človeštvu, kot jih določajo mednarodni akti. Določba 26. člena ZMZ pa v prvem odstavku določa, da morajo biti dejanja preganjanja v skladu s 1.A členom Ženevske konvencije dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlati pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti ali predstavljati zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Drugi odstavek te določbe pa določa, da so dejanja preganjanja v skladu s 1.A členom Ženevske konvencije predvsem: - dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja; - pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način; - pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna; - nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen; - pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena tega zakona; - dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena v otroke. Razlogi preganjanja pa so navedeni v 27. členu ZMZ, med njimi je v tretji alineji navedena tudi narodna pripadnost in v peti alineji politično prepričanje.

Glede priznanja statusa begunca tretjemu in četrtemu tožniku

13. Sodišče ugotavlja, da je toženka v izpodbijani odločbi v zvezi z vprašanjem izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca tretjemu in četrtemu tožniku zavzela stališče, da glede na to, da nikoli nista bila pozvana na služenje vojaškega roka (v vojsko), torej nista nikoli dobila nobenega osebnega vabila, prav tako pa jima to ni povzročalo kakršnihkoli konsekvenc, ne morejo biti relevantne navedbe, kaj lahko doleti tiste, ki se na vpoklic ne odzovejo. Meni, da je bistven element oziroma predpogoj za opredelitev dejanja preganjanja iz pete alineje 26. člena ZMZ zavrnitev služenja vojaškega roka, ta pa je mogoča le, če je prosilec pred zavrnitvijo prejel (osebni) poziv pristojnih oblasti. To dejstvo – vročitev poziva – pa mora biti zato ob izpolnjevanju tudi vseh drugih pogojev, določenih v ZMZ za podelitev statusa begunca, še posebej izkazano. S tem v zvezi se je toženka sklicevala tudi na stališče Vrhovnega sodišča v sklepih I Up 170/2014 z dne 14. 5. 2014 in I Up 219/2014 z dne 10. 7. 2014. Kolikor tretjemu in četrtemu tožniku ta vpoklic ne grozi, po mnenju toženke ni pomembno, ali sta mirovnika in ali si želita sodelovati v vojski ali ne.

14. Na naroku za glavno obravnavo dne 17. 4. 2015 je tretji tožnik izpovedal, da se ne ukvarja s politiko, da želi nadaljevati študij, da bi imel poklic, da je mirovnik in da se v Siriji nikoli ni udeleževal demonstracij. Poudaril je, da je nevtralen in da nikoli ni demonstriral proti režimu ali proti upornikom. Je pa v očeh sirskih oblasti izdajalec, ker ni služil vojaškega roka. Prav tako je izdajalec v očeh upornikov, ker ni proti Asadovemu režimu. Meni, da ga z obeh strani čaka smrt. Glede načina vpoklica v vojsko v Siriji je izpovedal, da ko si star 18 let, te vpokličejo na služenje vojaškega roka, takrat dobiš vojaško knjižico in določijo datum, ko se moraš oglasiti v vojski. Če na poziv ne prideš, pridejo domov, te aretirajo in na silo odpeljejo. Tudi sam je dobil vojaško knjižico, ko je bil star 18 let in tudi v njegovi vojaški knjižici je bil napisan datum, vendar ker je hodil v šolo, so mu ga avtomatično podaljšali. To pomeni, da bi moral vojaški rok služiti, ko bi končal šolanje. Ko se je začela državljanska vojna, niso bili tako strogi, bil je kaos in niso vabili. Enkrat pa so ga na silo odpeljali – to je bilo 21. 12. 2013, vendar je pobegnil. V zvezi s tem je izpovedal, da sirski režim pride v neko ulico, poberejo mlade fante za služenje vojaškega roka na silo, če si star 18 ali 16 let. Meni, da se v Siriji ni možno izogniti služenju vojaškega roka ter da še vedno izvajajo predpise o obveznem služenju vojaškega roka, oziroma, da je tam, kjer vlada sirski režim, še hujše. Sirske oblasti vodijo tudi računalniške evidence o tem, kdo je služil vojaški rok in kdo ne. Poudaril je tudi, da ne želi iti v vojsko, da noče ubijati nedolžnih ljudi in da so zanj vsi - tako uporniki, kot pripadniki režima, šiiti ali suniti, ljudje. Poudaril je tudi, da je oseba, ki v Siriji ne želi služiti vojaškega roka, izdajalec, ki ga doleti smrtna kazen. Na vprašanje, kako to, da mu je bil potni list izdan 25. 1. 2014, če je varnostni službi 21. 12. 2013 pobegnil, ko ga je le-ta zajela zaradi služenja vojaškega roka, je tretji tožnik odgovoril, da je njegov oče plačal podkupnino, zato da je lahko dobil potni list brez težav. Takšno pojasnilo tretjega tožnika je po presoji sodišča prepričljivo, tako se sodišču ne poraja dvom v to, da tretjemu tožniku ne bi grozila rekrutacija v sirsko vojsko ob morebitni vrnitvi v Sirijo iz razloga, ker mu je bil 25. 1. 2014, to je med samo državljansko vojno v Siriji, izdan potni list. V zvezi z aretacijo je še izpovedal, da takrat vojska ni vzela njegovega imena in priimka ter da niso pogledali njegove osebne izkaznice. To bi storili, ko bi prišel v kasarno ali obveščevalno službo. Tudi takšna izpovedba je po presoji sodišča prepričljiva in logična. Na vprašanje, zakaj tekom upravnega postopka ni izpovedal, da so ga 21. 12. 2013 na silo odpeljali in da je pobegnil, je tretji tožnik pojasnil, da je odgovarjal na vprašanja, ki so mu bila postavljena in da tega ni bil vprašan. Sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da iz prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal tretji tožnik dne 17. 10. 2014, izhaja, da ga je uradna oseba vprašala, ali je bil kdaj osebno vabljen v sirsko vojsko ali h kakšni drugi organizaciji (glej zadnje vprašanje na strani 6 prošnje) ter da je odgovoril, da se mu to direktno ni zgodilo (glej na 7. strani prošnje zgoraj). Na osebnem razgovoru dne 1. 12. 2014 (glej na 7. in 8. strani zapisnika o osebnem razgovoru z dne 1. 12. 2014) pa je tretji tožnik na vprašanje svojega pooblaščenca, ali skuša sirska vojska pogosto rekrutirati nove vojake, odgovoril, da vojska pogosto novači nove vojake. Na nadaljnje vprašanje, ali je slišal, kako to zgleda, pa je tretji tožnik odgovoril, da je videl, kako novačijo nove vojake; da včasih vdrejo v hišo in ugrabijo mlade fante in jih na silo novačijo v sirsko vojsko ter da je sam imel srečo, da niso k njim vdrli v stanovanje in ga novačili v vojno. Na nadaljnje vprašanje pooblaščenca, kako bi sirska vojska ravnala z njim, če bi se uprl novačenju ali če bi zbežal iz vojske, je izpovedal, da bi ga ubili. Iz povzetega dela prošnje za mednarodno zaščito in osebnega razgovora s tretjim tožnikom pred upravnim organom izhaja, da je bil tretji tožnik podrobno zaslišan v zvezi z vprašanjem novačenja novih vojakov s strani sirske vojske, vendar na nobeno od postavljenih vprašanj ni izpovedal, da bi kdaj on osebno bil aretiran oziroma odpeljan. Vendar pa sodišče tudi ugotavlja, da drži navedba tretjega tožnika na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo dne 17. 4. 2015, da ni bil (izrecno) vprašan, ali je bil kdaj aretiran oziroma na silo odpeljan. Takšno (povsem konkretno) vprašanje s tem v zvezi je bilo torej tožniku izrecno postavljeno šele na naroku za glavno obravnavo 17. 4. 2015. Glede na povedano in ob dejstvu, da so tožniki svojo domovino zapustili v vojni, torej v objektivno zelo težkih okoliščinah, kar nedvomno povzroča velik stres, sodišče sodi, da tretjemu tožniku zgolj zaradi dejstva, da okoliščine, da je bil na silo odpeljan s strani sirske vojske ter da je pobegnil, ni navedel že tekom upravnega postopka, ni mogoče očitati neverodostojnosti.

15. Četrti tožnik je na naroku za glavno obravnavo dne 17. 4. 2015 izpovedal, da je sam mirovnik, da se nikoli ni udeleževal nobenih demonstracij in da meni, da bi bil vpoklican v vojsko, če bi ostal v Siriji, ker je to normalno, ker aretirajo vsakega mladega človeka in ga odpeljejo na služenje sirske vojske. Sam pa raje umre v Sloveniji, kot da bi se vrnil v Sirijo. Meni, da ni mogoče, da bi se osebno izognil služenju vojaškega roka v Siriji – ugrabili bi ga. V zvezi z vprašanjem, kako to, da ni bil rekrutiran v vojsko še v času, ko je bil v Siriji, je izpovedal, da ni bil star nad 18 let in da se je skrival pri sorodnikih, da ga ne bi aretirali in odpeljali v vojsko. Ko je dopolnil 18 let, se je izogibal stikom s sirsko vojsko ali sirskimi oblastmi. Poudaril je, da ni pripravljen služiti takšni vojski, kjer je samo ubijanje in posilstva. Po njegovem mnenju tako ne more služiti domovini. Tudi njemu je pridobitev potnega lista uredil oče – meni, da je oče plačal podkupnino tudi zanj.

16. Prvi tožnik – oče tretjega in četrtega tožnika je v zvezi z vprašanjem služenja vojaškega roka v Siriji izpovedal, da morajo mladi fantje od 18 leta starosti naprej služiti vojsko. Svoja dva otroka – tretjega in četrtega tožnika je prej poslal v Turčijo, da bi se izognila vpoklicu v sirsko vojsko, ker ve, kaj ju čaka – ali sirska vojska ali uporniki ali teroristična organizacija. Čaka ju samo smrt. Tudi sam je imel s tem v zvezi težave, saj ga je obveščevalna služba sirskega režima večkrat spraševala, kje sta sinova. Izpovedal je tudi, da so leta 2013 ugrabili tretjega tožnika – to je bilo približno pol leta pred njunim odhodom v Turčijo, kamor sta pobegnila aprila 2014, vendar je skočil iz avtomobila vojaške obveščevalne službe in pobegnil. V zvezi s tem dogodkom pred upravnim organom ni izpovedal, ker v zvezi s tem ni bil vprašan. Tudi prvi tožnik je navedel, da rekrutacije v Siriji zgledajo tako, da pride sirska obveščevalna služba v neko ulico in pobira mlade fante – tiste, ki so mlajši od 18 let spustijo, nekateri zbežijo iz avtomobilov sirske obveščevalna službe. Kdor ima potrdilo, da hodi v šolo, ga pustijo. Tretji tožnik je pobegnil zato, ker je vedel, da bo imel težave, če ga bi pripeljali na oddelek obveščevalne službe. Izpovedal je tudi, da na sirski strani sirsko-turške meje ni kontrole, ker so tam prisotne različne teroristične organizacije in uporniki. Kljub temu, da je meja s sirske strani že štiri leta odprta, pa če bi se vrnil v Sirijo, bi šel v svoje mesto Aleppo in takrat bi se začele njegove težave oziroma družinski problemi, saj v mestu Aleppo vlada Asadov režim.

17. Sodišče sodi, da med strankami ne more biti sporno, da sta tretji tožnik (star 21 let) in četrti tožnik (star 19 let) vojaška obveznika. V zvezi z vojaškimi obvezniki pa iz informacij o izvorni državi, ki so jih k tožbi priložili tožniki (priloga A3) izhaja:

1.) za izogibanje vpoklicu gre po „Usmeritvah UNHCR št. 10: Prošnja za status begunca v povezavi s služenjem vojske v kontekstu člena 1A (2) Ženevske konvencije“1 takrat, ko se oseba ne registrira za vojaškega obveznika, ali ne odgovori na vpoklic ali na rekrutacijo za obvezno služenje vojske; izogibanje lahko pomeni pobeg v tujino ali pa med drugim tudi vrnitev poziva vojaškim oblastem; izogibanje vpoklicu se lahko odraža tudi v ravnanju osebe, ki predvideva, da bo do dejanskega poziva za registracijo ali do poziva, naj se oseba javi pristojni službi, šele prišlo; do izogibanja vpoklica lahko pride samo v primeru obvezne vojaške službe (ibid. točka 3);

2.) iz „Poročila neodvisne mednarodne komisije Generalne skupščine OZN o dogodkih v Siriji“2 izhaja, da zaradi stanja v državi konvencionalen oziroma formalen način vpoklica v vojsko razpada, hkrati pa potreba vladne vojske po rekrutaciji vojakov narašča; vlada se zato ne drži več v preteklosti formaliziranega vpoklica glede na starost rekrutov; ker se veliko mladih fantov izogiba vpoklicu, vladne sile izvajajo rekrutacije na tako imenovanih kontrolnih točkah v mestih (ibid. str. 83);

3.) Ministrstvo za notranje zadeve Združenega Kraljestva v Smernicah glede Sirije iz februarja 20143 v točki 3.20.4, stran 25 – 26 navaja: izogibanje vpoklicu v vojsko in dezerterstvo sta kazniva po zakonu iz leta 1950, ki je bil spremenjen leta 1973; če se oseba ne zglasi pri vojaški službi, je kazen 6 mesecev zapora v času miru in od enega meseca do 5 let zapora v času vojne; če oseba zapusti Sirijo, brez da bi o tem pustila naslov, kar pomeni, da se izogne vpoklicu, se kaznuje s kaznijo zapora od treh mesecev do 5 let in denarno kaznijo; dezerterstvo se kaznuje s petimi leti zapora oziroma s kaznijo od 5 do 10 let zapora, če je dezerter zapustil državo oziroma s kaznijo 15 let, če je oseba dezertirala v času vojne. V točki 3.20.6, stran 26 pa je navedeno, da je Al Jazeera poročala, da so bili sirski dezerterji prisiljeni streljati na neoborožene civiliste, protestnike, vključno z ženskami in otroki. V točki 3.20.7, stran 26 – 27 je navedeno, da je neodvisna komisija v poročilu iz februarja 2013 poročala, da vlada rekrutira mlade moške, ki jih aretira na kontrolnih točkah, ali pa jih aretira med napadi na civilne cilje; marca 2012 je bila izdana prepoved potovanja izven države za vse moške v starosti med 18 in 42 let brez predhodne avtorizacije potovanja. V točki 3.20.9, stran 27 – 28 so navedeni podatki o rekrutaciji otrok, ki so stari manj kot 18 let; poročilo iz meseca julija 2013 navaja, da se število teh rekrutacij povečuje in zajema tudi otroke stare 14 in 12 let. V točki 3.20.11 na strani 28 je navedeno, da glede na situacijo v Siriji, če je sprejeto, da gre za dezerterja iz sirske vojske, ali če obstaja verjetnost, da bo oseba vpoklicana v vojsko ob vrnitvi, je podelitev azila ustrezna, kajti sirske oblasti bodo takega dezerterja smatrale kot nasprotnika režima. V točki 3.21.2 na strani 28 – 29 pa je navedeno, da se po zakonu kazensko preganjajo osebe, ki poskušajo najti pribežališče v drugih državah zato, da bi se izognili kaznovanju v Siriji; vlada rutinsko izvaja aretacije disidentov in bivših državljanov, ki nimajo znane politične pripadnosti in ki se poskušajo vrniti v Sirijo po večletnem bivanju v tujini; neuspešni prosilci za azil so priprti zgolj zaradi tega, ker so bili v tujini.

18. Sodišče tako ugotavlja, da vse navedene informacije o izvorni državi potrjujejo utemeljenost strahu tretjega in četrtega tožnika, da bi bila v primeru vrnitve v Sirijo zajeta s strani sirske vojske. Prvi tožnik je po presoji sodišča tudi prepričljivo in logično pojasnil, da bi se ne glede na to, da so meje s Turčijo, Jordanijo in Irakom že štiri leta s sirske strani odprte in da na mejah ni uradnikov, niti policije, njihovi družinski problemi začeli ob vrnitvi v mesto Aleppo, kjer vlada Asadov režim. Da bi lahko od tožnikov pričakovali, da se bodo vrnili v kakšen drug kraj v Siriji, po presoji sodišča ni mogoče, saj na celotnem območju države poteka vojna, poleg tega je Aleppo njihov domači kraj, kjer so bili vsi tožniki (tudi oče in mati – prvi tožnik in druga tožnica) rojeni in torej sodišče sodi, da je zelo malo verjetno, da bi imeli možnost naseliti se, ob upoštevanju vojnih razmer v državi, kje drugje. Tretji tožnik je tudi navedel, da sirske oblasti vodijo računalniške evidence o tem, kdo je služil in kdo ne vojaški rok ter izpovedal, da je bil na vojaških točkah s strani sirske vojske večkrat kontroliran, vendar si zadnji čas pred odhodom sploh ni upal iti iz stanovanja zaradi teh vojaških točk. V zvezi s kontrolami na vojaških točkah je tudi pojasnil, da so ga spraševali oziroma da sprašujejo po vojaški knjižici, pri čemer gre za različne vojaške točke. Če vojaška točka spada pod režim, sprašujejo o vojaških knjižici, če pa gre za vojaško točko, na kateri so prisotni drugi prostovoljci ali uporniki, ki so na strani šiitov, začnejo poniževati, ne da bi o knjižici karkoli spraševali. Četrti tožnik je na vprašanje, kako to, da ga ob kontrolah na vojaških točkah niso rekrutirali v vojsko, odgovoril, da zato, ker ni bil star 18 let, so pa mu grozili in ga tepli z nogami, in sicer šiiti, ki podpirajo režim.

19. Za odločitev sodišča glede priznanja statusa begunca tretjemu in četrtemu tožniku je po presoji sodišča bistveno, da sta oba vojaška obveznika, da vojska izvaja mobilizacijo tudi na ulicah ter da je v Siriji vojna. Prav tako je pomembno dejstvo, da so zavrnjeni prosilci za azil, ki se niso odzvali vojaški obveznosti, ko so bili za to izpolnjeni pogoji, v izrazito nevarnem položaju ter da vojska izvaja zločine zoper civiliste. To so po presoji sodišča bistvene okoliščine nevarnosti, ki realno grozijo tretjemu in četrtemu tožniku v konkretnem primeru.

20. V zvezi s stališčem toženke v izpodbijani odločbi, da tretji in četrti tožnik ne izpolnjujeta pogojev za podelitev statusa begunca, saj osebno nista prejela vabila oziroma nikoli nista bila vpoklicana v vojsko, v zvezi s čimer se toženka sklicuje na sklepa Vrhovnega sodišča I Up 170/2014 in I Up 219/2014, sodišče izpostavlja že zgoraj navedeno Poročilo neodvisne mednarodne komisije Generalne skupščine OZN o dogodkih v Siriji4, v katerem je ugotovljeno, da zaradi stanja v državi konvencionalen oziroma formalen način vpoklica v vojsko razpada, hkrati pa potreba vladne vojske po rekrutaciji vojakov narašča, zato se vlada ne drži več v preteklosti formaliziranega vpoklica glede na starost rekrutov, ker se veliko mladih fantov izogiba vpoklicu, vladne sile izvajajo rekrutacije na tako imenovanih kontrolnih točkah v mestih. Prav tako sodišče s tem v zvezi posebej izpostavlja Usmeritve UNHCR št. 10, objavljene v International Journal of Refugee Law, Vol. 26, No. 1, marca 2014 na straneh 139 – 163, iz katerih izhaja, da izogibanje služenju vojaškega roka lahko pomeni tudi pobeg v tujino. Glede na navedeni poročili o izvorni državi tako sodišče sodi, da stališče toženke, da pogoj za priznanje statusa begunca po peti alineji 26. člena ZMZ predstavlja zgolj zavrnitev (osebnega) poziva pristojnih oblasti na služenje vojaškega roka (v vojsko), ki pa ga tretji in četrti tožnik nesporno nista prejela, ni pravilno. Po povedanem sodišče zaključuje, da argument toženke, da tretji in četrti tožnik nista dezerterja z vidika pogojev za priznanje statusa begunca, ni utemeljen v tem smislu, da bi se samo dezerter lahko skliceval na preganjanje, ne pa tudi tisti, ki se je izognil služenju vojske. Iz omenjenih Usmeritev UNHCR št. 10 o prošnjah za status begunca, ki so povezane s služenjem vojske, izhaja razlikovanje med dezerterstvom in izogibanjem vpoklicu. V odvisnosti od nacionalnih pravil je celo oseba, ki je v starosti za vpoklic, a je že opravila obvezno služenje vojaškega roka in je bila demobilizirana, še vedno lahko vpoklicana v državno vojsko in se smatra za dezerterja. Dezerterstvo se lahko povezuje tudi s služenjem v ne-državni vojski. Da gre za izogibanje vpoklicu pa se po Usmeritvah UNHCR št. 10 šteje takrat, ko se oseba ne registrira za vojaškega obveznika, ali ne odgovori na vpoklic ali na rekrutacijo za obvezno služenje vojske. Izogibanje lahko pomeni pobeg v tujino, ali pa med drugim tudi vrnitev poziva oblastem. Izogibanje vpoklicu se lahko odraža tudi v ravnanju osebe, ki predvideva, da bo do dejanskega poziva za registracijo ali do poziva, naj se oseba javi pristojni službi, šele prišlo. Do izogibanja vpoklica lahko pride samo v primeru obvezne vojaške službe.

21. Tako sodišče zaključuje, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca tretjemu in četrtemu tožniku po določbi drugega odstavka 2. člena ZMZ v zvezi s peto alinejo drugega odstavka 26. člena in peto alinejo prvega odstavka 27. člena ZMZ. Podlaga po peti alineji drugega odstavka 26. člena ZMZ je v konkretnem primeru izkazana, saj ne more biti sporno, da vojska Asadovega režima, pa tudi druge sprte strani izvajajo zločine nad civilnim prebivalstvom v Siriji5. Glede svojega političnega prepričanja (peta alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ) pa tretji in četrti tožnik ves čas postopka, pa tudi na glavni obravnavi dne 17. 4. 2015, izpovedujeta, da sta mirovnika, da se nikoli nista udeleževala demonstracij ne na strani Asadovega režima in ne na strani upornikov, da se ne ukvarjata s politiko, da ne želita ubijati nedolžnih ljudi, saj so tako uporniki kot režim, šiiti ali suniti, vsi ljudje. Četrti tožnik je tudi izpovedal, da ni pripravljen služiti takšne vojske, kjer je samo ubijanje in posilstva, saj tako ne more služiti domovini.

22. Na tem mestu sodišče še dodaja, da glede na takšno stališče sodišča za odločitev niti ni bistveno, ali je bil tretji tožnik na silo odpeljan na služenje vojaškega roka in da je pobegnil, kar je izpovedal na naroku za glavno obravnavo dne 17. 4. 2015, ne pa tudi pred upravnim organom.

Glede priznanja statusa begunca prvemu tožniku, drugi in peti tožnici ter šestemu tožniku

23. V zvezi z vprašanjem priznanja statusa begunca ostalim tožnikom – to je prvemu tožniku – očetu, drugi tožnici – materi, peti tožnici – sedemnajstletni hčerki in šestemu tožniku – petnajstletnemu sinu se sodišče sklicuje na točki 26 in 27 na strani 14 Poročila UNHCR iz oktobra 2014 z naslovom Mednarodna zaščita glede prosilcev iz Sirije III,6 v katerem v podnaslovu o obravnavanju posamičnih prošenj za azil UNHCR navaja: „da bi posameznik izpolnil kriterije, ki se zahtevajo za status begunca, ni potrebno, da bi bil posameznik individualno izločen kot tarča preganjanja bodisi v preteklosti, bodisi da ta nevarnost obstoji za prihodnost. Sirci in prebivalci Sirije, ki so zbežali iz Sirije, so lahko npr. podvrženi tveganju preganjanja iz razloga, ker se jim pripisuje določeno politično prepričanje glede na to, kdo je nadziral njihovo soseščino oziroma kraj, kjer so včasih bivali, ali ker pripadajo določeni verski skupnosti ali etnični manjšini, ki jo je mogoče povezati z določeno skupino, ki je udeležena v notranjem oboroženem spopadu. V tem smislu UNHCR pozdravlja povečano prakso podeljevanja statusa begunca beguncem iz Sirije v državah članicah EU v letu 2014 v primerjavi z letom 2013, ko je večina držav članic EU pretežno podeljevala subsidiarno zaščito beguncem iz Sirije.“ V točki 12 na strani 6 – 7 omenjenega poročila je navedeno, da je posebna značilnost konflikta v Siriji, da različne sprte strani v konfliktu pogosto pripisujejo politično mnenje oziroma politično pripadnost posameznikom znotraj določenih skupin, kar vključuje tudi etnične skupine, pripadnike vasi, krajev in soseščin (viri za ta podatek izvirajo od februarja do oktobra 2014). Glede na usklajena poročila se cele skupnosti smatrajo oziroma se jim pripisuje, kot da imajo določeno politično prepričanje v sporu in so zato tarča zračnih napadov, obstreljevanj, samomorilskih napadov, bombardiranj, aretacij, ugrabitev, mučenj, posilstev... Enako velja tudi za begunce (točka 16 na strani 10). Dalje iz poročila Ministrstva za notranje zadeve Združenega Kraljestva, Smernice glede Sirije iz februarja 20147 v točki 3.21.2 na strani 28 – 29 izhaja, da so po zakonu kazensko preganjane osebe, ki poskušajo najti pribežališče v drugih državah, zato da bi se izognili kaznovanju v Siriji. Vlada rutinsko izvaja aretacije disidentov in bivših državljanov, ki nimajo znane politične pripadnosti in ki se poskušajo vrniti v Sirijo po večletnem bivanju v tujini. Neuspešni prosilci za azil so priprti zgolj zaradi tega, ker so bili v tujini. Iz Poročila UNHCR z dne 22. 10. 20138 pa med drugim izhaja, da v Siriji posebej rizično skupino predstavljajo civilisti urbanih sosesk, mest ali vasi (ki se dojemajo) kot podporniki vlade ter družinski člani (domnevnih) vladnih podpornikov; člani verskih skupin – med drugim so našteti tudi Suniti; ženske in dekleta, ki so žrtve ali pa so v nevarnosti spolnega nasilja, zgodnje in prisilne poroke, spolnega izkoriščanja; pa tudi otroci, ki so žrtve ali jim grozijo posebne oblike nasilja nad otroci, prezgodnjega in prisilnega novačenja in sistematičnega onemogočanja dostopa do izobraževanja.

24. Na naroku za glavno obravnavo 17. 4. 2015 je prvi tožnik izpovedal, da je mirovnik, da je proti vojni, da se nihče od njegove družine nikoli ni udeležil nobenih demonstracij ter da nikoli ni bil član kakšne politične stranke. Na vprašanje, kaj bi mu grozilo v primeru vrnitve v izvorno državo, je izpovedal, da bi ga na meji med Turčijo in Sirijo Sirci aretirali – ali vojska ali oblast ali katera od drugih terorističnih organizacij. Oblast ga bo kaznovala, ker je zapustil Sirijo in z družino pobegnil v tujino, posebno zato, ker njegovi otroci niso služili vojaškega roka. To je kaznivo dejanje. Sodišče ugotavlja, da takšne navedbe prvega tožnika potrjujejo v prejšnji točki navedene informacije o izvorni državi. Prvi tožnik je sicer v nadaljevanju zaslišanja izpovedal, da so meje med Sirijo in Turčijo s sirske strani odprte, da na sirski strani ni kontrole, ker so prisotne različne teroristične organizacije na meji med Sirijo in Turčijo in tudi uporniki, vendar pa bo njegova družina imela probleme ob vrnitvi v mesto Aleppo, kjer vlada Asadov režim. Glede na gornje informacije o izvorni državi po presoji sodišča takšnih navedb prvega tožnika ni mogoče označiti kot neverodostojne, ob tem, da v Siriji poteka vojna, v kateri je tako po zgoraj navedenih informacijah o izvorni državi kot glede na izpovedbe tožnikov vsesplošen kaos. Dalje je prvi tožnik izpovedal, da je bilo življenje v mestu Aleppo, preden so oktobra 2014 zapustili izvorno državo, zelo slabo. Njihovo stanovanje je bilo zraven RTV Aleppo, kjer so bili največji boji. Zaradi vedno hujših spopadov so stanovanje zapustili in šli začasno živet k sorodnikom. Nato je bilo njihovo stanovanje porušeno, tako da svojega doma nimajo. Sam je delal v državni bolnici in izpovedal je, da drži s sirskimi oblastmi in podpira Asadov režim, saj ga je volil in 30 let delal v njem. V zvezi z življenjem v Siriji je še izpovedal, da si niso upali ven, saj so spopadi podnevi in ponoči. Na vprašanje, ali je imel do odhoda iz Sirije osebno kakšne težave zato, ker je Sunit, je izpovedal, da je imel probleme, saj je delal v recepciji državne bolnice, zato je bil v očeh upornikov in teroristov izdajalec in kadar je prišel k njemu kakšen šiit in ga začel poniževati in groziti, je bilo zanj grozno. Druga tožnica je na naroku za glavno obravnavo 17. 4. 2015 izpovedala, da ko je živela v Aleppu, ne sama, ne hčerka, niti otroci niso mogli iti ven zaradi državljanske vojne in spopadov. Boji se ugrabitev in kot ženska posilstva. Slišala je grozne stvari, kaj delajo z ženskami v Siriji, zato jo je bilo strah. Osebno se ji sicer v Siriji zaradi sunitske veroizpovedi ni nič zgodilo, slišala pa je, kaj se dogaja, od drugih ljudi, kako ugrabljajo ženske in jih posiljujejo, zato se je držala doma. Tretji tožnik je glede problemov zaradi svoje sunitske narodnosti na naroku za glavno obravnavo 17. 4. 2015 izpovedal, da so mu večkrat grozili in ga poniževali šiiti na vojaških točkah, kjer je bila prisotna sirska vojska. Šlo je za udarce po glavi, obrazu, nogah ter za brcanje. Tudi četrti tožnik je s tem v zvezi izpovedal, da je na kontrolnih točkah doživljal poniževanja, grožnje, tepež z nogami s strani šiitov, ki podpirajo režim. Mladoletna peta tožnica in šesti tožnik sta izpovedala, da nimata političnega prepričanja in da se nikoli nista udeleževala demonstracij.

25. Glede na takšne izpovedbe tožnikov sodišče sodi, da tudi ostali tožniki izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa begunca, ob upoštevanju v 23. točki te sodbe navedenih informacij o izvorni državi, saj bi bili ob morebitni vrnitvi v Sirijo, kolikor bi jih legitimirali ter ob upoštevanju dejstva, da so Suniti, označeni kot politični nasprotniki režima. Po drugi strani pa bi jih teroristične organizacije oziroma uporniki, glede na to, da je bil prvi tožnik zaposlen v državni bolnišnici – torej je delal za Asadov režim, označili kot pripadnike režima, ob tem, da po nekaterih informacijah o izvorni državi prvemu tožniku, kot očetu vojaško obveznih fantov prav tako grozi preganjanje, šestemu tožniku, ki je star 15 let pa vpoklic v vojsko9, drugi in peti tožnici pa tudi posilstvo10 to še dodatno potrjuje odločitev sodišča, da tudi ostali tožniki izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa begunca po določbi drugega odstavka 2. člena ZMZ v zvezi s prvo in tretjo alinejo drugega odstavka 26. člena ter tretjo in peto alinejo prvega odstavka 27. člena tega zakona, pri čemer, kot tudi že navedeno, strani v sporu v Siriji izvajajo vojne zločine ter množične kršitve človekovih pravic, vključno z zločini proti človeštvu, ne da bi bil za to kdo kaznovan11 ter glede na to, da se glede na usklajena poročila cele skupnosti smatrajo oziroma se jim pripisuje, kot da imajo določeno politično prepričanje in so zato tarče zračnih napadov, obstreljevanj, samomorilskih napadov, bombardiranj, aretacij, ugrabitev, mučenj, posilstev...12 V zvezi s svojim političnim prepričanjem so namreč tudi druga in peta tožnica ter šesti tožnik vsi izpovedali, da se nikoli niso udeleževali nobenih demonstracij ter da nimajo političnega prepričanja, prvi tožnik je poleg tega tudi navedel, da podpira Asadov režim, ki ga je 30 let volil in delal zanj, vendar pa mu ne glede na takšno politično prepričanje – ob upoštevanju vseh v tej sodbi navedenih informacij o izvorni državi ob morebitni vrnitvi grozi preganjanje. V zvezi s svojo narodno oziroma versko pripadnostjo (so namreč Suniti) pa tožniki že ves čas postopka zatrjujejo, da so preganjani s strani šiitov ter da gre v Siriji za versko nestrpnost – vojno med šiiti in suniti, kar prav tako potrjujejo informacije o izvorni državi, ki so jih že v upravnem postopku predložili tožniki. Podlaga po prvi in tretji alineji drugega odstavka 26. člena ZMZ pa je v konkretnem primeru tudi izkazana, saj glede na vse zgoraj citirane informacije o izvorni državi ne more biti sporno, da tudi prvemu tožniku, drugi in peti tožnici ter šestemu tožniku v primeru vrnitve v Sirijo grozi kazensko preganjanje, aretacija, ugrabitev, mučenje, drugi in peti tožnici tudi posilstvo, šestemu tožniku pa tudi rekrutacija v vojsko.

26. Ker toženka v izpodbijani odločbi ni uporabila določb prve, tretje oziroma pete alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ in je to vplivalo na uporabo določbe drugega odstavka 2. člena ZMZ v zvezi s tretjo in peto alinejo prvega odstavka 27. člena ZMZ in je nepravilno ugotovila dejansko stanje, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in samo odločilo o stvari na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1 v zvezi s petim odstavkom te določbe ter prvim odstavkom 7. člena ZUS-1 tako, da je tožnikom priznalo status beguncev, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

27. Odločitev v II. točki izreka te sodbe pa temelji na določbi prvega odstavka 91. člena ZMZ-1, po kateri osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po določbi tretjega odstavka 91. člena ZMZ dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji.