Jedro

ZUS-1 nima posebnih določb o izvajanju dokazov oziroma dokazovanju ter s tem zaslišanju prič oziroma strank, zato se glede teh vprašanj primerno uporabljajo določbe ZPP.

V zvezi s tem pa Vrhovno sodišče posebej poudarja, da je pri uporabi določb ZPP v zvezi z ZUS-1 v postopkih po ZMZ treba upoštevati tudi specifiko postopkov po ZMZ. V teh postopkih so namreč izjave strank (prosilcev), dane na zapisnik pri toženi stranki ali pred sodiščem na glavni obravnavi, pogosto edini dokaz.

Prav zato izvedba dokaza z zaslišanjem strank ne utemeljuje neposredne uporabe določb ZPP oziroma prilagoditve postopka, kot ga določa ZPP, v upravnem sporu na način, ki bi navedeno presojo verodostojnosti še dodatno zmanjševal ali celo onemogočal. Tak način izvedbe dokazov oziroma glavne obravnave lahko vpliva na možnost svobodne in resnične izjave stranke (tudi ali še posebej v postopkih mednarodne zaščite), ki o določenih osebnih okoliščinah (npr. spolna usmerjenost, zlorabe, verska pripadnost) v navzočnosti drugih oseb (npr. staršev) ne bi želela izpovedati, čeprav bi si s tem poslabšala procesni položaj, torej vpliva na procesni položaj tožnikov (prosilcev za mednarodno zaščito).

Taka izvedba glavne obravnave vpliva tudi na procesni položaj tožene stranke, saj ji je bistveno oteženo soočanje izjav strank (kot prič) in s tem možnost dokazovanja njihove (ne)resničnosti.

V zadevah, v katerih je izjava stranke (prosilca za mednarodno zaščito) pogosto edini dokaz, sodišče ne bi smelo (nekritično) obravnavati tožb (vseh) tožnikov (tudi če gre za družino) združeno oziroma bi jih moralo razdružiti in samostojno obravnavati tožbo oziroma tožbene zahtevke za vsakega tožnika posebej, ločeno od drugih, ne glede na to, ali je tožena stranka o njihovih prošnjah za mednarodno zaščito odločila z eno odločbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 179/2015-19 z dne 17. 4. 2015 se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek pred drugim senatom.

Obrazložitev

1. Z Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s petim odstavkom 65. člena in prvim odstavkom 7. člena ZUS-1 tožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano odločbo tožene stranke št. 2142-303/2014/20 (1312-15) z dne 8. 1. 2015, s katero je bila tožnikom priznana subsidiarna oblika zaščite in dovoljeno prebivanje za čas treh let, odpravilo, ter samo odločilo o stvari tako, da je vsem tožnikom priznalo status begunca (I. točka izreka) ter odločilo, da sodna odločba o priznanju statusa beguncev z dnem vročitve pravnomočne odločbe velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji (II. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe najprej obrazloženo zavrnilo zatrjevano kršitev pravil postopka na glavni obravnavi v zvezi z zatrjevano prepozno seznanitvijo tožnikov oziroma njihove pooblaščenke s samo obravnavo. V nadaljevanju je obrazloženo zavrnilo tožbeni ugovor glede pomanjkljivega izreka izpodbijane odločbe ter pojasnilo, da gre za enotni postopek za priznanje mednarodne zaščite in ni treba posebej zavrniti prošnje za status begunca, saj tudi prošnja za priznanje mednarodne zaščite ne vsebuje ločenih zahtevkov in se pri tem sklicevalo tudi na stališče Vrhovnega sodišča. Kot neutemeljen je zavrnilo tudi ugovor tožene stranke glede tožbenih novot, saj je v tej zadevi odločilo v sporu polne jurisdikcije in je na glavni obravnavi tudi samo ugotavljalo dejansko stanje.

3. Glede vprašanja izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca za tretjega in četrtega tožnika je sodišče prve stopnje poudarilo, da sta oba vojaška obveznika, ne glede na to, da nista bila izrecno pozvana na služenje vojaškega roka, torej nista dobila osebnega vabila in jima to ni povzročilo nobenih posledic, na kar je opozorila tožena stranka v izpodbijano odločbi in se pri tem sklicevala tudi na stališče Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 170/2014 in I Up 219/2014. Tretji tožnik je namreč na obravnavi med drugim tudi izpovedal, da so ga 21. 12. 2013 na silo odpeljali, vendar je uspel pobegniti. Ko si star osemnajst let, te namreč vpokličejo, dobiš vojaško knjižico in določijo datum, ko se moraš zglasiti v vojski. Tudi sam je dobil vojaško knjižico, ko je bil star osemnajst let in v njej je napisan datum vpoklica, ker pa je hodil v šolo, so mu ga avtomatično podaljšali. Ko pa se je začela vojna, je začel veljati drugačen režim, tako da mlade fante za služenje vojaškega roka poberejo na ulici kar na silo. Če ne želiš služiti vojaškega roka, si izdajalec, ki te doleti smrtna kazen. Njegov oče je plačal podkupnino, da je lahko brez težav dobil potni list. Tudi četrti tožnik je poudaril, da bi bil vpoklican v vojsko, če bi ostal v Siriji, in vpoklican ni bil samo zato, ker še ni bil star osemnajst let oziroma se je skrival pri sorodnikih, da ga ne bi aretirali in odpeljali v vojsko. Tudi njemu je pridobitev potnega lista uredil oče. Glede na informacije o izvorni državni v zvezi z izogibanjem vpoklicu v vojsko oziroma razpadu formalnega načina vpoklica ter načinu rekrutiranja, ki izhaja iz več poročil, na katera se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, le-to zaključuje, da so izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca tretjemu in četrtemu tožniku, saj stališče tožene stranke, da ker nesporno vabila nista prejela, pogoj za priznanje statusa begunca po peti alineji 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) ni izpolnjen, ni pravilno. Izogibanje vojski lahko pomeni tudi pobeg v tujino oziroma se lahko odraža tudi v ravnanju osebe, ki predvideva, da bo do poziva šele prišlo in se temu izogne. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca tretjemu in četrtemu tožniku po določbi drugega odstavka 2. člena ZMZ v zvezi s peto alinejo drugega odstavka 26. člena ZMZ in peto alinejo prvega odstavka 27. člena ZMZ.

4. Glede prvega tožnika je sodišče povzelo njegove izjave na glavni obravnavni, kjer je med drugim povedal, da bi ga oblasti kaznovale, ker je zapustil Sirijo in z družino pobegnil v tujino, posebno zato, ker njegovi otroci niso služili vojaškega roka, kar je kaznivo dejanje. Poleg tega, da je njihovo stanovanje popolnoma porušeno, pa je prvi tožnik delal v državni bolnici, držal s sirskimi oblastmi in podpiral Asadov režim, saj ga je volil in trideset let delal v njem, zato je bil v očeh upornikov in teroristov izdajalec. Druga tožnica je na obravnavi še izpovedala, da ne sama ne hčerka niti otroci zaradi državljanske vojne in spopadov niso mogli iz stanovanja. Ker je ženska, se boji ugrabitev in posilstva. Slišala je grozne stvari, kaj delajo z ženskami v Siriji, kako jih ugrabljajo in posiljujejo. Osebno se ji zaradi sunitske veroizpovedi ni nič zgodilo. Tretji tožnik pa je glede sunitske veroizpovedi povedal, da so mu šiiti večkrat grozili in ga poniževali na vojaških točkah. Šlo je za udarce in brcanje. Tudi četrti tožnik je v zvezi s tem izpovedal, da je na kontrolnih točkah doživljal poniževanja, grožnje in tepež s strani šiitov, ki podpirajo režim. Mladoletna peta tožnica in šesti tožnik pa sta izpovedala, da nimata političnega prepričanja in da se nikoli nista udeleževala demonstracij. Glede na to je sodišče zaključilo, da tudi ostali tožniki izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa begunca po določbi drugega odstavka 2. člena ZMZ v zvezi s prvo in tretjo alinejo drugega odstavka 26. člena in tretjo in peto alinejo prvega odstavka 27. člena ZMZ. Po mnenju sodišča prve stopnje tudi glede na informacije o izvorni državni ne more biti sporno, da tudi prvemu tožniku, drugi in peti tožnici ter šestemu tožniku v primeru vrnitve v Sirijo grozi kazensko preganjanje, aretacija, ugrabitev, mučenje, drugi in peti tožnici tudi posilstvo, šestemu tožniku pa tudi rekrutacija v vojsko.

5. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila tožena stranka pritožbo in Vrhovnemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Ugovarjala je bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker sodišče na glavni obravnavi kljub opozorilu pooblaščenke tožene stranke ni zaslišalo vsakega posameznega tožnika posebej, brez navzočnosti ostalih, ki so bili zaslišani kasneje. Tak način, ko se zaslišujejo skupaj, pa na široko odpira možnost zlorab. Tako je sodišče kot resnično sprejelo zatrjevanje, da je bil tretji tožnik s strani sirskega režima 21. 12. 2013 na silo odpeljan zaradi služenja vojaškega roka, vendar je iz avta pobegnil, čeprav prej, ko je bil sicer podrobno zaslišan, tega ni nikoli izjavil. Zato meni, da ni izkazana verodostojnost v zvezi z zatrjevanim dogodkom ugrabitve. Opozarjala je tudi na neskladje z informacijami o izvorni državi, saj je bil že v novembru 2011 sprejet predsedniški dekret, s katerim je bila preklicana možnost odložitve služenja vojaškega roka zaradi študija, torej je dekret začel veljati, še preden je tretji tožnik dopolnil osemnajst let, kar kaže na neskladnost njegove izjave, da so mu zaradi šolanja odložili služenje vojaškega roka.

6. V zvezi s pridobitvijo veljavnih potnih listin je tožena stranka v pritožbi opozorila, da so vsi imeli veljavne potne listine, izdane od novembra 2013 do januarja 2014. Prvi tožnik je sicer izjavil, da je na začetku imel težave pri pridobivanju svojega potnega lista kot državni uslužbenec, vendar se je to kasneje uredilo, ostali družinski člani pa težav niso imeli. Najmanj nenavadno je, da je lahko na legalen način pridobil potna lista tudi za svoja sinova, ki naj bi bila vojaška obveznika in naj bi se izogibala vpoklicu, ob tem, da naj bi sirska vojska imela zelo natančne podatke o vojaških obveznikih oziroma izogibanju služenju vojaškega roka. V zvezi s potnimi listi je tretji tožnik, ki je bil seveda zaslišan po zaslišanju prvega tožnika, kateremu je prisostvoval, v navzočnosti tudi vseh ostalih, izjavil, da je oče (prvi tožnik) zanj plačal podkupnino. Zaradi neupravičene zavrnitve sodišča pa soočenja ni bilo mogoče opraviti. Prvi tožnik je med drugim na glavni obravnavi še povedal, da naj bi ga v zvezi z izogibanjem služenju vojaškega roka njegovega sina zasliševala obveščevalna služba. To je prvič omenil šele na glavni obravnavi, zaradi česar te izjave ni mogoče šteti za verodostojno. Če bi bilo to res, potem tudi ne bi prej izjavil, da je potne liste za svoje družinske člane uredil brez težav.

7. Predvsem pa je tožena stranka nasprotovala podelitvi statusa begunca na podlagi tretje alineje 27. člena ZMZ (narodna pripadnost), saj tožniki niso uveljavljali preganjanja na tej podlagi. Očitno je sodišče prve stopnje njihovo veroizpoved (muslimani, suniti) štelo kot narodnostno pripadnost, kar je popolnoma napačno. Vsi tožniki so v postopku pred upravnim organom izrecno navedli, da se njim osebno zaradi sunitske veroizpovedi v izvorni državi ni nič zgodilo. Prvi tožnik je, tako kot na glavni obravnavni, zatrdil, da so ga šiiti zbadali z rasističnimi izrazi, ga poniževali in mu grozili, kar je bilo zanj grozno, vendar tega ni mogoče šteti kot dejanje preganjanja, saj zgolj posamezne opazke ne morejo predstavljati razloga za podelitev statusa begunca. Ni pa navajal, da bi bil preganjan zaradi sunitske veroizpovedi. Tudi tretji tožnik je navedel, da so mu šiiti na kontrolnih točkah večkrat grozili in ga poniževali. V postopku pred upravnim organom je zatrdil, da se mu osebno ni nič zgodilo, da pa naj bi večkrat slišal, ko je hodil peš od šiitov, da ga bodo ubili, ker je sunit. Njegove izjave glede tega so neskladne, saj prej ni navajal, da so ga ustavljali na kontrolnih točkah, kot je to navedel na glavni obravnavi, ni navajal, da naj bi ga udarili po glavi, obrazu, nogah in ga brcali. Vsekakor šiiti, če je zgolj hodil mimo, niso mogli vedeti, da je sunit. Tožena stranka tako izjave tretjega tožnika v zvezi s tem ocenjuje kot popolnoma neverodostojne. Teh šikaniranj prej ni nikoli omenil, čeprav je bil zelo konkretno vprašan, ali se mu je v izvorni državi kaj dogajalo zaradi sunitske veroizpovedi. Njegove izjave so tako popolnoma zavajajoče in nesprejemljive ter tudi zelo malo verjetne. Tožena stranka je v zvezi s tem poudarila, da v Siriji ne poteka vojna med šiiti in suniti, ampak gre za vojno, v kateri so hoteli z oblasti odstraniti družino Asad. Tudi četrti tožnik pred upravnim organom ni zatrjeval, da bi bil osebno deležen kakšnih preganjanj zaradi svoje sunitske veroizpovedi. Na obravnavi pa je izpovedal, da je bil tudi on večkrat kontroliran na kontrolnih točkah sirske in šiitske vojske, kjer so ga tepli, kar je v popolnem nasprotju z njegovo izjavo, da ni nikoli imel stika s sirsko vojsko ali sirskimi oblastmi. Druga tožnica, peta tožnica in šesti tožnik pa niso navajali čisto nobenih težav zaradi sunitske narodnosti, ampak zgolj strah zaradi splošnega vojnega stanja v Siriji. Zato je tožena stranka glede domnevnega preganjanja zaradi sunitske veroizpovedi ugotovila, da tožniki zaradi tega razloga v izvorni državi niso bili preganjani, izkazali pa tudi niso utemeljenega strahu pred prihodnjim preganjanjem iz tega razloga. Iz informacij o izvorni državi ne izhaja, da poteka v Siriji verska vojna med šiiti in suniti, niti ni pravilna trditev tožnikov, da šiiti želijo prevzeti oblast, saj ima družina Asad, ki je alevitske veroizpovedi (veja šiitov, ki ima določene običaje, podobne krščanskim), oblast v Siriji že od leta 1970 in jo želi zgolj ohraniti. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da so tožniki v izvorni državni preganjani zaradi svoje sunitske veroizpovedi, oprlo zgolj na njihove izjave, glede katerih ni naredilo ocene verodostojnosti, ampak jih je zgolj povzelo kot resnične ter enega samega poročila UNHCR iz oktobra 2013, ki ga je upoštevalo zgolj deloma, pri tem je odločilo na napačni podlagi, saj je za tožnike odločilo, da so bili preganjani zaradi svoje narodnosti, čeprav je jasno, da gre tukaj za vprašanje veroizpovedi. Izjav tožnikov ni ocenilo kot neverodostojnih, čeprav so podajali medsebojno izrazito neskladne izjave, ki se ne skladajo niti z informacijami o izvorni državi. Sodišče je tako napačno uporabilo materialno pravo in napačno ugotovilo dejansko stanje ter posledično tožnikom napačno priznalo status begunca. Glede političnega prepričanja, ki naj bi ga uporniki pripisali tožnikom, ker je bil prvi tožnik zaposlen v bolnišnici in naj bi zato bil podpornik Asadovega režima, drugih razlogov tožniki niti niso navajali, je sodišče napačno ocenilo, da so tožniki upravičeni do priznanja statusa begunca zaradi političnega prepričanja.

8. Tožena stranka je v pritožbi opozorila, da tretji in četrti tožnik nista dobila poziva oziroma vpoklica za služenje vojaškega roka in zato tudi nista zavrnila služenja vojaškega roka. Posledično nimata utemeljenega strahu, da bi bila zaradi tega preganjana.

9. Tožniki po mnenju tožene stranke prav tako niso uspeli dokazati, da bi bili preganjani zaradi svoje sunitske veroizpovedi, niti niso uspeli dokazati, da bi bili zaradi svojega političnega prepričanja tarča uporniških ali terorističnih skupin. Sodišče je v izpodbijani sodbi na podlagi izjav tožnikov navedlo različna dejanja preganjanja, ki bi jim lahko grozila ob vrnitvi v izvorno državo (tarča zračnih napadov, obstreljevanj, samomorilskih napadov, bombardiranj, aretacij, ugrabitev, mučenj, posilstev, kaznovanje, …), vendar pa je zelo malo obrazložilo povezavo med dejanji preganjanja in razlogi za preganjanje, ki pa je ključna za podelitev statusa begunca. Razlika med begunskim statusom in statusom subsidiarne zaščite je ravno v tem, da je za status begunca potrebna povezava med dejanji preganjanja in petimi razlogi po Ženevski konvenciji, pri statusu subsidiarne zaščite pa takšnih točno določenih razlogov ni.

10. V odgovoru na pritožbo so tožniki zavrnili pritožbene trditve ter glede zaslišanja poudarili, da za zaslišanje strank pravilo o ločenem zaslišanju ne more veljati, saj stranki navzočnosti na glavni obravnavni ni mogoče odreči. Glede vpoklica v vojsko so opozorili, da prejem osebnega vabila za služenje vojaškega roka ni nujen pogoj za zaključek, da je prosilec zavrnil služenje vojaškega roka. V zvezi s tem so se sklicevali tudi na usmeritve UNHCR št. 10, iz katerih izhaja, da gre za izogibanje vpoklicu v vojsko ne le takrat, ko se oseba ne registrira za vojaškega obveznika ali ne odgovori na vpoklic ali rekrutacijo za obvezno služenje vojaškega roka, temveč lahko izogibanje pomeni tudi pobeg v tujino, ali pa med drugim tudi vrnitev poziva vojaškim oblastem. Izogibanje vpoklicu se lahko izraža tudi v ravnanju osebe, ki predvideva, da bo do dejanskega poziva za registracijo ali do poziva naj se javi pristojni službi, šele prišlo. V zvezi z izjavo tretjega tožnika, da je bil 21. 12. 2013 odpeljan zaradi služenja vojaškega roka, vendar je iz avta pobegnil, poudarjajo, da sodišče tega dejstva za samo odločitev o zadevi ni štelo za bistvenega. Glede tega dogodka drži, da ga ne tretji ne prvi tožnik pred upravnim organom nista omenila, vendar zato, ker o tem nista bila vprašana. Takega pojasnila pa ni mogoče z gotovostjo zavrniti kot neverodostojnega. Tretji tožnik je bil v decembru 2013 nesporno vojaški obveznik, saj iz informacij o izvorni državi izhaja, da morajo vsi moški stari osemnajst let služiti vojaški rok, vojaški uradniki pa nenehno lovijo kandidate za vojsko. Pogoste so aretacije mož, ki so sposobni za vojsko. Vojaški uradniki izvajajo rekrutacije kar na kontrolnih točkah v mestu. Tožnikove navedbe so torej podprte z informacijami o izvorni državi (zunanja konsistentnost), zato jim ni mogoče z gotovostjo (torej z dokaznim standardom, kot se v azilnih zadevah zahteva za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito) odreči verodostojnosti. Dokazna ocena ne more temeljiti zgolj na izjavi prosilcev, ampak je treba presojati tudi drugo dokazno gradivo, to je zlasti informacije o izvorni državi. Ocena neverodostojnosti je po mednarodni praksi in pravni doktrini sestavljena iz vsaj treh temeljnih strukturnih elementov: notranja nekonsistentnost, zunanja nekonsistentnost ter vprašanje verjetnosti obstoja dogodkov. Enako velja glede načina pridobitve potnih listov. Prvi tožnik naj bi povedal, da pri pridobivanju potnih listov ni imel težav, tretji in četrti pa, da je oče potna lista zanju pridobil s podkupnino. Prvi tožnik je res povedal, da ni imel težav pri pridobivanju potnih listov, vendar se ni izrecno izjasnil o načinu, na katerega je pridobil potne liste (ni se opredelil do dejstva, ali jih je dobil na zakonit ali nezakonit način - s podkupnino ali brez). Glede ostalih tožnikov pa je za podelitev statusa begunca treba ugotavljati, ali jim grozijo dejanja preganjanja v bodoče (česar tožena stranka ni naredila), pri čemer ni odločilno, ali so bili dejanjem preganjanja izpostavljeni tudi v preteklosti. Iz informacij o izvorni državi izhaja tudi ogroženost sunitov, žensk in deklet, oseb, ki so skušale najti pribežališče v kakšni drugi državi, ter oseb, ki jih uporniki smatrajo za zavezance Asadovega režima. Suniti so v versko mešanih območjih tarče napadov že zgolj na podlagi njihove verske identitete. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

11. Pritožba je utemeljena.

12. ZMZ v četrtem odstavku 75. člena določa, da se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. ZUS-1 pa v prvem odstavku 22. člena določa, da se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

13. V zvezi s tem Vrhovno sodišče poudarja, da se določbe ZPP uporabljajo (le) primerno, oziroma čeprav 22. člen ZUS-1 govori o primerni uporabi, gre za metodo smiselne uporabe (tako J. Breznik in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba 2008, Ljubljana, str. 131 in naslednje). Ob tem, da so posamezni instituti pravdnega postopka v ZUS-1 že izrecno izključeni, pa je tudi pri uporabi ostalih potrebna previdnost zaradi specifike upravnega spora. Med določbami postopka, ki jih ZUS-1 ne ureja, vendar jih je v upravnem sporu treba upoštevati, so med drugimi tudi določbe ZPP o dokazih in izvajanju dokazov (212. do 263. člen).

14. Ker torej ZUS-1 nima posebnih določb o izvajanju dokazov oziroma dokazovanju ter s tem zaslišanju prič oziroma strank, se glede teh vprašanj primerno uporabljajo določbe ZPP. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. ZPP v 263. členu določa, da določbe o dokazovanju s pričami veljajo tudi pri dokazovanju z zaslišanjem strank v pravdnem postopku in bi torej tudi stranke morale biti zaslišane vsaka zase in brez navzočnosti ostalih strank, ki bodo zaslišane kasneje (kot določa prvi odstavek 238. člena ZPP), na kar je tudi opozorila tožena stranka v pritožbi.

15. Vendar se, na kar pravilno opozarja tožeča stranka, v pravdnem postopku 263. člena ZPP ne sme razumeti čisto dobesedno, pač pa kot napotilo na primerno uporabo. Tako se določbe ZPP o zaslišanju prič pri zaslišanju strank v pravdnem postopku ne uporabljajo neposredno, ker je treba upoštevati položaj strank v postopku. Stranki kot glavnemu procesnemu subjektu namreč ni mogoče odreči pravice, da je prisotna na naroku in določba prvega odstavka 238. člena ZPP o ločenem zasliševanju zato ne pride v poštev, tudi kadar je dokaz v postopku zaslišanje strank (enako izhaja iz teorije: glej Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2006, Ljubljana, str. 527; enako tudi Triva, Dika; Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine 2004, Zagreb, str

. 536; in sodne prakse: npr. II Cp 2146/2011 in II Cp 3031/2009).

16. V zvezi s tem pa Vrhovno sodišče posebej poudarja, da je pri uporabi določb ZPP v zvezi z ZUS-1 v postopkih po ZMZ treba upoštevati tudi specifiko postopkov po ZMZ. V teh postopkih so namreč izjave strank (prosilcev), dane na zapisnik pri toženi stranki ali pred sodiščem na glavni obravnavi, pogosto edini dokaz.

17. Tožena stranka v skladu z izrecno določbo 30. člena ZMZ v postopku za pridobitev mednarodne zaščite uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če ni s tem zakonom drugače določeno. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pa v 188. členu določa, da se sme, če za ugotovitev nekega dejstva ni dovolj drugih dokazov, vzeti kot dokaz za ugotovitev takega dejstva tudi ustna izjava stranke. Kot izhaja iz citirane določbe je dokazovanje z izjavo stranke v primerjavi z drugimi dokazili glede dopustnosti uporabe (ne pa tudi glede dokazne vrednosti) v podrejenem položaju, dopušča se le izjemoma oziroma je subsidiarno dokazno sredstvo. Omejena dopustnost dokazovanja z izjavo stranke izvira iz dejstva, da ima stranka v upravnem postopku praviloma vselej določen interes, zaradi česar ni mogoče pričakovati, da bi bila njena izpovedba vedno nepristranska oziroma objektivna (tako J. Breznik in ostali, Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba 2008, Ljubljana, stran 503). Tudi zato, ker terja posebno presojo verodostojnosti take izjave, navedeno omejuje tudi dokazni postopek sodišča prve stopnje, ki se po svoji vsebini vselej dopolnjuje z ugotovitvami upravnega organa.

18. Prav zato izvedba dokaza z zaslišanjem strank ne utemeljuje neposredne uporabe določb ZPP oziroma prilagoditve postopka, kot ga določa ZPP, v upravnem sporu na način, ki bi navedeno presojo verodostojnosti še dodatno zmanjševal ali celo onemogočal. Navedeno pa je zanesljivo posledica (fakultativne) združitve postopkov več tožnikov, ki vsak svoje trditve utemeljujejo predvsem ali zgolj na opisan način, torej vsak s svojo izjavo, ki jo podajo v navzočnosti vseh sotožnikov (ki so lahko tudi v vlogi priče).

19. Hkrati ne kaže prezreti, da tak način izvedbe dokazov oziroma glavne obravnave lahko vpliva na možnost svobodne in resnične izjave stranke (tudi ali še posebej v postopkih mednarodne zaščite), ki o določenih osebnih okoliščinah (npr. spolna usmerjenost, zlorabe, verska pripadnost) v navzočnosti drugih oseb (npr. staršev) ne bi želela izpovedati, čeprav bi si s tem poslabšala procesni položaj, torej vpliva na procesni položaj tožnikov (prosilcev za mednarodno zaščito).

20. Taka izvedba glavne obravnave vpliva tudi na procesni položaj tožene stranke, saj ji je bistveno oteženo soočanje izjav strank (kot prič) in s tem možnost dokazovanja njihove (ne)resničnosti, na kar utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi, ki v zvezi s tem navaja, da je na glavni obravnavi prvi tožnik navajal popolnoma nova dejstva (ugrabitev tretjega tožnika) in to v prisotnosti vseh ostalih tožnikov (vključno s tretjim tožnikom). Tega dejstva se posledično niti ni moglo preverjati z izjavami ostalih tožnikov, saj so bili s tem seznanjeni, še preden so bili zaslišani in so torej vedeli, kaj in kako morajo povedati. Tak način, ko se vse zaslišuje skupaj, na široko odpira tudi možnost zlorab (ob tem tudi ni nepomembno, da (lahko) tožniki med seboj komunicirajo v jeziku, ki ga sodišče ne razume).

21. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča v zadevah, v katerih je izjava stranke (prosilca za mednarodno zaščito) pogosto edini dokaz, sodišče ne bi smelo (nekritično) obravnavati tožb (vseh) tožnikov (tudi če gre za družino) združeno oziroma bi jih moralo razdružiti in samostojno obravnavati tožbo oziroma tožbene zahtevke za vsakega tožnika posebej, ločeno od drugih, ne glede na to, ali je tožena stranka o njihovih prošnjah za mednarodno zaščito odločila z eno odločbo, saj ne glede na to, ali (kot v obravnavani zadevi) uveljavljajo in utemeljujejo svoje prošnje za mednarodno zaščito na različnih dejanskih in/ali pravnih podlagah, lahko pri skupni obravnavi in s tem stalni navzočnosti vseh tožnikov pri dajanju izjave posameznega tožnika, le-tej močno zmanjšajo dokazno vrednost. 22. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo po presoji Vrhovnega sodišča bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (1. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1), zato je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku mora sodišče prve stopnje upoštevati zgoraj navedena stališča glede obravnavanja tožbe oziroma izvedbe glavne obravnave ter tožnike oziroma njihove tožbe obravnavati ločeno. Ker se je razpravljajoči senat z zadevo že seznanil, naj se zadeva obravnava pred drugim senatom (356. člen ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1), da bo sodišče lahko neodvisno in neobremenjeno presodilo izjave tožnikov, sprejelo dokazno oceno in odločilo o stvari.

23. Ker je Vrhovno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo že iz zgoraj navedenega razloga (kršitev postopka), se do ostalih pritožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

24. K zgoraj navedenemu pa Vrhovno sodišče sicer zgolj pripominja, da pravila o prekluziji glede navajanja tožbenih novot (52. člen ZUS-1) ne dajejo podlage za to, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi vložene tožbe samo po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva (in izvajati dokaze), ki niso bila niti del trditvene podlage tožnika, navedene v tožbi, oziroma po uradni dolžnosti ugotavljati tista dejstva, glede katerih je tožnik v upravnem sporu prekludiran, ker niso bila del trditvene podlage v postopku izdaje upravnega akta. Za neupoštevanje pravila o nedovoljenih tožbenih novotah npr. prosilčeva navedba, da o nečem ni bil izrecno vprašan, ne daje podlage, saj je navajanje dejstev in okoliščin, torej trditveno breme, na strani prosilca in ga organ oziroma sodišče ne moreta spraševati o okoliščinah, ki jih prej ni niti omenil. To bi veljalo npr. za navedbe tretjega tožnika, da je bil na silo odpeljan zaradi služenja vojaškega roka, vendar je iz vozila pobegnil (tega v postopku pred toženo stranko ni navajal, niti ni tega navedel v tožbi) ter za navedbe tretjega in nato prvega tožnika, da je slednji za potne liste plačal podkupnino in da ga je večkrat zasliševala obveščevalna služba. Tega ne spremeni niti opravljena glavna obravnava, saj izvedba glavne obravnave oziroma ugotavljanje dejanskega stanja na njej in izvajanje dokazov, ne izključuje pravil o nedovoljenih tožbenih novotah. Tudi z vidika člena 40(1) Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (v nadaljevanju Direktiva) je možnost navajanja novih dejstev in dokazov v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito skladno z načelom procesne avtonomije držav članic odvisna od ureditve v posamezni državi članici. Glede na ureditev ZMZ in ZUP se lahko nova dejstva in dokazi (tudi na predlog stranke) upoštevajo do konca upravnega postopka, dejansko stanje pa se ob ustrezni izvedbi dokazov ugotovi ob izdaji odločbe, ko se na tako ugotovljeno dejansko stanje uporabi materialno pravo. Skladno z ZUS-1 pa sodišče prve stopnje v svojem postopku presoja zakonitost izpodbijanega upravnega akta glede na pravno in dejansko stanje, ki je veljalo v trenutku izdaje akta, pri tem pa določenih tožbenih novot ni ne dolžno in ne upravičeno upoštevati (52. člen ZUS-1). Odstopa od splošne procesne ureditve, ki glede navedenega torej velja v upravnem sporu po ZUS-1, pa Direktiva ne zahteva.