Jedro

Zatrjevana odsotnost pravnega interesa pomeni, da ni potrebe po pravnem varstvu, ki ga pritožba zagotavljala (in je njen poglavitni smisel). Stranka mora s pritožbo iskati pravno varstvo, imeti mora pravovarstveno potrebo za dosego lastne koristi (izboljšanje svojega položaja), ki je drugače ne more doseči. V nasprotnem primeru ne gre za pritožbo. Pritožba je pravica stranke, ki se uresniči samo, če ta poda svojo zahtevo za vodenje pritožbenega postopka. Brez ustrezne zahteve stranke se torej ta postopek ne more in ne sme voditi.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1511/2013-9 z dne 10. 6. 2014 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Davčnega urada Ljubljana, Izpostava Vrhnika, št. DT-77-00003-0 z dne 6. 6. 2013 izreče za nično.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, Izpostave Vrhnika, št. DT 77-00003-0 z dne 6. 6. 2013, s katero je bilo ugodeni revidentovi pritožbi zoper odločbo, št. DT 77 0003-0 z dne 24. 10. 2012 in odmerjena dohodnina za leto 2011 v znesku 8.350,81 EUR ter naložena v plačilo razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine in zneskom davka, ki mu je bil vrnjen po nadomeščeni odmerni odločbi, v skupnem znesku 2.973,83 EUR. Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-01-338/2013-3 z dne 12. 9. 2013 pritožbi revidenta delno ugodilo tako, da je spremenilo številko odločbe, ki se z izpodbijano nadomešča, v preostalem delu pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom davčnih organov in dodatno obrazloži, da je revident kot stranka v postopku nedvomno imel pravico do pritožbe zoper prvotno odločbo. Pravica do pritožbe pomeni vsakršno nestrinjanje z odločbo, zato ni podlage za zavrženje pritožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Vloženo vlogo je davčni organ tudi utemeljeno obravnaval kot pritožbo, saj predstavljajo revidentove navedbe, da to ni pritožba, ker zanjo nima pravnega interesa (saj je odločitev za njega ugodna), zgolj revidentovo zmotno stališče o pomanjkanju procesnih predpostavk za vložitev pritožbe.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo vlaga revident revizijo in se glede njene dovoljenosti sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prvostopenjsko sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava ter Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odloči, da je tožena stranka dolžna povrniti revidentu vse stroške tega revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga Vrhovnemu sodišču, naj revizijo zavrne, po vsebini pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je revident izpolnil pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Revident namreč sprašuje, ali je mogoče pritožbeni postopek voditi na podlagi poslanega, nepodpisanega, elektronskega sporočila, v katerem je izrecno navedeno, da nima pravnega interesa za pritožbo in ali je takšno sporočilo mogoče šteti za pritožbo. Ker je revizija dovoljena že iz teh razlogov, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do drugih pravnih vprašanj, ki jih v reviziji revident navaja kot pomembna.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V upravnem postopku (in tudi v davčnem postopku) velja načelo laične pritožbe. To pomeni, da stranka oziroma pritožnik v pritožbi ni dolžan izrecno postaviti zahtevka, ki bi od pritožbenega organa zahteval sprejem določene odločitve. Tudi ni potrebno, da pritožnik navede predpise in razloge, na katerih utemeljuje svojo pritožbo. Vendar pa mora iz same pritožbe jasno izhajati, da z njo pritožnik odločbo izpodbija ter zakaj jo izpodbija, torej kaj in v katerem delu ga odločba moti.(1) V obravnavanem primeru je revident v elektronskem sporočilu z dne 5. 11. 2012 navedel, da je iz odmerne odločbe izpadel podatek o prejetih dohodkih iz plače, zato je dohodnina napačno odmerjena, nima pa pravnega interesa, da bi vložil pritožbo, saj ne varuje svojih koristi.

9. Glede na opisano Vrhovno sodišče sodi, da namen revidentovega elektronskega sporočila ni jasno razviden. Iz njega se brez dodatne razlage podanih navedb ne more razbrati, kaj revident želi z njim doseči in čemu ga je sploh vložil. Pritožba načeloma implicira nestrinjanje z izdano odločbo in željo po varovanju svojega pravnega položaja, koristi ali pravic. Oba elementa pa sta vzročno povezana: vlagatelj pritožbe se z odločbo, ali njenim delom, ne strinja, ker po njegovem mnenju neupravičeno posega v njegovo varovano pravno korist. Navedba v predmetnem elektronskem sporočilu, da za pritožbo revident nima pravnega interesa, to povezavo ruši. Zatrjevana odsotnost pravnega interesa pomeni, da revident nima potrebe po pravnem varstvu, ki bi mu ga pritožba zagotavljala (in je njen poglavitni smisel). Stranka mora s pritožbo iskati pravno varstvo, imeti mora pravovarstveno potrebo za dosego lastne koristi (izboljšanje svojega položaja), ki je drugače ne more doseči. V nasprotnem primeru ne gre za pritožbo. Poudariti je treba še, da je pritožba pravica stranke, ki se uresniči samo, če ta poda svojo zahtevo za vodenje pritožbenega postopka. Brez ustrezne zahteve stranke se torej ta postopek ne more in ne sme voditi.

10. Zato so upoštevne revizijske navedbe, da v obravnavanem primeru revident ni želel vložiti pritožbe in da je šlo zgolj za obvestilo toženi stranki. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navede, da revident v svojem elektronskem sporočilu ni izrecno zapisal, da ne gre za pritožbo, podal naj bi zgolj napačno mnenje, da zanjo nima pravnega interesa. Vrhovno sodišče takšno obrazložitev zavrača, saj je besedilo elektronskega sporočila ne omogoča. V njem je revident izrecno zapisal, da nima pravnega interesa za vložitev pritožbe, ker ne varuje svojih koristi. Ker je smisel pritožbe ravno v varovanju lastnih pravnih koristi, revident torej ni želel vložiti pritožbe. Namen samega elektronskega sporočila ni jasen, nedvomno pa ni v vložitvi pritožbe, ker je ta možnost izrecno izključena. Zahteva stranke za vodenje pritožbenega postopka ni bila podana.

11. Po navedenem je prvostopenjski davčni organ vodil pritožbeni postopek brez podane zahteve stranke in v njem tudi izdal izpodbijano odločbo, s katero je ugodil pritožbi, ki ni bila vložena. To predstavlja razlog za ničnost izpodbijane odločbe iz 4. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Prvostopenjsko sodišče pa je posledično z izpodbijano sodbo kršilo določbo drugega odstavka 37. člena ZUS-1 (ki določa, da na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka) in je to v bistvenem vplivalo na pravilno odločitev.

12. Ker je revizija utemeljena, ji je Vrhovno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbi ter v skladu s tožbenim predlogom izpodbijano odločbo izreklo za nično (prvi odstavek 93. člena v zvezi z 68. členom, 4. točko prvega odstavka 27. člena in drugim odstavkom 37. člena ZUS-1).

13. O stroškovnem zahtevku Vrhovno sodišče ni odločalo, ker pritožnik v pritožbi ni navedel stroškov, katerih povračilo zahteva (prvi in drugi odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Vračilo plačanih sodnih taks za tožbo in revizijo pa bo skladno z določbo 37. člena Zakona o sodnih taksah in točko c. Opombe 6.1. Taksne tarife izvršilo sodišče prve stopnje.

(1) dr. Vilko Androjna, dr. Erik Kerševan: Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 472.