Jedro

Ko gre za stranko, ni podlage za zavrženje pritožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, niti po določbah 240. člena ZUP, saj je skladno z 229. členom ZUP stranka tista, ki je prva upravičena do pritožbe. Po določbi drugega odstavka 253. člena ZUP je odločanje v škodo omejeno le v primeru preseganja meje preizkusa iz 247. člena ZUP, po katerem se odločba preizkusi v delu, v katerem jo tožnik izpodbija.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo pritožbi tožnika ugodil, nadomestil odločbo št. 77 00003-12767 z dne 24. 10. 2012, tožniku za leto 2011 odmeril dohodnino v znesku 8.350,81 EUR in mu naložil v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine in znesek davka, ki mu je bil vrnjen po nadomeščeni odmerni odločbi, v skupnem znesku 2.973,83 EUR.

Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-01-338/2013-3 z dne 12. 9. 2013 pritožbi tožnika delno ugodilo tako, da je spremenilo številko odločbe, ki se z izpodbijano nadomešča, v preostalem delu pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. V zvezi z navedbo (pri)tožnika, da pritožbe ni vložil, temveč je davčni organ le obvestil o napaki v dohodninski odločbi, pritožbeni organ ugotavlja, da je tožnik vlogo podal pisno in da vloga vsebuje vse sestavine pritožbe iz 238. člena ZUP. V zvezi s pravnim interesom za vložitev pritožbe pa poudari, da pravni interes zavezanca ni plačilo čim nižjega zneska dohodnine, temveč pravilno odmerjena dohodnina, kar pomeni odmera dohodnine v skladu z zakonom in dohodninsko napovedjo. To potrjuje tudi opozorilo tožnika na napako v odločbi.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in predlaga, da jo sodišče izreče za nično, oziroma podredno, da jo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Z odločbo z dne 24. 10. 2012 je davčni organ tožniku odmeril dohodnino za leto 2011 v znesku 274,95 EUR. Tožnik je ob pregledu odločbe ugotovil, da pri odmeri niso bili upoštevani podatki o plači, ki jo je tožnik v letu 2011 prejel in tudi napovedal. O tem je tožnik davčni organ obvestil prek elektronske pošte, ni pa se na odločbo pritožil, saj bi bila pritožba v njegovo škodo. V obvestilu je izrecno poudaril, da gre za obvestilo in ne za pritožbo. Kljub navedenemu je davčni organ obvestilo obravnaval kot pritožbo, ji ugodil in tožniku odmeril dohodnino v znesku 8.350,81 EUR. Obvestila o napaki niti po nazivu niti po vsebini ni mogoče šteti za pritožbo. Iz njega izhaja, da tožnik za pritožbo nima pravnega interesa, saj ni varoval svoje, na zakon oprte neposredne koristi, ampak kvečjemu javno korist. Za varovanje javne koristi so pristojni državni organi in ne davčni zavezanci. Tožnik torej ni imel pravnega interesa za pritožbo, pa tudi če bi jo vložil, bi jo tožena stranka morala iz tega razloga zavreči, na njeni podlagi pa mimo uporabe katerega od izrednih pravnih sredstev, navedenih v drugem odstavku 253. člena ZUP, tudi ni mogla odločiti v škodo tožnika.

Iz navedenega izhaja, da je prvostopenjski organ izvedel pritožbeni postopek, čeprav pritožba ni bila vložena. Odločba je zato nična iz razloga po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

Prva odločba je po navedenem postala dokončna in pravnomočna. Tožena stranka bi lahko uporabila kakšnega od izrednih pravnih sredstev za poseg v prvo prvostopenjsko odločbo, ni pa bila upravičena vanjo poseči v pritožbenem postopku in kot pritožbo obravnavati obvestilo, iz katerega izrecno sledi volja tožnika, da pritožbe ne vlaga.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Stališče tožnika, da je davčni organ njegovo obvestilo o napaki v odločbi o odmeri dohodnine neutemeljeno obravnaval kot pritožbo, ni utemeljeno. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi vlogo presodi pritožbeni organ, v zvezi s tožbenimi navedbami pa dodaja: Kot stranka v postopku odmere dohodnine je tožnik nedvomno imel pravico pritožbe (prvi odstavek 229. člena ZUP), ki pomeni vsakršno nestrinjanje z odločbo. Ko gre za stranko, ni podlage za zavrženje pritožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, na katero se sklicuje tožnik, niti po določbah 240. člena ZUP, saj je skladno z 229. členom ZUP stranka tista, ki je prva upravičena do pritožbe. Stališče tožnika, da bi davčni organ pritožbo moral zavreči iz razloga pomanjkanja pravnega interesa, je zato neutemeljeno. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika na drugi odstavek 253. člena ZUP, ki v pritožbenem postopku omejuje odločanje v škodo (pri)tožnika. Po tej določbi je odločanje v škodo omejeno le v primeru preseganja meje preizkusa iz 247. člena ZUP, po katerem se odločba preizkusi v delu, v katerem jo tožnik izpodbija.

Navedeni razlogi torej ne utemeljujejo trditve, da tožnik z obvestilom pritožbe ni vložil. Ne drži namreč navedba tožnika, da je že v vlogi navedel, da ne gre za pritožbo. Navedel je le svoje (po presoji sodišča zmotno) stališče, da za pritožbo ni legitimiran, oziroma da zanjo nima pravnega interesa. Vlogo, ki jo je tožnik vložil v pritožbenem roku, je davčni organ iz navedenih razlogov utemeljeno obravnaval po vsebini kot dovoljeno, pravočasno in po upravičeni osebi vloženo pritožbo.

Ker je tožba po povedanem neutemeljena, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker je dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe nesporno, je sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).