Jedro

Ker se za stečaj kreditno-hranilnih služb uporabljajo predpisi, ki urejajo prisilno poravnavo in stečaj, iz katerih izhaja, da po zaključku stečajnega postopka in izbrisu družbe iz sodnega registra ustanovitelji ne odgovarjajo za morebitne obveznosti družbe, tožnica ne more svoje terjatve zoper nekdanjega delodajalca – kreditno-hranilno službo – po zaključenem stečajnem postopku uveljavljati zoper tožene stranke – ustanoviteljice.

Izrek

Pritožbam tožeče in prvo, drugo in tretjetožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe (1. odstavek I. točke izreka sodbe in 2. odstavek II. točke izreka sodbe) spremeni tako, da se v tem delu glasi: „1/I.

Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka: K. R., ulica ..., v R....

A.S. d.d., ulica....v .....

KGZSMS, ulica ..., so dolžne tožeči stranki, plačati iz naslova: Odpravnine plačati 353.534,20 SIT (1.475,27 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2006 do plačila; Regresov za letni dopust za leto: 2004 223.772,00 SIT (933,78 EUR), odvesti na predpisane račune predpisane prispevke in davke in ji izplačati neto 169.943,45 SIT /709,16 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2004 do plačila; 2005 312.935,00 SIT (1.305,85 EUR), odvesti na predpisane računa predpisane prispevke in davke in ji izplačati neto 237.658,50 SIT (991,73 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2005 do plačila; 2006 140.606,40 SIT (586,74 EUR), odvesti na predpisane račune predpisane prispevke in davke in ji izplačati neto 106.784,45 SIT (445,60 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2006 do plačila; Pogodbene kazni za nezakonito prenehanje delovnega razmerja plačati neto 790.994,00 SIT (3.300,76 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2006 do plačila; Nadomestil plač obračunati za mesec: julij 2004: 267.542,00 SIT (1.116,43 EUR), plačati na predpisane račune predpisane prispevke in davke in ji izplačati neto 76.826,55 SIT (320,59 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2004 do plačila; avgust 2004: 277.962,00 SIT (1.159,91 EUR), plačati na predpisane račune predpisane prispevke in davke in ji izplačati neto 80.589,90 SIT (336,30 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2004 do plačila; september 2004: 277.962,00 SIT (1.159,91 EUR), plačati na predpisane račune predpisane prispevke in davke in ji izplačati neto 80.589,90 SIT (336,30 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2004 do plačila; oktober 2004: 277.962,00 SIT (1.159,91 EUR), plačati na predpisane račune predpisane prispevke in davke in ji izplačati neto 84.155,90 SIT (352,18 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2004 do plačila; november 2004: 277.962,00 SIT (1.159,91 EUR), plačati na predpisane račune predpisane prispevke in davke in ji izplačati neto 84.155,90 SIT (352,18 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2004 do plačila; december 2004: 277.962,00 SIT (1.159,91 EUR), plačati na predpisane račune predpisane prispevke in davke in ji izplačati neto 84.155,90 SIT (352,18 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2005 do plačila; januar 2005: 277.962,00 SIT (1.159,91 EUR), plačati na predpisane račune predpisane prispevke in davke in ji izplačati neto 84.155,90 SIT (352,18 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2005 do plačila; februar 2005: 277.962,00 SIT (1.159,91 EUR), plačati na predpisane račune predpisane prispevke in davke in ji izplačati neto 84.155,90 SIT (352,18 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2005 do plačila; marec 2005: 277.962,00 SIT (1.159,91 EUR), plačati na predpisane račune predpisane prispevke in davke in ji izplačati neto 84.155,90 SIT (352,18 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2005 do plačila; april 2005: 277.962,00 SIT (1.159,91 EUR), plačati na predpisane račune predpisane prispevke in davke in ji izplačati neto 184.950,35 SIT (771,78 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2005 do plačila; maj 2005: 277.962,00 SIT (1.159,91 EUR), plačati na predpisane račune predpisane prispevke in davke in ji izplačati neto 184.950,35 SIT (771,78 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2005 do plačila; junij 2005: 277.962,00 SIT (1.159,91 EUR), plačati na predpisane račune predpisane prispevke in davke in ji izplačati neto 184.950,35 SIT (771,78 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2005 do plačila; julij 2005: 277.962,00 SIT (1.159,91 EUR), plačati na predpisane račune predpisane prispevke in davke in ji izplačati neto 184.950,35 SIT (771,78 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2005 do plačila; avgust 2005: 287.730,00 SIT (1.200,68 EUR), plačati na predpisane račune predpisane prispevke in davke in ji izplačati neto 191.449,80 SIT (789,91 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2005 do plačila; september 2005: 287.730,00 SIT (1.200,68 EUR), plačati na predpisane račune predpisane prispevke in davke in ji izplačati neto 191.449,80 SIT (789,91 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2005 do plačila; oktober 2005: 287.730,00 SIT (1.200,68 EUR), plačati na predpisane račune predpisane prispevke in davke in ji izplačati neto 191.449,80 SIT (789,91 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2005 do plačila; november 2005: 287.730,00 SIT (1.200,68 EUR), plačati na predpisane račune predpisane prispevke in davke in ji izplačati neto 191.449,80 SIT (789,91 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2005 do plačila; december 2005: 287.730,00 SIT (1.200,68 EUR), plačati na predpisane račune predpisane prispevke in davke in ji izplačati neto 191.449,80 SIT (789,91 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2006 do plačila; januar 2006: 287.730,00 SIT (1.200,68 EUR), plačati na predpisane račune predpisane prispevke in davke in ji izplačati neto 191.449,80 SIT (789,91 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2006 do plačila; februar 2006: 287.730,00 SIT (1.200,68 EUR), plačati na predpisane račune predpisane prispevke in davke in ji izplačati neto 191.449,80 SIT (789,91 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2005 do plačila; marec 2006: 215.861,00 SIT (900,77 EUR), plačati na predpisane račune predpisane prispevke in davke in ji izplačati neto 149.460,50 SIT (623,69 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2006 do plačila; april 2006: 165.130,00 SIT (689,08 EUR), plačati na predpisane račune predpisane prispevke in davke in ji izplačati neto 119.820,80 SIT (500,00 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2006 do plačila; maj 2006: 165.130,00 SIT (689,08 EUR), plačati na predpisane račune predpisane prispevke in davke in ji izplačati neto 119.820,80 SIT (500,00 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2006 do plačila in tožeči stranki povrniti stroške v znesku 2.598,31 EUR, v roku osmih dni od vročitve sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti pa do plačila, vse na TRR pooblaščenca pri SKB banki Ljubljana, št. 03125-1000008638 pod izvršbo.“ Tožeča stranka je dolžna prvo in tretjetoženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.732,17 EUR in drugotoženi stranki v znesku 1.264,00 EUR, v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

2/II.

Tožeča stranka je dolžna četrtotoženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.390,94 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.“.

V preostalem delu se pritožbe zavrnejo in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške (stroške pritožbe in stroške odgovora na pritožbo).

Tožeča stranka je dolžna drugotoženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 428,69 EUR, ter prvo in tretjetoženi stranki 309,00 EUR, v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Revizija glede odločitve o odpravnini in pogodbeni kazni se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da so tožene stranke R. d.d., A. d.d. in KGZS, KGZMS dolžne tožnici plačati iz naslova odpravnine 1.475,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2006 do plačila, regres za letni dopust za leto 2004, 2005, 2006 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz I./2. točke izreka sodbe, pogodbeno kazen v znesku 3.300,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2006 do plačila ter nadomestilo plač za čas od julija 2004 do maja 2006 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi razvidnimi iz I./4. točke izreka sodbe. Odločilo je, da so tožene stranke dolžne tožnici povrniti stroške v znesku 2.598,31 EUR, v roku osmih dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahtevek zoper četrtotoženo stranko A.B. d.d. iz naslova odpravnine, regresov, pogodbene kazni in nadomestila plač ter stroškov postopka je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnica dolžna povrniti četrtotoženi stranki stroške v znesku 3.625,26 EUR, v roku osmih dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnica ter prvo, drugo in tretjetožena stranka.

Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku tožnice tudi zoper četrtotoženo stranko. Sodišče se je postavilo na enako stališče kot četrtotožena stranka, to je, da ni podana pasivna legitimacija in da gre za zahtevek, ki temelji na 73. členu Zakona o delovnih razmerjih. Res je bil t.i. prevzem opravljen 2004. De facto pa ni šlo za prevzem, ker je prevzela le komitente in nepremično premoženje velike vrednosti ter terjatve HKS do komitentov, izgubo pa so morali pokriti ustanovitelji. Noben izmed zaposlenih pa se ni zaposlil takrat pri četrtotoženi stranki na podlagi prenosa. Četrtotožena stranka je zlorabila institut prevzema, pridobila je premoženje, ni pa prevzela delavcev HKS in obveznosti do delavcev. Zato je utemeljeno terjala poplačilo tudi od četrtotožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper sodbo v ugodilnem delu se pritožuje drugotožena stranka (A. d.d.) iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in v zadevi samo odloči tako, da tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrne, tožnici pa naloži povrnitev pravdnih stroškov. Meni, da je sodišče prezrlo določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. Ni sporno, da so prve tri tožene stranke ustanoviteljice HKS, zoper katero je bil uveden stečajni postopek in zaključen na podlagi 99. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. HKS je s četrtotoženo stranko 26. 2. 2004 sklenila pogodbo o prenosu pravic in obveznosti iz poslovanja, po kateri je HKS vsa svoja sredstva in obveznosti z 31. 5. 2004 prenesla na četrtotoženo stranko. 30. 4. 2004 je HKS tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V sporu je tožnica uspela, denarnih terjatev ni uveljavljala. V tem sporu sodišče prvim trem toženim strankam nalaga plačilo denarnega zahtevka za čas nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do 13. 6. 2006, ko je tožnici delovno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi s strani stečajnega upravitelja. Sodišče je oprlo svojo odločitev na določbo 2. odstavka 15. člena Zakona o kreditno-hranilni službi („če sredstva hranilno-kreditne službe ne zadoščajo za poravnavo njenih obveznosti, odgovarjajo ustanoviteljice za obveznosti HKS, s svojimi sredstvi solidarno in neomejeno“) in določbo 2. odstavka 1019. člena Obligacijskega zakonika (poroštvo). ZHKS v 22. členu določa, da se za stečaj HKS uporabljajo predpisi, ki urejajo prisilno poravnavo in stečaj (poglavje „VIII. Prenehanje hranilno-kreditnih služb“). Zoper HKS je bil stečaj zaključen na podlagi 99. člena ZPPSL, le-ta ne predvideva odgovornosti ustanoviteljev, kot to tudi ne določa ZHKS v primeru prenehanja HKS. Tudi v kolikor bi bili ustanovitelji odgovorni za tovrstne obveznosti hranilno-kreditne službe, je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (1019. člen). Bistvo napačne odločitve je, da je kot glavnega dolžnika štelo hranilno-kreditno službo, kar ni pravilno oziroma ne ustreza dejanskemu stanju. Iz sodbe opr. št. Pd 205/2004 z dne 31. 3. 2005 in opr. št. Pdp 953/2005 z dne 3. 3. 2006 nedvoumno izhaja, da je na podlagi pogodbe o prenosu pravic in obveznosti iz poslovanja z dne 26. 2. 2004 glavni dolžnik četrtotožena stranka. Iz citiranih sodb, Zakona o delovnih razmerjih in direktiv je jasno, da je šlo v primeru pogodbe o prenosu pravic in obveznosti za prenos podjetja v smislu 73. člena Zakona o delovnih razmerjih. Pritožbeno sodišče je tožnici dalo jasne napotke o njenih nadaljnjih pravicah, saj bil lahko potem, ko ji je stečajni upravitelj odpovedal pogodbo o zaposlitvi zahtevala reintegracijo pri četrtotoženi stranki. Če svojih pravic ne izkoristi, ne more od drugotožene stranke zahtevati plačilo denarnih terjatev. Šele v primeru, da ne bi uspela, bi se lahko ob predpostavki, da bi ustanovitelji za tovrstne obveznosti sploh odgovarjali, obrnila s svojim zahtevkom na poroke. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu se pritožujeta prvo in tretjetožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper prvo in tretjetoženo stranko zavrne in tožnici naloži v plačilo nastale stroške postopka. Navajata, da je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno. Že tekom postopka sta ugovarjali pasivni legitimaciji, in sicer prvotožena stranka, da ne gre uporabiti določbe Zakona o hranilno-kreditni službi, tretjetožena stranka pa je dodatno še ugovarjala pasivno legitimacijo iz razloga, ker ni vpisana kot ustanoviteljica HKS. Po mnenju toženih strank je v konkretni zadevi potrebno uporabiti določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, ki ne predvidevajo odgovornosti ustanoviteljev. Določbe Zakona o hranilno-kreditni službi, ki so veljale do 28. 12. 2006, pa kot lex specialis ne predvidevajo odgovornosti ustanoviteljev v primeru prenehanja hranilno-kreditnih služb v stečajnih postopkih. V 3. odstavku 22. člena Zakona o hranilno-kreditni službi je izrecno določeno, da se za stečaj hranilno-kreditne službe uporabljajo predpisi, ki urejajo prisilno poravnavo in stečaj. Določbe 15. člena Zakona o hranilno-kreditni službi pa so določbe, ki se nanašajo na likvidnost in riziko poslovanja hranilno-kreditnih služb. Stališče sodišča prve stopnje je povzeto iz odločitve višjega sodišča opr. št. I Ip 922/2007 v zadevi bivšega delavca hranilno-kreditne službe. V primeru, da odgovarjajo ustanovitelji, je prva odgovorna za obveznost četrtotožena stranka, ki je prevzela premoženje hranilno-kreditne službe in je šlo dejansko za prevzem delavcev. V primeru, če ne bi prišlo do prevzema premoženja s strani četrtotožene stranke, bi stečajni masi ostale nepremičnine visoke vrednosti, ki bi zadoščale za poplačilo terjatev delavcev. Zato je za obveznosti hranilno-kreditne službe lahko odgovorna samo četrtotožena stranka. Priglašata pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo drugotožene stranke prereka neskladne navedbe drugotožene stranke ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne ter naloži drugotoženi stranki povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prvo in tretjetožene stranke prereka neskladne navedbe prvo in tretjetožene stranke ter predlaga zavrnitev pritožbe ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo prvo in tretjetoženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbe so delno utemeljene.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica vtoževala denarne terjatve za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnici je delovno razmerje, sklenjeno pri Kreditno-hranilni službi X n.sol.o., nezakonito prenehalo 1. 7. 2004. S pravnomočno sodbo opr. št. Pdp 953/2005 z dne 3. 3. 2006 je bila potrjena odločitev sodišča prve stopnje, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke nezakonita in se razveljavi. Tožnici je delovno razmerje kasneje po vzpostavitvi delovnega razmerja prenehalo zaradi stečaja 13. 6. 2006. Iz stečajne mase tožnica ni prejela plačanih terjatev iz naslova razlike v odpravnini, plače, plačila pogodbene kazni in regresa za letni dopust. Plačilo denarnih terjatev je vtoževala od ustanoviteljic nekdanjega delodajalca ter od A.B. d.d., ki je prevzela dejavnost, premoženje in posle Kreditno-hranilne službe X n.sol.o.. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku zoper prve tri tožene stranke – ustanoviteljice hranilno-kreditne službe ugodilo, zoper četrtotoženo stranko A.B. d.d. pa je zahtevek zavrnilo ob ugotovitvi, da ni pasivno legitimirana. Postavilo se je na stališče, da so bile prve tri tožene stranke ustanoviteljice hranilno-kreditne službe, zato po Zakonu o hranilno-kreditnih službah (ZHKS, Ur. l. RS št. 14/90 in naslednji), ki v 2. odstavku 15. člena določa, da če sredstva hranilno-kreditne službe ne zadoščajo za poravnavo njenih obveznosti, odgovarjajo ustanoviteljice za obveznosti hranilno-kreditne službe s svojimi sredstvi solidarno in neomejeno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljena pritožbena navedba tožnice, da se je sodišče postavilo na napačno stališče, da četrtožena stranka ni pasivno legitimirana v tem sporu.

Delodajalec tožnice Kreditno-hranilna služba X je s četrtotoženo stranko A.B. d.d. dne 26. 2. 2004 sklenil pogodbo o prenosu pravic in obveznosti poslovanja, po kateri je HKS X n.sol.o vsa svoja sredstva in obveznosti z 31. 5. 2004 prenesla na četrtotoženo stranko. Neutemeljeno je sklicevanje tožnice, da je četrtotožena stranka zlorabila inštitut prevzema (73. člen Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji). Tožnica je v sporu, ki ga je vodila zoper HKS zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, zahtevala reintegracijo k dotedanjemu delodajalcu Kreditno-hranilni službi X n.sol.o.. Potem, ko je bila tožnica k dosedanjemu delodajalcu reintegrirana in ko ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi stečaja po sklepu stečajnega upravitelja z dne 13. 6. 2006, tožnica ni zahtevala ugotovitve obstoja delovnega razmerja pri delodajalcu prevzemniku, tega ni bila dolžna storiti in tudi ni storila. Višje delovno in socialno sodišče je že v sodbi opr. št. Pdp 953/2005 z dne 3. 3. 2006 zavzelo jasno stališče, da je med Kreditno-hranilno službo X n.sol.o. in A.B.V. d.d. dejansko prišlo do prenosa podjetja v smislu 73. člena ZDR. Identiteta podjetja v smislu 1. odstavka 73. člena ZDR je bila ohranjena, kar pomeni, da bi A.B.V. d.d. morala prevzeti zaposlene pri HKS že na podlagi pogodbe o prenosu pravic in obveznosti. Ob ugotovitvi, da tožnica ni zahtevala, da bi jo morala četrtotožena stranka prevzeti na delo, ni pa zahtevala obstoja delovnega razmerja in vzpostavitve delovnega razmerja z novim delodajalcem, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper četrtotoženo stranko pravilna in pritožbene navedbe neutemeljene, razen v delu odločitve o stroških postopka, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje se je v delu odločitve, da so prvo, drugo in tretjetožena stranka zavezane za plačilo denarnih terjatev tožnice za čas od 30. 4. 2004 do 13. 6. 2006, postavilo na stališče, da kot ustanoviteljice hranilno-kreditne službe po ZHKS odgovarjajo za njene obveznosti. Drugi odstavek 15. člena ZHKS določa, da če sredstva HKS ne zadoščajo za poravnavo njenih obveznosti, odgovarjajo ustanoviteljice za obveznosti hranilno-kreditne službe s svojimi sredstvi solidarno in neomejeno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno.

Zoper Kreditno-hranilno službo X n.sol.o. je bil stečajni postopek zaključen na podlagi 2. odstavka 99. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. RS št. 67/93 in naslednji), ker dolžnik ni imel premoženja, ki bi prišlo v stečajno maso. Tretji odstavek 22. člena ZHKS določa, da se za stečaj hranilno-kreditnih služb uporabljajo predpisi, ki urejajo prisilno poravnavo in stečaj, pri čemer je ta določba umeščena v poglavje „Prenehanje hranilno-kreditnih služb“, medtem, ko je določba 15. člena umeščena v poglavje „Likvidnost in rizik“. Določbe 15. člena ZHKS, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, so določbe, ki se nanašajo torej na likvidnost in riziko poslovanja hranilno-kreditnih služb, torej za čas pred uvedbo stečajnega postopka, ko je HKS še poslovala. Po zaključku stečajnega postopka ustanoviteljice Kreditno-hranilne službe X n.sol.o. niso odgovorne za obveznosti do delavcev HKS-ja. Določila ZPPSL ne predvidevajo odgovornosti ustanoviteljev po prenehanju stečajnega dolžnika, zato je odločitev sodišča prve stopnje glede prvo, drugo in tretjetožene stranke materialnopravno zmotna.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi prvo, drugo in tretjetožene stranke ugodilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zaradi spremembe odločitve je bilo potrebno na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP na novo odločiti tudi o stroških postopka.

V individualnih delovnih sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja krije delodajalec na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004) svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Zato so prvo, drugo, tretje in četrtotožena stranka dolžne trpeti svoje stroške postopka v delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust in nadomestila plač. V preostalem delu (glede zahtevka za plačilo odpravnine in pogodbene kazni) je pritožbeno sodišče odločilo, da je stroške postopka dolžna povrniti tožnica v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP. Ob upoštevanju prijavljenih stroškov ter Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS št. 67/2003 in naslednji) je pritožbeno sodišče toženim strankam priznalo kot potrebne stroške postopka, ki jih je dolžna povrniti tožnica: prvo in tretjetoženi stranki: za odgovor na tožbo 800 točk, za prvi narok 400 točk, za tri pristope na narok z urnino 90 točk, kar znaša 2300 točk in kar ob upoštevanju materialnih stroškov in 20 % DDV-ja in ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) znaša 1.292,17 EUR. Prvo in tretjetožena stranka sta upravičeni tudi do povračila stroškov predujma v višini 440,00 EUR, zato znašajo skupaj stroški 1.732,17 EUR; drugotoženi stranki: za odgovor na tožbo 400 točk, za pripravljalno vlogo 300 točk ter za pet narokov za glavno obravnavo z urnino in odsotnostjo iz pisarne, skupaj 1550 točk, skupno 2250 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke, materialnih stroškov in 20 % DDV-ja znaša 1.264,00 EUR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje stroške postopka, ki jih mora tožnica povrniti četrtotoženi stranki, nepravilno priznalo. Ni upoštevalo določbe 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 in določbe 155. člena ZPP o tem, kateri stroški so bili potrebni. Ob upoštevanju prijavljenih stroškov in OT, je pritožbeno sodišče utemeljeno ugodilo pritožbi tožnice ter odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je priznalo četrtotoženi stranki: za odgovor na tožbo 400 točk, za eno pripravljalno vlogo 325 točk ter za pet pristopov za narok, skupaj 1750 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke, materialnih stroškov in 20 % DDV-ja znaša 1.390,94 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo, v preostalem izpodbijanem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je tožnica uspela s svojo pritožbo le v minimalnem obsegu, je pritožbeno sodišče odločilo, da svoje pritožbene stroške in stroške odgovora na pritožbo krije sama. Ker so prvo, drugo in tretjetožena stranka s pritožbo delno uspele, jim je dolžna tožnica povrniti del njihovih pritožbenih stroškov v zvezi z odpravnino in pogodbeno kaznijo. Pritožbeno sodišče je toženim strankam prisodilo pritožbene stroške, in sicer drugotoženi stranki v znesku 428,69 EUR ter prvo in tretjetoženi stranki 309,00 EUR.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom ZDSS-1 odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Ker gre za zahtevka iz naslova odpravnine in pogodbene kazni, ki ne dosegata revizijskega minimuma 4.172,93 EUR, revizija po določbah ZPP ni dovoljena (2. odstavek 367. člena ZPP). Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija ne dopusti.