Jedro

Z dnem izbrisa iz sodnega registra zaradi stečaja je prenehala terjatev tožnice proti ustanoviteljicama hranilno kreditne službe (osebne družbe), saj za pravno nasledstvo ustanovitelja in s tem morebitni prevzem obveznosti po končanem stečajnem postopku ni pravne podlage.

Revident bi lahko uspel z reparacijskim tožbenim zahtevkom zoper prevzemnika (po 73. členu ZDR), če bi bilo pred tem ugotovljeno na podlagi njegovega zahtevka, da je delovno razmerje pri prevzemniku obstajalo in da je revident uspel z reintegracijskim zahtevkom zoper prevzemnika.

Izrek

Revizija se glede odločitve o odpravnini in pogodbeni kazni zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Drugo tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku zoper prve tri tožene stranke in razsodilo, da so dolžne tožnici plačati zahtevane zneske iz naslova odpravnine, regresov za letni dopust, pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in nadomestil plače, deloma zavrnilo obrestni zahtevek in zavrnilo tožbeni zahtevek zoper četrto toženo stranko. Prve tri tožene stranke so bile ustanoviteljice Hranilno kreditna služba P. n.sol.o. – v stečaju (v nadaljevanju HKS), zato po stališču sodišča prve stopnje v skladu drugega odstavka 15. člena Zakona o hranilno kreditnih službah – ZHKS (Ur. l. RS, št. 14/90 in naslednji) odgovarjajo za obveznosti delodajalca nasproti tožnici po stečaju HKS – delodajalca. Tožbeni zahtevek zoper četrto toženo stranko je neutemeljen, ker je tožnica v predhodno končanem pravnomočnem sodnem postopku zahtevala in uspela pri ugotovitvi nezakonitosti odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in reintegraciji k HKS in ni zahtevala obstoja delovnega razmerja in reintegracije pri četrto toženi stranki kot prevzemnici po 73. členu Zakon o delovnih razmerjih – ZDR (Ur. l. RS, št. 42/2002).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbam tožnice in prvih treh toženih strank delno ugodilo, tožničini pritožbi glede stroškov postopka, toženim strankam tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sklenilo je, da se revizija ne dopusti glede odločitve o odpravnini in pogodbene kazni. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo drugi odstavek 15. člena ZHKS, saj je ta določba o neomejeni in solidarni odgovornosti za obveznosti HKS nanaša na poslovanje hranilno kreditnih službah, kot izhaja že iz naslova poglavja zakona „likvidnost in rizik“, v katerem je umeščena ta določba. ZHKS pa v tretjem odstavku 22. člena za stečaj HKS napotuje na uporabo zakona, ki ureja prisilno poravnavo in stečaj. Drugi odstavek 15. člena se nanaša na likvidnost in riziko poslovanja pred uvedbo stečajnega postopka. Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji – ZPPSL (Ur. l. RS, št. 67/93 in naslednji) pa ne predvideva odgovornosti ustanoviteljev po prenehanju stečajnega dolžnika, zato je treba tožbene zahtevke proti prvo, drugo in tretje toženi stranki zavrniti.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da za ločevanje upnikov po 15. členu ZHKS ni podlage. Stečajni postopek se je zaključil brez vštevanja premoženja ustanoviteljev v stečajno maso HKS, zato so prve tri tožene stranke kot ustanoviteljice družbe z neomejeno odgovornostjo neupravičeno obogatene. Odgovornost ustanoviteljev HKS za njene obveznosti ne preneha niti z likvidacijskim postopkom niti s stečajem, saj njihova obveznost temelji tudi na poroštveni obvezi (1019. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Četrto tožena stranka je dolžna plačati vtoževane terjatve zaradi prevzema poslov. Tožnica tudi ne more biti oškodovana zaradi odškodninske odgovornosti toženih strank.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženim strankam. Na revizijo je odgovorila le drugo tožena stranka in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija delno ni dovoljena. V dovoljenem delu ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Tožnica izpodbija odločitev o zavrnitvi večjega števila zahtevkov. Zahtevki za plačilo odpravnine, regresa za letni dopust, pogodbene kazni in nadomestil plač so zahtevki na različni dejanski in pravni podlagi in jih je glede dovoljenosti revizije treba presojati ločeno (39. in 41. člen ZPP). Ker zahtevka glede odločitev o zavrnitvi zahtevkov iz naslova odpravnine (1.475,27 EUR) in pogodbene kazni (3.300,76 EUR) ne dosežeta revizijskega minimuma (4.172,93 EUR), revizija v tem delu ni dovoljena (drugi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z drugim odstavkom 367. člena ZPP). Zato jo je revizijsko sodišče v skladu s 377. členom ZPP, v povezavi s 374. členom ZPP in 384. členom ZPP v tem obsegu zavrglo.

8. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje pravilno zavrnilo tožbena zahtevka glede plačila regresov in nadomestil plač zoper prve tri tožene stranke. Drugi odstavek 15. člena ZHKS določa, če sredstva hranilno kreditne službe ne zadoščajo za poravnavo njenih obveznosti, odgovarjajo ustanoviteljice za obveznosti hranilno kreditne službe s svojimi sredstvi solidarno in neomejeno. V stečajnem postopku nad HKS, uvedenem dne 26. 5. 2006, je tožnica prijavila tudi terjatve, katerih izpolnitev v tem delovnem sporu po vloženi tožbi z dne 2. 6. 2006 zahteva od prvo treh toženk kot ustanoviteljic HKS. Dne 20. 9. 2006 je stečajni senat sprejel sklep o zaključku stečajnega postopka nad HKS na podlagi drugega odstavka 99. člena ZPPSL, ker premoženje stečajnega dolžnika ni zadoščalo za stroške stečajnega postopka. HKS n.sol.o. – v stečaju je bila iz sodnega registra zbrisana dne 23. 10. 2006, s čimer je tožničina delodajalka prenehala po določbi drugega odstavka 171. člena ZPPSL. Po presoji rezijskega sodišča je s tem dnem prenehala tudi terjatev tožnice proti ustanoviteljicam, saj za pravno nasledstvo ustanoviteljic in s tem morebitni prevzem obveznosti po končanem stečajnem postopku ni pravne podlage.

9. HKS je bila na podlagi drugega odstavka 15. člena ZHKS ustanovljena kot družba z neomejeno solidarno odgovornostjo (n.sol.o.), kot izhaja tudi iz določb (115. - 119. člen) ob njeni ustanovitvi veljavnega Zakona o podjetjih (Ur. l. SFRJ, št. 77/88 in naslednji). Zakon o gospodarskih družbah – ZGD (Ur. l. RS, št. 30/93 in naslednji) je sicer predpisal prenehanje uporabe Zakona o podjetjih v 578. členu, naložil preoblikovanje družb v skladu z določbami novega ZGD, ki ne pozna statusne oblike n.sol.o., in predpisal ukrepe za primere neuskladitve statusa pravnih oseb z ZGD (580. člen). Kasneje se je sankcijska določba o prenehanju pravnih oseb, ki se niso uskladile z ZGD, preselila iz ZGD v določbo 37. člena Zakon o finančnem poslovanju podjetij – ZFPPod (Ur. l. RS, št. 54/99 in naslednji). HKS je kljub tem določilom obstajala še naprej kot n.sol.o., vendar se bi morala tudi v skladu z Zakonom o bančništvu (Ur. l. RS, št. 7/99 in naslednji) uskladiti z novo bančno zakonodajo v petih letih od veljavnosti tega zakona, sprejetega leta 1999 (tretji odstavek 241. člena). Ker do uskladitve ni prišlo, je Banka Slovenije na podlagi odločbe z dne 26. 7. 2004 začela postopek prisilne likvidacije HKS, ki se je prelevil v stečajni postopek zaradi pomanjkanja sredstev HKS.

10. V stečajni postopku je bila tako pravna oseba, ki statusnopravno kot n.sol.o. glede na določila ZGD sploh ne bi smela več obstajati (1). Po presoji Vrhovnega sodišča pa to seveda zaradi varstva upnikov ne pomeni, da stečajni postopek nad takšno pravno osebo ni možen, vendar bi se moralo pri obravnavanju n.sol.o. uporabiti določilo tretjega odstavka 6. člena ZPPSL, po katerem gre v primeru, če se opravi stečaj nad osebno družbo, v stečajno maso tudi premoženje osebno odgovornega družbenika, razen stvari in prejemkov, ki so po zakonu izvzete iz izvršbe (enaka določba v drugem in tretjem odstavku 104. člena ZPPSL). Določbe Zakona o podjetjih in drugi odstavek 15. člena ZHKS, ki urejajo družbe z neomejeno solidarno odgovornostjo članov družbe, namreč smiselno ustrezajo pravni ureditvi družbe z neomejeno odgovornostjo – d.n.o. po ZGD (glej 77. in 101. člen). Nevštevanje premoženja osebno odgovornih družbenikov (ustanoviteljic HKS v obravnavanem primeru) v stečajno maso, pa se ne more sanirati v drugem (delovnopravnem) sporu, ki se prične po uvedenem stečajnem postopku nad osebno družbo, saj bi to pomenilo neenako obravnavanje upnikov v stečajnem postopku (prvi odstavek 11. člena ZPPSL) in obenem bi se s tem zaobšlo smisel stečajnega postopka, ki je v dokončni ureditvi pravnih razmerjih med družbo v stečaju in upniki. Z morebitno ugoditvijo tožbenim zahtevkom zoper osebno odgovorne družbenike pa bi se tudi prekršilo ustavno načelo pravnomočnosti (158. člen Ustave RS), saj ZPPSL ne omogoča ugoditve tožbenim zahtevkom zoper prve tri osebno odgovorne tožene stranke po pravnomočnosti zaključka stečajnega postopka (glej tretji odstavek 11. člena ZPPSL, ki omejuje izredna pravna sredstva). Tožnica tudi ni ravnala pravilno, ko je vložila tožbo po uvedbi stečajnega postopka, saj je za uveljavljanje terjatev proti stečajnemu dolžniku predviden poseben postopek prijavljanja terjatev – 137. - 145. člen ZPPSL.

11. Revizijsko sodišče se strinja s presojo sodišč prve in druge stopnje, da je treba zavrniti tudi tožbene zahtevke za plačilo regresov in nadomestil plač zoper četrto toženo stranko. Četrto tožena stranka in HKS, ki je prenehala po stečaju, sta sklenila dne 26. 2. 2004 pogodbo o prenosu pravic in obveznosti iz poslovanja, po kateri naj bi HKS na četrto toženo stranko prenesla vsa svoja sredstva in obveznosti z dnem 31. 5. 2004. Zaradi prenosa je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi s strani HKS 30. 4. 2004, vendar je bilo pravnomočno razsojeno po sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti, Pd 205/2004 z dne 31. 3. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 953/2005 z dne 3. 3. 2006, da je odpoved s strani HKS nezakonita ter da mora HKS tožnico sprejeti nazaj na delo z dnem 1. 7. 2004. Tožnici je sicer delovno razmerje pri HKS pozneje prenehalo v stečajnem postopku 13. 6. 2006. Iz tega pravnomočno zaključenega delovnega spora izhaja, da je bil izigran institut prenosa podjetja po 73. členu ZDR. Kot je pravilno presodilo sodišče druge stopnje, je tožnica tedaj uspela z reintegracijskim zahtevkom k dotedanjemu delodajalcu HKS – prenosniku, zahtevka zoper četrto toženo stranko na ugotovitev delovnega razmerja in reintegracijo k njej kot prevzemnici po 73. členu ZDR pa ni postavila, zato je tudi njej zahtevek po izpolnitvi terjatev iz delovnega razmerja pri četrto toženi stranki neutemeljen, saj pri njej sploh ni bila nikoli zaposlena.

12. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

13. Ker odgovor na revizijo drugo tožene stranke ne vsebuje ničesar bistvenega, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da stroške tega odgovora krije sama tožena stranka (155. člen ZPP v povezavi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Določbe ZHKS so bile sicer dokončno razveljavljene s 415. členom Zakona o bančništvu – ZBan-1 (Ur. l. RS, št. 131/2006).