Jedro

Razlogi pritožbenega sodišča so materialnopravno zmotni, ker ne presojajo celotne situacije celovito, sami zase pa pomenijo, da je v vsakem primeru povoženja z vlakom podan oškodovančev prispevek, ker je stal na ali ob tirih oziroma jih je prečkal. Delo železničarskega delavca, premikača oziroma spremljevalca lokomotive, je po svoji naravi povezano s prečkanjem tirov in tudi stanjem na njih. Zato prvi tožnik utemeljeno opozarja, da absolutna prepoved prehoda tirov oziroma stanja na njih ne more veljati.

Pri prvem tožniku ne gre za posebno težko invalidnost v pomenu tretjega odstavka 201. člena ZOR.

Izrek

Reviziji prvega tožnika se ugodi in se sodba pritožbenega sodišča v zavrnilnem in spremenilnem delu glede njegovega tožbenega zahtevka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

Revizija druge tožnice, tretje tožnice in četrtega tožnika se zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvi tožnik se je v delovni nesreči 5. 2. 1998 med delom premikača vagonov oziroma spremljevalca v vozlišču ... hudo telesno poškodoval, ker mu je lokomotiva zapeljala čez obe goleni tik nad gležnjema. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi objektivne odgovornosti toženk, krivdnega ravnanja delavcev prve toženke in ugotovitvi soprispevka tožnika, ki ga je opredelilo v deležu 20 %, toženkama naložilo, da tožniku nerazdelno plačata določeno odškodnino za nepremoženjsko škodo in za premoženjsko škodo, presežni tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Delno je ugodilo tudi tožbenima zahtevkoma druge in tretje tožnice za plačilo odškodnine za njune duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti moža oziroma očeta, tožbeni zahtevek četrtega tožnika za plačilo istovrstne odškodnine pa je v celoti zavrnilo, ker se je rodil po škodnem dogodku. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je o pritožbah obeh toženk odločilo tako, da jima je delno ugodilo. Tožnikov delež odgovornosti je zvišalo na 30 % in temu ustrezno spremenilo odškodnino iz vseh odškodninskih postavk. Odškodnino za potrebno tujo nego in pomoč za nazaj, od 1. 3. 2001 pa v obliki rente, je znižalo tudi zato, ker je ocenilo, da je bil prvemu tožniku potreben manjši obseg take pomoči. Zaradi presoje, da škoda prvega tožnika ne izpolnjuje pravnega standarda posebno težke invalidnosti, je spremenilo prvostopenjsko sodbo in tožbena zahtevka druge in tretje tožnice zavrnilo. Pritožbo vseh štirih tožnikov je zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v še izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo. O stroških je odločilo tako, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške na prvi in na drugi stopnji.

3. Tožniki v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbijajo zavrnitev njihove pritožbe in delno spremembo prvostopenjske sodbe na podlagi pritožb toženk. Uveljavljajo več procesnih in materialnopravnih kršitev ter predlagajo tako spremembo izpodbijane sodbe, da se v celoti zavrneta pritožbi obeh toženk, v celoti pa ugodi njihovi pritožbi in njihovim tožbenim zahtevkom. Podrejeno predlagajo razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po podrobnem povzemanju samega poteka postopka in nekaterih razlogov obeh sodb vztrajajo pri stališču, da prvi tožnik ni prispeval k škodnemu dogodku, grajajo razloge pritožbenega sodišča o pomenu krivdnega ravnanja ostalih delavcev, zatrjujejo, da se izpodbijana sodba sklicuje na primere, ki so drugačni in prikazujejo vsebino nekaterih določb navodila o delu na železnici in pravilnika. Prvi tožnik se je nahajal na takem mestu, da nikakor ne bi smelo priti do njegovega povoženja, če bi se premik izvršil v skladu z dogovorom. Po prepričanju revizije je odškodnina za nepremoženjsko škodo prvega tožnika prenizko odmerjena. Zato povzema dejansko stanje glede vseh oblik nepremoženjske škode in trdi, da gre za katastrofalen primer, ki je primerljiv s tetraplegijo. Revizija opozarja tudi na napačno stališče prvostopenjskega sodišča o zastaranju odškodninske terjatve nad 16,750.000 SIT. Zagovarja stališče, da valorizacija delnega plačila ni utemeljena in da tudi sicer ni uporabljena ustrezna metoda. Materialno pravo je zmotno uporabljeno tudi pri prisoji odškodnine za premoženjsko škodo, ker je upoštevan prispevek prvega tožnika, odškodnino za tujo pomoč pa je pritožbeno sodišče še prepolovilo, češ da je izkustveno pretirano trditi, da prvi tožnik potrebuje pomoč kar tri ure na dan. V tem delu po mnenju revizije pritožbena sodba ni obrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti. Gre tudi za kršitev 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, pa še za kršitev iz 14. in 15. točke (drugega odstavka) 339. člena ZPP. Tožniki zaključujejo revizijo z obširnim utemeljevanjem svojega stališča, zakaj je pri prvem tožniku podana posebno težka invalidnost v smislu tretjega odstavka 201. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika).

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženkama, ki nista vložili revizijskega odgovora.

5. Revizija prvega tožnika je utemeljena, revizija ostalih tožnikov pa ni utemeljena.

6. Ob ugotovljenem poteku delovne nesreče se prvi tožnik ne strinja s presojo o svojem deležu odgovornosti v višini 30 %. Ali ta delež obstaja, kolikšen je, ali obstaja odgovornost toženke in tudi morebitno nepravilno ravnanje drugih delavcev prve toženke, ki so sodelovali pri premiku lokomotive, je odvisno od vseh okoliščin konkretnega primera. V zvezi z odgovornostjo prve toženke za ravnanje svojih delavcev revizijsko sodišče najprej pojasnjuje, da je neutemeljena revizijska graja razlogov pritožbene sodbe o pomenu njihovega ravnanja. Neutemeljena je zato, ker obravnava le en stavek o neodločilnosti napačnega ravnanja delavcev, ker gre za objektivno odgovornost, ne upošteva pa nadaljnjega stavka, da pa je to pomembno v zvezi z ugotavljanjem deleža prispevka prvega tožnika. Navedeni razlogi pritožbenega sodišča so načeloma pravilni, saj lahko krivdno ravnanje drugih delavcev vpliva na to, da je delež tožnika manjši. V zvezi z grajanimi razlogi prvi tožnik tudi neutemeljeno zatrjuje izostanek odgovora na pomembne pritožbene navedbe ter zato kršitev 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, pa še kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Po dejanskih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, ki jih je sprejelo tudi pritožbeno sodišče, je do nesreče prišlo ponoči pri premiku lokomotive z enega tira na drugi. Delo so opravljali tožnik kot spremljevalec stroja, strojevodja in kretničar. Dogovorjen je bil premik lokomotive na tir 10, vendar je med delom prišlo do spremembe dogovora, premaknili naj bi jo na tir 5. O spremembi premika tožnik ni bil ustrezno obveščen. Ko je bila lokomotiva oddaljena in vsaj delno tudi izven vidnega polja, jo je tožnik čakal in stal na tiru, zaradi močne burje pa je bil s hrbtom obrnjen proti njej. Zato je ni pravočasno zaznal in lokomotiva mu je zapeljala čez noge.

8. V postopku ni bilo sporno, da je odgovornost obeh toženk objektivna (173. člen ZOR) in da sta odgovorni tudi za nepravilno ravnanje delavcev prve toženke (prvi odstavek 170. člena ZOR). To slednje je izkazano tako pri strojevodji (kljub spremenjeni vzvratni vožnji ni zamenjal delovne kabine v lokomotivi, speljal je brez signala spremljevalca – tožnika), kot pri kretničarju (ta se ni prepričal, ali je tožnik sploh zaznal sporočilo o spremembi premika, ki naj bi bilo dano po UKV zvezi in ki je bilo tudi po oceni sodišča precej nejasno, dobiti pa bi moral tudi potrditev tožnika). Razlogi prvostopenjskega sodišča o prispevku prvega tožnika so bili, da je tožnik vedel, da opravlja nevarno delo in da bi se zato moral zavedati, da v nobenem primeru in ne glede na izjemne vremenske razmere (močna burja) ne sme lokomotivi obrniti hrbta, saj s tem izgublja preglednost nad gibanjem lokomotive (razlogi na 18. strani sodbe). Razlogi pritožbenega sodišča so drugačni, saj je za pravno odločilno štelo dejstvo, da je prvi tožnik stal na tirih, kar da je bil razlog za nesrečo. Poudarilo je, da je zadrževanje na tirih prepovedano, kar ve že povprečno skrben človek, toliko bolj bi moralo to veljati za železničarskega delavca. Zato po presoji pritožbenega sodišča prispevek prvega tožnika znaša 30 % (razlogi na četrti in peti strani drugostopenjske sodbe).

9. Navedeni razlogi pritožbenega sodišča so materialnopravno zmotni, ker ne presojajo celotne situacije celovito, sami zase pa pomenijo, da je v vsakem primeru povoženja z vlakom podan oškodovančev prispevek, ker je stal na ali ob tirih oziroma jih je prečkal. Za opredelitev prispevka oškodovanca ta okoliščina ne zadošča. Tudi za pešca, ki se znajde na cesti v trenutku, ko mimo pripelje avtomobil, ne velja, da je že samo zato, ker je bil takrat na cesti, prispeval k nesreči. Poleg tega je delo železničarskega delavca, premikača oziroma spremljevalca lokomotive, po svoji naravi povezano s prečkanjem tirov in tudi stanjem na njih. Zato prvi tožnik utemeljeno opozarja, da absolutna prepoved prehoda tirov oziroma stanja na njih ne more veljati. Utemeljeno opozarja tudi na pomembnost okoliščin, da je lokomotiva pripeljala po tiru, po katerem po predhodnem dogovoru ne bi smela pripeljati, da ni vedel za spremembo dogovora, ker ni bil ustrezno obveščen in še na druge okoliščine.

10. Zaradi preozkega pristopa pomeni odločitev pritožbenega sodišča zmotno uporabo materialnopravne določbe tretjega odstavka 177. člena ZOR. V novem sojenju bo moralo pritožbeno sodišče celovito obdelati potek delovne nesreče in okoliščine, ki so vplivale, da je do nje prišlo. Vprašanje prispevka prvega tožnika je pomembno tako pri nepremoženjski kot pri premoženjski škodi. Zato se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z zatrjevanimi procesnimi kršitvami v zvezi z uporabo pravila o prostem preudarku pri oceni o potrebnem obsegu tuje pomoči za prvega tožnika.

11. Ostali trije tožniki so zahtevali plačilo odškodnine za svoje duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti svojega moža in očeta. V postopku na prvi stopnji ni uspel le najmlajši sin, v postopku na drugi stopnji pa je bil zavrnjen tudi zahtevek žene in hčerke. Glavni razlog za zavrnitev njihovih tožbenih zahtevkov je, da pri prvem tožniku ne gre za posebno težko invalidnost v pomenu tretjega odstavka 201. člena ZOR. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, zakaj v tem primeru ni izpolnjen pravni standard posebno težke invalidnosti. Ta ustanova je izjema, saj odstopa od splošnega pravila, da gre odškodnina le neposrednim oškodovancem in tudi presega običajne mere pravno relevantne vzročne zveze. Zato le redki pravni redi v Evropi priznavajo odškodnino posrednim oškodovancem. Slovenski pravni red to pravico sicer daje, vendar zelo ozkemu krogu ljudi in v izjemnih primerih. Pri napolnjevanju pravnega standarda posebno težke invalidnosti je torej nujen restriktiven pristop. Na to kaže že samo zakonsko besedilo, saj tu zakonodajalec ne uporablja izraza zmanjšanje življenjske aktivnosti, ampak invalidnost, ki mora biti ne le težka, ampak posebno težka. Zato sodna praksa to odškodnino priznava na primer pri spastični ohromelosti vseh štirih okončin, zoglenitvi roke in noge, hudi duševni zaostalosti in popolni osebni spremenjenosti ter odvisnosti od tuje pomoči. 12. Prvi tožnik je v delovni nesreči utrpel zmečkanino in amputacijo obeh stopal ter udarnino in odrgnino desne rame. Zdravljenje je po medicinski dokumentaciji trajalo od februarja 1998 do julija 2000, prestal je pet operacij, saj so mu zaradi komplikacij oba krna postopoma skrajšali praktično do kolen. Sedaj ima stalni protezi, ki ju lahko ob berglah uporablja do dve uri dnevno. Sicer je v invalidskem vozičku, doma se premika po vseh štirih. Kot invalid je sposoben opravljati štiriurno sedeče delo in je še zaposlen. Uporablja tudi predelan osebni avtomobil. Od tuje pomoči je odvisen, vendar le eno do dve uri na dan. Tako stanje po končanem zdravljenju tudi po presoji revizijskega sodišča ne pomeni posebno težke invalidnosti v smislu tretjega odstavka 201. člena ZOR. Ne gre za stanje, ki bi ga bilo mogoče primerjati s tetraplegijo in ne gre za osebno spremenjenost, kot skušajo uveljaviti tožniki. Pritožbeno sodišče je pravilno poudarilo, da do tega ni prišlo (deseta stran sodbe) in da se razlogi prvostopenjskega sodišča o pomoči psihiatra nanašajo le na obdobje zdravljenja. Zato je odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi tožbenih zahtevkov svojcev prvega tožnika materialnopravno pravilna. Za odločitev o njihovi reviziji zadostujejo že ti razlogi, zato se revizijsko sodišče z dodatnimi razlogi glede najmlajšega otroka ni ukvarjalo.

13. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 380. člena in 378. člena ZPP o revizijah tožnikov odločilo kot v izrekih pod točko I in II te odločbe. Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.