Jedro

Prvi tožnik je kot delavec železnice stal na tirih, ko ga je zadela lokomotiva. Njegov prispevek je 30%.

Premoženjsko škodo je mogoče določiti po prostem preudarku.

Ob nesreči je tožnik izgubil obe stopali, vendar to ni posebno huda invalidnost, kot podlaga za odškodnino svojcem. Pojem posebno težka invalidnost je pravni standard, ki ga je treba razlagati restriktivno. Žena in otroka so posredni oškodovanci, pri katerih ne gre za škodo lastnega izvora.

Izrek

A) Pritožbi tožene stranke se deloma ugodi.

B) Izpodbijana sodba se spremeni pod II.: a) v točki 1.1. tako, da se znesek 12.211,02 EUR nadomesti z zneskom 4.491,11 EUR (štiri tisoč štiristo enaindevetdeset 11/100 EUR), znesek 2.926.250,00 SIT pa nadomesti z zneskom 1.076.250 SIT; višji tožbeni zahtevek se zavrne.

b) v točki 2.1. tako, da se znesek 8.846,80 EUR nadomesti z zneskom 2.324,57 EUR (dva tisoč tristo štiriindvajset 57/100 EUR), znesek 2.120.047,52 SIT pa nadomesti z zneskom 557.060,00 SIT; višji tožbeni zahtevek se zavrne.

c) V točki 3.1. tako, da se ta točka poslej glasi: "Toženi stranki sta prvemu tožniku solidarno dolžni plačati v petnajstih dneh materialno škodo iz naslova stroškov zdravljenja v znesku 1.460,52 EUR (tisoč štiristo šestdeset 52/100 EUR) (350.000,00 SIT) z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 26.2.2001 do plačila oziroma do prenehanja obveznosti; višji tožbeni zahtevek se zavrne." č) V točki 4.1. tako, da se znesek 577,93 EUR nadomesti z zneskom 505,69 EUR (petsto pet 69/100 EUR), znesek 138.496,00 SIT pa z zneskom 121.184,00 SIT; višji tožbeni zahtevek se zavrne.

d) V točki 5.1. tako, da se ta točka poslej v celoti glasi: "Toženi stranki sta prvotožeči stranki solidarno dolžni plačati v petnajstih dneh materialno škodo iz naslova izgube na zaslužku v znesku 727,53 EUR (sedemsto sedemindvajset 53/100 EUR) (174.345,29 SIT) z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi in sicer: - od zneska 8,85 EUR od 1.3.1998 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 2,78 EUR od 1.5.1998 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 16,45 EUR od 1.6.1998 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 2,23 EUR od 1.7.1998 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 15,89 EUR od 1.9.1998 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 2,59 EUR od 1.11.1998 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 1,66 EUR od 1.12.1998 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 11,35 EUR od 1.3.1999 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 8,47 EUR od 1.5.1999 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 6,70 EUR od 1.6.1999 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 3,66 EUR od 1.7.1999 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 3,06 EUR od 1.8.1999 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 21,36 EUR od 1.11.1999 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 3,67 EUR od 1.12.1999 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 5,66 EUR od 1.1.2000 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 58,74 EUR od 1.2.2000 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 29,40 EUR od 1.3.2000 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 34,95 EUR od 1.4.2000 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 73,03 EUR od 1.5.2000 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 36,52 EUR od 1.6.2000 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 57,41 EUR od 1.7.2000 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 64,25 EUR od 1.8.2000 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 42,99 EUR od 1.9.2000 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 68,84 EUR od 1.10.2000 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 73,03 EUR od 1.11.2000 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 73,03 EUR od 1.12.2000 dalje do prenehanja obveznosti in - od zneska 0,96 EUR od 1.2.2001 dalje do prenehanja obveznosti; višji tožbeni zahtevek se zavrne." e) V točki 6.1. tako, da se znesek 186,95 EUR nadomesti z zneskom 81,79 EUR (enainosemdeset 79/100 EUR), znesek 44.800,00 SIT pa z zneskom 19.600,00 SIT; višji tožbeni zahtevek se zavrne, v tem delu pa se zavrne tudi tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi: "revalorizirane po stopnji rasti življenjskih stroškov v RS." f) V točki 8.1. tako, da se ta točka poslej glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, po katerem sta toženki solidarno dolžni plačati drugi tožnici K. R., v petnajstih dneh odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi posebno hude invalidnosti prvega tožnika Z. R. v znesku 11.684,19 EUR (enajst tisoč šeststo štiriinosemdeset 19/100 EUR) (2.800.000,00 SIT) z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 7.3.2005 dalje do plačila oziroma do prenehanja obveznosti." g) V točki 9.1. tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem sta toženki solidarno dolžni plačati tretji tožnici A. R., v petnajstih dneh odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi posebno hude invalidnosti prvega tožnika Z. R. v znesku 8.345,85 EUR (osem tisoč tristo petinštirideset 85/100 EUR) (2.000.000,00 SIT) z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 7.3.2005 dalje do plačila oziroma do prenehanja obveznosti." h) V točki 11 tako, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

C) Sicer se pritožba tožene stranke zavrne in sodba v izpodbijanem delu potrdi.

Č) Pritožba tožeče stranke se zavrne in sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi.

D) Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Prvi tožnik Z. R. je bil 5.2.1998 poškodovan v delovni nesreči, ko ga je kot delavca prve toženke povozil vlak - lokomotiva mu je odrezala obe stopali tik nad gležnjema. Zahteval je odškodnino za nepremoženjsko in za premoženjsko škodo od prve toženke kot delodajalca in od druge toženke kot zavarovalnice, kjer ima prva toženka zavarovano odgovornost. Potem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prvi tožnik delno sam odgovoren za nesrečo (20%), je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter mu ob upoštevanju, da mu je druga toženka odškodnino delno že plačala, in ob upoštevanju valorizacije izplačanih zneskov, dosodilo: 1. za nepremoženjsko škodo še 12.211,02 EUR, 2. za premoženjsko škodo: iz naslova tuje pomoči še 8.846,80 EUR, za stroške zdravljenja 2.169,92 EUR, za škodo v zvezi s predelavo avtomobila 577,93 EUR, za škodo iz naslova izgube na zaslužku 831,77 EUR, iz naslova rente 186,95 EUR mesečno kot potreben strošek tuje pomoči. Vsi zneski so določeni skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

K. R. je žena prvega tožnika, A. R. in mld. A. R. sta njegova otroka. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prisodilo ženi odškodnino v znesku 11.684,19 EUR in hčerki v znesku 8.345,85 EUR, oboje z obrestmi, zaradi posebno hude invalidnosti moža oziroma očeta. Tožbeni zahtevek mld. A. R. je zavrnilo, kajti rojen je bil leta 2000, torej šele po poškodbi svojega očeta. Odločilo je tudi o tem, da morata toženki solidarno plačati tožnikom 5.331,78 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlagata spremembo oziroma razveljavitev sodbe.

Tožniki zahtevajo vso odškodnino in se ne strinjajo, da je prvi tožnik delno sam odgovoren za nesrečo. Vztrajajo, da je odškodnino treba določiti tudi mld. sinu.

Toženki se ne strinjata z deležem odgovornosti prvega tožnika. Navajata, da je odgovornost večja: 30% (prva toženka) oziroma 40% (druga toženka). Ne strinjata se z višino nepremoženjske škode, ker ni bil postavljen izvedenec. Odškodnina za tujo pomoč in stroške zdravljenja je določena arbitrarno. Ženi in hčerki ne gre odškodnina zaradi posebno hude invalidnosti moža oziroma očeta.

Na pritožbo toženk so odgovorili tožniki in predlagali zavrnitev obeh pritožb. Pritožba tožnikov ni utemeljena, delno pa je utemeljena pritožba toženk.

O temelju zahtevka prvega tožnika: Pritožbeno sodišče se strinja s toženkama, da je prispevek prvega tožnika k nesreči večji kot ga je ocenilo sodišče prve stopnje. Ta prispevek je 30%.

Sodišče prve stopnje ni zavrnilo dokaza z izvedencem za področje železnic, pač pa je prva toženka ta dokaz umaknila (list. št. 121). Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvi tožnik kršil pravila za premik. Kot razlog, zaradi katerega je določilo, da je njegov prispevek 20%, je ugotovilo to, da se je s hrbtom obrnil proti lokomotivi. Vendar pa ta razlog življenjsko izkustveno ni odločilen. Lokomotiva ga je povozila zato, ker je stal na tirih. Tega bi v nobenem primeru ne smel, ne glede na ugotovljeno krivdno ravnanje delavcev prve tožene stranke in ne glede na pritožbene trditve prvega tožnika, češ da so napako storili delavci prve toženke. Iz navodila za premik (priloga B 7), ki ga je sodišče prve stopnje vpogledalo, in ki ga sodba imenuje: Navodilo o delu na železnici, izhaja, da je že v prvi alineji točke 251 zapisano, da je prepovedano zadrževanje na tirih. To ve že povprečno skrben človek. Še toliko bolj mora to veljati za prvega tožnika, ki je delavec železnice in za katerega tudi sodišče prve stopnje ugotovi, da se je moral in mogel zavedati, da opravlja nevarno delo. Prvi tožnik v pritožbi poudarja napačno ravnanje delavcev prve toženke, ki je po njegovem pripeljala do nesreče. Vendar pa to ni odločilno. Prva toženka namreč tako ali tako odgovarja objektivno (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se za ta primer uporablja glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Krivdno ravnanje prve toženke oziroma o njenih delavcev pa je pomembno samo v zvezi z ugotavljanjem deleža sokrivde tožnika (3. odstavek 177. člena ZOR, pravno mnenje občne seje VSRS 22. in 23.6.1993, poročilo VSRS 1/93 stran 18). Sodišče prve stopnje je ugotovilo okoliščine, ki kažejo tudi na krivdno ravnanje delavcev prve toženke. Te ugotovitve pritožbeno sodišče sprejema in torej ugotavlja, da so napake obeh, torej oškodovanca in delavcev tožene stranke, pripeljale do nesreče. Tudi sicer se je sodna praksa že izrekla, da gre v podobnih primerih kot je obravnavani, za prispevek oškodovanca v višini 30% (glej sodbi VS RS II Ips 288/96 in II Ips 94/99). Tako je torej glede na dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, prispevek prvega tožnika 30%.

O višini nepremoženjske škode: S tožbo, vloženo 1.3.2001, je prvi tožnik skupaj zahteval 25.500.000,00 SIT (strah 1.500.000,00 SIT, telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 10.000.000,00 SIT, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 12.000.000,00 SIT in skaženost 2.000.000,00 SIT). Potem ko je druga toženka specificirala že izplačano odškodnino, je 18.5.2004 prvi tožnik zahtevek zmanjšal za 8.750.000,00 SIT in zahteval še 16.750.000,00 SIT. 26.6.2006 pa je zahtevek zvišal in sicer zahteval za vse skupaj 35.500.000,00 SIT, od tega je odštel 8.750.000,00 SIT in zahteval še 28.750.000,00 SIT. Zahtevek je torej zvišal za 12.000.000,00 SIT, čeprav v tem zvišanju znesek 2.000.000,00 SIT v trditvah nima podlage. Če je zahteval 35.500.000,00 SIT, je razlika 26.750.000,00 SIT in ne 28.750.000,00 SIT. Če je od zahtevanega zneska za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odštel plačanih 5.600.000,00 SIT, je razlika 11.400.000,00 SIT in ne 13.400.000,00 SIT.

Brez upoštevanja prispevka prvega tožnika je sodišče prve stopnje določilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 6.500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 9.000.000,00 SIT, za strah 1.000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 2.000.000,00 SIT.

Toženki v zvezi z višino odškodnine za to vrsto škode vztrajata, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaz z izvedencem medicinske stroke in bi ne smelo upoštevati mnenja, pridobljenega pred pravdo.

Načeloma to drži, vendar pa so v konkretni zadevi okoliščine take, da sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je kršilo pravila postopka, ko je v postopku uporabilo tudi podatke iz izvedenskega mnenja, pridobljenega pred pravdo. Predvsem druga toženka se je na izvedensko mnenje sklicevala že v odgovoru na tožbo. Prva toženka je mnenje sicer zavrnila (list. št. 98), vendar sta bili obe toženki pozvani, da založita stroške za novega izvedenca medicinske stroke, pa tega nista storili. Sicer pa je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje obravnavalo kot listinski dokaz. Prva toženka v pritožbi vztraja, da bi moral biti postavljen izvedenec medicinske stroke, vendar ni navedla dejstev v zvezi s poškodbo prvega tožnika, ki bi jih moral ugotavljati v sodnem postopku postavljeni izvedenec in ki so drugačna od tistih, ki so navedena v izvedenskem mnenju, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje. V pritožbi le na splošno reče, da je izvedensko mnenje napravljeno pred skoraj osmimi leti in da se je zdravstveno stanje bistveno spremenilo. Tega ne konkretizira. Sicer šteje, da je bila z zneskom, ki ga je druga toženka plačala pred pravdo, plačana vsa odškodnina.

Tudi druga toženka vztraja, da je bila vsa odškodnina plačana že pred pravdo in prav tako vztraja, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti izvedenca. Šele v pritožbi navaja, da sodišče ni moglo preveriti trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin ter trajanja in intenzivnosti strahu. Prav tako, da ni moglo preveriti trajnih posledic, ki naj bi jih tožnik imel zaradi zmanjšanja gibljivosti desne rame.

Izkaže se torej, da gre pri obeh pritožbah toženk v zvezi z izvedenskim mnenjem le za spor o višini odškodnine in sicer nad tistim, kar je druga toženka že plačala. Pritožbeno sodišče glede na izvedeni dokazni postopek, v katerem je sodišče prve stopnje med drugim izčrpno zaslišalo tudi samega prvega tožnika, pa tudi glede na splošno znana dejstva o omejitvah, ki jih trpi človek s poškodbo, kakršno ima prvi tožnik, pritožbeno sodišče nima pomislekov glede obsega nepremoženjske škode, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Utemeljeno je torej štelo, da je prvi tožnik to vrsto škode v zadostni meri dokazal. Glede na razloge izpodbijane sodbe ni videti, da bi zmanjšana gibljivost desne rame, na kar se sklicuje druga toženka, bistveno vplivala na višino odškodnine v katerikoli postavki za nepremoženjsko škodo.

Tako torej pritožbeno sodišče nima pomislekov, kolikor gre za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ta je dosojena pravilno. Ni razlogov za nižanje odškodnine, tako kot to zahtevata toženki, prav tako pa ne za višanje tako kot predlaga prvi tožnik. Odškodnina je določena v skladu z merili iz 1. in 2. odstavka 200. člena ZOR.

Pritožbeno sodišče tako torej sprejema vse razloge izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na višino odškodnine. Teh razlogov ni treba ponavljati.

Tožnik se v zvezi z višino nepremoženjske škode pritožuje tudi zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje del tožbenega zahtevka zavrnilo zaradi zastaranja. Vendar pa ti razlogi izpodbijane sodbe niso odločilni. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da tožnikova nepremoženjska škoda brez upoštevanja njegovega prispevka znaša skupaj 77.199,13 EUR ali 18.500.000,00 SIT. Kot rečeno, je ta odškodnina določena pravilno, ta znesek pa je manjši kot znesek 25.500.000,00 SIT, ki ga je tožnik zahteval s tožbo 1.3.2001. Vprašanje zastaranja torej ni pomembno, ker je sodišče ugotovilo, da gre tožniku odškodnina, ki je celo manjša kot je bil prvotno postavljen tožbeni zahtevek. Dejansko torej razlika ni bila zavrnjena zaradi zastaranja, pač pa zato, ker prvemu tožniku ne gre višja odškodnina.

Tožnik se tudi obširno pritožuje v zvezi z vprašanjem valorizacije že plačanega zneska. Ne strinja se z načinom, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje in meni, da iz sodbe ni razvidno, kako je sodišče odškodnino valoriziralo. Valorizacija delnega plačila bi morala biti opravljena po enakih kriterijih, kot se valorizira tudi odškodnina sama.

Res je, da je sodišče prve stopnje valorizacijo opravilo samo in da se stranke v zvezi z načinom valorizacije niso izjasnile. Vendar pa je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je že plačano odškodnino valoriziralo z indeksom rasti življenjskih stroškov. Ne drži, da iz sodbe ni razvidno, kako je sodišče opravilo valorizacijo. V spisu sta na list. št. 266 in 267 fotokopiji spletnih strani Statističnega urada RS, iz katerih je razvidno, da je sodišče opravilo valorizacijo denarnih zneskov s pomočjo podatkov, ki jih ponuja ta spletna stran. Sicer pa prvi tožnik tudi sam lahko preveri podatke na tej spletni strani. Takemu načinu ni kaj očitati, saj mora sodišče valorizacijo opraviti uradoma. Nobeni metodi valorizacije, ki kupno moč plačanega zneska ustrezno objektivizira, pa ni mogoče odreči pravilnosti (sodba VS RS II Ips 79/2007). Pritožba sicer citira sodbo II Ips 738/2007 in poudarja tisti del navedene odločbe, ki se sklicujejo na to, da v konkretni zadevi očitno način valorizacije ni bil sporen. Vendar pa tako iz odločbe, ki jo citira pritožba, kot iz odločbe II Ips 79/2007 izhaja, da je valorizacijo treba opraviti. Valorizacija z indeksom rasti življenjskih stroškov pa je bila uporabljena v obeh primerih. Zoper način valorizacije torej pritožbeno sodišče nima pomislekov.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo višji tožnikov prispevek, je bilo treba pritožbi toženk ugoditi in odškodnino znižati glede na ugotovljeni tožnikov prispevek. Toženki sta torej dolžni plačati prvemu tožniku 70% škode, torej znesek 54.039,39 EUR (12.950.000,00 SIT). Od tega je treba odšteti valoriziran znesek že plačane odškodnine v znesku 49.548,28 EUR (11.873.750,00 SIT). Razlika je 4.491,11 EUR, to pa je odškodnina, ki sta jo toženki še dolžni plačati z ustreznimi obrestmi. V tem delu je torej pritožbeno sodišče pritožbi toženk delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da morata toženki namesto zneska 12.211,02 EUR plačati še 4.491,11 EUR. Višji tožbeni zahtevek je bilo treba zavrniti oziroma v tem delu zavrnilni del sodbe potrditi.

O višini premoženjske škode: V zvezi s to vrsto škode se prvi tožnik pritožuje le glede deleža odgovornosti, o tem pa je bil že govor spredaj.

Kolikor gre za škodo v zvezi s predelavo osebnega avtomobila, ki jo je sodišče prve stopnje določilo v znesku 577,93 EUR, in kolikor gre za materialno škodo iz naslova izgube na zaslužku, ki jo je sodišče prve stopnje določilo v znesku 727,53 EUR, toženki ob podanem temelju višini ne nasprotujeta. V tem delu je tako pritožbeno sodišče odškodnino znižalo glede na ugotovljeni odstotek odgovornosti prvega tožnika. Izračun pokaže, da morata toženki namesto zneska 577,93 EUR plačati 505,69 EUR (namesto 138.496,00 SIT, morata plačati 121.184,00 SIT) skupaj z obrestmi. Celoten znesek škode iz tega naslova je 722,42 EUR. Iz naslova izgube na zaslužku morata plačati namesto zneska 831,77EUR znesek 727,53 EUR oziroma namesto 199.325,36 SIT morata plačati 174.345,29 SIT, vse z ustreznimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je pri preračunu uporabilo iste podatke, kot sodišče prve stopnje (list. št. 260, 261 in 262) s tem, da je upoštevano 30% prispevka, namesto 20%. Le primeroma: sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre prvemu tožniku znesek 10,11 EUR z obrestmi od 1.3.1998 dalje, upoštevaje 70% delež odgovornosti pa mu gre (glej tabelo r. št. 260, 261) znesek 8,85 EUR. Na enak način so po tabeli opravljeni preračuni od zneskov za ostala obdobja.

Tako je tudi v tem delu sodbo spremenilo tako, da je zneske zmanjšalo, v preostanku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

V zvezi z odškodnino za tujo pomoč in v zvezi z rento iz tega naslova se pritožujeta obe toženki. Prva toženka navaja, da prvi tožnik za to vrsto škode ni aktivno legitimiran in da tovrstna renta ni pravno priznana škoda; druga toženka navaja, da sodišče ni navedlo, zakaj ni izvedlo dokaza s poizvedbami pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o tem, ali prvi tožnik sprejema dodatek za pomoč in postrežbo, obe pa nasprotujeta višini dosojenega zneska in vztrajata, da bi moral biti manjši. Prvi tožnik se pritožuje, kolikor je bi bila odškodnina nižja zaradi njegovega prispevka.

Da prvi tožnik ni aktivno legitimiran za to vrsto škode, prva toženka prvič navaja v pritožbi in ne pove razloga. Odgovoriti je torej mogoče le, da prvi tožnik je aktivno legitimiran, saj doslej prva toženka temu ni ugovarjala (1. odstavek 337. člena ZPP). Podlago za priznanje rente je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, ko je uporabilo 2. odstavek 195. člena ZOR, potem ko je ugotovilo, da so njegove potrebe trajno povečane. Sodišče prve stopnje je sicer opravilo poizvedbe pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o tem, ali prejema dodatek za pomoč in postrežbo, prejelo pa je tudi odgovor (redna št. 46, list. št. 127), da dodatka ne prejema. Res je, da se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo. Gre sicer za kršitev postopka, vendar kršitev ni bistvena (1. odstavek 339. člena ZPP). Odločilno je namreč, da druga toženka ni navedla konkretnih trditev v zvezi s tem, kako naj bi odgovor na to vprašanje vplival na to vrsto škode: ali naj bi morebitni dodatek zmanjševal višino zneska, ki bi ga bila dolžna plačati druga toženka, ali bi bil po mnenju druge toženke prvi tožnik dolžan zaprositi za dodatek in tako zmanjšati škodo. Ker torej ni bilo trditev, pač pa le predlog, naj se to ugotovi, ni mogoče govoriti o bistveni kršitvi določb postopka, če sodišče prve stopnje o tem ni navedlo razlogov. Skratka, tudi pritožbeno sodišče se strinja, da je glede na naravo poškodbe in čeprav ni bil postavljen izvedenec, z zadostno mero gotovosti mogoče reči, da je prvi tožnik nedvomno potreboval tujo pomoč v času zdravljenja in da jo bo potreboval tudi v bodoče. Sama podlaga zahtevka v tem delu niti ni sporna; sporno je, kakšen znesek gre prvemu tožniku iz tega naslova. Prvi tožnik torej ima pravico do odškodnine iz tega naslova, pritožbeno sodišče pa se tudi strinja, da bi bilo natančno ugotavljanje zneska vezano z nesorazmernimi težavami, zato pride v poštev uporaba 216. člena ZPP, torej odločitev o višini odškodnine za to vrsto škode po prostem preudarku. Vendar je sodišče prve stopnje ob uporabi prostega preudarka precenilo obseg pomoči, ki jo je tožnik potreboval v času zdravljenja. Izkustveno je pretirano trditi, da je potreboval pomoč v obsegu dvanajst ur petdeset dni, osem ur sto petdeset dni in štiri ure sedemsto dni, skupaj štiri tisoč šeststo ur. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je morala biti pomoč obsežna, zlasti v prvem času, vendar dvanajst ur dnevno pomoči prvi tožnik ni mogel potrebovati. Splošno je znano, da bolnik poleg pomoči potrebuje tudi mir, dnevni počitek in spanje, zato dvanajsturna nepretrgana navzočnost druge osebe, ki nudi pomoč, ne more biti potrebna. Enako velja za naslednja obdobja, saj je treba upoštevati, da se je stanje postopoma boljšalo. Pritožbeno sodišče sicer sprejema oceno o tem, koliko dni je potreboval pomoč, prav tako pa oceno o tem, koliko znaša cena ure, ne sprejema pa ocene, da je bilo v tem času potrebno štiri tisoč šesto ur pomoči, pač pa šteje, da je primerna polovica tega zneska, torej dva tisoč tristo ur (šest ur petdeset dni, štiri ure sto petdeset dni in po dve uri za sedem sto dni). Odškodnina torej znaša 6.718,41 EUR (1.610.000,00 SIT). 70% od tega zneska je 4.702,89 EUR, od tega pa je treba odšteti valorizirano akontacijo 2.378,32 EUR (569.940,60 SIT po izračunu Statističnega urada RS na enak način kot glede valorizacije odškodnine za nepremoženjsko škodo). Razlika je torej 2.324,57 EUR, to pa je znesek, ki ga morata toženki še plačati. Tudi sicer v tem delu izračun v izpodbijani sodbi ni točen, kajti sodišče prve stopnje je valorizirani že plačani znesek odštelo od celotnega zneska odškodnine in šele nato upoštevalo prispevek, moralo pa bi najprej odškodnino zmanjšati za določeni prispevek, nato pa odšteti valorizirano vrednost. Kot glede odškodnine za tujo pomoč v času zdravljenja pritožbeno sodišče ocenjuje enako kot sodišče prve stopnje, da bo prvi tožnik tujo pomoč tudi v bodoče potreboval. Tudi to je izkustveno znano in dokazovanje ni potrebno (5. odstavek 214. člena ZPP). Vendar pa po istih kriterijih kot v zvezi s tujo pomočjo med zdravljenjem pritožbeno sodišče ocenjuje, da ta pomoč ne more presegati ene ure in pol dnevno, to je eno polovico tistega, kar je upoštevalo sodišče prve stopnje. Prvi tožnik polovico delovnega časa še vedno dela, torej je določen čas zdoma, zato obseg pomoči že fizično ne more biti tako velik kot ocenjuje sodišče prve stopnje.

Prvemu tožniku gre torej 45 ur pomoči mesečno, upoštevaje znesek 622,00 SIT na uro enako kot sodišče prve stopnje, je to zaokroženo 28.000,00 SIT oziroma 116,84 EUR. 70% od tega zneska je 81,79 EUR mesečno. V tem delu pa je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava upoštevalo, da ni pravne podlage za ugoditev tistemu delu zahtevka, s katerim prvi tožnik zahteva, da se mesečni zneski valorizirajo s stopnjo rasti življenjskih stroškov, zato je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo. Ker gre za rento kot vrsto odškodnine, ob spremenjenih okoliščinah pride v poštev le sprememba prisojene odškodnine (196. člen ZOR, 175. člen OZ).

Pritožbeno sodišče pa nima pomislekov proti tistemu delu odločitve sodišča prve stopnje, ko je določilo odškodnino za gmotno škodo, kolikor gre za stroške zdravljenja. Ne gre za arbitrarno odločitev, pač pa za oceno v okviru že citiranega 216. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj šteje, da je prvi tožnik potreboval sanitetni material (list. št. 259), medtem ko je višina zneska stvar ocene, ki je v tem primeru pravilna. Upoštevati je treba le večji odstotek prispevka. Gre mu torej znesek 1.460,52 EUR namesto 1.669,17 EUR). Pritožba prve tožene stranke pa ima prav, da stroški izvedenskega mnenja ne predstavljajo škode. Ali so stroški postopka, za ta primer ni odločilno, ker jih prvi tožnik ni zahteval kot stroške, pač pa kot odškodnino. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je ta del zahtevka zavrnilo v celoti - tudi glede druge toženke, ki sicer ni enotna sospornica in ki se izrecno zoper to ni pritožila, vendar gre v tem delu za pravilno uporabo materialnega prava.

O odškodninskem zahtevku K. R., A. R. in mld. A. R.: Pritožbeno sodišče se strinja s toženkama, da žena, hčerka in mld. sin nimajo pravice do odškodnine zaradi posebno težke invalidnosti očeta oziroma moža. Pojem posebno težka invalidnost v smislu 3. odstavka 201. člena ZOR je pravni standard, ki ga je treba razlagati restriktivno. Žena in otroka so posredni oškodovanci. Pri njih torej ne gre za škodo lastnega izvora. Odškodnina za škodo posrednih oškodovancev je že sicer izjema v odškodninskem pravu, izjeme pa je treba tolmačiti ozko. Pojem posebna težka invalidnost pa že sama po sebi pove, da vsaka težka invalidnost ne daje podlage za prisojo te vrste odškodnine. Obravnavani primer ne predstavlja posebno težke invalidnosti kot podlage za prisojo odškodnine ženi in otrokoma kot posrednim oškodovancem. Nobenega dvoma ni, da izguba obeh stopal predstavlja težko invalidnost. Tudi ni dvoma, da se je življenje v družini spremenilo in da določena mera duševnega trpljenja svojcev nedvomno obstoja. Res je tudi, da po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb spadajo dvojne amputacije oziroma amputacije s fantomskimi bolečinami med izjemno hude primere (glej Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba Ljubljana 2001, mag. Dunja Jadek Pensa in drugi). Vendar pa gre v konkretnem primeru sicer za dvojno amputacijo, vendar glede na spisovne podatke izvršeno med kolenoma in gležnjema, saj iz podatkov v spisu izhaja, da ima tožnik v tem predelu krna, na katerega namesti protezi. Z njima se vsaj določen čas lahko premika, čeprav zlasti doma uporablja invalidski voziček. Tožnik osebnostno ni spremenjen. Kljub bistvenemu zmanjšanju življenjske aktivnosti v primerjavi s stanjem pred nesrečo, mu je še vedno, gledano s stališča vprašanja, ali gre za posebno težko invalidnost, ostalo še razmeroma dovolj življenjske energije, saj je še vedno zaposlen, čeprav s polovičnim delovnim časom. Zmožen je torej še vedno delati. Gre za okoliščine, ki kažejo, da njegovega stanja ni mogoče enačiti z najhujšimi primeri, ki predstavljajo posebno težko invalidnost, ko je osebi samostojno življenje popolnoma onemogočeno, ko je bistveno spremenjena ne samo fizično, pač pa tudi osebnostno in ko je povsem odvisna od tuje pomoči. Izkustveno je prav tako znano, da obstaja vrsta stanj, ki so bistveno hujša od tožnikovega in le za tiste izjemne primere je torej mogoče uporabiti določbo 3. odstavka 210. člena ZOR o odškodnini, ki gre svojcem zaradi posebno težke invalidnosti drugega.

Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi toženk ugodilo in v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikove žene in hčerke. Glede mld. sina A.R. je razloge za zavrnitev zapisalo že sodišče prve stopnje. Če bi sicer temelj za to vrsto škode obstajal, mld. sinu odškodnina ne gre iz razlogov, ki jih je zapisalo sodišče prve stopnje.

Na novo je bilo treba odločiti o pravdnih stroških. Pritožbeno sodišče je o njih odločilo na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP, kjer je določeno, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilno odločiti o stroških tako, da vsaka stranka krije svoje stroške. V postopku se je izkazalo, da je bila vsaj še v postopku na prvi stopnji sporna le še višina, saj sta na prvi stopnji obe toženki priznavali 70% odgovornost. Po višini so tožniki uspeli v manjšem delu, kar bi morda kazalo na to, da bi morali povrniti toženkam določene stroške. Vendar pa je bila tožba vseeno potrebna, vsaj glede prvega tožnika, v zvezi z zavrnjenim delom (ostalih tožnikov) pa posebni stroški niso nastali. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške. Enako velja glede pritožbenih stroškov, kjer je vsaka od strank deloma uspela.

Z vsemi gornjimi razlogi je tudi povedano, zakaj ni utemeljena pritožba tožnikov.

Odločitev pritožbenega sodišča o potrditvi sodbe temelji na 353. členu ZPP, o spremembi pa na 4. točki 358. člena ZPP.