Jedro

Pojmov invalidnosti oziroma procenta invalidnosti in zmanjšanja življenjske aktivnosti ni mogoče enačiti, vendar iz jasnih dokaznih zaključkov sodišč druge in prve stopnje (v skladu z izvedenskim mnenjem) izhaja, da ni prišlo le do 50 % skupne invalidnosti tožnika, temveč izrecne ocene, da je bila v istem procentu zmanjšana tudi splošna življenjska aktivnost tožnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v znesku 30.777,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2007 do plačila, ter s sklepom odločilo o stroških postopka. Presodilo je, da tožena stranka za tožnikovo nesrečo pri delu z dne 8. 4. 2003 (tožnik je pri razkladanju betonskih elementov iz kamiona padel z višine 4 metre) odgovarja objektivno in krivdno, brez (so)prispevka tožnika k nastanku škode. Za pretrpljene telesne bolečine je tožniku prisodilo odškodnino v znesku 16.691,70 EUR, za strah odškodnino v znesku 4.172,93 EUR, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 33.383,41 EUR in za izgubo na zaslužku 12.440,16 EUR. V celoti mu je prisodilo 66.688,20 EUR odškodnine, od tega pa odštelo revalorizirana zneska že izplačane zavarovalnine ter po odbitku teh zneskov tožniku prisodilo odškodnino v znesku 30.777,73 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Presodilo je, da gre za objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke brez prispevka oziroma soprispevka tožnika, ter potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o višini prisojene odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo.

3. Zoper odločitev o odškodnini, in sicer le glede tega, kolikor ta presega odškodnino v znesku 17.424,37 EUR (oziroma v presežku za znesek 13.353,36 EUR) je revizijo vložila tožena stranka. Ob pregledu sodne prakse in upoštevajoč okoliščine tega primera, ki jih tožena stranka povzema v reviziji, navaja, da prisojena odškodnina za telesne bolečine bistveno odstopa od odškodnin, ki jih je sodišče prisodilo v podobnih primerih. Pri tem se sklicuje na odločitve v zadevah Vrhovnega sodišča II Ips 522/96, II Ips 270/2008, II Ips 356/99 in II Ips 52/2003. Meni, da bi bila upoštevajoč objektivne kriterije pravična odškodnina iz tega naslova v višini 12.518,78 EUR. Ker tožnik ni utrpel pravega intenzivnega strahu za življenje niti zaradi poteka zdravljenja, je tudi prisojena odškodnina iz tega naslova previsoka in bi bila utemeljena le do višine 3.338,34 EUR. V zvezi z odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti navaja, da sodišče zmotno enači pojem invalidnosti, ugotovljene na temelju tabel zavarovalnic, ter pojem zmanjšanja življenjske aktivnosti. Priznanje 50 % invalidnosti po tabelah invalidnosti ne pomeni zmanjšanja življenjske aktivnosti za 50 %. Tožnik se je 25. 3. 2004 invalidsko upokojil, vendar ne le zaradi trajne okvare obeh zapestij po obravnavani poškodbi, temveč tudi zaradi bolezenskih sprememb hrbtenice in psihične bolezni (depresije). Okvara zapestij bi pomenila manj kot 50 % okvaro, tožnik pa bi bil kot invalid II. kategorije v takem primeru premeščen na lažje delavno mesto s štiri urnim delovnikom. To pomeni, da posledice niso bile tako hude, da bi kljub svoji starosti 48 let bil nesposoben za pridobitno delo. Sodna praksa tako visoko odškodnino priznava za izjemno hude in katastrofalne posledice, pri čemer se sklicuje na zadevi II Ips 270/2008 oziroma II Ips 33/99 in meni, da bi bila pravična odškodnina za to obliko nepremoženjske škode 25.037,56 EUR.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Ob ugotovljeni objektivni odškodninski odgovornosti tožene stranke, brez soprispevka tožnika k nastali škodi, česar tožena stranka v reviziji ne izpodbija, se sporno materialnopravno vprašanje nanaša le na odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo.

7. Izhodišče za prisojo pravične denarne odškodnine za posamezne vrste nepremoženjske škode so dejanske ugotovitve sodišč nižje stopnje, temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo pa sta načeli individualizacije, ki terja določitev odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu, z upoštevanjem vseh konkretnih okoliščin, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki zahteva vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic tudi v primerjavi s posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse (179. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Pri tej primerjavi je prvenstveno treba izhajati iz primerjave podobnih primerov poškodb, seveda tudi ob upoštevanju starosti oškodovancev, spola, trajanja in intenzitete njihovih bolečin, njihovih individualnih lastnosti, poklica, itd. Tožena stranka zgreši to izhodišče, saj se navedeni primeri sodne prakse nanašajo na povsem drugačne poškodbe oziroma prisojeno odškodnino za te poškodbe, kot v konkretnem primeru. Zato je v zvezi z upoštevanjem načela objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine revizijsko sodišče predvsem izhajalo iz podobnih poškodb, tj. iz preglednih seznamov poškodbene skupine "poškodbe rok in ramenskega obroča" (1). Ob upoštevanju pomembnih podatkov za objektivizacijo denarne odškodnine, vendar tudi z upoštevanjem konkretnih individualnih okoliščin, prisojena odškodnina ne izstopa iz primerljivega okvira.

8. V zvezi z odškodnino za telesne bolečine sta sodišči druge in prve stopnje upoštevali, da je pri tožniku, ki je bil takrat star 47 let, prišlo do sklepnega zloma spodnjega dela leve koželjnice z odlomkom stiloidnega odrastka in zdrobljenega zloma spodnjega dela desne koželjnice s premaknitvijo zlomljenih delov kosti. Potrebna je bila operacija z naravnavo zlomljenih delov in učvrstitvijo s ploščico, vijaki in žicami ter nadomestilom s kostnim presadkom iz medenice, ob tožnikovem padcu pa je prišlo tudi do odrgnin glave brez posebnega zdravljenja in odrgnin desnega strani prsnega koša, brez trajnih posledic. Bolnišnično zdravljenje je trajalo petnajst dni, nato so sledile fizikalne terapije, in zdravilišče, vse do konca julija 2003, v nadaljevanju pa kontrolni pregledi. Tožnik je trpel hude bolečine v trajanju deset do petnajst dni, nato občasne bolečine srednje intenzivnosti v trajanju pet mesecev, ki jih občasno trpi tudi zdaj, lažje bolečine pa so se pojavljale ves preostali čas zdravljenja. Ob dodatnih neugodnostih v zvezi z zdravljenjem (kar 40 rentgenskih slikanj, večja količina analgetikov, številni pregledi pri specialistih, itd.) se ob relativno dalj časa trajajočih bolečinah revizijsko sodišče strinja s pravično odškodnino v višini 16.691,70 EUR (19,7 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji v mesecu sodbe sodišča prve stopnje).

9. Tudi odškodnina za strah ne presega opisanega okvira primerljivih odškodnin. Izvedenec medicinske stroke je sicer res izključil, da je tožnik ob padcu utrpel zelo intenziven strah za življenje, ni pa izključil močnega primarnega strahu. Kasneje je tožnik doživljal strah hude intenzivnosti pred operacijo (ki je bila 14. 4. 2003) in še štiri do pet dni po operaciji, na kar je ta strah prešel v strah srednje intenzitete, ki ga je trpel v obdobju kar petih mesecev in je prešel v zaskrbljenost, ter prehodno tudi poslabšal stanje tožnikove duševne bolezni (depresije). To pomeni, da je sekundaren strah v tem primeru trajal dalj časa in je vplival tudi na duševno bolezen tožnika. Zato je tudi odškodnina za strah v višini 4,9 povprečnih plač primerna.

10. V zvezi z odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti revizijsko sodišče soglaša z revizijskimi navedbami, da pojmov invalidnosti oziroma procenta invalidnosti in zmanjšanja življenjske aktivnosti ni mogoče enačiti, vendar iz jasnih dokaznih zaključkov sodišč druge in prve stopnje (v skladu z izvedenskim mnenjem) izhaja, da ni prišlo le do 50 % skupne invalidnosti tožnika, temveč izrecne ocene, da je bila v istem procentu zmanjšana tudi splošna življenjska aktivnost tožnika. Zmanjšanje se kaže predvsem v tem, da je zaradi posledic padca prišlo do trajnih anatomskih posledic tožnika na obeh rokah, 40 % manjšo gibljivostjo levega zapestja in do 68 % manjše gibljivosti desnega zapestja, nemožnosti upogiba prstov desne roke do konca in vsaj za polovico zmanjšanega grobega stiska desnice itd., zaradi česar tožnik ni sposoben za težja fizična dela in fina opravila z rokami in je tudi v vsakdanjem življenju oviran pri vseh fizičnih aktivnostih. Tožnik je bil približno leto dni po nesreči invalidsko upokojen, vendar pri tem za oceno zmanjšanja življenjske aktivnosti ni bilo pomembno (glej mnenje izvedenca), da so pri oceni tožnikove invalidnosti v invalidskem postopku oziroma kategorizacije le-te upoštevali tudi bolezensko okvaro hrbtenice in psihično obolenje tožnika. Seveda pa je tožnikova invalidnost ena od okoliščin za odmero odškodnine. Sodišči druge in prve stopnje sta pri odmeri (nekoliko višje) odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti tudi ustrezno in dodatno upoštevali dejstvo, da je zaradi nesreče pri delu in poškodovanja tožnika prišlo tudi do posledic na njegovem duševnem zdravju, ki je bilo že pred tem porušeno. Prav z upoštevanjem vseh teh okoliščin oziroma načela individualizacije odškodnine revizijsko sodišče ocenjuje kot ustrezno tudi odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti (39 povprečnih plač).

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Glej mag. Alenka Berger Škrk - Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba 2010, stran 335 - 548.