Jedro

Ker je škoda tožniku nastala ob nesreči pri delu na višini, ki je nevarna dejavnost, je tožena stranka kot izvajalec te dejavnosti objektivno odgovorna. Poleg tega pa je tudi krivdno odgovorna za škodo, saj so delavci delo opravljali brez pomičnega odra, brez varnostnega pasu in brez varnostne ograje.

Zaradi opustitve tožene stranke, da bi izvedla varnostne ukrepe, ki bi zagotovili varnost delavcev ob njihovi normalni pazljivosti, ter zato, ker ni dokazala, da bi tožnik škodne posledice povzročil zavestno ali iz velike malomarnosti, tožnik ni niti delno odškodninsko odgovoren.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku znesek 30.777,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2007 dalje do plačila, v roku 15-ih dni pod izvršbo (1. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške zastopanja (2. točka izrek). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti pravdne stroške, izplačane iz sredstev sodišča v višini 275,39 EUR na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, v roku 15-ih dni od prejema tega sklepa (3. točka izreka) in da je dolžna plačati stroške sodnih taks za tožbo in sodbo v višini 307,78 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (4. točka izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je tožnik sam s svojim nepravilnim postopanjem na gradbišču pripomogel k temu, da je prišlo do škodnega dogodka. Tožnik je sam, brez da bi mu bilo naročeno, pristopil k razkladanju tako kot je videl svoje sodelavce, pri tem pa je bil toliko neroden, da je prepozno sestopil z nosilca, kar je imelo za posledico, da je padel s kamiona na tla. Povedal je, da je s sodelavcem ravnal na običajen način, in sicer tako, da se je skakalo s plošče na ploščo, slednje torej kaže na to, da so si način dela izbrali delavci sami in da jim ni bilo skakanje s plošče na ploščo izrecno naročeno. Tožnik je imel možnost, da se po pripetju plošče spusti po lestvi na tla, vendar tega ni storil. Glede na to, da tožnik sam zavestno ni upošteval določil glede varstva pri delu, nosi vsaj polovično sokrivdo za nastalo poškodbo. Iz zdravstvene dokumentacije in izvedeniškega mnenja izhaja, da je tožnik že pred nezgodo obiskoval psihiatra in občasno moral jemati antidepresive. Toženi stranki jemanje antidepresivov ni bilo poznano niti je sam tožnik na to ni opozoril. V kolikor bi toženi stranki to bilo poznano, vsekakor ne bi dopustila, da se v takšnem stanju tožnik povzpenja na večje višine. Glede na to, da je tožnik zamolčal svoje psihofizično stanje, ne more uveljavljati odškodninskega zahtevka napram toženi stranki, saj je sam s svojim ravnanjem povzročil situacijo, v kateri je prišlo do nezgode, zato je zahtevek tožnika v celoti neutemeljen. V kolikor pa sodišče meni, da je zahtevek utemeljen, pa tožena stranka ugovarja zahtevku po višini. Tožnik je za poškodbe, ki jih je utrpel zaradi padca na gradbišču, prejel zavarovalnino v višini 7.999.109,00 SIT. Meni, da je sodišče pri oceni odškodnine zaradi zmanjšanje splošne življenjske aktivnosti prezrlo dejstvo, da je tožnik bolehal za artrozo desnega zapestja, kar pa ni posledica poškodbe, ampak je to bolezensko stanje. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo mnenje izvedenca, da je tožnik že imel delovno nesrečo v letu 2001, zaradi katere je psihično zbolel. Sodni izvedenec je izrecno opozoril, da te bolezni oziroma depresivnosti ne gre pripisovati poškodbi, katera je predmet tega postopka, saj je tožnik antidepresive užival zaradi poškodbe v letu 2001. Prav tako so bile tudi bolečine v hrbtenici in slabo psihično stanje posledice poškodbe iz leta 2001 in ne iz predmetne poškodbe. Navedeno pomeni, da je sodišče v tem delu neupravičeno dosojalo odškodnino mimo mnenja sodnega izvedenca in tako določilo odškodnino v nesorazmerno visokem znesku. Mnenje tožene stranke je, da za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožniku pripada odškodnina največ 10.000,00 EUR in ne kot je zmotno določilo sodišče prve stopnje v višini 33.000,00 EUR. Glede invalidske upokojitve je iz izvedeniškega mnenja moč razbrati, da tožnik ni bil upokojen le zaradi poškodbe zapestij, temveč tudi zaradi drugih poškodb in bolezni ter je poškodba zapestij pri upokojitvi prispevala le 50 %. V tem deležu bi bilo potrebno odločati tudi o zahtevku za psihične bolečine kot tudi v delu zahtevka, ki se nanaša na izgubo zaslužka. Sodišče je izhajalo iz napačne predpostavke, da je bil tožnik invalidsko upokojen samo zaradi obravnavane nesreče. Sodišče se pri odločanju tudi ni opredelilo do zatrjevanj tožene stranke v zvezi s stečajnim postopkom prevzemnika delavcev tožene stranke. Družba E. d.o.o. je prevzela celotno dejavnost tožene stranke in vse zaposlene. V času prevzema je bil tožnik v bolniškem staležu in v kolikor tožnik ne bi bil upokojen, bi delal pri družbi E.K. d.o.o. (pravni naslednici E. d.o.o.) do januarja 2006, ko je bil nad družbo uveden stečajni postopek. Z uvedbo stečaja je vsem delavcem prenehalo delovno razmerje, kar pomeni, da bi prenehalo tudi tožniku. S tem, ko je sodišče tožniku priznalo izgubo na zaslužku do leta 2014, je postavilo tožnika v bistveno ugodnejši položaj napram njegovim sodelavcem, ki so s stečajem izgubili delo in s tem tudi plačo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno je ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter z dokazno oceno izvedenih dokazov. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) pa še navaja: Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnik v času, ko se mu je pripetila nezgoda pri delu, opravljal nevarno delo, razkladanje betonskih elementov iz kamiona v višini 4,5 m. Njegov delovodja S.S. mu je določil, da se s sodelavcem povzpne po lestvi na kamion, na katerem je bil naložen tovor 4 m visoko in zapre jeklenico avtodvigala na ročaju betonskih elementov. Žerjavist je nato dvignil ploščo, jo obrnil za 180o, tako da sta lahko delavca izstopila na nižjo ploščo na kamionu. Ko pa je žerjavist dvignil prvo ploščo, je ta zanihala in tožnik je padel s plošče na tla z višine 4 m. Delavca se tako nikoli nista spuščala po lestvi na tla, saj so lestev po tem, ko sta se povzpela na vrhno ploščo, drugi umaknili. Skoki z ene plošče na drugo ploščo so bili pri toženi stranki običajni. Po izvedbi prič je delovodja S.S. dopuščal, da brez vsakršnih navodil opravljajo delo in da ga čim prej opravijo. Priče so pojasnile, da je bilo potrebno delo čim hitreje opraviti, ker niso imeli svojih lastnih avtodvigal niti tovornjakov, zato je bilo potrebno tovornjake hitro izprazniti. Na isti način so nadaljevali z delom pri toženi stranki tudi po nesreči tožnika. Delavci so opravljali delo na višini brez pomičnega odra, brez varnostnega pasu, brez varnostne ograje in delo je bilo organizirano tako, da sta delavca brez lestve splezala na vrhno ploščo (izpoved delovodja S.S.) in se tudi brez nje spuščala s prestopanjem na naslednjo ploščo in na tla. Delovodja S.S., ki je bil v času delovne nezgode prisoten in je nadziral delo, je pojasnil, da so lestve bile nekje na gradbišču in bi jih delavci lahko uporabili, vendar sam ni odredil, da lestev morajo uporabiti in tudi ni prepovedal, da delavci sestopajo s plošče na ploščo. Dopustil je, da so se delavci v času, ko je žerjavist dvignil ploščo in jo zanihal, nahajali na plošči, namesto da bi bili tedaj že na tleh. Tudi dajanje signala žerjavistu je bilo povsem neustrezno, saj je to opravljal eden od delavcev, ki je z roko dal znak žerjavistu. Očitno je v konkretnem primeru prišlo do prehitrega dviga plošče, ko oba delavca še nista bila ustrezno pripravljena. Sodišče prve stopnje ugotovilo, da delo na višini predstavlja nevarno dejavnost, za katerega odgovarja tožena stranka objektivno, ugotovilo pa je tudi, da je tožena stranka 100 % krivdno odgovorna za obravnavano delovno nesrečo, ker dela ni organizirala v skladu z določili Zakona o varstvu in zdravju pri delu. Tožena stranka ni poskrbela za varno delo, ni poskrbela za varnostne ukrepe ter je nepravilno organizirala delo pri razkladanju, zato je postalo nevarno delo na višini. Ugotovilo je, da tožnik ni kršil nobenih navodil in odredb, ni kršil varnostnih ukrepov, ker mu le-ti niso bili postavljeni in naloženi ter ni ravnal samovoljno, saj ni mogoče zahtevati od delavca, da bo sam spremenil utečene načine dela in organizacije.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka tako krivdno (1. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), kakor tudi objektivno (2. odstavek 131. člena OZ) odškodninsko odgovorna. Takšna komulacija običajno (pojmovno) ni mogoča, saj obstoj krivdne odgovornosti večinoma izključuje obstoj objektivne odgovornosti (izpodbija domnevo vzročnosti). Položaj je poseben, kadar je krivdna odgovornost utemeljena na teoriji ratio legis vzročnosti. Vzročnost ratio legis se namreč že po svoji zasnovi v mnogih prvinah približuje odgovornosti po domnevni vzročnosti (149. člen OZ). Potreba po varstvenih pravilih je namreč utemeljena z obstojem nevarnosti, ki preti iz posamezne vrste dela. Namen varstvenih pravil je zato, da se uresničitev takšne nevarnosti prepreči ali vsaj bistveno zmanjša. Če tisti, ki je dolžan izvrševati ta varstvena pravila, to opusti ter ob tem nastane škodna posledica takšnega tipa, ki jo skušajo taista varstvena pravila preprečiti, tedaj se njegovi opustitvi pripiše pravnorelevantni vzrok nastanka škodne posledice.

V konkretnem primeru je to pomenilo naslednje. Razkladanje betonskih plošč s tovornjaka na višini 4 do 5 m, je nevarna dejavnost. Varstvena pravila skušajo to nevarnost zmanjšati, a je kljub vsemu ne morejo spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Še vedno gre za nevarno dejavnost, ki pa je zaradi opustitve varstvenih pravil še toliko večja. Za obstoj odgovornosti tožene stranke zadošča že ugotovitev, da je škoda posledica nevarnega dela v višini, za katero kot nosilec te dejavnosti odgovarja tožena stranka (torej četudi bi ne opustila varstvenih ukrepov). Iz tega razloga so vse tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na skrb tožene stranke za varnost pri delu ter napadajo razloge sodišča prve stopnje v tej pojmovni zvezi, za odločitev nepomembne in je ne morejo spremeniti, četudi bi se izkazale za točne. Zato pritožbeno sodišče nanje tudi ne bo odgovarjalo.

Drugačen pa je položaj glede morebitnega tožnikovega soprispevka (2. in 3. odstavek 153. člena OZ) zaradi opustitve skrbi za lastno varnost. Tožena stranka tožniku očita, da je bil neroden in je prepozno sestopil z nosilca, kar je imelo za posledico, da je padel s kamiona na tla, da so si način dela izbrali delavci sami in jim skakanje s plošče na plošče ni bilo izrecno naročeno. Bistveno v konkretnem primeru je, da tožena stranka za škodo tožnika, ki izvira iz nevarne stvari, odgovarja po načelu vzročnosti oziroma objektivno (2. odstavek 131. člena v zvezi s 1. odstavek 149. člena OZ). Varnostni ukrepi torej morajo biti takšni, da varujejo delavca ob normalni pazljivosti pred nesrečo pri delu. Delodajalec, ki ne stori potrebnih ukrepov za varstvo življenja in zdravja delavcev, je odgovoren za škodo, ki zaradi tega nastane. Poškodovani delavec pa trpi delno škodo samo v primeru, če je posledice povzročil zavestno ali zaradi velike malomarnosti. Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, tožena stranka ni dokazala, da je tožnik opustil predpisane varstvene ukrepe in je zaradi teh opustitev prišlo do škodnega dejanja in nastanka škode. Zato ni mogoče, ob pravilni uporabi materialnega prava, naložiti tožniku sokrivdo za nastalo škodo. Tožena stranka namreč ni dokazala v čem je bilo ravnanje tožnika malomarno, oziroma katere predpise iz varstva pri delu ni upošteval, zato je podana njena odškodninska odgovornost, ki pa je ne more izključiti navadna nerodnost, ki jo zatrjuje tožena stranka in jo ne konkretizira v čem je podana. Če delavec ni ob normalni pazljivosti varen pred nesrečo pri delu, nosi riziko zaradi pomanjkanja posebne pazljivosti delavca – delodajalec sam.

Za presojo pravilne uporabe materialnega prava je odločilno tudi dejstvo, da je tožena stranka vedela, da delavci opravljajo delo na višini brez pomičnega odra, brez varnostnega pasu, brez varnostne ograje in je delo organizirala tako, da sta delavca brez lestve splezala na vrhno ploščo in se tudi brez nje spuščala na tla. To pa pomeni kršitev Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD – Ur. l. RS, št. 56/99 in naslednji) po 15., 18., 19., 23., 24., 25. in 35. členu in kršitev 2. alinee 1. odstavka 117. člena Pravilnika o varstvu in zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS, št. 89/99), ki določa, da mora delodajalec v zvezi z delovno opremo za dvigovanje ali premikanje delavcem zagotoviti, da se prepreči nevarnost, da bi delavec padel z vozila. Pomeni pa tudi kršitev 2. alinee 63. člena citiranega pravilnika, ki določa, da delodajalec mora zagotoviti, da so jermenske in druge transmisije, ki so več kot 2 m nad podom, zaslonjene ali ograjene vsaj od spodaj.

Ob ugotovljenih opustitvah, ki predstavljajo kršitev omenjenih zakonskih določb in pravilnika, obstoji vzrok za nastanek škodnega dogodka in njegovih posledic. Po presoji pritožbenega sodišča je delodajalec dolžan spoštovati vse predpisane ukrepe kot tudi tiste, ki so potrebni, da se varuje življenje in zdravje delavcev. Varnostni ukrepi morajo biti takšni, da varujejo delavce ob normalni pazljivosti pred nesrečo pri delu. Delodajalec, ki ne stori potrebnih ukrepov za varstvo in zdravje delavcev, je odgovoren za škodo, ki zaradi tega nastane. Oškodovani delavec pa trpi delno škodo samo v primeru, če je posledice povzročil zavestno ali zaradi velike malomarnosti. Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka opustila predpisane in potrebne varstvene ukrepe in da je zaradi teh opustitev prišlo do škodnega dogodka in nastanka škode, ni mogoče, ob pravilni uporabi materialnega prava, naložiti tožniku sokrivde za nastalo škodo.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnik sokriv za nastalo nezgodo, ker je zamolčal svoje psihofizično stanje, torej da je občasno moral jemati antidepresive. Bistveno v konkretni zadevi je, da je tožnik dva dni pred samo delovno nezgodo imel periodični zdravstveni pregled in bil spoznan za sposobnega opravljati delo na višini. Tožnikova delazmožnost zaradi psihičnih težav v letu 2001 in 2002, ni bila omejena, kar jasno izhaja tudi iz izvida psihiatra z dne 13. 10. 2003 (priloga A25), zato so ti ugovori neutemeljeni in protispisni.

Po določilu 179. člena OZ pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti, ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice, ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlati pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova odškodnine za negmotno škodo prisodilo iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem znesek 16.691,70 EUR od vtoževanih 25.037,57 EUR (6.000.000,00 SIT); iz naslova strahu 4.172,93 EUR od vtoževanih 8.345,85 EUR (2.000.000,00 SIT); iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je priznalo 33.383,41 EUR od vtoževanih 54.248,04 EUR (13.000.000,00 SIT). Tožena stranka se pritožuje zoper odmerjeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 33.383,41 EUR in meni, da bi tožniku pripadala največ odškodnina v višini 10.000,00 EUR, ker je poškodba zapestij pri upokojitvi tožnika prispevala le v višini 50 % invalidnosti, kar torej pomeni, da bi bil tožnik brez drugih poškodb in bolezni, ki jih je trpel že pred to poškodbo, še vedno zmožen za delo. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je tožnik od 25. 3. 2004 invalidsko upokojen zaradi poškodbe pri delu, pa tudi zaradi bolezni hrbtenice in zaradi njegove psihične bolezni. Ocenil je, da je skupna invalidnost zaradi trajnih posledic poškodb na obeh zapestij v višini 50 % in za toliko so tudi zmanjšanje splošne življenjske aktivnosti tožnika. V kolikor bi ocenjevali stopnjo invalidnosti tožnika samo zaradi okvare zapestij po nesreči pri delu, bi bil ocenjen največ kot invalid II. kategorije (telesna okvara do 50 %) sposoben za polovični delovni čas in za lažje fizično delo. Ker pa so pri ocenjevanju invalidnosti upoštevali tudi bolezensko okvaro hrbtenice in psihično obolenje tožnika, so ga ocenili kot invalida I. kategorije, nesposobnega za pridobitno delo in ga invalidsko upokojili. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo mnenja sodnega izvedenca, ki je opozoril, da depresivnosti ne gre pripisovati poškodbi, ki je predmet tega postopka, saj je tožnik antidepresive užival že zaradi poškodbe v letu 2001. Sodišče prve stopnje je pri odmeri primerne in pravične denarne odškodnine za negmotno škodo iz tega naslova upoštevalo mnenje izvedenca, da skupno invalidnost zaradi trajnih posledic poškodb obeh zapestij ocenjuje na 50 % in za enako odstotek tudi zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika. Upoštevalo je tudi, da tožnik zaradi okvare zapestij ni sposoben za težje fizično delo, za fina opravila z rokami, da je zaradi tega v vsakdanjem življenju oviran pri vseh fizičnih aktivnostih, kar je za človeka pri 47-ih letih velik udarec. Pri tožniku so podane anatomsko trajne posledice, kot vezivno tkivo v okolici bivših zlomov zapestij, močno ovira gibljivost obeh zapestij. Na sprednji strani koželjnice sta ploščici in vijak, funkcionalne trajne posledice se kažejo v 40 % manjši gibljivosti levega zapestja in 67 % do 68 % manjši gibljivosti desnega zapestja. Tožnik ne more upogniti prstov desne roke do konca in groba moč stiska desnice je zmanjšana vsaj za polovico. Res je, da je izvedenec v svojem mnenju navedel, da obravnavane poškodbe niso poslabšale osnovne tožnikove psihične bolezni, to je depresije in da je do začasnega poslabšanja v času poškodovanja in zdravljenja prišlo, vendar pa, da obravnavane poškodbe niso poslabšale osnovne tožnikove bolezni, saj se ni spremenil način zdravljenja te bolezni. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo v zvezi z navedenim tudi druge okoliščine, in sicer da je tožnik psihično obolel v letu 2001, ko je tudi imel delovno nesrečo, katere posledica so bili glavoboli in nespečnost, za kar je prejemal antidepresive. Po njegovi izpovedbi je šele v avgustu 2003 (torej po drugi delovni nesreči) ponovno pričel jemati antidepresive, ker so se zopet ponovili glavoboli. Utemeljena je ocena sodišča prve stopnje, da se intenzivnost in trajanje duševnih bolečin ne odraža enako pri osebi, ki že boleha za duševno motnjo (depresijo) in pri drugi osebi, ki je duševno povsem zdrava in je utrpela enake trajne fizične posledice poškodbe. Zato je sodišče prve stopnje navedeno upoštevalo pri skupni oceni vseh duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, torej zaradi trajnih posledic poškodb obeh zapestij, kot izhaja iz izvedeniškega mnenja (v višini 50 %) in še zaradi posledic na njegovem duševnem zdravju. Menilo je, da tudi duševna bolezen, kot depresija zmanjšuje človekove življenjske aktivnosti (brezvoljnost, apatičnost, anksioznost, črnogledost) v smislu pozitivne naravnanosti in delovanja, pri čemer pa je tožnik že tako omejen zaradi trajnih telesnih okvar. Tožniku se bodo v bodoče poznale posledice na duševnem zdravju v povezavi z delovno nesrečo z dne 8. 4. 2003, saj je njegovo psihično stanje že pred tem bilo narušeno, depresija pa se bo izkazovala še naprej in se bo lahko tudi poglabljala, kar pa ni možno v naprej oceniti, meriti, slikati, laboratorijsko ugotavljati kot pri fizičnih okvarah, ampak samo povečati doze zdravil, da se duševna bolezen ne bi še poslabšala. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, saj presojo tega pravnega vprašanja sodišče ne sme prepuščati izvedencem. Položaj oškodovanca mora namreč biti takšen, kakor da škodnega dogodka ni bilo in povzročitelj naj plača vso škodo, ki jo je povzročil. Ni namreč mogoče sprejeti stališča tožene stranke, da mora tožnik sam trpeti tisti del škode, ki ga je pripisati tožnikovi psihični bolezni, ker se ni spremenil način zdravljenja te bolezni. Tudi po presoji pritožbenega sodišča odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 33.383,41 EUR ustreza pravnemu standardu „pravične denarne odškodnine“ v skladu z 79. členom OZ, upoštevajoč pri tem dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o naravi poškodbe, njenemu zdravljenju in intenzivnosti trajanja telesnih in duševnih bolečin, ki jih je in jih trpi tožnik zaradi poškodbe. Sodišče ob odmeri pravilne denarne odškodnine upošteva tako stopnjo duševnih in telesnih bolečin prizadetega kot tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za nepremoženjsko škodo (1. in 2. odstavek 179. člena OZ). Odškodnina mora biti primerno individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izraža zlasti skozi medsebojne razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. V tem razmerju so meje, preko katerih sodišče ob odločanju o „pravični denarni odškodnini“ ne more. Le tako lahko sodišče skozi prisojen znesek izrazi pomen in namen odškodnine za nepremoženjsko škodo (2. odstavek 179. člena OZ). Vse to je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča upoštevalo v konkretnem primeru, ko je tožniku prisodilo odškodnino iz naslova strahu v višini 4.172,93 EUR iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 16.691,70 EUR, iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 33.383,41 EUR in dosojeno odškodnino zmanjšalo za revalorizirano že izplačano zavarovalnino. Zato razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da bi ob upoštevanju 50 % invalidnosti, ki jo je prispevala nesreča dne 8. 4. 2003, morala izguba na zaslužku tožnika, katero je dolžna nositi tožena stranka, znašati le 50 % izračunane izgube, to je 6.220,00 EUR. Bistveno v konkretnem primeru je, da je tožena stranka za tožnikovo škodo, ki izvira iz nevarne stvari, odgovarja po načelu vzročnosti oziroma objektivno in da tožena stranka ni uspela dokazati tožnikove soodgovornosti za nastanek škodnega dogodka in škode. Ni mogoče sprejeti stališča, da bolezni hrbtenice in psihično stanje bolezni tožnika, zaradi katerih tožnik pred škodnim dogodkom ni trpel oziroma ne bi postal invalid II. kategorije, predstavljajo škodo, zaradi katere bi bilo potrebno odškodnino iz naslova izgube na zaslužku zmanjšati za 50 %. Če tožnik zaradi občasnih bolečin v hrbtenici pred škodnim dogodkom ni utrpel nobene škode, to pomeni, da tudi ne bi bil spoznan za invalida, se to ne sme odražati pri znižanju izgube na zaslužku, ki je v posledici nesreče pri delu nastala. Položaj tožnika mora biti takšen, kakor da ni bilo škodnega dogodka in tožena stranka mora plačati vso škodo, ki jo je povzročila. Občasne bolečine hrbtenice in občasne psihične težave pri 47-letnem tožniku, zaradi katerih pred nezgodo ni imel posebnih težav, še manj pa je bil iz tega razloga sprožen invalidski postopek, niso nenormalna, nenavadna okoliščina, zaradi katere bi bila škoda nesorazmerno večja. S škodo v takšnem obsegu, kot jo je utrpel tožnik, je mogoče računati in ni nenavadna po splošnih življenjskih izkušnjah. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da ne more odgovarjati za vso škodo iz naslova izgube na zaslužku, ker bi se s tem postavilo tožnika v bistveno ugodnejši položaj napram njegovim sodelavcem, ki so s stečajem izgubili delo in s tem tudi plačo. S prehodom tožnika k prevzemniku E. na podlagi pogodbe o prevzemu delavcev z dne 17. 10. 2003 (B4) ni bila prekinjena vzročna zveza glede odškodninske odgovornosti tožene stranke za škodo, ki je tožniku nastala z delovno nezgodo, posledica katere je invalidnost, kar pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Tožena stranka namreč ni z ničemer dokazala, da bi morebitne obveznosti iz odškodninskih terjatev delavcev prevzela družba E.. Iz dodatka k pogodbi o zaposlitvi tožnika (A26) izhaja le, da je E. prevzel vse zaposlene delavce pod enakimi pogoji zaposlitve, kot so jih imeli pri G. d.d. (1. člen). Navedeno pa ne pomeni, da je E. prevzel tudi morebitne odškodninske terjatve delavcev do G.. Iz pogodbe o zaposlitvi in pogodbe o prevzemu delavcev z dne 17. 10. 2003 (A26 in B4) to ne izhaja, o tem pa, da bi bil sklenjen poseben dogovor med družbama, pa tožena stranka ni niti zatrjevala, še manj dokazala, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik v privilegiranem položaju. V kolikor tožnik ne bi utrpel škode v obravnavani nesreči, katere posledica je invalidska upokojitev, bi se lahko pri starosti 47 let namreč zaposlil kje drugje, zaslužil enako ali še bolje kot pri toženi stranki in dejstvo o stečaju prevzemnika ne more vplivati na obveznost tožene stranke za povrnitev nastale materialne škode, še posebej ob ugotovitvi, da poseben dogovor o prevzemu odškodninskih terjatev delavcev med strankama sploh ni bil sklenjen. Namreč položaj tožnika mora biti takšen kot da škodnega dogodka ne bi bilo in tožena stranka trpi nastalo materialno škodo.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člen ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen in 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker pritožba tožene stranke ni utemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.