Jedro

Za opredelitev nagibov, iz katerih je obsojenec storil kaznivo dejanje, so ključnega pomena dejanske ugotovitve v izpodbijani pravnomočni sodbi.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z izpodbijanima sodbama je bil obsojeni D. O. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja umora po prvem odstavkom 127. člena KZ, storjenega v bistveno zmanjšani prištevnosti po drugem odstavku 16. člena KZ, in kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je bila določena kazen dvanajst let zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen enega leta in dveh mesecev zapora, ob upoštevanju že prej izrečene kazni deset mesecev zapora za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ s sodbo Okrožnega sodišča v Celju Ks 404/2004 z dne 12. 10. 2005, v zvezi s sodbo istega sodišča K 276/99 z dne 9. 7. 2003, je bila obsojencu izrečena enotna kazen trinajst let in šest mesecev zapora, v katero je sodišče vštelo pripor od 17. 8. 2005, od 13.43 ure dalje. Odvzeta mu je bila vojaška puška Kalašnikov. Oškodovance M. S., D. J., Z. J. in T. J. je sodišče s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Povrnitve stroškov kazenskega postopka je obsojenca oprostilo.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve iz 4. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) glede pravne opredelitve kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ. Predlaga, da Vrhovno sodišče v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP ugotovi navedeno kršitev.

3. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti poslalo obsojenemu D. O. in njegovi zagovornici, ki se o njej nista izjavila.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ker sodišče kaznivega dejanja umora ni kvalificiralo po 2. točki drugega odstavka 127. člena KZ, temveč v temeljni obliki po prvem odstavku tega člena. Sodišču prve stopnje očita, da je iz opisa izpustilo besedilo "iz nizkotnih nagibov", pri tem pa obdržalo vse okoliščine, za katere meni, da izpričujejo nizkotnost obsojenčevega ravnanja in mržnjo do oškodovanca, ki ga je umoril zato, da bi se izmaknil plačilu dolga, kar predstavlja obliko nizkotnih nagibov iz 2. točke drugega odstavka 127. člena KZ.

6. Sodišče prve stopnje je pod točko 1 opisa obsojenca D. O. spoznalo za krivega, da je vzel življenje Ž. J. tako, da je dne 17. 8. 2005 ob 13.35 uri na parkirnem prostoru Trgovskega centra /.../ z vojaško puško znamke Kalašnikov /.../ sedemkrat ustrelil v Ž. J. /.../, dejanje pa je storil, ker se je zahtevam Ž. J., naj mu vrne denar, izogibal tako, da se mu je v SMS sporočilih opravičeval, odlagal dogovorjene sestanke in obljubljal denar, nato pa pogoste telefonske klice in vsebino pisma, ki ga je Ž. J. dne 11. avgusta 2005 poslal družini O., štel za grožnje Ž. J., pritiske in izsiljevanja, ki jim ni videl konca, kar ga je spravljalo ob živce, zato je odločen, da se mora to končati, Ž. J. umoril, to pa je storil v trenutku, ko je bila sposobnost obvladovanja njegovega ravnanja, zaradi začasne duševne motnje, kot posledice njegovega močnega čustvenega stanja, bistveno zmanjšana. Takega opisa ravnanja sodišče prve stopnje ni presodilo kot ravnanja, na osnovi katerega bi bilo kaznivo dejanje umora storjeno iz nizkotnih nagibov. Ocenilo je, da državno tožilstvo v obtožbi, povzeti v opisu, niti ni natančno opredelilo, kaj naj bi bili tisti nizkotni nagibi, iz katerih naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje (stran 23 sodbe sodišča prve stopnje). Nasprotno pa je po stališču sodišča druge stopnje kvalificirana oblika kaznivega dejanja umora v izreku opisana (stran 6 sodbe sodišča druge stopnje). Vrhovno sodišče ugotavlja, da je opis dejanja v izreku sodbe glede nagibov, iz katerih je obsojenec storil kaznivo dejanje vsebinsko odprt, saj omogoča obe razlagi. Ključnega pomena so zato dejanske ugotovitve v izpodbijani pravnomočni sodbi, ki omogočajo zanesljiv odgovor na to vprašanje.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da izvedeni dokazni postopek ni potrdil navedb obtožbe, da je obsojenec dejanje storil iz nizkotnih nagibov. Tako stališče je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, ki je ugotovilo, da v prvostopenjski sodbi obširno analiziran dokazni postopek potrjuje obstoj dolga med obsojencem in oškodovancem, ki je trajal pet let in je bil v tem času delno oziroma v celoti odplačan. Ker je oškodovanec nenehno dvigoval zahtevani znesek (od začetnih 1,800.000,00 SIT na 60,000.000,00 SIT) ni mogoče ugotoviti, ali je dolg ob storitvi dejanja sploh še obstajal, zlasti pa ne višine dolga. Zato je sodišče sprejelo trditev obsojenca, da je bil prepričan, da oškodovancu ničesar več ne dolguje. Prav tako je bilo tekom dokaznega postopka izkazano, da se je oškodovanec za vrnitev dolga posluževal zastraševalnih prijemov, saj je v zadnjih obdobjih najmanj enkrat na dan klical obsojenca in mu pisal SMS sporočila, nadlegoval njegovo družino, ga fizično maltretiral, mu protipravno vzel prostost, ga ob tem dogodku pretepel in nato streljal za njim, razobesil žaljive plakate s podobo obsojenca, obsojenca prisilil v sklenitev police življenjskega zavarovanja v korist A. M. Na podlagi takih ravnanj oškodovanca je sodišče štelo za verjetno, da obsojenec sicer notarsko overjenih listin o dolgu ni podpisal prostovoljno. Glede na navedene ugotovitve sodišče druge stopnje ni sprejelo trditve tožilstva, da bi obsojenec zadevo lahko rešil z vrnitvijo denarja, saj je ocenilo, da nikoli ni vedel, kateri je tisti znesek, ki bi oškodovanca zadovoljil (ne glede na njegovo prepričanje o neobstoju dolga). Glede obravnavanega dogodka, ko je Ž. J. ponovno zahteval petdeset milijonov in nato še deset milijonov, da bo pri miru pustil obsojenčevo dekle, je ugotovilo, da je obsojenec to štel za kapljo čez rob možnega, dopustnega in obvladljivega in spoznal, da oškodovanec s svojimi zahtevki ne bo prenehal. Ker pritiskov in hudih groženj oškodovanca preprosto ni več zmogel, je odločen, da se mora to končati, Ž. J. umoril (stran 6 in 7 sodbe sodišča druge stopnje).

8. V povezavi z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki potrjuje zaključek sodišč prve in druge stopnje, da obsojenec kaznivega dejanja umora ni storil iz nizkotnih nagibov, je razlaga sodišča prve stopnje, da iz opisa dejanja v obtožbi izhaja, da je obsojenec oškodovanca umoril zato, da bi napravil konec oškodovančevim grožnjam, pritiskom in izsiljevanjem, ne pa zaradi izmikanja plačilu dolga ali mržnje do oškodovanca kot trdi vložnica zahteve, razumna. Glede na opis kaznivega dejanja umora, ki ga je sodišče povzelo v izreku izpodbijane sodbe in na katerega je vezano, ter glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo, zato ni mogoče pritrditi stališču vrhovne državne tožilke, da je sodišče s tem, ko je umor kvalificiralo v temeljni obliki po prvem odstavku 127. člena KZ, storilo kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP.

9. Iz navedenega izhaja, da je bil pravni zaključek, da dejanje ni bilo storjeno iz nizkotnih nagibov, sprejet na podlagi obširno analiziranega dejanskega stanja v izpodbijanih sodbah. Zato ne gre slediti trditvi zahteve, da obe izpodbijani sodbi kvalifikacijo kaznivega dejanja, ali gre za temeljno ali za kvalificirano obliko, nepravilno povezujeta zgolj z ugotovljeno bistveno zmanjšano prištevnostjo obsojenca in tako a priori izključujeta kvalificirano oblike umora. Sodišče druge stopnje je namreč šele po presoji ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo stališče sodišča prve stopnje, da je obsojenec zašel v situacijo, opisano v psihiatrično izvedenskem mnenju, natančno povzetem v prvostopenjski sodbi. Izvedenec nevropsihiater G. M. je prav zaradi vseh navedenih zapletov obsojenca na poklicnem področju, katere je povečevala njegova bipolarna bolezenska motnja, pri njem ugotovil osebnostno stisko, kar se je odrazilo v poskusu samomora. Glede umora oškodovanca je dopustil možnost, da je obsojenec že kdaj prej razmišljal ali celo grozil s smrtjo pokojniku, če se je od njega počutil ogroženega, vendar je ob upoštevanju izsledkov zdravljenja v psihiatrični ustanovi pred dogodkom, osebnostnih značilnosti in glede na opis vedenja obsojenca med dejanjem ter samo izpeljavo umora ugotovil, da je šlo pri obsojencu za izrazito impulzivno dejanje, storjeno v stanju zožene in utesnjene zavesti, kot posledice močnih čustvenih stanj. Dejanje je storil v hipu, na javnem mestu sredi množice ljudi. Sedaj se dejanja spominja v megli, na kar kaže tudi njegovo vedenje po streljanju, ko je telefoniral materi in počakal policiste. Vse kaže, da je bilo njegovo ravnanje usmerjeno le k enemu cilju in zaključuje, da je bila sposobnost oceniti pomen svojih dejanj pri obsojencu zmanjšana, vendar ne bistveno, sposobnost obvladati svoje ravnanje pa je bila bistveno zmanjšana (izvedensko mnenje list. št. 511 do 522). Glede na take zaključke izvedenca in ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni podlage za sklepanje, da je bilo dejanje storjeno iz nizkotnih nagibov (stran 23 do 25 sodbe sodišča druge stopnje), saj je obsojenec želel le napraviti konec izsiljevanjem oškodovanca, pri čemer ni razmišljal o tem, da bi se s tem izmaknil plačilu obveznosti.

10. Glede trditev vrhovne državne tožilke, da dejansko stanje v izpodbijani sodbi po njeni oceni nedvomno kaže na nizkotnost obsojenčevega ravnanja, da izkazuje obsojenčevo mržnjo do oškodovanca, ki konfliktne situacije ni skušal rešiti na legalen način, temveč je oškodovanca s številnimi streli umoril na javnem kraju in pred več pričami, kar je načrtoval več časa, saj je puško kupil že januarja 2005 in jo iz skrivališča nesel v avtomobil nekaj dni pred umorom, jo prevažal s seboj do ugodne prilike, da počisti upnike, vložnica podaja svoje videnje dejanskega stanja, s tem pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

11. Ker zatrjevane kršitve niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.