Jedro

Pritrditi je pritožbi, da napoved vložitve kazenske ovadbe samo po sebi ni nekaj protipravnega. Gre za dovoljeno pravno sredstvo, ki se ga lahko posluži tudi stranka. Nikakor pa ne drži, da je v sodni dvorani dovoljeno groziti sodnici in izvedenki, da bosta imeli zaradi dela, ki ga opravljata, »hude težave« in bosta utrpeli »zelo zelo hude posledice«. V tem pogledu pritožbeno sodišče izpostavlja, da je treba razlikovati med izjavami, ki pomenijo kritiko sodniškega dela ali izvedenskega mnenja (ad rem), in izjavami, ki pomenijo osebni napad na sodišče in njegove pomočnike (ad personam).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pooblaščenca dolžnikov kaznovalo z denarno kaznijo 1.000 EUR, ker je na naroku žalil sodišče, izvedenko in pooblaščenko upnika.

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožili pooblaščenec dolžnikov ter A. A., B. A., C. A., D. A., E. A. in F. A., dolžniki v postopku izvršbe pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, ki se vodi pod In 000/1995. Predlagajo, da se izpodbijani sklep v celoti razveljavi in da zaradi kompleksnosti zadeve o pritožbi odloči senat pritožbenega sodišča. Pritožniki uvodoma izpostavljajo nezakonitosti, ki naj bi jih zakrivilo sodišče v zgoraj omenjenem postopku izvršbe. Nadalje v pritožbi pooblaščenec dolžnikov opisuje potek naroka 19. 6. 2020, na katerem se je zgodil dogodek, ki je podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa. Sprva pojasni, da je dolžnost vsakogar, da opozori drugega, državni organ ali sodišče, naj ne stori kaznivega dejanja. Ravno tako napoved vložitve ovadbe ni protipravni akt. V konkretnem primeru obstaja utemeljen sum, da so bila storjena uradno pregonljiva kazniva dejanja in je posledično B. A., dolžnica v izvršilnem postopku, že podala dve kazenski ovadbi. Utemeljen sum potrjuje tudi listinska dokumentacija izvršilnega spisa. Izpostavlja, da na naroku 19. 6. 2020 ni vpil na druge, se neprimerno obnašal oziroma povzdigoval glasu, niti tega niso počeli drugi. Izrecno je opozoril sodišče, naj v postopku razreši položaj stranke na pasivni strani in da na naroku ni upnika R. B. Navzlic temu je sodnica vztrajala, da mora biti v zapisniku zavedeno, da je bil ta prisoten, s čimer je naklepno ponaredila javno listino. Poleg tega ni upoštevala njegovih predlogov, z izjemo očitka, da ne sme zasliševati dveh izvedenk hkrati. Meni, da bi sodnica morala podati kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja zlorabe izvršbe, saj je dolžnica poravnala upniku več, kot znaša njen delež dolga in želijo upniki s postopkom na protipraven način pridobiti premoženjsko korist. Ravno tako je opozoril obe izvedenki, da krivo pričata, saj so njuni zaključki povsem napačni in v nasprotju z zbranim procesnim gradivom, s čimer sta izvršili kaznivo dejanje krive izpovedbe. Sodnica na naroku ni bila niti najmanj ogrožena, prestrašena ali vznemirjena, ampak je bila ves čas dobre volje in nasmejana. Če bi bila zares prestrašena, bi lahko poklicala varnostnike. Vložitev ovadbe je še edino pravno sredstvo, ki ga ima dolžnica B. A. v tem postopku izvršbe. Sam je ves čas ravnal korektno in v skladu s svojo stroko, kakor tudi z dolžnostjo, da prepreči storitev uradno pregonljivih kaznivih dejanj, ki so bila v nastajanju ali takrat dovršena.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po prvem odstavku 109. člena v zvezi z 11. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče kaznuje tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku z denarno kaznijo do 1.300,00 EUR. Ta določba se smiselno uporablja tudi za žalitve izrečene na naroku (glej 304. člen ZPP), njen namen pa je zavarovati zaupanje v sodstvo in ugled ter avtoriteto sodstva, to je sodne veje oblasti v celoti.1 Žalitev sodišča je torej podana, če so izjave storilca takšne, da ogrožajo ugled in spodkopavajo avtoriteto sodišča. Pri vprašanju, ali konkretno izjavljanje pooblaščenca v resnici ogroža avtoriteto sodstva, pa se je treba vprašati, ali bi množično dopuščanje tovrstnega izražanja ogrozilo ugled in avtoriteto sodstva do te mere, da bi bila realno ogrožena vladavina prava in s tem načelo pravne države.2

5. Pritožbeno sodišče se je zato najprej opredelilo do vsebine izjav pooblaščenca dolžnikov; to je, ali po svoji vsebini krnijo ugled sodišča, nato pa presojalo tudi kontekst, v katerem so bile izjave podane ter v skladu z ustaljeno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP)3, Ustavnega sodišča4 in Vrhovnega sodišča5, upoštevajoč vse okoliščine primera, izvedlo tehtanje med pravico pritožnika (pritožnikovo svobodo izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave RS) in javnim interesom v koliziji (potrebo po zaščiti avtoritete in ugleda sodstva iz drugega odstavka 10. člena EKČP)6. _Glede vsebine podanih izjav_

6. Iz zapisnika naroka 19. 6. 2020 izhaja, da je pooblaščenec dolžnikov med zaslišanjem izvedenke sodnici pretil, »_da bo zoper njo vložil kazensko ovadbo zaradi krivičnega sojenja v tej izvršilni zadevi. Svojo kariero riskira zaradi tega. In tudi zoper izvedenko bo podal kazensko ovadbo._« Sledilo je nadaljevanje zaslišanja izvedenke in pooblaščenec je znova glasno grozil s podajo kazenskih ovadb zoper izvedenko, pooblaščenko upnika in sodnico, obenem pa povedal, »_da bo imela izvedenka G. G. hude težave, in tudi sodnica. Zelo zelo hude posledice oziroma težave bosta imeli._« Pritožba navedenega ne zanika, navaja pa, da je napoved vložitve kazenske ovadbe dovoljeno sredstvo, ki ne predstavlja grožnje, vznemirjanja in prestrašenosti.

7. Povzete izjave pooblaščenca je po njihovi vsebini mogoče razdeliti na obtožbo (1), da so sodnica, izvedenka in pooblaščenka upnika s svojim postopanjem v izvršilnem postopku izvršile kazniva dejanja, in na grožnjo (2), da bosta sodnica in izvedenki zaradi svojega ravnanja imeli »hude težave« oziroma »zelo zelo hude posledice«.

_Glede očitanja kaznivega dejanja_

8. Očitanje kaznivega dejanja je vrednostna sodba, ki temelji na določenih dejstvih, ki jih je mogoče preveriti.7 Pri tem očitek sodniku, da je izvršil kaznivo dejanje krivičnega sojenja, implicira, da je zavestno (vedoma) kršil zakon ali izkrivljal pravo ter s tem popolnoma omalovaževal svoje etnične dolžnosti kot sodnik. Za dopustnost tovrstnih obsojanj mora stranka ali pooblaščenec predložiti dokaz, ki bi lahko potrdil element naklepne kršitve pri odločanju.8

9. Pritožniki neutemeljeno navajajo, da je imel pooblaščenec dolžnikov podlago za svoje očitke v procesnih kršitvah, ki jih je zakrivilo sodišče v izvršilnem postopku. Iz zapisnika naroka 19. 6. 2020 ne izhaja, da bi pooblaščenec na zatrjevane kršitve opozoril. Prav tako iz zapisnika ne izhaja, da bi pooblaščenec sodišče opozoril, da upnik ni bil prisoten, sodišče pa je v zapisnik vseeno zapisalo drugače. Pooblaščenec dolžnikov bi lahko skladno z drugim odstavkom 124. člena ZPP ugovarjal vsebini zapisnika, v primeru, če bi bil njegov ugovor zavrnjen, pa bi skladno s četrtim odstavkom 124. člena ZPP lahko zahteval, da se v zapisnik zapiše vsebina ugovora, ki mu ni bilo ugodeno, česar pa ni storil. Ravno nasprotno, s svojim podpisom na koncu zapisnika je potrdil, da je zapisnik prebral in da se z njegovo vsebino v celoti strinja. Še več, pooblaščenec dolžnikov ni v pritožbi navedel niti enega dejstva, ki bi (vsaj) nakazovalo, da sta izvedenki zares storili kaznivo dejanje. Podal je zgolj trditvi, da so zaključki izvedenk strokovno napačni in v nasprotju z zbranim procesnim gradivom. Gre za pavšalne, povsem nekonkretizirane trditve, saj ni izpostavil (kaj šele dokazal) niti enega primera, kjer naj bi dejansko obstajalo neskladje med izvedenskim mnenjem in procesnim gradivom, niti ni navedel kakršnekoli strokovne napake, ki naj bi jo zakrivili izvedenki.

10. Ker je do spornih izjav pooblaščenca prišlo med zaslišanjem izvedenke, pritožbeno sodišče ne more slediti obširnim navedbam pooblaščenca, v katerih razlaga o »procesno pravnem problemu« v postopku izvršbe in sodnici očita krivično sojenje. Navedeni očitki nimajo prav nobene zveze z dogajanjem na naroku 19. 6. 2020, niti jih pooblaščenec ni izpostavljal na omenjenem naroku. Glede na navedeno je očitno, da so bili ustvarjeni za naknadno (ex post) osmišljanje nepremišljenih očitkov.

11. Ker pooblaščenec dolžnikov ni imel nobene podlage za očitke, da so sodnica in izvedenki, ki sta pomočnici sodišča, izvršili kaznivo dejanje, je s tovrstnim grajanjem nedvomno krnil ugled in avtoriteto sodišča. _Glede »groženj«_

12. Pritrditi je pritožbi, da napoved vložitve kazenske ovadbe samo po sebi ni nekaj protipravnega. Gre za dovoljeno pravno sredstvo, ki se ga lahko posluži tudi stranka. Nikakor pa ne drži, da je v sodni dvorani dovoljeno groziti sodnici in izvedenki, da bosta imeli zaradi dela, ki ga opravljata, »hude težave« in bosta utrpeli »zelo zelo hude posledice«. V tem pogledu pritožbeno sodišče izpostavlja, da je treba razlikovati med izjavami, ki pomenijo kritiko sodniškega dela ali izvedenskega mnenja (ad rem), in izjavami, ki pomenijo osebni napad na sodišče in njegove pomočnike (ad personam).9

13. Izjava, da bo imel uslužbenec sodišča zaradi svojega procesnega postopanja zelo hude težave oziroma da ga bodo doletele zelo hude posledice, presega kritiko njegovega strokovnega dela in brez slehernega dvoma predstavlja osebni napad pooblaščenca dolžnikov.10 Tovrstne izjave povzročajo resne stiske in strašijo, kajti njihov naslovnik ne more vedeti, ali se bodo zares udejanile tudi izven sodnih dvoran oziroma v zasebnem življenju. In v tem je tudi »personalnost« tovrstnih izbruhov, saj ne napadajo samo opravljanje sodniškega oziroma izvedeniškega dela, ampak celostno osebnost sodnikov in njihovih pomočnikov. To je tudi razlog, da kazensko pravo v grožnjah vidi večjo kriminalno količino kot jo v razžalitvah.11 Pritožbeno sodišče pa ob tem dodaja, da nikakor ni presojalo, ali je pooblaščenec dolžnikov izvršil kaznivo dejanje grožnje, ampak se je omejilo izključno na oceno, ali je s tovrstnimi izjavami krnil ugled in avtoriteto sodišča. In odgovor je nedvomno pritrdilen, saj gre za odraz hudega nespoštovanja sodišča in izvedenke, ki je izražen na neprimeren in nedopusten način, množično nekaznovanje tovrstnih izjav pa bi popolnoma spodkopalo avtoriteto sodišč ter s tem vladavino prava.

_**Glede konteksta, v katerem so bile podane izjave**_

14. Pritrditi gre pritožbi, da je pooblaščenec dolžnikov na naroku 19. 6. 2020 izvrševal svoje poklicne dolžnosti kot pooblaščenec.12 Vendar pa ne drži pritožbeno naziranje, da izpodbijani sklep dolžnikom onemogoča, da bi jih v izvršilnem postopku zastopal njihov pooblaščenec. Sodišče prve stopnje je v 5. točki razlogov pravilno pojasnilo, da izjave, zaradi katerih je bil pooblaščenec dolžnikov kaznovan, niso mogle pripomoči k uspehu njegovih strank v postopku. Gre za izjave, ki na sodnikovo odločitev ne vplivajo z argumentom, ampak z zastraševanjem, česar bi se pooblaščenec strank, ki je odvetnik, moral zavedati. In zato take izjave predstavljajo nedovoljeni pritisk, ki ga je sodišče prve stopnje povsem upravičeno sankcioniralo. Tovrstna, namišljena svoboda pooblaščencev - glasno povedati karkoli za morebiten uspeh v pravdi - se mora umakniti svobodi sodišča in njegovih pomočnikov, da lahko svoje delo opravljajo brez motenj in nedovoljenih (nesorazmernih) pritiskov. Izpodbijani sklep zato nima niti zastraševalnega učinka (chilling effect) na obnašanje odvetnikov v izvršilnih in pravdnih postopkih, saj jih odvrača zgolj od govora, ki krni ugled in avtoriteto sodišč.13 Navsezadnje kot pomembni okoliščini pritožbeno sodišče izpostavlja tudi to, da je pooblaščenec dolžnikov, ne da bi bil k temu na kakršenkoli način izzvan, na naroku ne le enkrat, ampak dvakrat zastrahoval sodišče in da je sodišče z izpodbijanim sklepom obvarovalo (zlasti) izvedenki, ki se ne moreta zaščititi sami, da sta lahko opravili svoje delo. V konkretnem primeru torej varstvo ugleda sodnice, izvedenke in pooblaščenke upnika opravičuje poseg v pooblaščenčevo svobodo govora, poseg v to pravico pa je upravičen in nujen tudi z vidika javnega interesa.

15. Višine kazni pritožniki konkretizirano ne izpodbijajo. Pritožbeno sodišče zato v okviru uradnega preizkusa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo tudi višino denarne kazni. Pri tem kot pomembno dejstvo izpostavlja tudi to, da je sodišče prve stopnje imelo možnost izreči tudi višjo kazen - 1.300 EUR (3. odstavek 11. člena ZPP).

16. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni našlo relevantnih napak, ga je v potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dopustna pritožba v roku 15 dni od dneva prejema pisnega odpravka tega sklepa. Pritožbo je treba vložiti pisno v dveh izvodih pri Višjem sodišču v Ljubljani, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-145/03. 2 Sklep VS RS Cp 2/2017 z dne 9. 3. 2017. Primerjaj tudi 8. točko obrazložitve odločbe US RS U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005. 3 Glej zadevo 40975/08 Čeferin proti Sloveniji, št. 40975/08, z dne 16. 1. 2018, 62. odstavek in odločbo Morice proti Franciji, št. 29369/10155, z dne 23. 4. 2015, 155. odstavek. 4 Glej odločbo Up-455/15. 5 Glej sklep Cp 19/2012 z dne 17. 1. 2013. 6 Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-793/15 (točka 12). 7 Glej odločbi ESČP v zadevah Peruzzi proti Italiji, št. 39294/09, z dne 30. 6. 2015 in Bono proti Franciji, št. 29024/11, z dne 15. 12. 2015. 8 Prav tam. 9 Primerjaj odločitve ESČP v zadevah Rado Buljac proti Hrvaški, št. 51000/11, dne 28. 6. 2016, Saday proti Turčiji, št. 32456/96, z dne 30. 3. 2006, Mahler proti Nemčiji, št. 29045/95, odločitev tedanje Komisije za človekove pravice dne 14. 1. 1998, W. R. proti Avstriji št. 26602/95, odločitev tedanje Komisije za človekove pravice dne 14. 1. 1998 in druge. 10 Primerljivo ne gre za strokovno kritiko novičarstva, če bi bralec časnika pretil avtorju, da bo imel zaradi objavljenega članka hude težave oziroma posledice. 11 Za kaznivo dejanje grožnje po 135. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) je denimo predpisana denarna kazen ali kazen zapora do 6 mesecev, za kaznivo dejanje razžalitve po 158. členu KZ-1 pa je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do 3 mesecev. 12 Primerjaj ESČP v zadevi L.P. in Carvalho proti Portugalski, št. 24845/13 in 49103/15, z dne 8. 10. 2019. 13 Prav tam.