Jedro

Pritožnica ima pravni interes vstopiti v predmetno pravdo, kar utemeljuje s tem, da je upnik tožnice. Tako bo v primeru, če bodo poroštva pravnomočno ugotovljena za nična, kot upnik tožnice lažje prišla do poplačila oz. bo imela tožnica bistveno več premoženja, iz katerega se bo lahko poplačala. Predlagateljica s svojimi navedbami ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, in izkazuje zgolj ekonomski interes, ki pa ne zadostuje. Zato pritožnica tudi ne more uspeti s sklicevanjem na materialno sosporništvo po 191. členu ZPP, saj ga utemeljuje preko 181. člena ZPP (ki zahteva kot procesno predpostavko pravni interes), pogoji za vstop v pravdo na strani tožeče stranke po 191. členu ZPP niti niso izkazani, saj iz vloge predlagateljice sploh ne izhaja, da bi se pravice tožnikov opirale na isto dejansko in pravno podlago.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013, pristojno Višje sodišče v Kopru.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog družbe F. d.o.o., z dne 26.3.2014, za vstop v pravdo na strani tožeče stranke.

3. Zoper sklep se pritožuje družba F. d.o.o. po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. Uvodoma pojasnjuje, da ne obstaja konflikt interesov in je tožnica dovolila, da tožničina pooblaščenka zastopa tudi pritožnico. Navaja, da je F. d.o.o. upnik tožnice V. d.d. v likvidaciji, kar je postala tako, da je odkupila terjatev upnika D. d.o.o. Za pravilno odločitev je pomembno zgolj to, da je F. d.o.o. upnik in popolnoma nepomembno, katera terjatev je predmet pravnomočnega sklepa VL 1, saj F. d.o.o. v predmetni pravdi ne zahteva poplačila svoje terjatve. Zato so razlogi sodišča prve stopnje v delu, ko navaja, da terjatvi strank ne izvirata iz istega historičnega dogodka in se ne opirata na isti pravni predpis, nerazumljivi. F. d.o.o. je v vlogi jasno pojasnila, da zoper toženo stranko uveljavlja enake zahtevke, ki jih opira na ista dejstva in dokaze ter isto pravno podlago, kot jih je navedla in predložila tožnica. Tudi F. d.o.o. je upravičena, tj. legitimirana zahtevati ugotovitev ničnosti poroštev, tako po 181. členu ZPP, kot tudi po 92. členu OZ. V. je svoj pravni interes za ugotovitveno tožbo obrazložila v 6. tč. tožbe (glej VSL I Cpg 1487/2010). F. d.o.o. kot upnik tožnice ima enak pravni interes, da se ugotovi ničnost poroštev (da obveznost tožnice iz poroštvenih pogodb ne obstaja). Če bodo poroštva pravnomočno ugotovljena za nična, bo F. d.o.o. kot upnik tožnice lažje prišla do poplačila. Neposredni zahtevek F. d.o.o. do tožene stranke je torej isti kot zahtevek tožnice - tj. ugotovitev ničnosti poroštev. Če bodo poroštva nična, bo F. d.o.o. lahko uveljavila svojo pravico (in ne zgolj ekonomsko korist), da ji dolžnik plača tisto, kar ji je dolžan plačati. V nasprotnem primeru se bo iz tega premoženja poplačala tožena stranka. F. d.o.o. ima pravni interes, da vstopi v pravdo tudi zato, da ker želi nadzirati oz. preprečiti možnost, da bi se tožnica kasneje poravnala ali pripoznala zahtevek, s čimer bi bilo oteženo plačilo njenih upnikov. Pravica prejeti poplačilo svojih terjatev pa je nesporno pravica vsakega upnika. Pripoznava oz. poravnava glede poroštev bi pomenila tudi poseg v interese (manjšinskih) delničarjev, ki imajo isti interes, da se ugotovi ničnost poroštvenih razmerij in imajo pravico do vstopa v to pravdo, da se pridružijo kot tožniki. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da F. d.o.o. nima pravnega interesa, da v pravdi zmaga tožnica in zato stranska intervencija naj ne bi bila utemeljena. Poplačilo terjatev je ekonomski in hkrati pravni interes. Upoštevaje (zmotno) stališče sodišča prve stopnje o tem, kaj je pravni interes, bi imela tudi V. zgolj ekonomski interes in potem nihče ne bi bil legitimiran za ugotavljanje ničnosti posla in bi bil predpis le sam sebi namen. Zato pravnega interesa ni možno razlagati tako ozko. Intervenient, ko pomaga eni stranki, varuje tudi svoje pravne interese. Zato mu daje pravni sistem tudi možnost, da nadzira stranko, od uspeha katere je odvisna njegova pravna situacija.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritrditi je pritožnici, da iz sodne prakse in teorije izhaja stališče, da je pravni interes tožnika za ugotovitev ničnosti pogodbe podan, če izkaže, da bi mu uspeh v pravdi za ugotovitev ničnosti odprl možnost, da v nadaljnjem postopku uveljavi kakšno svojo pravico ali korist, ki mu jo zagotavlja zakon. Korist, ki jo tožeča stranka pričakuje od ugotovitvene tožbe, mora biti pravna, kar pomeni, da se mora izražati v sferi njegovih pravic oz. pravnih razmerij; ekonomski (gospodarski) interes ne zadošča (dr. Galič, v: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV 2006, 181. člen, stran 150, 11. točka). To izhaja tako iz 181. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kot tudi iz 92. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kar tudi za pritožnico ni sporno.

6. Pritožnica vztraja, da ima pravni interes vstopiti v predmetno pravdo, kar utemeljuje s tem, da je F. d.o.o. upnik tožnice V. d.d. - v likvidaciji, in sicer je upnica postala tako, da je odkupila terjatev upnika D. d.o.o., ki jo je imel ta do tožnice. Tako bo v primeru, če bodo poroštva pravnomočno ugotovljena za nična, F. d.o.o. kot upnik tožnice lažje prišla do poplačila oz. bo imela tožnica bistveno več premoženja, iz katerega se bo lahko poplačala F. d.o.o. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da predlagateljica s svojimi navedbami ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, in izkazuje zgolj ekonomski interes, ki pa ne zadostuje, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Zato pritožnica tudi ne more uspeti s sklicevanjem na materialno sosporništvo po 191. členu ZPP, saj ga utemeljuje preko 181. člena ZPP (ki zahteva kot procesno predpostavko pravni interes); sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da pogoji za vstop v pravdo na strani tožeče stranke po 191. členu ZPP niti niso izkazani, saj iz vloge predlagateljice sploh ne izhaja, da bi se pravice tožnikov opirale na isto dejansko in pravno podlago.

7. Pritožba pravilno citira dr. Udeta (Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV 2006, 199. člen, stran 268, 269, 12 in 13. točka), "da mora imeti intervenient za vstop v pravdo pravni interes, ki je v tem, da stranka, ki se ji v pravdi pridruži, zmaga in s tem, ko pomaga eni izmed strank, varuje svoje pravne interese. Tako lahko nadzoruje stranko, od uspeha katere je odvisna njegova pravna situacija". Vendar pa od uspeha tožnice v predmetni pravdi, ni v ničemer odvisna pravna situacija predlagateljice F. d.o.o. Kot sama zatrjuje, je F. d.o.o. upnik tožnice (na podlagi cesijske pogodbe z D. d.o.o.), zato je pravica družbe F. d.o.o. zahtevati plačilo terjatve od tožnice popolnoma neodvisna od rezultata predmetne pravde. Pri citiranju dr. Udeta pa pritožba spregleda zapis, "da ima sicer upnik določenega dolžnika interes, da dolžnik ni obremenjen z obveznostmi proti drugim osebam, saj je izpolnitev dolžnikove obveznosti proti njemu ekonomsko odvisna od dolžnikovega premoženjskega stanja. Pa vendar tak položaj ni dovolj za intervencijo upnika v pravdo, saj le ekonomski interes ne zadostuje".

8. Pritožbena navedba, da upoštevaje stališče sodišča prve stopnje o tem, kaj je pravni interes, bi imela tudi V. zgolj ekonomski interes in potem nihče ne bi bil legitimiran za ugotavljanje ničnosti posla ter bi bil predpis le sam sebi namen, je neutemeljena. Tožnica ima namreč pravni interes za ugotovitev ničnosti glede svojega poroštva, saj tožnica želi doseči jasnost glede obstoja in obsega pravnega razmerja in svojih obveznosti. Predlagateljici pa gre morebiten uspeh tožnice v predmetni pravdi v korist le toliko, ker se nadeja, da bo tako pridobila tožnica več premoženja, iz katerega se bo lahko poplačala F. d.o.o., kar pa, kot rečeno, predstavlja zgolj ekonomski interes in pritožba z drugačnimi trditvami ne more uspeti. Pritožbene navedbe v zvezi z (manjšinskimi) delničarji pa so pravno nerelevantne, saj predlagatelj ne trdi, da je sam delničar tožnice, ampak upnik.

9. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena in prvi odstavek 366. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).