Jedro

V primerih, ko je sejnina izrecno določena tudi za korenspondenčno sejo, je ta v praksi praviloma določena v nižjem procentu, kot sejnina, določena za redne seje.

Prvostopno sodišče je pravilno razložilo pravno naravo in učinke odstopne izjave. Ta nedvomno predstavlja izraz volje posameznega člana, da ni več pripravljen opravljati tovrstne funkcije, in ima konstitutivne učinke. Opravljanje funkcije člana nadzornega sveta je strogo osebno. Začetek opravljanja le-te je povezan s sprejemom funkcije in ne le z izvolitvijo. Če član nadzornega sveta poda odstopno izjavo in v njej navede, da ne želi več opravljati te funkcije, se šteje, da mu je ta prenehala takoj, ko uprava prejme odstopno izjavo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi ji bila tožena stranka dolžna plačati 1.194,57 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 460,17 EUR od 28. 08. 2004 dalje ter od zneska 734,40 EUR od 02. 10. 2007 dalje (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 249,36 EUR stroškov pravdnega postopka (2. točka izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba izdana v sporu majhne vrednosti (1. odst. 495. čl. ZPP). Zato se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP).

Pritožnik očita prvostopnemu sodišču, da je v nasprotju z listinami v spisu zaključilo, da sta bili 45. in 46. seja nadzornega sveta tožene stranke korespondenčni. Trdi, da je iz zapisnika 47. seje nadzornega sveta tožene stranke jasno razvidno, da je bila korespondenčna zgolj 46. seja NS, čemur pa pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Res je v zapisniku za navedbo 46. seje pristavek „korespondenčne“, vendar pa sta seji navedeni druga za drugo (45. in 46.). Res je tudi, da bi moralo biti pravilno slovnično zapisano „korespondenčni“ seji, namesto kot je, „korenspondenčne“, v kolikor sta bili obe seji korespondenčni. Vendar pa iz navedenega še ni mogoče zaključiti, da je bila korespondenčna le 46. seja. Med drugim na nedoslednost zapisovalca pri uporabi slovničnih pravil kaže zapis „zapisnik" 45. in 46. seje, čeprav bi moralo biti zapisano „zapisnika“, saj gre za dve seji. Ker torej iz zapisnika ne izhaja jasno, kot to trdi pritožnik, da je bila korespondenčna le 46. seja, očitano nasprotje po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podano. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni prerekala trditev tožene stranke, ki jih je podala v odgovoru na tožbo, da sta bili 45. in 46. seja korespondenčni. Na te trditve ni niti odgovorila. Zato se v pritožbi v potrditev trditev, da 45. seja ni bila korespondenčna (ki predstavljajo nedopustne pritožbene novote), ne more sklicevati na njen predlog, ki ga je sodišču podala v tožbi (in sicer, da zapisnika 45. in 46. seje pridobi od tožene stranke) z namenom dokazovanja drugih dejstev.

Pritožnik graja stališče prvostopnega sodišča, da je sejnina nadomestilo za čas, porabljen na seji in ne plačilo članom nadzornega sveta za njihovo delo. Trdi, da za takšno stališče ni najti opore v nobenem predpisu, niti v sklepu skupščine ali drugem aktu tožene stranke.

V pravni teoriji in praksi je najti različne razlage in definicije pojma sejnine. Za nekatere je to nadomestilo za čas, porabljen na seji (tako dr. Rado Bohinc, Pravna praksa, štev. 392/98), za druge je to nagrada za delo (priprave na sejo, študij gradiva, sodelovanje na seji, konzultacije), lahko pa tudi nadomestilo stroškov za izgubljeni čas, dobiček, izgubljeno plačo (tako dr. Borut Bratina, Pravna praksa, štev. 414/98). Različne uredbe (Uredba o sejninah in povračilih stroškov v javnih skladih, javnih agencijah, javnih zavodih, javnih gospodarskih zavodih – Ur. l. RS, št. 16/2009; Uredba o sejninah in povračilih stroškov predsedniku, namestniku predsednika in članom komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic – Ur. l. RS, št. 97/2006), pravilniki (npr. Pravilnik o svetu uporabnikov- Ur. l. RS, št. 41/2002) ter poslovniki ( npr. Poslovnik Sodnega sveta, Ur. l. RS, št. 1-2/2009) jo definirajo kot plačilo za opravljeno delo, udeležbo na seji, in za odgovornost, ki izhaja iz tega dela. Zakon o lokalni samoupravi (Ur. l. RS, št. 72/1993 s spr.) pa na primer kot plačilo za opravljanje funkcije. V nekaterih primerih je določena v fiksnem znesku za sejo, ne glede na njeno trajanje, v določenih primerih pa je sestavljena iz fiksnega in variabilnega dela. V posameznih primerih je predvidena tudi za dopisne oziroma korespondenčne seje.

Zakon o gospodarskih družbah (ZGD), kot je to pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, prepušča družbi, da sama s statutom ali ustreznim sklepom skupščine uredi oziroma določi, kakšna upravičenja gredo članom nadzornega sveta za njihovo delo. Prvostopno sodišče je pravilno ocenilo, da iz sklepa skupščine tožene stranke z dne 08. 03. 1995 ni razvidno, da bi sejnina predstavljala nagrado za opravljeno delo. Razumeti je, kot da predstavlja nagrado za udeležbo na seji. Ne glede na to, ali predstavlja tudi nagrado za opravljeno delo, pa gre pritrditi prvostopnemu sodišču, da bi v vsakem primeru moralo biti izrecno določeno, da članom pripada sejnina tudi za korespondenčno sejo, kar pa iz sklepa skupščine z dne 08. 03. 1995 ne izhaja. Tožeča stranka pa tekom postopka tudi ni trdila, da je tožena stranka sklep razlagala in izvajala v takšnem smislu, saj na trditve tožene stranke, da ji sejnina ne pripada, ker sta bili seji korespondenčni, ni niti odgovorila. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je v praksi v primerih, ko je sejnina izrecno določena tudi za korespondenčno sejo, ta praviloma določena v nižjem procentu, kot sejnina, določena za redne seje.

Prvostopno sodišče je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo sejnine za 47. sejo nadzornega sveta. Ugotovilo je, da je tožeča stranka trdila, da je njena funkcija prenehala s sklepom skupščine dne 26. 08. 2004 na podlagi njene odstopne izjave. Prvostopno sodišče je pravilno razložilo pravno naravo in učinke odstopne izjave. Ta nedvomno predstavlja izraz volje posameznega člana, da ni več pripravljen opravljati tovrstne funkcije, in ima konstitutivne učinke. Opravljanje funkcije člana nadzornega sveta je strogo osebno. Začetek opravljanja le-te je povezan s sprejemom funkcije in ne le z izvolitvijo. Če član nadzornega sveta poda odstopno izjavo in v njej navede, da ne želi več opravljati te funkcije, se šteje, da mu je ta prenehala takoj, ko uprava prejme odstopno izjavo. S tem, ko je član nadzornega sveta svojo voljo artikuliral in družbi sporočil, da ne želi biti več član nadzornega sveta, ter se je družba s tem dejstvom seznanila, se korporacijska vez med njima pretrga. Izjava o odstopu ima neposredne korporacijske učinke, ki nastopijo, ko se družba z njo seznani (prejemna teorija). Zato za pretrganje tega razmerja ni potrebno še delovanje skupščine družbe, kot pri odpoklicu članov nadzornega sveta, ker se je razmerje že pretrgalo (tako mag. Saša Prelič, Podjetje in delo, štev. 3/2002). Posebno sklepanje skupščine bi bilo potrebno le tedaj, če bi odstopajoči član v odstopni izjavi to sam zahteval (da ga razreši skupščina). V zvezi s tem pa je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni trdila, da bi odstopno izjavo podala na tak način, da bi učinkovala šele po času izvedbe sporne 47. seje nadzornega sveta.

Prvostopno sodišče je torej pravilno zaključilo, da je neutemeljen tožbeni očitek toženi stranki, da tožeče stranke ni vabila na 47. sejo nadzornega sveta, ki je bila 12. 07. 2004, glede na to, da je iz zapisnika te seje razvidno, da je bila njena odstopna izjava podana že dne 10. 12. 2003. Zatrjevano prikrajšanje tožeče stranke v višini neizplačane sejnine za 47. sejo nadzornega sveta tako ni izkazano.

Prvostopno sodišče je torej pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Prvostopno sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti nobene od tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.