Jedro

Pritožnik je v tem upravnem sporu vložil izpodbojno tožbo in zahteval odpravo upravnega akta, s katerim mu je toženka odredila omejitev gibanja na Center za tujce. Ker med strankama ni sporno, da je ta ukrep prenehal in da mu gibanje ni več omejeno, mu (glede na to, kar je zahteval v postopku pred Upravnim sodiščem) tudi morebitna ugoditev pritožbi ne bi mogla več izboljšati pravnega položaja. Ker se z izpodbijanim aktom odrejeni ukrep ne izvaja več, namreč tudi odprava tega akta ne bi spremenila pritožnikovega pravnega položaja.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je v ponovljenem sojenju po sklepu Vrhovnega sodišča I Up 232/2023 z dne 26. 9. 2023 na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot prepozno zavrglo tožbo, ki jo je tožnik vložil zoper odločbo Policijske postaje Šentjernej, št. 2143-2/2023/1 z dne 17. 7. 2023. S to odločbo je bila tožniku odrejena omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce, ker ga je treba odstraniti v skladu z določbami Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), in sicer od 17. 7. 2023 od 15.00 ure do njegove odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev.

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sklep Upravnega sodišča vložil pritožbo zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v novo sojenje ali pa samo odloči o zadevi.

3. Tožena stranka je z dopisom Državnega odvetništva, Zunanjega oddelka v Kopru, z dne 5. 12. 2023 Vrhovno sodišče obvestila, da je bil pritožnik 2. 12. 2023 vrnjen v matično državo, s čimer so prenehali razlogi, zaradi katerih je bila odrejena njegova nastanitev v Centru za tujce. Vrhovno sodišče je obvestilo vročilo pritožnikovemu pooblaščencu in ga med drugim pozvalo tudi k utemeljitvi pritožnikovega pravnega interesa za odločitev o vloženi pritožbi.

4. Pritožnikov pooblaščenec v odgovoru na ta poziv zatrjuje, da pritožnik pravni interes za pritožbo še vedno izkazuje kljub temu, da je bil deportiran v državo izvora in da se izpodbijana upravna odločba ne izvršuje več. Meni, da je bistveno, da je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 232/2023 z dne 26. 9. 2023 že podvomilo v pravilnost in zakonitost vročitve upravnih odločb z dne 17. 7. 2023. Navaja, da pritožnik ni samovoljno zapustil slovenskega ozemlja, ampak je imel namen in interes počakati na odločitev Vrhovnega sodišča glede dejanskih okoliščin vročitve upravnega akta. Odločitev Vrhovnega sodišča pa naj bi izboljšala pritožnikov pravni položaj v postopkih presoje zakonitosti odločbe o vrnitvi.

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Po četrtem odstavku 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu uporablja, kolikor ZUS-1 ne določa drugače, pritožba ni dovoljena, če pritožnik zanjo nima pravnega interesa. To pomeni, da mora pritožnik v upravnem sporu ves čas izkazovati svojo pravovarstveno potrebo ? verjetno mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj neko korist, ki je sicer ne bi mogel doseči, oziroma da bi si z ugoditvijo pritožbi izboljšal pravni položaj.1

7. Pritožnik je v tem upravnem sporu vložil izpodbojno tožbo in zahteval odpravo upravnega akta, s katerim mu je toženka odredila omejitev gibanja na Center za tujce. Ker med strankama ni sporno, da je ta ukrep prenehal in da mu gibanje ni več omejeno, mu (glede na to, kar je zahteval v postopku pred Upravnim sodiščem) tudi morebitna ugoditev pritožbi ne bi mogla več izboljšati pravnega položaja. Ker se z izpodbijanim aktom odrejeni ukrep ne izvaja več, namreč tudi odprava tega akta ne bi spremenila pritožnikovega pravnega položaja.

8. Drugačnega stališča ne utemeljujejo niti pritožnikove navedbe, da bi si z ugoditvijo pritožbi v tem upravnem sporu lahko izboljšal pravni položaj v postopkih s pravnimi sredstvi zoper odločbo o vrnitvi. Gre namreč za dve različni odločbi ? s prvo, ki se izpodbija v tem postopku, je bilo pritožniku omejeno gibanje, z drugo pa mu je bila odrejena odstranitev iz države in prepoved vstopa vanjo. Kako naj bi odločitev Vrhovnega sodišča o pravilnosti presoje izpodbijanega sklepa o zavrženju tožbe zoper odločbo, ki se nanaša na ukrep omejitve gibanja, lahko vplivala na njegov pravni položaj za nadaljnje odločanje o zakonitosti odločbe o vrnitvi, pritožnik ne pojasni. Pravnega interesa za odločanje o pritožbi glede pravočasnosti vložene tožbe zoper en upravni akt pa ni mogoče utemeljevati z obstojem drugega upravnega spora zoper drug upravni akt. Odločitev o procesnih predpostavkah za prvi upravni spor namreč ni pogoj za odločanje o tožbi v drugem upravnem sporu. Na pritožnikov pravni interes v obravnavani zadevi prav tako ne more vplivati, če je pritožnik samovoljno zapustil slovensko ozemlje ali pa je bil iz njega odstranjen.

9. Po obrazloženem Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijani sklep ne izkazuje več. Zato jo je na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrglo.

1 E. Kerševan, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2019, str. 416.