Jedro

Tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zdravnik z licenco, ki je bilo ukinjeno že avgusta 2008. Te pogodbe o zaposlitvi ji tožena stranka iz poslovnega razloga ni zakonito odpovedala maja 2009, saj je za podajo odpovedi zamudila prekluzivni šestmesečni rok.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe (3. točka izreka) in izpodbijani del sklepa (odločitev o stroških postopka) razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožba tožnice se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 5. 2009, nezakonita in da tožeči stranki preneha delovno razmerje pri toženi stranki z iztekom 3 – mesečnega odpovednega roka, torej z dne 30. 8. 2009 in je tožena stranka tožnici dolžna namesto reintegracije izplačati odškodnino v višini ene mesečne plače, v znesku 2.651,16 EUR bruto, zmanjšano za plačilo vseh pripadajočih davkov in prispevkov, v 15 dneh od izdaje odločbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Sklenilo je, da se sprememba tožbe dopusti in da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 2.177,96 EUR, v 15 dneh od izdaje odločbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine namesto reintegracije, toženi stranki pa naloži v plačilo priglašene stroške postopka tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo in zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožeča stranka je z vlogo dne 4. 1. 2010 spremenila tožbeni zahtevek v 3. točki tako, da je namesto reintegracije zahtevalo odškodnino v višini 18 – mesečnih plač, ki jih je tožeča stranka prejela pri toženi stranki, to je znesek 47.721,78 EUR bruto, zmanjšan za plačilo vseh pripadajočih davkov in prispevkov. Sodišče je v sodbi odločilo, da mora delodajalec skladno z določbo prvega odstavka 184. člena ZDR povrniti delavcu škodo po splošnih pravilih civilnega prava, če je delavcu povzročena škoda na delu ali v zvezi z delom. Tožeča stranka s tožbo uveljavlja odškodnino po določilu 118. člena ZDR, ki gre delavcu v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi, na podlagi sodbe sodišča. Odškodnina po 118. členu ZDR predstavlja nadomestilo za reintegracijo, ko sodišče v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na predlog delavca ugotovi, da mu delovno razmerje pri toženi stranki traja zgolj do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Gre za odškodnino, ki pravzaprav pomeni odmeno oziroma nadomestilo namesto reintegracije delavca k delodajalcu – torej nadomestilo za izgubo zaposlitve, ob predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in s priznanjem delovnega razmerja najdalje do odločitve sodišča prve stopnje (sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 196/2007 z dne 28. 5. 2008). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi nepravilno izhajalo iz tega, da je nedopustno ravnanje toženke izkazano z izdajo nezakonite odpovedi ter da je z izgubo zaposlitve nastala tožnici škoda v zvezi z iskanjem zaposlitve. Sodišče prve stopnje je prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo brez zaslišanja tožnice in je, brez ustrezne utemeljitve, odločilo o odškodnini izven okvirov oziroma podlage, ki jo določa 118. člen ZDR, saj ta odškodnina ne predstavlja odškodnine za škodo zaradi dejanj delodajalca pred ali ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče v konkretnem primeru sploh ni uporabilo ustreznih kriterijev, zato prisojena odškodnina v višini ene bruto plače tožeče stranke nedvomno ne more biti ustrezna. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

Zoper sodbo se pritožuje tudi tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje napačno postavilo na stališče, da je tožena stranka nezakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici za delovno mesto zdravnik z licenco iz poslovnega razloga, na podlagi sprejetih sprememb in dopolnitev Pravilnika o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest z dne 19. 5. 2009. Utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je, v konkretnem primeru, nastal s spremembo organizacije in sistemizacije z dne 19. 5. 2009, pri čemer je bistveno, da je tožena stranka tedaj ugotovila, da je zaradi sprejema novega zdravstvenega programa, ki pokriva področje motenj hranjenja in čustvovanja mladostnikov, potrebno dati poseben poudarek tem vsebinam, zato je potrebno v delo tožene stranke vključiti zdravnika specialista pedopsihiatra ali psihiatra, somatsko spremljanje otrok pa je zagotovljeno s pomočjo zdravnice specialistke šolske medicine, ki je zaposlena pri toženi stranki. Vsi ostali profili zdravnikov, kot je zdravnik z licenco ali zdravnik brez specializacije ali specializant III, za toženo stranko niso več potrebni. Utemeljen razlog za redno odpoved je pri toženi stranki nastal šele v maju 2009 in ne v avgustu 2008, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je za tožečo stranko, ne glede na dejstvo, da od aprila 2008 pa do prenehanja delovnega razmerja dejansko ni delala niti en dan, veljalo, da ima s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zdravnik specializant III (pri tem pa je sodišče kot pravni temelj napačno uporabilo 15. člen ZDR). Tožena stranka je javni zavod in deluje na področju zdravstva. Po Zakonu o javnih uslužbencih je bila tožeča stranka javna uslužbenka, za katero je veljal prvi del ZJU. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) v 2. členu določeno, ureja ta zakon, tudi delovna razmerja delavcev, zaposlenih v državnih organih, lokalnih skupnosti in zavodih, drugih organizacijah ter zasebnikih, ki opravljajo javno službo. ZDR se za javne uslužbence uporablja, v kolikor zanje ne veljajo drugi predpisi. Drugi predpis, ki je posegal na področje delovnih razmerjih javnih uslužbencev pa je Zakon o sistemu plač v javnem sektorju s spremembami (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 – 17/2008), ki v 48. členu določa, da se po uveljavitvi predpisov in kolektivnih pogodb, usklajenih s tem zakonom, javni uslužbenec uvrsti v plačni razred v skladu s tem zakonom in kolektivnimi pogodbami. Po drugem odstavku citiranega člena delodajalec izda javnemu uslužbencu pisno obvestilo in mu hkrati izroči pisni predlog ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, v katerem so podatki oziroma določbe o plačnem razredu na osnovi prevedbe, plačnem razredu na osnovi odprave nesorazmerij, plačnem razredu, ki ga je javni uslužbenec dosegel z napredovanjem ter datumom, ko se bo plača pričela izplačevati v skladu s prvim odstavkom tega člena. Aneks, predviden v citiranem členu, namenjen za prevedbo, mora biti v skladu tako z zakonom kot s kolektivno pogodbo, namenjen pa je prevedbi plače po tem zakonu v ustrezni plačilni razred. Tožena stranka je za svoje zaposlene pripravila anekse, v katerih je upoštevala zakon in kolektivne pogodbe in delavce uvrstila v plačni razred po novem sistemu. Ker v vsebini dela pri tožeči stranki ni bilo nobenih sprememb, je tožena stranka tudi pri tožnici postopala tako, da ji je dala v podpis aneks. Aneksa k pogodbi o zaposlitvi tožnica sicer ni podpisala, kljub temu pa se ji je plača obračunavala v skladu z aneksom, saj je tako določal ZSPJS. V kolikor bi tožnica menila, da obračun plače ni pravilen, bi lahko uveljavljala svoje pravice po sodni poti, kar pa ni storila. Po 13. členu ZSPJS je tožena stranka uvrstitev delovnih mest v plačne razrede opravila upoštevaje uvrstitev orientacijskih delovnih mest, ki jih je določila s kolektivno pogodbo za javni sektor in kolektivno pogodbo, ki velja za uporabnika proračuna, kar vse je tožena stranka v svojih pripravljalnih vlogah obširno obrazložila. V avgustu 2008 tožena stranka ni sistemizirala nobenega novega delovnega mesta, po tej sistemizaciji tudi ni zaposlila nobenega novega delavca. Glede na stališče, ki ga je sodišče prve stopnje zavzelo v izpodbijani sodbi, je izrek sodbe v točki 2 nerazumljiv, saj je sodišče najprej redno odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo, nato pa v tej točki določa, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki preneha z iztekom 3 – mesečnega odpovednega roka, to je z dne 30. 8. 2009, torej z dne, ko je tožena stranka tožnici zaključila delovno razmerje. Tožena stranka tudi meni, da je prisojena odškodnina previsoka. Pri odmeri odškodnine bi moralo sodišče upoštevati, da je tožeča stranka pri toženi stranki dejansko delala le leto in pol, da je tožena stranka zanjo prejšnjemu zavodu iz naslova stroškov specializacije plačala 30.000,00 EUR, da je tožeča stranka do prenehanja delovnega razmerja zaključila specializacijo in se takoj naslednji dan, po prenehanju delovnega razmerja, zaposlila. Po mnenju tožene stranke pa je sodišče napačno odmerilo tudi stroške postopka, saj je za vsako zastopanje na narokih tožeči stranki priznalo nagrado v višini 440,40 EUR.

Tožnica je odgovorila na pritožbo in prerekala trditve tožene stranke v pritožbi ter navedla, da so trditve tožene stranke povsem zavajajoče in neresnične ter pravno neutemeljene. Tožena stranka zatrjuje, da je tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zdravnik z licenco, ker tožnica ni podpisala aneksa k pogodbi, s katero je bila tožnica prerazporejena na novo delovno mesto specializant III. Iz zapisnika 5. redne seje Sveta ... z dne 18. 8. 2008 je razvidno, da je bil istega dne sprejet pravilnik, pripravljen na podlagi nove zakonodaje plač v javnem sistemu. Tožena stranka je s sprejemom spremembe akta o sistemizaciji z dne 18. 8. 2008, dejansko ukinila delovno mesto zdravnik z licenco, ki ga je zasedala tožnica in na novo sistemizirala delovno mesto zdravnik specializant III, za katerega je tožnici tudi ponudila v podpis aneks k veljavni pogodbi o zaposlitvi. Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Pritožba tožnice se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen pri odločitvi o odškodnini (3. točka izreka) in odločitvi o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze in ugotovilo vsa odločilna dejstva. Zato pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe in se nanje v celoti sklicuje ter jih ne ponavlja. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Tožena stranka je tožnici dne 26. 5. 2009 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga za delovno mesto zdravnik z licenco. V obrazložitvi odpovedi je tožena stranka zapisala, da je pri toženki prenehala potreba po delu tožnice zaradi ukinitve delovnega mesta zdravnik z licenco. Delovno mesto zdravnik z licenco je bilo sistemizirano v Pravilniku o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest v ... z dne 30. 1. 2008. Dne 18. 8. 2008 je tožena stranka sprejela Pravilnik o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest, ki pa delovnega mesta zdravnik z licenco več ni sistemiziral, temveč je pravilnik sistemiziral delovno mesto zdravnik specializant III in zdravnik – zobozdravnik brez specializacije z licenco. Tožena stranka je dne 1. 8. 2008 tožnici ponudila v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto zdravnik specializant III, ki ga pa tožnica ni podpisala. Kljub temu, da tožnica aneksa ni podpisala, je tožena stranka tožnici plačo izplačevala v skladu z aneksom.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zdravnik z licenco in da je bilo to delovno mesto ukinjeno že s sprejemom Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o organizaciji in specializaciji delovnih mest, ki je začel veljati 18. 8. 2008. Z navedenim pravilnikom je tožena stranka na novo sistemizirala delovno mesto zdravnik specializant III, za katerega je tožnici ponudila v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008, ki ga tožnica ni podpisala. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zdravnik z licenco dne 26. 5. 2009 in ob ugotovitvi, da je ukinila delovno mesto zdravnik z licenco že s sprejemom Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o organizaciji in specializaciji delovnih mest, ki je začel veljati 18. 8. 2008, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podana odpoved prepozna. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) namreč v šestem odstavku 88. člena določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Ker tožena stranka tožnici ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi v navedenem roku, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo nezakonitost odpovedi že zaradi zamude prekluzivnega roka za podajo odpovedi. Sodišče je ugotovilo nezakonitost odpovedi že zaradi zamude prekluzivnega roka za podajo odpovedi, zato so nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje glede veljavnosti sklenjenega aneksa k pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto zdravnik – specializant III, v sporni zadevi, irelevantni.

Utemeljena pa je pritožbena trditev tožene stranke, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni upoštevalo okoliščin, ki jih mora sodišče pri odmeri odškodnine po 118. členu ZDR upoštevati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo odškodnino, v višini ene mesečne plače v znesku 2.651,16 EUR bruto, na podlagi prvega odstavka 184. člena ZDR, ki določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Tožnica je s tožbo uveljavljala odškodnino po 118. členu ZDR, ki gre delavcu v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. Prvi odstavek 118. člena ZDR določa, da v primeru, če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna odškodnino po pravilih civilnega prava. Po drugem odstavku te zakonske določbe lahko ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov strank tudi sodišče odloči enako kot v prvem odstavku, tudi ne glede na predlog delavca. Glede odškodnine po 118. členu je revizijsko sodišče v zadevi opr. št. VIII Ips 26/2007 z dne 9. 9. 2008 že pojasnilo, da je potrebno prvenstveno izhajati iz tega, da se povezuje z nadaljevanjem izpolnjevanja obveznosti obeh strank iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila nezakonito odpovedana, pri čemer iz volje tožnika ali ugotovljenega interesa strank izhaja, da s ponovno vzpostavitvijo delovnega razmerja ni mogoče več doseči namena pogodbe o zaposlitvi. Gre za odškodnino, ki pravzaprav pomeni odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu – torej za izgubo zaposlitve, kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in z vzpostavitvijo delovnega razmerja najdalje do odločitve sodišča prve stopnje. To ni odškodnina za izgubo zaslužka in drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča. Gre torej za odškodnino za bodočo ocenjeno škodo. Prav zaradi njene posebne narave se pri odločanju o njej ni mogoče neposredno opreti oziroma uporabiti vseh institutov civilnega prava.

Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine po 118. členu ZDR, prvenstveno izhajati in upoštevati kriterije za odmero v zvezi s škodo delavca, ki se ne vrne k delodajalcu in ki mu nastaja oziroma bo nastala po datumu zaključka delovnega razmerja s sodbo sodišča. V zvezi z odmero odškodnine po 118. členu ZDR tudi ni mogoče mimo procesnega vidika odločanja. Vrhovno sodišče RS je s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 26/2007 opozorilo, da si odmere odškodnine po prvem odstavku 118. člena ZDR, ni mogoče predstavljati brez ustreznega zahtevka (in v nadaljevanju ustreznega dokaznega postopka ter pravnih zaključkov sodišča) oziroma po drugem odstavku te zakonske določbe brez ustreznih trditev in jasno ter točno ugotovljenih dejstev o neki (bodoči) pravno priznani škodi na premoženjskem ali nepremoženjskem področju. To predpostavlja tudi upoštevanje in uporabo načela odprtega sojenja oziroma materialnega procesnega vodstva. Navedeno stališče je pomembno že zato, ker iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi odločitev o odškodnini temeljila na jasnih ugotovitvah pravno pomembnih dejstev, ki bi sploh omogočale ustrezno materialno presojo, saj ta dejstva niso bila ugotovljena.

Glede na navedeno je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava pri odločanju o višini odškodnine, zaradi tega pa je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in v navedenem obsegu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter jo vrnilo v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, z upoštevanjem gornjih stališč o pravni naravi odškodnine po 118. členu ZDR, zaslišati tožnico in nato o tej odškodnini ponovno odločiti. Navedeno samo po sebi ne pomeni, da tožnici pripada višja odškodnina od odmerjene, temveč da je sodišče pri odmeri napačno izhajalo iz materialnega prava in ni upoštevalo kriterijev, ki so odločilni za presojo odškodnine.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilna in ustrezno obrazložena, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v zvezi s tem zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo, saj niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Pravilno pa opozarja pritožba, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je pri odmeri stroškov postopka upoštevalo nagrado za vse opravljene naroke, čeprav Zakon o odvetniški tarifi predvideva, da je stranka upravičena le do nagrade za en narok.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, glede na pritožbo tožnice, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, saj je sodišče v 3. točki odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odškodnino v višini ene mesečne plače v znesku 2.651,16 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem, ko je tožnica zahtevala plačilo odškodnine v znesku 47.721,78 EUR bruto. Tako drži trditev tožnice, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku iz naslova nepremoženjske škode, v višini 47.721,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker je pritožba vložena v 15 – dnevnem roku, ki predstavlja tudi rok, v katerem stranka lahko predlaga izdajo dopolnilne sodbe po določbi prvega odstavka 325. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice obravnavalo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. O predlogu za izdajo dopolnilne sodbe mora odločiti sodišče prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da se vloga tožeče stranke obravnava kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe in odstopi v pristojno reševanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa bo nato odločilo tudi o stroških postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da sodišče lahko pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v primeru, če le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.