Jedro

Na podlagi dejanske ugotovitve, da se je zmanjšala potreba po delu diplomirane medicinske sestre na A. oddelku in povečala na D. oddelku, ter dejstva, da tožnici ni bilo odrejeno začasno opravljanje drugega dela v trajanju več kot treh mesecev v letu 2014, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka upravičeno in zakonito tožnici odredila začasno opravljanje dela na D. oddelku tožene stranke.

Delovno sodišče v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga presoja, ali je delo delavca, čigar pogodba o zaposlitvi je bila odpovedana, v resnici postalo nepotrebno iz razlogov na strani delodajalca ter s tem resničnost in ne morda le navideznost poslovnega razloga. Pri tem pa ne sme presojati smotrnosti poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki so v njegovi izključni pristojnosti. Iz navedenega razloga je v obravnavani zadevi odločilno le, ali je tožena stranka dela tožnice na A. oddelku v resnici razporedila na druge tam zaposlene. Nepomembno pa je, ali je bila takšna odločitev tudi smotrna in ali so drugi zaposleni prenesene delovne naloge tožnice bili sposobni opraviti v okviru svojega delovnega časa ali pa je zaradi tega morda trpela kvaliteta opravljenega dela. Smotrnost takšnih odločitev, enako kot tudi odločitev, na katere delavce bo prenesla delovne naloge in kateremu delavcu pa odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pa je izključno v pristojnosti tožene stranke (ki je omejena le s prepovedjo diskriminacije) in jih sodišče prve stopnje v tem sporu pravilno ni presojalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo (primarni) tožbeni zahtevek: - za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev pisne odredbe z dne 20. 6. 2014 in redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 9. 2014 (I/1. in 2. točka izreka); - za ugotovitev, da tožnici pogodba o zaposlitvi z dne 14. 8. 2008 z vsemi aneksi za delovno mesto diplomirane medicinske sestre v intenzivni negi na A. oddelku ni prenehala na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 9. 2014, ampak še traja, da je tožena stranka dolžna tožnici zagotavljati pravice po pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 8. 2008, še zlasti jo pozvati nazaj na delo, ji zagotavljati delo in ji zagotoviti vse preostale pravice delovnega mesta (I/3. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati razliko v bruto plači od dneva nezakonite odreditve opravljanja dela s pisno odredbo z dne 20. 6. 2014 do dneva prenehanja opravljanja dela po razveljavljeni pisni odredbi (od 1. 7. 2014 do 30. 9. 2014), ter razliko v bruto plači od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi (od 7. 10. 2014) do ponovnega nastopa dela po nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi, od tako obračunanih razlik v bruto plači odvesti davek in prispevke, neto zneske pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi plačati tožnici (I/4. točka izreka); - za plačilo odškodnine v zneskih 4.000,00 EUR in 12.000,00 EUR, oboje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer zaradi kršitve prepovedi diskriminacije v zvezi s podano pisno odredbo z dne 20. 6. 2014 in v zvezi s podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (I/5. in 6. točka izreka) ter - za povračilo stroškov postopka (I/7. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo podredni tožbeni zahtevek: - za ugotovitev, da je tožena stranka v zvezi s podano pisno odredbo z dne 20. 6. 2014 in v zvezi s podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 9. 2014 kršila prepoved diskriminacije tožnici (II/1. in 2. točka izreka); - za plačilo odškodnine v znesku 4.000,00 EUR in 12.000,00 EUR, oboje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer zaradi kršitve prepovedi diskriminacije v zvezi s podano pisno odredbo z dne 20. 6. 2014 in v zvezi s podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (II/3. in 4. točka izreka); - za povračilo stroškov postopka (II/5. točka izreka).

Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper odločitev v I. in II. točki izreka, se pritožuje tožnica, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da primarnemu oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka na prvi in drugi stopnji, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi tožnice in priče B.B., ki je izpovedala, da samo štiri diplomirane medicinske sestre ne morejo zagotoviti organizacije dela na A. oddelku ne da bi pri tem kršili kogentne norme na področju zdravja. Reorganizacija, podana v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli pa ne more biti zakonita. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedi priče C.C., ki je potrdil diskriminatorno obravnavo, saj je izpovedal, da so v juniju 2014 vedeli, da bodo tožnico trajno odstranili s A. oddelka. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožnice, da je bila po premestitvi 63 dni v bolniškem staležu, hkrati pa njene odsotnosti na D. oddelku niso nadomestili z novo delavko, pa je bilo delo vseeno brez težav v celoti opravljeno. Priča E.E. je sicer izpovedala, da so odsotnosti tožnice nadoknadili z nadurami drugih delavcev, česar pa izpis nadur ne potrjuje. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do nenadnega povečanja števila nadur na A. oddelku. Delo tožnice na D. oddelku ni bilo nujno potrebno in gre za diskriminatorno kazensko premestitev. To potrjuje tudi izpis ... primerov, katerih število se na D. oddelku ni povečalo in na A. oddelku ne zmanjšalo. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem psihiatra tožnice doc. dr. F.F. (ki bi potrdil tožničine navedbe glede nematerialne škode) in s postavitvijo izvedenca finančne stroke (ki bi izračunal prikrajšanja pri izplačilu plače). Sodišče prve stopnje teh dokaznih predlogov niti ni zavrnilo niti ni obrazložilo njihove zavrnitve. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo in se ni opredelilo do navedb tožnice v zvezi z diskriminatornim ravnanjem nadrejenih. Tožnica je bila za premestitev in nato za odpoved pogodbe o zaposlitvi diskriminatorno izbrana izmed petih diplomiranih medicinskih sester na A. oddelku, kar potrjuje, da G.G. ni obrazložil, zakaj se je odločil ravno za tožnico, ki je imela najdaljši delovni staž, in ne za katero drugo sestro. Reorganizacija ni bila izvedena v skladu z zakonom in Kolektivno pogodbo za zaposlene v zdravstveni negi (10. in 11. člen). Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Tožnica je 7. 9. 2015 vložila vlogo in k njej priložila dodatne listine (A17) v zvezi s pritožbo, vloženo 18. 6. 2015. Na to vlogo je tožena stranka odgovorila 15. 9. 2015 in predložila tudi dodatne listine (B16 – B18). Ker pa sta bili obe vlogi (skupaj z dodatnimi listinami) vloženi po poteku roka za pritožbo iz prvega odstavka 333. člena ZPP (ki se je iztekel 19. 6. 2015) oziroma po poteku roka za odgovor na pritožbo iz prvega odstavka 344. člena ZPP (ki se je iztekel 7. 7. 2015), jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo, zato se do navedb v navedenih vlogah in do predloženih listin ne opredeljuje.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnice v zvezi z zatrjevano kršitvijo prepovedi diskriminacije (in s tem smiselno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se je do teh navedb opredelilo v 7. in 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Obrazložitev sicer ni obsežna, vendar je glede na pavšalno trditveno podlago tožnice v tem sporu zadostna, zato uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

8. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni (obrazloženo) zavrnilo dokaznih predlogov tožene stranke z zaslišanjem psihiatra doc. dr. F.F. in s postavitvijo izvedenca finančne stroke ter da bi te predlagane dokaze moralo izvesti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje res ni (niti na zadnjem naroku za glavno obravnavo niti v izpodbijani sodbi) zavrnilo navedenih dokaznih predlogov tožnice, s čimer je kršilo določbo drugega odstavka 287. člena ZPP. Vendar pa sodišče prve stopnje s tem ni storilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), ker zaradi nepotrebnosti izvedbe teh dokazov kršitev ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Izvedba dokaza z zaslišanjem tožničinega psihiatra ni bila potrebna, ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za izplačilo odškodnine zavrnilo že po temelju in tako ugotavljanje obstoja in obsega tožnici nastale nematerialne škode ni bilo potrebno. Zaradi ugotovitve, da pisna odredba in odpoved pogodbe o zaposlitvi nista nezakoniti, ni bila potrebna niti izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ki naj bi ugotavljal nastalo prikrajšanje pri izplačilu plače. Glede na navedeno je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje te dokaze moralo izvesti in s tem smiselno uveljavljana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 213. člena ZPP.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi tožnice. S tem, ko je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo razloge o odločilnih dejstvih ter s tem, ko se je opredelilo do navedb tožnice in relevantnih izpovedi zaslišanih prič, se je po vsebini dejansko opredelilo tudi do izpovedi tožnice, zato relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP ni podana, saj ne bi mogla vplivati na pravilnost iz zakonitost izpodbijane sodbe. Iz istega razloga ni utemeljena pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi priče B.B., saj ta za rešitev predmetnega spora ni izpovedala nič relevantnega. Pričnina izpoved, na katero opozarja tožnica, da po njenem mnenju s samo štirimi diplomiranimi medicinskimi sestrami ne morejo zagotoviti organizacije dela na A. oddelku, v tem sporu ni relevantna, kot bo še obrazloženo v nadaljevanju te sodbe, pa tudi sicer ne bi bila odločilnega pomena, saj predstavlja le pričino subjektivno oceno.

10. V preostalem delu pritožbe, kjer tožnica navaja, da sodišče prve stopnje ni podalo dokazne ocene posameznih izpovedi prič, v resnici uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je sodišče prve stopnje podalo zadostno (čeprav skopo) dokazno oceno izvedenih dokazov in zato ni kršilo določbe 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

11. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti pisne odredbe o opravljanju dela na drugem delovnem mestu in zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ter presoja utemeljenosti odškodninskih tožbenih zahtevkov iz naslova diskriminacije oziroma trpinčenja na delovnem mestu.

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu diplomirana medicinska sestra v intenzivni negi na A. oddelku tožene stranke. S pisno odredbo z dne 20. 6. 2014 ji je bilo za čas od 1. 7. 2014 do 30. 9. 2014 odrejeno začasno opravljanje dela na delovnem mestu diplomirana medicinska sestra v negovalni enoti na D. oddelku tožene stranke. 19. 9. 2014 (torej še med opravljanjem dela na D. oddelku) ji je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi (za delo na delovnem mestu diplomirana medicinska sestra na A. oddelku) in ji hkrati ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delo na delovnem mestu diplomirana medicinska sestra na D. oddelku, ki jo je tožnica podpisala 3. 10. 2014. 13. Odreditev začasnega opravljanja drugega ustreznega (oziroma primernega) dela ureja 33. člen ZDR-1, ki v drugem odstavku določa, da lahko delodajalec (če z zakonom ali kolektivno pogodbo ni določeno drugače) z namenom ohranitve zaposlitve ali zagotovitve nemotenega poteka delovnega procesa delavcu pisno odredi začasno opravljanje drugega ustreznega dela v primerih začasno povečanega obsega dela na drugem delovnem mestu oziroma vrsti dela pri delodajalcu, začasno zmanjšanega obsega dela na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, ki ga opravlja, in nadomeščanja začasno odsotnega delavca. Odreditev drugega ustreznega oziroma primernega dela lahko traja največ tri mesece v koledarskem letu (šesti odstavek 33. člena ZDR-1).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (izpovedi prič in listinskih dokazov) ugotovilo, da je bila odreditev začasnega opravljanja dela na tožnice na delovnem mestu diplomirane medicinske sestre na D. oddelku tožene stranke za čas od 1. 7. 2014 do 30. 9. 2014 upravičena in zakonita, in sicer zaradi zmanjšane potrebe po delu diplomirane medicinske sestre na A. oddelku in povečane potrebe po tem delu na D. oddelku. Pritožbeno sodišče se strinja tako z dejanskimi kot pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Zaslišane priče so skladno izpovedale, da so na A. oddelku ugotovili, da bi delo lahko enako kvalitetno opravljali tudi brez ene diplomirane medicinske sestre, hkrati pa se je potreba po takšnem delu pokazala na D. oddelku. Iz salda nadur enega in drugega oddelka (B13, B14) sicer res ne izhaja večji obseg nadurnega dela na enem in manjši na drugem oddelku, vendar to samo po sebi še ne odraža povečanega oziroma zmanjšanega obsega dela diplomirane medicinske sestre in zato zgolj na podlagi te listine (ob skladni izpovedi zaslišanih prič) ni mogoče podvomiti v pravilnost dejanskega zaključka sodišča prve stopnje. Tudi listina o številu ... primerov na obeh oddelkih (B15) še ne odraža potrebnega dela diplomirane medicinske sestre, kot je pojasnila priča H.H. (list. št. 51). V pritožbi tožnica neutemeljeno izpostavlja še 63 dni trajajočo bolniško odsotnost v času začasnega opravljanja dela na D. oddelku in dejstvo, da je v tem času niso nadomestili z drugim delavcem, kar po mnenju tožnice kaže na to, da njeno delo na D. oddelku ni bilo tako nujno potrebno. Iz izpovedi priče E.E. izhaja, da so v času tožničine odsotnosti drugi zaposleni opravljali nadure. Nasprotnega saldo nadur na D. oddelku (B13) ne dokazuje, kot neutemeljeno navaja tožnica. Ta listina namreč prikazuje le obseg nadurnega dela na letni oziroma polletni ravni, ne prikazuje pa mesečnega obsega, zato na dokazno oceno izpovedi priče E.E. ne vpliva.

Na podlagi dejanske ugotovitve, da se je zmanjšala potreba po delu diplomirane medicinske sestre na A. oddelku in povečala na D. oddelku ter dejstva, da tožnici ni bilo odrejeno začasno opravljanje drugega dela v trajanju več kot treh mesecev v letu 2014, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka upravičeno in zakonito tožnici odredila začasno opravljanje dela na D. oddelku tožene stranke.

14. Tožnica se nadalje ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 9. 2014 ni nezakonita. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnici izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz organizacijskega poslovnega razloga (prva alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1), torej zato, ker je tožena stranka delo tožnice razporedila med ostale zaposlene, delovno mesto diplomirane medicinske sestre v intenzivni negi na A. oddelku pa ukinila. V pritožbi tožnica ne nasprotuje ugotovitvi, da je tožena stranka njeno delo razporedila med druge zaposlene, ampak navaja le, da takšna odločitev ni bila smotrna, saj njenega dela ostale diplomirane medicinske sestre A. oddelka ne morejo opraviti (oziroma vsaj ne dovolj kvalitetno), reorganizacija pa tudi ni bila izvedena v skladu z zakonom in Kolektivno pogodbo za zaposlene v zdravstveni negi (Ur. l. RS, št. 60/1998 in nadalj.; v nadaljevanju: Kolektivna pogodba).

Delovno sodišče v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga presoja, ali je delo delavca, čigar pogodba o zaposlitvi je bila odpovedana, v resnici postalo nepotrebno iz razlogov na strani delodajalca ter s tem resničnost in ne morda le navideznost poslovnega razloga. Pri tem pa ne sme presojati smotrnosti poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki so v njegovi izključni pristojnosti. Iz navedenega razloga je v obravnavani zadevi odločilno le, ali je tožena stranka dela tožnice na A. oddelku v resnici razporedila na druge tam zaposlene. Nepomembno pa je, ali je bila takšna odločitev tudi smotrna in ali so drugi zaposleni prenesene delovne naloge tožnice bili sposobni opraviti v okviru svojega delovnega časa ali pa je zaradi tega morda trpela kvaliteta opravljenega dela. Smotrnost takšnih odločitev, enako kot tudi odločitev, na katere delavce bo prenesla delovne naloge, kateremu delavcu pa odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je izključno v pristojnosti tožene stranke (ki je omejena le s prepovedjo diskriminacije, o čemer več v nadaljevanju) in sodišče prve stopnje jih v tem sporu ni smelo presojati. Ker torej ne gre za relevantna dejstva, sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb ZPP, ker ni izvajalo dokazov za njihovo ugotavljanje in ker se do navedb tožnice v tej smeri ni posebej opredeljevalo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka z ukinitvijo delovnega mesta diplomirane medicinske sestre na intenzivni negi A. oddelka kršila zakon ter 10. in 11. člen Kolektivne pogodbe. Ker tožnica ne pove, kateri zakon naj bi tožena stranka s tem kršila, se pritožbeno sodišče do te pritožbene navedbe ne more opredeliti. Podana ni niti kršitev 10. in 11. člena Kolektivne pogodbe, saj ti dve določbi urejata obveščanje delavcev in sodita v okvir sodelovanja delavcev pri upravljanju, kar niso relevantne določbe v obravnavani zadevi.

15. Delodajalec ima sicer proste roke pri organiziranju dela, vendar pa pri izbiri delavca, ki mu bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi, in tistega, ki mu bo odredil začasno opravljanje drugega ustreznega dela, ne sme kršiti prepovedi diskriminacije iz 6. člena ZDR-1. Tožnica v pritožbi navaja, da je tožena stranka ravnala diskriminatorno, ker je izbrala ravno njo, čeprav je imela najdaljši delovni staž. Tožnica pa niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti sedaj v pritožbi ne navaja nobene osebne okoliščine (npr. narodnost, rasa ali etično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barva kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vera ali prepričanje, starost, spolna usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje), zato njen tožbeni zahtevek (za ugotovitev nezakonitosti pisne odredbe in odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter za plačilo odškodnine) že zaradi nekonkretiziranosti trditvene podlage ne more biti utemeljen. Kljub temu iz izpovedi zaslišanih prič (zlasti H.H. in C.C.) v zvezi z očitano kršitvijo prepovedi diskriminacije izhaja, da razlogi za odreditev začasnega opravljanja drugega dela in za odpoved pogodbe o zaposlitvi niso temeljili na kakšni osebni okoliščini tožnice. Tožnica v pritožbi omenja tudi, da je šlo za kazensko odreditev opravljanja drugega dela oziroma odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar bi lahko kazalo na kršitev prepovedi povračilnih ukrepov (6. člen ZDR-1), vendar so tudi te pritožbene navedbe povsem pavšalne, zato se pritožbeno sodišče do njih ne more opredeliti. Prav tako se ne more opredeliti do povsem pavšalnih navedb o trpinčenju na delovnem mestu (kršitev četrtega odstavka 7. člena ZDR-1). Glede na vse navedeno je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne tožbena zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova diskriminacije oziroma trpinčenja na delovnem mestu, ki imata podlago v 8. členu ZDR-1. Pritožbeno sodišče ob tem zgolj dodaja, da bi bilo treba tožbo v delu podrednega tožbenega zahtevka za ugotovitev, da je tožena stranka v zvezi s podano pisno odredbo in v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (II/1. in 2. točka izreka sodbe) kršila prepoved diskriminacije, zavreči, ker tožnica zahteva ugotovitev dejstev, kar pa ni dopustno (181. člen ZPP).

16. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Na druge pritožbene navedbe, ki za odločitev v predmetni zadevi niso odločilnega pomena, pritožbeno sodišče ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo (prvi odstavek 163. člena ZPP).