Jedro

Zmotno je materialnopravno razlogovanje sodišča prve stopnje, da ustavitev kazenskega postopka zaradi absolutnega zastaranja onemogoča uporabo prvega odstavka 377. člena ZOR. Pravdno sodišče na takšen sklep ni vezano, saj o predhodnem vprašanju, relevantnem za presojo zastaranja odškodninskega zahtevka, na matičnem področju z njim še ni bilo odločeno.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati odškodnino za povzročeno škodo v znesku 4.446,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo glede odločitve o glavni stvari zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 87/2011 z dne 14. 4. 2011 dopustilo glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo glede ugovora zastaranja.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo na podlagi sklepa o njeni dopustitvi. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je za terjatve iz pogodbe o prevozu stvari v cestnem prometu s posebnim zakonom določen enoletni zastaralni rok. Ker je bila tožba vložena 26. 1. 1999, bi moral biti tožbeni zahtevek, ki se nanaša na obdobje od 1. 1. 1995 do 31. 12. 1995, zaradi zastaranja v celoti zavrnjen. Opozarja, da tožnica ni nikoli zatrjevala, da bi podala reklamacijo v zvezi z izpolnjevanjem določil prevozne pogodbe s strani toženca. V skladu s konkretnimi navodili mora prevoznik po oddaji in popisu neprodanega blaga napraviti dnevno inventuro, tožnica pa bi morala v primeru neskladij pozvati prevoznika na razjasnitev. Konkretna prevozna pogodba tako zahteva tožničino reklamiranje, ki pa v času trajanja zadevnega pogodbenega razmerja nikoli ni bilo podano in je zato zaradi prekluzije tožbeni zahtevek zastaran.

5. Revizija je bila v skladu s prvim odstavkom 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je v skladu z drugim odstavkom 371. člena ZPP revizijo preizkusilo samo v tistem delu oz. glede konkretnega vprašanja, glede katerega je bila dopuščena, zato na druge revizijske navedbe ni odgovarjalo.

8. Pritrditi je revidentu, da za zastaranje terjatev iz prevozne pogodbe velja posebna zakonska ureditev, in sicer v konkretnem primeru Zakon o prevoznih pogodbah v cestnem prometu(1) (v nadaljevanju ZPPCP), zato je uporaba Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) glede na določili 23. in 652. člena ZOR subsidiarna. Za terjatve iz naslova poostrene odgovornosti prevoznika (za izgubo blaga) je v skladu s 112. členom ZPPCP določen enoletni zastaralni rok, ki začne teči, ko je stvar izgubljena. Šteje se, da je stvar izgubljena pri prevozu, če je prevoznik ne izroči prejemniku v roku 30 dni od dneva, ko mu jo je bil po pogodbi dolžan izročiti (97. člen ZPPCP).

9. Vendar pa nadalje revident spregleda, da je bilo v konkretnem primeru zatrjevano, da je škodno dejanje hkrati tudi kaznivo dejanje, zaradi česar bi bilo treba upoštevati pravila o daljšem zastaralnem roku (za kaznivo dejanje poneverbe kazenski pregon zastara v petih letih(2)). Zmotno je namreč materialnopravno razlogovanje sodišča prve stopnje, da ustavitev kazenskega postopka zaradi absolutnega zastaranja onemogoča uporabo prvega odstavka 377. člena ZOR. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da pravdno sodišče na takšen sklep ni vezano, saj o predhodnem vprašanju, relevantnem za presojo zastaranja odškodninskega zahtevka, na matičnem področju z njim še ni bilo odločeno.(3)

10. Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz materialnopravno zmotnega stališča, ni ugotavljalo, ali je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, zato je Vrhovno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (drugi odstavek 380. člena ZPP). Če bo v novem sojenju ugotovilo, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, bo moralo uporabiti zastaralni rok iz prvega odstavka 377. člena ZOR, pri čemer je treba upoštevati, da odškodninski zahtevek zaradi pretrganja zastaranja ne more zastarati, dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode.(4) V nasprotnem pa bo treba za presojo zastaranja uporabiti enoletni zastarani rok v skladu s 112. členom ZPPCP.

11. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Ur. List SFRJ, št. 2/74. Op. št. (2): Prim. prvi odstavek 245. člena KZ v zvezi s 111. in 112. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ).

Op. št. (3): Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 196/2011 z dne 5. 4. 2012. Op. št. (4): Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 539/2004 z dne 14. 9. 2006.