Jedro

Presoja prevoznikove odgovornosti za izgubo blaga.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke zoper izrek o stroških sodbe v zvezi s popravnim sklepom se delno ugodi in se sodba sodišče prve stopnje spremeni tako, da se v 4. točki izreka znesek 669,19 EUR nadomesti z zneskom 2.116,79 EUR.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke, kot tudi pritožbi tožene stranke zavrnejo ter se sodba in sklep potrdita.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 262,38 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni po prejemu odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe odločilo, da (1.) se objektivna sprememba tožbe dovoli, (2.) toženec B. K. je dolžan tožeči stranki P. P. d.d. plačati 4.446,80 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08. 02. 1996 do 01. 01. 2002 v višini 12.646,77 EUR, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe, (3.) višji tožbeni zahtevek se zavrne, (4.) tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti 669,19 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila. Ker ne tožnica ne toženec v pritožbah nista izpodbijala 1. in 3. točke izreka navedene sodbe, je v teh delih sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna.

V izreku izpodbijanega sklepa z dne 15. 06. 2010 je sodišče prve stopnje sklenilo, (1.) da se sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 361/99 z dne 26. 03. 2010, v četrti točki izreka popravi, tako da se le ta v celoti pravilno glasi: „4. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti 669,19 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.“, (2.) v ostalem ostane predmetna sodba nespremenjena.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožnica in sicer zoper odločbo o stroških zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navedla je, da je izrek o stroških v 4. točki v nasprotju z obrazložitvijo, saj iz obrazložitve izhaja, da je po medsebojnem pobotu toženec dolžan tožnici povrniti 669,19 EUR pravdnih stroškov in ne obratno (sodišče je v izreku plačilo razlike v znesku 669,19 EUR nepravilno naložilo tožnici). Odmera pravdnih stroškov po odstotku uspeha je nezakonita in krivična, ker nekatere vrste stroškov tudi dejansko niso v nobeni odvisnosti od višine zahtevka ali uspeha, sicer pa bi moralo sodišče tožnici priznati višje pravdne stroške od odmerjenih, saj je po temelju uspela v celoti, torej 100%, po višini pa po ugotovitvi sodišča z 53,43%, torej je uspela s 76,72%, se pravi z višjim odstotkom od priznanega.

3. Zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe in zoper 4. točko v delu, v katerem sodišče prve stopnje ni v celoti ugodilo povrnitvi vseh stroškov pravdnega postopka tožencu skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi toženca ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne v celoti in ji naloži v plačilo vse stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Navedel je, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da naj bi tožnica svoj zahtevek utemeljevala na pogodbeni obveznosti toženca in neupravičeni pridobitvi, ker to ne izhaja ne iz trditvene podlage tožnice kot tudi ne iz predloženih dokazov. Za izgubo naj bi toženec odgovarjal na podlagi prvega odstavka 671. člena ZOR v zvezi z 9. členom Pogodbe o prevozih, česar tožnica sploh ni zatrjevala, ampak je svojo trditveno podlago utemeljevala zgolj na odškodninski odgovornosti v zvezi s kazenskim postopkom, ki je tekel zoper toženca in je bil med trajanjem postopka ustavljen. Toženec je jasno izpovedal, da ni bil nikoli pozvan v skladu z 9. točko 7. člena navodil, ki so sestavni del Pogodbe o prevozu, k razjasnitvi posameznih neskladij, kar pomeni, da je v celoti izpolnjeval vsa pogodbena določila, saj bi ga v nasprotnem primeru tožnica takoj pozvala k razjasnitvi neskladij (zmotna ugotovitev dejanskega stanja). Morebitni primanjkljaj je zgolj posledica tožničinega neurejenega poslovanja (o čemer priča tudi obstoj dobropisov). Če bi tožnica v resnici svoj tožbeni zahtevek utemeljevala s prevozno pogodbo, bi morala dokazati najprej kršitev te pogodbe in škodo z vsemi elementi odškodninske odgovornosti po ZOR, česar pa ni storila. Tožnica je vložila tožbo na podlagi bremepisov, v katerih ni navedena ne pogodba ne račun, na katerega naj bi se nanašal, tudi ni opremljen s štampiljko in podpisom (prav tako s štampiljko in podpisom niso opremljeni ročno pisani dokumenti). Po pozivu sodišča, da naj svoj dokazni predlog natančno opredeli, je tožnica predlagala vpogled v priloge k izvedenskem mnenju izvedenca J. O. Tožnica je dokaz predlagala za dokazovanje škode, vendar je sodišče po prvem naroku za glavno obravnavo dokazni predlog zavrnilo, saj je bila dokumentacija iz kazenskega spisa izločena. Dokaznega predloga, ki bi določno utemeljeval, na podlagi katere listinske dokumentacije utemeljuje tožnica tožbeni zahtevek, pa do prvega naroka za glavno obravnavo tožnica ni podala opredeljeno (bistvena kršitev določb pravdnega postopka). Sodišče bi moralo iz sodbe izločiti vse navedbe tožnice, ki se nanašajo na nezakonito pridobljeni dokaz po načelu sad okuženega drevesa, zato je sodba, ki povzema nezakonito pridobljene dokaze, pa čeprav v obliki navedb stranke, tudi sama nezakonita. Sodišče prve stopnje je zgolj povzelo zaslišanje toženca in prič, dokazne ocene pa ni podalo (kršitev 8. člena ZPP). Sodišče je sicer angažiralo izvedenca ekonomske stroke, vendar pa je pred tem dokaz zavrnilo. Res sodišče tekom postopka ni vezano na prejšnji dokazni sklep, vendar bi bila potrebna obrazložitev spremembe (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Izvedenec se ni opredelil do bistvene okoliščine, ki izhaja iz gradiva in sicer, da veterinarskih potrdil ni podpisal toženec, hkrati pa tudi nimajo podpisa odgovorne osebe tožnice, zato jih ni mogoče upoštevati kot verodostojnih.

Zoper sklep z dne 15. 06. 2010 se je pritožil toženec ter sodišču druge stopnje predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da vse stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila naloži v plačilo tožnici. Navedel je, da tožnica ni priglasila stroškov tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (bistvena kršitev določb postopka). Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo 328. člen ZPP, saj obveznost, da mora toženec delno plačati stroške tožnici, ne predstavlja pisne pomote, temveč gre za vsebinsko drugačno odločitev, ki je ni mogoče sanirati zgolj s sklepom o popravi pisne pomote. Toženec je izpodbijal tudi 2. točko sklepa in sicer z vložitvijo pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba tožnice zoper sodbo je delno utemeljena. Pritožbi toženca zoper sodbo in sklep sta neutemeljeni.

5. O pritožbi toženca Neutemeljeni so pritožbeni očitki toženca, da sodišče prve stopnje ni odločalo v okviru s strani tožnice zatrjevanih dejstev in predloženih dokazov. Tožnica je namreč že v tožbi (vloženi dne 25. 01. 1999, list. št. 1) inter alia navedla, da je toženec pri prevozih ustvaril primanjkljaj blaga in tudi predlagala dokaze, ne samo bremepisov (in dobropisa), kot to trdi toženec, ampak tudi pogodbo o prevozu in zaslišanje strank. Trditveno podlago in dokaze je tožnica nadalje dopolnila (pravočasno, torej pred prvim narokom za glavno obravnavo, ki se je izvedel 19. 05. 2004) ter specificirala v pripravljalnem spisu z dne 28. 04. 1999 (list. št. 9) in v pripravljalnem spisu z dne 17. 05. 2004 (list. št. 24), kjer je tudi izrecno navedla (list. št. 10), da zahtevek temelji na pogodbeni obveznosti toženca, poleg tega pa je tožnica zaradi toženčevega ravnanja neupravičeno prikrajšana, toženec pa je pridobil neupravičeno korist. Glede na ugotovljeno sodišče prve stopnje ni kršilo pravil postopka.

Po presoji sodišča druge stopnje je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter se izčrpno opredelilo do vseh v konkretni zadevi odločilnih dejstev, tako da se v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. V tem okviru sodišče druge stopnje izpostavlja zgolj, da ni utemeljena pritožbena navedba, da bi morala tožnica ob utemeljitvi tožbenega zahtevka s prevozno pogodbo dokazati kršitev te pogodbe in škodo z vsemi elementi odškodninske odgovornosti (vključno z odgovornostjo povzročitelja). Odgovornost prevoznika za izgubo blaga po prvem odstavku 671. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZOR) je namreč objektivne narave, tako da se prevoznik oprosti odgovornosti zgolj, če dokaže, da je izguba (ki je bila v konkretnem dokaznem postopku natančno ugotovljena) posledica dejanja upravičenca, lastnosti pošiljke ali zunanjih vzrokov, ki jih ni bilo mogoče pričakovati in se jim tudi ne izogniti ali jih odvrniti, kot je že pravilno navedlo sodišče prve stopnje in tudi pravilno obrazložilo, da navedenih okoliščin toženec ni zatrjeval. Pritožbene navedbe toženca, da dokaznega predloga, na podlagi katere listinske dokumentacije utemeljuje tožnica tožbeni zahtevek, do prvega naroka za glavno obravnavo tožnica ni podala opredeljeno, predstavljajo ponovitev navedb, ki jih je toženec podal že tekom postopka. Sodišče prve stopnje se je do njih opredelilo (stran 3 sodbe sodišča prve stopnje), sodišče druge stopnje pa navedeni obrazložitvi pritrjuje. Nadalje so neutemeljena pritožnikova navajanja, da je izpodbijana sodba nezakonita, ker povzema nezakonito pridobljene dokaze v obliki navedb stranke in zaslišanj prič oziroma ker slednjih ne izloči. Po oceni sodišča druge stopnje pritožnik na ta način skuša pravila kazenskega postopka o uporabi nedopustno pridobljenih dokazov (doktrina „sad zastrupljenega drevesa“) poenostavljeno prenesti v pravdni postopek, vendar pri tem ne upošteva, da Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) ne vsebuje določil glede morebitne uporabe nedopustno pridobljenega dokaza, kot ga vsebuje Zakon o kazenskem postopku (83. člen – t.i. ekskluzija dokazov). Poleg tega je sodišče prve stopnje (čemur tudi pritožba ne oporeka) argumentirano navedlo, zakaj pri odločitvi ni upoštevalo magnetogramskega zapisa kasete št. 249 in zakaj ni upoštevalo izpovedbe zaslišanih prič v zvezi s prisluškovanji. Dokazna ocena zadevnih materialno pravno relevantnih dejstev torej brez dvoma ne temelji na spornih dokazih, zgolj povzete navedbe, ki zadevajo opravljene „zasebne prikrite preiskovalne ukrepe“, pa na zakonitost civilnega pravdnega postopka v konkretnem primeru ne vplivajo. Držijo sicer pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje angažiralo izvedenca ekonomske stroke, pred tem pa je dokaz zavrnilo (dokazni sklep na list. št. 139), vendar, kot izpostavlja že sama pritožba, v skladu z 287. členom ZPP sodišče v nadaljnjem teku pravde ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep. Sodišče prve stopnje je svojo primarno odločitev spremenilo s sklepom z dne 19. 05. 2009 (list. št. 185), v katerem je postavilo izvedenca ekonomske stroke z ustreznimi navodili in ni kršilo pravil postopka. Pritožnik sicer v pritožbi ponavlja tudi navedbe glede gradiva, ki je bilo podlaga izvedeniškega mnenja, vendar se je sodišče prve stopnje po presoji sodišča druge stopnje do njegovih navedb že pravilno opredelilo. Ker sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka, niti kršitev postopka absolutne narave, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo 2. točko sodbe sodišča prve stopnje.

6. O pritožbi tožnice in o pritožbi toženca glede stroškov postopka Tožnica je v pritožbi izpodbijala 4. točko sodbe, saj je nasprotovala obrazložitvi, vendar je navedeno pomoto popravilo že sodišče prve stopnje s popravnim sklepom z dne 15. 06. 2010, in sicer je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka in ne obratno, kot je bilo primarno navedeno v sodbi.

Zoper popravo napake, vsebovano v popravnem sklepu se je pritožil toženec, vendar so po presoji sodišča druge stopnje njegovi očitki o kršitvah postopkovnih določb neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 328. člen ZPP, saj je zgolj popravilo očitno pisno pomoto, kar očitno izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (primerjaj zadnji odstavek na strani 17 sodbe sodišča prve stopnje). Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožnica ni priglasila stroškov tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj iz tožbe in pripravljalnega spisa tožnice z dne 28. 04. 1999 (list. št. 10) izhaja, da je to storila. Toženec je sicer v pritožbi zoper sklep podal tudi pritožbene navedbe zoper sodbo, ki so prepozne, obenem pa predstavljajo zgolj ponovitev pravočasnih, s strani sodišča druge stopnje obravnavanih, pritožbenih navedb. Sodišče druge stopnje je iz navedenih razlogov pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbenih navedb tožnice o (ne)odvisnosti nekaterih vrst stroškov z višino zahtevka sodišče druge stopnje zaradi nerazumljivosti in nekonkretiziranosti ni obravnavalo. Utemeljena pa je pritožbena navedba tožnice, da bi moralo sodišče tožnici priznati višje pravdne stroške od odmerjenih, saj je po temelju uspela v celoti. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je v konkretnem primeru za odločitev o stroških postopka najbolj primerna metoda, ki se je oblikovala v odškodninskih pravdah, po kateri sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno „po temelju“ in „po višini“, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov. Ker je bila med pravdnima strankama tekom celotnega postopka sporen temelj odgovornosti, sodišče zaključuje, da je tožnica po temelju uspela v celoti, torej 100%, po višini pa upoštevajoč neprerekano ugotovitev sodišča prve stopnje s 53,43%. Upoštevajoč takšno odmero je tožnica v pravdi uspela z 76,72%, toženec pa s 23,28%. Upoštevajoč znesek pravdnih stroškov, ki ga je sodišče prve stopnje priznalo tožnici v višini 3.563,77 EUR in upoštevajoč doseženi uspeh tožnice v višini 76,72%, je tožnici sodišče druge stopnje priznalo 2.734,12 EUR pravdnih stroškov. Upoštevajoč (neprerekan) znesek pravdnih stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožencu v višini 2.651,77 EUR in upoštevajoč doseženi uspeh toženca v višini 23,28% je tožencu sodišče druge stopnje priznalo 617,33 EUR pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotu je toženec dolžan tožnici povrniti 2.116,79 EUR pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo, delno pa jo zavrnilo in odločilo, kot izhaja iz izreka (3. in 2. točka 365. člena ZPP).

7. Tožnica je s pritožbo uspela z zneskom 1.447,60 EUR. Od tega zneska ji je pritožbeno sodišče odmerilo pritožbene pravdne stroške. Priznalo ji je 300 točk za sestavo pritožbe, 50 točk za končno poročilo stranki, skupaj 350 točk, z 2 % materialnimi stroški (7 točk) je to 357 točk ali 163,86 EUR. Tožnici gre tudi povrnitev takse za pritožbo v višini 98,52 EUR. Skupaj je toženec tožnici dolžan povrniti 262,38 EUR pritožbenih pravdnih stroškov in sicer v roku 15 dni po prejemu odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.