Jedro

Vožnja z električnim avtomobilčkom po avtodromu je zaradi pogostih trčenj med avtomobilčki za otroka, ki se vozi sam, nevarna. Prisoja zamudnih obresti od odškodnine za bodočo gotovo gmotno škodo ni utemeljena, če v odškodninskem zahtevku ni upoštevan ustrezen diskont.

Izrek

Pritožbi se d e l n o u g o d i in se izpodbijana sodba d e l n o s p r e m e n i tako, da poslej v celoti glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 2.706.000,00 SIT, ter zakonske zamudne obresti od zneska 26.000,00 SIT od 5.4.1995 dalje do plačila, ter od zneska 2.080.000,00 SIT od dne 15.4.1999 do plačila, zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 600.000,00 SIT za čas od 15.4.1999 dalje do plačila pa se zavrne kot neutemeljen; ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 479.532,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 60.000,00 SIT od 30.3.1998 dalje, od zneska 23.082,00 SIT od 5.6.1998 dalje, od 8.740,00 SIT od 15.4.1999 dalje in od 387.710,00 SIT od dne 15.4.1999 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo." Glede nespremenjenega dela se pritožba z a v r n e kot neutemeljena in se v tem obsegu izpodbijana sodba potrdi . Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 2.706.000,00 SIT in mu povrniti pravdne stroške, oboje z ustreznimi zamudnimi obrestmi. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino za gmotno in negmotno škodo, ki jo je tožnik utrpel pri vožnji z električnim avtomobilčkom v zabaviščnem parku. Tožena stranka se je zoper takšno sodbo pritožila, uveljavljala vse pritožbene razloge in predlagala spremembo, podrejeno pa razveljavitev sodbe. Navajala je, da v celoti izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in verodostojnost prič, ki so le ožji sorodniki poškodovanega. Nikakor ni dokazano, da se je poškodba res dogodila pri vožnji z avtomobilčki. Takšna vrsta poškodbe lahko nastane tudi pri padcu ali drugje, kar je potrdil izvedenec stomatolog. Nezgoda pri toženi stranki ni bila prijavljena. Da bi prišlo do poškodbe, ni opazil nihče od organizatorjev vožnje z avtomobilčki. Ti so sodišču tudi povedali, da je bil na blagajni velik napis z opozorilom, da je vožnja za osebe pod 12 let starosti brez spremstva prepovedana, ter da je za otroke obstajal drug avtodrom. Starši so tožniku dopustili, da se je sam peljal v avtomobilčku. Tudi če bi se dokazalo, da se je tožnik poškodoval v avtomobilčku, bi bili njegovi starši sokrivi za to, ker niso poskrbeli za varstvo sina, ki je bil takrat star 8 let. Sodišče je napačno interpretiralo izpovedi prič tožene stranke,ker se je že vnaprej opredelilo do tožbenega zahtevka. Določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o nevarni stvari in o odgovornosti za nevarno stvar pa v konkretnem primeru ne morejo biti uporabljena zato, ker tožena stranka ni bila imetnik avtodroma. Lastnik avtodroma je bil g. G., ki je imel avtodrom zavarovan, vendar do izplačila odškodnine ni prišlo, ker tožeča stranka škodnega dogodka ni prijavila. Prisojena odškodnina je v vseh postavkah tudi neprimerno visoka. Odgovora na pritožbo ni bilo. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče prve stopnje je razsojalo na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja: - tožnik je bil star osem let, ko je dne 16.5.1993 šel s starši in sestro v G., kjer je bil organiziran sejem "Vse za otroka"; - družina je tam obiskala zabavišče, tožnik pa se je pri vožnji z električnim avtomobilčkom na avtodromu poškodoval; - tožnik se je z avtomobilčkom vozil prvič, v avtomobilčku je bil sam, model avtomobilčka pa je bil tak, da ni imel varnostnega pasu (po izpovedi priče - predstavnice tožene stranke naj bi bil tak avtomobilček sam po sebi dovolj amortiziran), mati tožnika pa je bila v drugem avtomobilčku s hčerko, ki se ni upala sama voziti; - kmalu po začetku vožnje sta se dva avtomobilčka zaletela v tožnikovega, ki ga je zanihalo tako, da se je udaril in si razbil pet zob. Zato je bila vožnja prekinjena, prisotni so nudili tožniku prvo pomoč in poklicali rešilca. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do dejstva, da se je tožnik poškodoval prav pri vožnji z električnim avtomobilčkom, čemur je tožena stranka oporekala. Da se je poškodoval na sejmišču, ni bilo sporno. V to, da se je poškodoval prav pri avtomobilčkih, pa se je sodišče prve stopnje lahko prepričalo na podlagi posrednih dokazov, torej izpovedi priče dr. M., ki je kot član dežurne ekipe nudil tožniku zdravniško pomoč, in je povedal, da jih je takrat ob prihodu tožnik z materjo čakal že pri vhodu v sejmišče, vendar pa jim je mati povedala, da se je tožnik poškodoval, ko je "udaril z glavo v trdo prepreko ali ob avtomobilčku, v glavnem v zabaviščnem delu parka" (l.št. ..., sodišče pa je to izpoved povzelo v obrazložitvi sodbe na strani ...), popolnoma natančno pa je kraj poškodbe naveden v zdravniškem spričevalu oz. napotnici, ki jo je zdravnica izdala dan po poškodbi, in v kateri je zapisano, da je do poškodbe prišlo dne 16.5.1993 v luna-parku pri trku z avtomobilčki, kar dodatno potrjuje pravilnost sklepanja sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka tožniku v celoti odškodninsko odgovorna in sicer po načelu objektivne odškodninske odgovornosti. Materialnopravna podlaga za to je v določbi 2.odstavka 154.člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po kateri se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna navarnost za okolico, odgovarja ne glede krivdo (objektivno). Sodišče druge stopnje takšno presojo sprejema. Pojem "nevarna stvar" ali "nevarna dejavnost" je pravni standard. Stvar oz. dejavnost je lahko nevarna že sama po sebi, ali pa takšna šele postane v določenih okoliščinah. V konkretnem primeru je pravilna presoja, da je za otroka vožnja z električnim avtomobilčkom po avtodromu nevarna dejavnost, ker pri tem redno prihaja do trčenj med avtomobilčki. Otrok je pri tem poudarjeno ranljiv, še posebej, če avtomobilček nima vgrajenega varnostnega pasu ali drugih varoval. Za škodo v zvezi z nevarno dejavnostjo velja domneva, da izvira iz te dejavnosti (173.člen ZOR). Za škodo od nevarne dejavnosti odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja (1.odstavek 174.člena ZOR), kar je v konkretnem primeru tožena stranka, ki je organizirala in profesionalno nudila obiskovalcem sejma in tudi otrokom zabavo na avtodromu. Ni bistveno, kdo je lastnik avtodroma, pač pa, kdo se s to dejavnostjo ukvarja. Če se z nevarno dejavnostjo ukvarja več oseb, je njihova odškodninska odgovornost solidarna (1.odstavek 206.člena ZOR), torej lahko oškodovanec zahteva od katerekoli od teh oseb povračilo celotne škode. Odgovorna oseba pa se lahko deloma oprosti odgovornosti, če dokaže, da je oškodovanec deloma sam kriv za škodo (3.odstavek 177.člena ZOR), oziroma da v oškodovančevi sferi obstojijo okoliščine takšne narave in teže, da same po sebi in ne glede na krivdo oškodovanca pomenijo soprispevek slednjega k nastanku škode. Takšne okoliščine je uveljavljala tožena stranka, ko je navajala, da je z napisom opozarjala, da je vožnja za osebe pod 12 let brez spremstva prepovedana, pa so starši tožniku kljub temu dopustili, da se je peljal sam v avtomobilčku in so torej starši tožnika sokrivi zato, ker niso poskrbeli za njegovo varnost. Vendar tudi po presoji sodišča druge stopnje to ni argument, ki bi narekoval uporabo pravil o deljeni odgovornosti. Ni namreč izkazano, da bi lahko starši tožnika s prisotnostjo v avtomobilčku preprečili nesrečo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi se tožnik poškodoval materini navzočnosti navkljub glede na to, da v avtomobilčku ni bilo varnostnih pasov in glede na to, da redarji tožene stranke niso preprečevali zaletavanj avtomobilčkov. Takšen zaključek je potrjen z izjavo delavke tožene stranke, da navadno starši med vožnjo otroke držijo okrog ramen, da pa to ne prepreči nujno udarca pri trčenju (l.št.31). Toženi stranki torej ni uspelo dokazati vzročne zveze med ravnanjem staršev tožnika in med nastankom škode. Zato obstoj opozorilnih napisov nima za posledico deljene odgovornosti. Tožena stranka ni poskrbela za izvajanje lastnega navodila, saj je dopustila, da se je otrok v avtomobilčku vozil sam. Otroci pa lahko pridejo v luna-park s spremstvom ali pa sami, ter se pogosto ne ozirajo na opozorilne table, njihova sporočila pa dojemajo ali pa ne. Že zato je od strani tožene stranke pričakovana večja aktivnost pri skrbi za varnost otrok, katere izvajanje je tožena stranka sicer zatrjevala. Tožena stranka je nadalje izpodbijala višino prisojene odškodnine pri vseh postavkah. Sodišče prve stopnje je tožniku v celoti ugodilo in mu prisodilo zahtevano odškodnino zaradi utrpele nepremoženjske in premoženjske škode. Tožnik, ob poškodbi star 8 let, je utrpel zlom petih zobnih kron, majavost dveh mlečnih zob in udarnino ustnic. Sodišče prve stopnje mu je iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in prestanih neugodnosti ob zdravljenju prisodilo zahtevanih 800.000,00 SIT. Takšna razsodba pomeni pravilno uporabo določb členov 200 in 203 ZOR, glede na to, da je tožnik kar en mesec trpel hude telesne bolečine, ki so nato prešle v zmerne, poleg tega pa ga čakajo še bodoče telesne bolečine in neugodnosti ob gotovih rednih menjavah zobne konstrukcije pri zobozdravniku, saj je povprečna uporabna doba take konstrukcije deset let. Neugodnosti, ki jih je tožnik prestal, pa so bili številni obiski pri zobozdravniku (69), RTG slikanja (8) in nošnja opornice štiri mesece, zaradi česar je užival pasirano hrano in trpel slabšo ustno higieno. Tožnik se je prestrašil ob poškodbi, še posebej pa je trpel strah med posegi zobozdravnika, ki so za tožnika predstavljali že večjo travmo, zato je prisojena odškodnina iz naslova strahu v višini 300.000,00 SIT pravična. Tožnikov obrazni del je bil štiri mesece po poškodbi otekel, poškodovani zobje pa so ostali mrtvi, zobne korenine pa defektne in to vse v vidnem sektorju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da takšna okvara predstavlja skaženost in da tožniku povzroča duševne bolečine. Prisodilo mu je zahtevanih 250.000,00 SIT, kar je pravilno in v skladu z določbami členov 200 in 203 ZOR. Tožnik pa je trpel in bo tudi v bodoče še zmanjšanje življenjskih aktivnosti, vsled tega pa duševne bolečine, ker so poškodovani zobje oslabljeni in mora biti pri prehranjevanju previden. Tako bo tudi pri nadomestnem zobovju. Gre za trajno funkcionalno motnjo pri občutnem številu zob, ki bo od mladega tožnika terjala vsakodnevno previdnost, zaradi česar bo gotovo trpel, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo njegovemu zahtevku za plačilo 700.000,00 SIT iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ugotovljen pa je bil tudi obstoj premoženjske škode za tožnika. Zahteval je povračilo 30.000,00 SIT za opravljene prevoze k zobozdravniku in povračilo 26.000,00 SIT za stomatološko ekspertizo, kar mu je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo z zamudnimi obrestmi, saj je tožnik obstoj te škode izkazal. Materialnopravna podlaga za to je v določbah 186., 189. in 277. člena ZOR. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo tudi obstoj gotove bodoče materialne škode zaradi izdatkov, ki jih bo tožnik imel zaradi pričakovanih zobozdravstvenih posegov in materiala ob nujnih zamenjavah zobne konstrukcije. Tožniku je ugodilo v celoti glede zahtevanih 600.000,00 SIT iz te postavke. Višina ni pretirana, ker zahtevek ne presega zneska, ki ga je predvidel izvedenec za koncesijska popravila, ob upoštevanju omejenega trajanja rekonstrukcije in rednih menjav. Znesek, ki bi ga tožnik moral plačati kot samoplačnik, pa je še višji. Glede na to, da mora sodišče druge stopnje v izpodbijanem delu sodbe uradoma paziti na pravilno uporabo materialnega prava, je potrebno opozoriti, da načeloma določbe ZOR in Zakona o pravdnem postopku (326.člen ZPP/77) ne dajejo neposredne podlage za prisojo bodoče gmotne škode. Vendar obstoj le-te v konkretni zadevi ni bil sporen, tožena stranka pa je izpodbijala zgolj višino te škode, zato je sodišče druge stopnje presodilo, da obstoji podlaga za prisojo tudi te nesporne škode v težnji, da se razmerja med pravdnima strankama čimprej učinkovito razrešijo. Poleg tega je sodna praksa že izrekla, da se bodoča škoda lahko dosodi pred zapadlostjo, če predstavlja nadaljevanje škode, ki jo toženec že trpi, tako da ne gre za primer, ko bi škoda bila sicer gotova, toda nastajati bi začela šele po zaključku obravnavanja. Ni pa nobene podlage za prisojo zamudnih obresti od take bodoče gmotne škode, ker bi se sicer tudi v zahtevku moral upoštevati ustrezen diskont, da ne bi prišlo do neupravičene obogatitve na strani tožnika. Zato je sodišče v tem delu pritožbi ugodilo, ter uradoma v skrbi za pravilno uporabo materialnega prava izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek po zamudnih obresti od 600.000,00 SIT v obsegu, kot ga je sodišče prve stopnje priznalo (4.točka 373.člena ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99). V preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (368.člen ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99). Takšna odločitev sodišča druge stopnje ne vpliva na uspeh tožeče stranke v pravdi, ki še vedno ostaja popolen, zato ostaja odločitev sodišča prve stopnje o stroških nespremenjena. Tožena stranka pa nosi sama svoje stroške za pritožbo, ker je njen uspeh s pritožbo neznaten, saj se nanaša le na del akcesorne terjatve tožeče stranke (154. in 166.člen ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99).