Jedro

Vožnje z električnimi avtomobilčki po avtodromu, namenjene otrokom, so nevarna dejavnost po prvem odstavku 174. člena ZOR, kadar avtomobilčki nimajo varnostnih pasov ali drugih varoval in med njimi prihaja do trčenj in posledično do poškodb otrok, ki so poudarjeno ranljivi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 2.706.000,00 SIT odškodnine, od tega 2.050.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo, ker je ugotovilo, da je toženka objektivno odgovorna za tožnikove poškodbe, ki jih je utrpel pri vožnji z električnim avtomobilčkom v zabaviščnem parku ... Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zoper odločitev o glavni stvari zavrnilo kot neutemeljeno ter delno spremenilo le odločitev o zamudnih obrestih.

Z revizijo je toženka uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da se izpodbijana sodba razveljavi ali spremeni. Po revizijskih izvajanjih je sodišče verjelo pričam, ki so sorodniki tožnika. Zato izpodbija dejansko stanje in verodostojnost prič. Ni dokazano, da se je poškodba dogodila pri vožnji z avtomobilčki.

Namreč takšna poškodba lahko nastane pri padcu kjerkoli. Tožnik ni upošteval toženkinih opozoril, da se otroci mlajši od 12 let ne smejo voziti brez spremstva. Če se je tožnik res poškodoval pri vožnji z avtomobilčkom, je zato podana vsaj sokrivda. Tožnikove nezgode ni videl noben toženkin delavec. Toženka ni bila imetnica avtodroma, ampak g. G., ki je imel svojo odgovornost zavarovano. Obrazložitev sodbe je nesklepčna in nasprotna sama s seboj, ker ni jasno, kdo je organiziral zabaviščni park in kdo je njegov lastnik, ko piše "v kolikor se bo toženka spomnila tega lastnika, pa bo lahko od njega regresirala, kar bo plačala iz naslova odškodnine". Izpodbija tudi obrazložitev vseh postavk prisojene odškodnine, ker je ta previsoka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP 1977, katerega določbe so bile uporabljene v tem primeru na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Odločitev o odgovornosti toženke za tožnikovo nezgodo sta sodišči nižjih stopenj oprli na naslednje ugotovitve. Osem let star tožnik se je 16.05.1993 poškodoval na zabavišču toženke pri vožnji z električnim avtomobilčkom na avtodromu. V avtomobilčku je bil sam, ker se je njegova mama, v spremstvu katere je na sejmišče prišel, vozila z njegovo sestro, to je svojo hčerko. Kmalu po začetku vožnje sta se dva avtomobilčka zadela v tožnikovega, zaradi česar se je tožnik udaril in pri tem razbil pet zob. Neposredno po dogodku je bila vožnja prekinjena. Prisotni so tožniku nudili prvo pomoč in poklicali rešilca. V medicinski dokumentaciji je kot kraj nezgode zabeleženo sejmišče. Vožnje z električnimi avtomobilčki po avtodromu je organizirala toženka in to zabavo profesionalno nudila obiskovalcem sejma in otrokom. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj ocenili, da je toženka pasivno legitimirana k sporu in da je za tožnikovo nezgodo objektivno odgovorna. Po njunem stališču odgovarja toženka kot subjekt, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, pri kateri se je tožnik poškodoval. Nevarno dejavnost predstavlja vožnja otrok z električnimi avtomobilčki po avtodromu, ker pri tem redoma prihaja do trčenj med avtomobilčki, še posebej, če avtomobilčki nimajo vgrajenih varnostnih pasov ali drugih varoval, otroci pa so še poudarjeno ranljivi.

Po presoji revizijskega sodišča je toženka objektivno odgovorna za tožnikovo nezgodo. Toženka je nastopala kot organizator zabaviščnega parka in je izvajala samo dejavnost, ki je predstavljala vožnjo avtomobilčkov pa avtodromu. Namreč takšna dejavnost - vožnje z električnimi avtomobilčki po avtodromu, namenjene otrokom, predstavlja nevarno dejavnost v smislu prvega odstavka 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), kadar avtomobilčki nimajo varnostnih pasov ali drugih varoval in med njimi prihaja do trčenj in posledično do poškodb otrok, ki so poudarjeno ranljivi. Revizijsko sodišče zato sprejema oceno sodišč nižjih stopenj, da je za tožnikovo nezgodo odgovorna toženka (pri čemer ni pravno odločilno, da je za nezgodo lahko odgovoren tudi lastnik, to je imetnik avtomobilčkov), ker več subjektov v takih primerih, kot je obravnavani, odgovarja solidarno. Ugotovljene okolnosti o tožnikovi nezgodi ne dajejo nobene podlage za dvom o pravilnosti zaključka, da se je tožnik poškodoval pri vožnji z avtomobilčki na avtodromu zabavišča, kjer je toženka izvajala obravnavano dejavnost. Revizijsko sodišče sprejema tudi presojo sodišč nižjih stopenj, da tožnik ni soodgovoren za nezgodo. Tožnik še ni bil star 12 let in se zato po toženkinem stališču ne bi smel sam voziti brez spremstva odraslih. Po oceni sodišč nižjih stopenj toženka namreč ni dokazala, da bi lahko tožnikovi starši s prisotnostjo v avtomobilčku preprečili nesrečo (kar bi morali po istih ugotovitvah preprečevati toženkini redarji). Pravilen je zato sklep, da toženki ni uspelo dokazati vzročne zveze med opustitvijo tožnikovih staršev in nastankom nezgode (škode). Ob takem stanju toženka ni uspela dokazati oprostitev svoje odgovornosti po določbah 177. člena ZOR.

Sodišči nižjih stopenj sta dosodili tožniku za nepremoženjsko škodo 2.050.000,00 SIT odškodnine, in sicer: za telesne bolečine 800.000,00 SIT, za strah 300.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 700.000,00 SIT in za skaženost 250.000,00 SIT. Tožnik je pri nezgodi utrpel zlom zobnih kron 11., 31., 41. in 42. zoba (tretje stopnje), zlom zobne krone zoba 21 (druge stopnje), majavost mlečnih zob 52 in 53 ter udarnino zgornje in spodnje ustnice. Med zdravljenjem je trpel 28 dni hude telesne bolečine, sicer pa občasne in pojemajoče bolečine v trajanju štirih tednov. Zdravljenje je za tožnika kot otroka predstavljalo večje psihične travme in je bil vsakokrat v strahu pred neznanimi zobozdravniškimi posegi, ki jih je bilo skupaj 59, poleg pa še 10 obiskov v specialistični ambulanti. Ostale so določene posledice: odmrtje zobne pulpe na zobeh 11, 31 in 41, kronsko odkrhnjenje zob 11, 21, 31, 41 in 42, prišlo pa bo še do izgube zob 11, 31 in 41, kar bo terjalo posledično temeljito zobno protetično rehabilitacijo (po polnoletnosti). Nastopila je tudi skaženost, ker so prizadeti zobje na zgornjem in spodnjem vidnem sektorju. Ugotovljen obseg telesnih bolečin ter neugodnosti med zdravljenjem (poleg že omenjenih še 8 rentgenskih slikanj in nošnja opornice 4 mesece) utemeljujejo odškodnino 800.000,00 SIT, ki ni previsoka, kot neutemeljeno meni toženka. Enak zaključek velja glede odškodnine 300.000,00 SIT za strah. Tožnikov obrazni del je bil 4 mesece po poškodbi otekel, defekti poškodovanih zob so v vidnem sektorju in zato opazni navzven, kar v povezavi z mnenjem izvedenca utemeljuje sklep, da je pri tožniku nastopila skaženost in da je utemeljena odškodnina iz navedenega naslova v znesku 250.000,00 SIT. Nastopila pa je tudi trajna funkcionalna motnja pri občutnem številu zob, ki bo terjala od tožnika vsakodnevno previdnost pri prehranjevanju. Narava take škode pa utemeljuje zaključek, da je tožnik utrpel tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in da je zahtevek iz tega naslova utemeljen v višini 700.000,00 SIT, upoštevajoč pri tem tudi dejstvo, da je trajne posledice doživel že v starosti 8 let in jih bo moral zato trpeti praktično celo življenje. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je tudi odškodnina za premoženjsko škodo (ki se v pretežnem delu nanaša na stroške sanacije zob v bodočnosti) utemeljena in po višini ustrezna. Odločitev sodišč nižjih stopenj o oblikah posameznih škod in njihove višine, je revizijsko sodišče lahko ocenilo le po uradni dolžnosti, ker toženka revizije v tem delu ni obrazložila.

Toženka v reviziji sicer ni uveljavljala bistvene kršitve določb pravdnega postopka, imajo pa tako naravo njena izvajanja, kolikor očitajo sodiščema nižjih stopenj pomanjkljivosti v obrazložitvenem delu sodb. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj razumljivo in obširno pojasnili razloge, ki se nanašajo na dejansko in pravno podlago spora ter sta zato sodbi razumljivi ter nimata očitanih pomanjkljivosti. V skladu s takimi ugotovitvami je moralo oceniti, da toženkina revizija ni utemeljena. Zato jo je zavrnilo (393. člen ZPP 1977).