Jedro

V tej zadevi toži Republiko Slovenijo na plačilo odškodnine tožnica, ki je padla na tlakovani pešpoti pred Okrajnim sodiščem v ... in si poškodovala desno zapestje. Ne gre torej za primer, ko je država odškodninsko odgovorna za delovanje sodišča v funkciji izvajanja sodne oblasti. Pravna podlaga za odločanje o tej zadevi zato ni določba 26. člena Ustave Republike Slovenije, saj ne gre za javnopravno delovanje države, temveč nastopa državni organ kot subjekt zasebnopravnega odškodninskega razmerja. Ker gre za neposlovno odškodninsko obligacijsko razmerje, ga je treba presojati na podlagi določb ZOR o povzročitvi škode (154. člen ZOR in naslednji).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper E.C. in Občino ... Plačilo odškodnine je solidarno naložilo Republiki Sloveniji in Zavarovalnici ..., in sicer 1,575.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.11.2000 dalje in 33.450 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1996 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zoper njiju zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških. Ugotovilo je, da si je tožnica desno zapestje poškodovala pri padcu na peš poti, ki vodi do objekta, kjer imata prostore Okrajno sodišče v ... in G. uprava Republike Slovenije. Ta pot zaradi posedenih plošč ni bila v brezhibnem stanju. Republika Slovenija je tožnici za nastalo škodo odškodninsko odgovorna zaradi opustitve popravila posedenih plošč. Tožnica je zaradi malomarnosti pri hoji k padcu soprispevala v višini 25%. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti odmerilo 1,200.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 800.000 SIT in za strah 100.000 SIT. Tako znaša pravična denarna odškodnina za tožničino nepremoženjsko škodo 2,100.000 SIT, premoženjska škoda pa znaša 44.600 SIT. Prvi in tretji toženi stranki je nato naložilo plačilo odškodnine ob upoštevanju tožničinega soprispevka.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnice in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je vsem štirim toženim strankam naložilo plačilo odškodnine 1,822.910 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1,785.000 SIT od 23.11.2000 dalje in od zneska 37.910 SIT od 1.10.1996 dalje ter zavrnilo zahtevek za plačilo nadaljnjih 1,015.000 SIT in 6.690 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je zavrnilo pritožbo tožnice, v celoti pa pritožbi Republike Slovenije in zavarovalnice in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da so pasivno legitimirane vse štiri tožene stranke. Parc. št. 1060/3 k.o... je vpisana še kot družbena lastnina, na kateri ima pravico uporabe Občina ... Občina je po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (Uradni list RS, št. 44/97) lastnik nepremičnine in bi morala poskrbeti za to, da je pot urejena in normalno vzdrževana. Ker pa je bila parcela namenjena za dostop v objekt, v katerem ima prostore Okrajno sodišče v ..., bi moralo sodišče glede posedenih plošč obvestiti lastnika zemljišča. Pritožbeno sodišče se je strinjalo z višino prisojene odškodnine, vendar pa je ob presoji, da je posedena ploščica nevarna stvar, ocenilo soodgovornost tožnice na 15% in toženim strankam ob upoštevanju tega deleža naložilo plačilo odškodnine.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo Republika Slovenija in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se ugodi njeni pritožbi in zahtevek zoper njo zavrže oziroma zavrne in tožnici naloži v plačilo njene pravdne stroške. Navaja, da so delavci sodišča le uporabniki te poti. Sodišče je napačno opredelilo temelj odgovornosti Republike Slovenije. Da je podana odškodninska odgovornost oškodovalca, je potrebna ugotovitev, da je bilo njegovo ravnanje nedopustno oziroma protipravno. Sodišče ni navedlo, katere predpise je Republika Slovenije prekršila. Republika Slovenija je subjekt javnega prava, ki jamči na podlagi javnopravne odgovornosti. Njena pasivna legitimacija je opredeljena v 26. členu Ustave Republike Slovenije, protipravnost pa mora biti zagrešena z javnopravnim delovanjem. Ustavna določba se nadalje navezuje na splošna pravila civilnega prava o odgovornosti države, opredeljena v 172. členu ZOR oziroma v 170. členu ZOR. V obeh primerih gre za škodo, ki jo povzroči organ oziroma delavec pri opravljanju oziroma v zvezi z opravljanjem funkcije ali dela. V nasprotnem primeru mora biti odgovornost države opredeljena v posamičnem predpisu. Republika Slovenija v tej pravdi ni pasivno legitimirana, zato bi bilo treba zahtevek zoper njo zavreči. Tudi očitek sodišča, da je ravnanje Republike Slovenije v nasprotju s pričakovano skrbnostjo povprečnega gospodarja, je neutemeljen, ker sporna pot ni v sferi gospodarjenja tožene stranke, ampak Občine ... Tudi če bi bila pasivna legitimacija podana, je sodišče napačno uporabilo določilo ZOR o deljeni odgovornosti. Očitek opustitve obveščanja o stanju poti je mogoče naprtiti tudi tožnici. Če bi bila normalno pozorna se škodni dogodek ne bi pripetil. Ob ugotovitvah, da je pot poznala, da je bila nepozorna ter da je bilo vreme sončno in lepo, je sama odgovorna za škodo, oziroma je njena soodgovornost vsaj 80%.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

V tej zadevi toži Republiko Slovenijo na plačilo odškodnine tožnica, ki je padla na tlakovani pešpoti pred Okrajnim sodiščem v ... in si poškodovala desno zapestje. Zato država tu ne nastopa kot subjekt javnega prava, ampak kot udeleženka civilnopravnega razmerja.

Ne gre torej za primer, ko je država odškodninsko odgovorna za delovanje sodišča v funkciji izvajanja sodne oblasti, temveč za siceršnje ravnanje oziroma opustitev sodišča kot državnega organa. Pravna podlaga za odločanje o tej zadevi zato ni določba 26. člena Ustave Republike Slovenije, ki pravico do povračila škode veže na protipravno dejanje v zvezi z izvrševanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, saj je ta ustavna določba podlaga za prisojo odškodnine le v tistih primerih, ko gre za delovanje državnih organov pri izvrševanju oblasti. V tem primeru pa ne gre za javnopravno delovanje države, temveč nastopa državni organ kot subjekt zasebnopravnega odškodninskega razmerja. Ker gre za neposlovno odškodninsko obligacijsko razmerje, ga je treba presojati na podlagi določb ZOR o povzročitvi škode (154. člen ZOR in naslednji).

Za odškodninsko odgovornost povzročitelja škode morajo biti izpolnjeni vsi štirje elementi civilnega delikta. To so: nastanek škode, nedopustno ravnanje, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in obstoj odgovornosti na strani povzročitelja škode. Eden od elementov splošnega civilnega delikta je torej nedopustno ravnanje povzročitelja škode. Za civilnopravno odškodninsko odgovornost zadošča že takšno ravnanje (storitev ali opustitev), ki je na splošno nedopustno in ni potrebno, da je bilo s pravno normo posebej prepovedano. Nedopustnost zajema tudi ravnanje, ki je v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrih običajev. Eno od temeljnih načel obligacijskega prava je prepoved povzročanja škode (16. člen ZOR). Zakon vsakomur nalaga opustitev vsakega aktivnega ali pasivnega ravnanja, ki bi utegnilo drugemu povzročiti škodo. Namen tega načela je varovanje oškodovanca, tako da naj zadenejo posledice tistega, ki tega načela ne spoštuje.

Na ravni obravnavane zadeve je zato treba poudariti naslednje okoliščine konkretnega primera. Tožnica je poškodbo utrpela pri padcu na tlakovani peš poti, ki poteka po parc. št. 1060/3 k.o... Ta parcela je v zemljiški knjigi še vknjižena kot družbena lastnina, na kateri ima pravico uporabe Občina ... Pot je namenjena za dostop do objekta, v katerem imata prostore Okrajno sodišče v ... in G. uprava Republike Slovenije. Za pot je dejansko skrbelo Občinsko sodišče v ... tako, da je čistilo sneg s poti in kosilo travo ob poti. Dostop do sodišča zaradi posedenih plošč ni bil v brezhibnem stanju, saj sta bili dve od plošč na poti posedeni (ugreznjeni) tako, da sta bila njuna stična vogala pod nivojem ostalih plošč. Glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč je, po presoji revizijskega sodišča, pravilna presoja pritožbenega sodišča, da je Republika Slovenija za nastalo škodo odškodninsko odgovorna. Dolžnost Okrajnega sodišča v ... je bila, da o poškodbah na poti, po kateri je mogoč dostop do njegovih prostorov, obvesti lastnika zemljišča (Občino ...) po katerem poteka pot. S takšnim ravnanjem bi bilo mogoče preprečiti nastalo škodo. Dolžnost skrbnega ravnanja je v tem primeru še bolj očitna, saj gre za državni organ, ki redno posluje s strankami. Glede revizijske navedbe, da sporna pot ni bila v sferi gospodarjenja Republike Slovenije, je zato treba pojasniti, da se očitek pritožbenega sodišča nanaša na opustitev dolžnosti obvestila, ne pa na sanacijo poškodovane poti. Sodišče bi bilo dolžno v tej situaciji ravnati s takšno skrbnostjo, kakršno se v takšnem primeru pričakuje od pravnih oseb v enakem položaju. Ker je imelo prvo možnost zaznati, da sta plošči na poti posedeni, je bila njegova dolžnost, da o tem obvesti tistega, ki je bil dolžan poskrbeti za sanacijo poti.

Pritrditi je zato treba presoji pritožbenega sodišča, da sodišče ni ravnalo kot povprečno skrben dober gospodar v enakem položaju, zato je Republika Slovenija za njegovo opustitev in s tem za nastalo škodo odškodninsko odgovorna.

Glede soodgovornosti tožnice je treba upoštevati, da se je dogodek zgodil ob suhem in sončnem vremenu, med 8. in 9. uro zjutraj, ko je tožnica stopala po peš poti proti zgradbi sodišča in imela pogled uprt proti vhodu v zgradbo. V roki je nosila torbico in bila obuta v spredaj zaprte sandale z nizko peto. Pot je poznala, čeprav po njej ni pogosto hodila. Pri prestopu betonskega robnika na peš pot bi z bežnim pogledom opazila neravnino, saj je bila ta do mesta posedanja dolga 3,5 m. Glede na navedene dejanske okoliščine sicer ni mogoče pritrditi stališču pritožbenega sodišča, da posedene plošče na peš poti same po sebi predstavljajo nevarno stvar. Posedeni plošči v okoliščinah konkretnega primera (suho, sončno vreme, jutranji čas, relativno dobra vidljivost posedenih plošč) ne predstavljata večje nevarnosti od povprečne za nastanek škode. Pač pa je v tej zadevi odločilna okoliščina, da tožnici zaradi posedenih plošč varno gibanje po peš poti ni bilo zagotovljeno. Ker je namen urejenih dostopov prav v tem, da pešcem zagotovijo varen prihod do objektov v katere so namenjeni, je revidentka za ravnanje oziroma opustitev sodišča krivdno odgovorna skupaj z drugimi toženimi strankami (katerih ravnanje sicer ni predmet te revizije) po tretjem odstavku 206. člena ZOR. Čeprav sta bili posedeni plošči relativno dobro vidni in tožnica pri hoji očitno ni bila dovolj pozorna, tak soprispevek tožnice k nastanku njene škode, tudi po presoji revizijskega sodišča, ne more biti večji od 15%. Zato tožnici ne glede na to, da bi bila pri hoji lahko bolj pazljiva, ob upoštevanju krivdnega prispevka toženih strank k nastanku škode, ni mogoče naložiti večjega deleža odgovornosti (prvi odstavek 192. člena ZOR).

Ker uveljavljani revizijski razlog ni utemeljen, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna v okviru uradnega preizkusa glede višine prisojene odškodnine, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o revizijskih stroških je zajeta v zavrnilnem izreku odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).