Jedro

Za odreditev in za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice je potreben obrazložen predlog državnega tožilca.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom Kpr 32/2010 z dne 14. 3. 2010 zoper obdolženega P. P., ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po drugem in prvem odstavku 307. člena KZ-1, odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Kopru je pritožbo obdolženčevega zagovornika s sklepom Ks 150/2010 z dne 18. 3. 2010 zavrnil kot neutemeljeno. Vrhovno sodišče je s sodbo XI Ips 27115/2010, XI Ips 25/2010 z dne 7. 4. 2010 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženčevega zagovornika in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev v 24 urah od prejema te sodbe.

2. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom Kpr 32/10, I Kpr 27115/10 z dne 7. 4. 2010 zoper obdolženega P. P., ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ-1 in kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem in drugem odstavku 307. člena KZ-1, ponovno odredil pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom Ks 188/10, I Ks 27115/10 z dne 12. 4. 2010 pritožbo zagovornikov obdolženega kot neutemeljeno zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je s sodbo XI Ips 27115/2010, XI Ips 33/2010 z dne 6. 5. 2010 zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevega zagovornika vloženo zoper navedena sklepa.

3. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom Ks 187/10, I Ks 27115/10 z dne 12. 4. 2010, pripor zoper obdolženega P. P. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšal še za en mesec, in sicer do 13. 5. 2010. Višje sodišče v Kopru je s sklepom I Kp 27115/2010 z dne 22. 4. 2010 pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom Ks 241/2010, I Ks 27115/10 z dne 11. 5. 2010 na predlog državne tožilke pripor zoper obdolženega P. P. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšal do 22. 5. 2010 ure. Višje sodišče v Kopru je s sklepom I Kp 27115/2010 z dne 25. 5. 2010 pritožbi obdolženega P. P. in njegovega zagovornika, zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeni.

4. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je po vloženi obtožnici s sklepom I Ks 27115/2010, Ks 270/2010 z dne 22. 5. 2010, ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve nadaljevanega kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ-1, nadaljevanega kaznivega dejanja poskusa samovoljnosti po drugem in četrtem odstavku 310. člena KZ-1 v zvezi s členom 34 KZ-1 in kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja in eksploziva po drugem in prvem odstavku 307. člena KZ-1, podaljšal pripor zoper obdolženega P. P. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Kopru je s sklepom I Kp 27115/2010 z dne 3. 6. 2010, pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

5. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega P. P. pravočasno dne 10. 6. 2010 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo v reševanje dne 12. 8. 2010. V vloženi zahtevi uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Trdi, da sta izpodbijana sklepa nezakonita, ker temeljita na predlogu okrožne državne tožilke za podaljšanje pripora, ki ni ustrezno obrazložen, saj bi moral vsebovati utemeljitev obstoja utemeljenega suma in pripornih razlogov. Navedba »iz istih razlogov kot do sedaj« je premalo, da bi se lahko obdolženec ustrezno uprl takemu predlogu. Ker tožilstvo ni podalo obrazloženega predloga za podaljšanje pripora po vložitvi obtožnice je bila obdolžencu kršena pravica do pravnega sredstva oziroma do pritožbe iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), posledično pa tudi pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Določba 27. člena Ustave nalaga trditveno in dokazno breme tožilcu, ki mora zahtevati odreditev in podaljšanje omejevalnega ukrepa, zatrjevati izpolnjenost vsebinskih pogojev in jih dokazati s tisto stopnjo verjetnosti, kot to od njega zahteva zakonsko postavljeni dokazni standard. Z vidika zahteve po enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave, je taka vloga bistvena, saj obdolžencu v kazenskem postopku daje enak obseg pravic oziroma enak pravni položaj, kot ga ima nasprotna stranka v postopku, torej državni ali zasebni tožilec. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolženemu P. P. pripor odpravi oziroma mu podredno določi ukrep prepovedi približevanja M. M. oziroma podredno določi ukrep hišnega pripora, ki se bo izvajal na naslovu S...

6. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Ugotavlja, da zahteva uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne utemelji, podane pa niso niti zatrjevane kršitve ustavnih pravic. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-50/09-18 z dne 18. 3. 2010 odločilo, da sodišče ob vložitvi obtožbe ne more več samo odločati o podaljšanju pripora brez predloga državnega tožilca. V obravnavanem primeru je sodišče predlog državne tožilke za podaljšanje pripora imelo; obrazložitev danega predloga, pa kljub temu, da je skopa, glede na fazo postopka, zadostuje. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja nezakonitosti pri delu državne tožilke, neutemeljena (nedopustna) pa je tudi zato, ker jo je vložil obdolženčev zagovornik, ki uveljavlja nebistveno kršitev postopka, katere pa skladno s 3. in 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ne more uveljavljati, saj lahko uveljavlja le bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolženemu P. P., odvetniku D. M., ki je zagovarjal obdolženca v času vložitve zahteve za varstvo zakonitosti, dne 10. 6. 2010 pa je odpovedal pooblastilo ter odvetniški družbi B. in G., katero je obdolženec pooblastil za zastopanje dne 14. 7. 2010. Obdolženec in njegovi zagovorniki so v podani izjavi izrazili nestrinjanje z mnenjem vrhovnega državnega tožilca in predlagali ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti.

B-I.

8. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je Ustavno sodišče Republike Slovenije že v svoji odločbi U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 presodilo, da določba 27. člena Ustave zavezuje sodišče tudi pri odločanju o priporu ter, da mora biti tako dokazovanje obstoja utemeljenega suma kot tudi neogibne potrebnosti pripora zaradi varnosti ljudi (dokazno breme) naloženo tožilcu; - da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004 presodilo, da je skladno z domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave, ki trditveno in dokazno breme nalaga tožilcu, slednji tisti, ki mora postaviti zahtevo za odreditev začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi, ki mora zatrjevati izpolnjenost vsebinskih pogojev za odreditev tega omejevalnega ukrepa in ki mora izpolnjenost teh pogojev tudi dokazati s tisto stopnjo verjetnosti, kot to od njega zahteva zakonsko postavljeni dokazni standard; - da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi U-I-328/04 z dne 29. 5. 2008 presodilo, da iz 27. člena Ustave, ki uveljavlja domnevo nedolžnosti, med drugim izhaja tudi zahteva, da trditveno in dokazno breme nosi upravičeni tožilec, kar ne velja le za odločanje o krivdi, temveč tudi za odločanje o tako imenovanih omejevalnih ukrepih; - da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi U-I-50/09, Up-260/09 z dne 18. 3. 2010 (s katero je v četrtem stavku drugega odstavka 205. člena ZKP razveljavilo besede „preiskovalnega sodnika ali“) presodilo, da je bila izpodbijana zakonska ureditev, ki je dopuščala, da se pripor v fazi sodne preiskave do vložitve obtožnice podaljša tudi na predlog preiskovalnega sodnika, v neskladju z obdolženčevo pravico do enakosti orožij iz 22. člena Ustave, saj sta v obravnavanih primerih stala obdolžencu nasproti kar dva državna organa – državni tožilec in preiskovalni sodnik.

9. Na podlagi navedenih odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije Vrhovno sodišče šteje, da je zaradi zagotovitve ustavnih pravic obdolženca, enako kot ob podaljšanju pripora v preiskavi (odločba U-I-50/2009, Up-260/09 z dne 18. 3. 2010), potreben obrazložen predlog državnega tožilca tako za odreditev kot tudi za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice.

B-II.

10. Glede zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, katero naj bi zagrešilo državno tožilstvo, ker predloga za podaljšanje pripora, ki ga je podalo ob vložitvi obtožnice, ni ustrezno obrazložilo, Vrhovno sodišče poudarja, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ne more biti podana v predlogu stranke – državnega tožilca.

11. Okrožna državna tožilka je v obtožnici opr. št. KT 234/10 z dne 20. 5. 2010 predlagala podaljšanje pripora, odrejenega zoper P. P., in sicer iz istih razlogov, iz katerih je bil odrejen. V obrazložitvi podanega predloga je ocenila, da se razlogi, ki so bili podani ob odreditvi pripora in dosedanjem podaljševanju, niso v ničemer spremenili, zato se je v izogib ponavljanju nanje tudi sklicevala. Takšen predlog po oceni Vrhovnega sodišča, upoštevaje tudi ustavnosodno prakso, ni izkazoval izpolnjenosti vseh vsebinskih pogojev, ker se je zgolj skliceval na pravnomočne odločbe o odreditvi in podaljšanju pripora.

12. Državna tožilka je obstoj utemeljenega suma obširno obrazložila že z obrazložitvijo obtožbe; ostale okoliščine, ki kažejo na to, da so izpolnjeni tudi vsi ostali zakonski pogoji za podaljšanje pripora (obstoj ponovitvene nevarnosti, sorazmernost in neogibnost pripora), pa so bile obrazložene že v predhodnih pravnomočnih odločbah sodišča o odreditvi in podaljšanju pripora. Vse odločbe sodišča o odreditvi oziroma podaljšanju pripora, kot tudi predlog državne tožilke za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice, so bili vročeni obdolženemu P. P. in njegovemu zagovorniku. To pa pomeni, da je bila obramba seznanjena z vsemi okoliščinami, na podlagi katerih je državno tožilstvo utemeljevalo predlog za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice. S tem pa je bilo obrambi v skladu s pravico do kontradiktornega postopka in z njo povezanim zagotavljanjem enakosti strank v kazenskem postopku vendarle omogočeno, da se pred odločitvijo sodišča vsebinsko izjavi o podanem predlogu državne tožilke.

13. Zunajobravnavni senat je presodil, da je predlog državne tožilke utemeljen in pripor zoper obdolženega P. P. s sklepom podaljšal. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se je opredelil do izjav obdolženca in njegovega zagovornika, ki sta ju podala glede tožilkinega predloga za podaljšanje pripora, izpodbijani sklep pa vsebuje tudi vse ostale sestavine, ki jih zahteva ustavno sodna praksa. Zato po presoji Vrhovnega sodišča obdolžencu v obravnavanem primeru ni bila kršena pravica do izjave oziroma pritožbe, ne ob seznanitvi s predlogom tožilstva za podaljšanje pripora, ne z odločbo zunajobravnavnega senata o podaljšanju pripora.

14. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljene kršitve določb ZKP in Ustave, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.