Jedro

Ponudba nove pogodbe o zaposlitvi sicer res ni vsebovala določbe o višini plače, vendar to ne pomeni, da toženka s ponudbo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto Vzdrževalec V-I ni izpolnila svoje obveznosti iz devetega odstavka 93. člena ZObr. Navedena določba zagotavlja stalnemu pripadniku sestave Slovenske vojske, ki mu je zaradi posledic poškodbe pri delu priznana invalidnost, razporeditev na drugo delovno mesto v ministrstvu ali drugem državnem organu, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. Če obstaja možnost za tako razporeditev bodisi z ali brez poklicne rehabilitacije, se ga na tako delovno mesto razporedi (premesti) in se z njim sklene ustrezna pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Ponujena pogodba tožniku zagotavlja delovno mesto, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. Tudi če je posebna odločba o plači po desetem odstavku 92. člena ZObr predvidena le za vojake, na kar opozarja pritožba, je bistveno, da je bila tožniku ponujena ustrezna zaposlitev, kar je pri zagotavljanju pravic invalidom odločilnega pomena. Naknadna odločba o plači bi to pomanjkljivost pogodbe o zaposlitvi sanirala, zoper njo pa bi tožnik lahko ugovarjal, v kolikor bi bila določena v nasprotju z določbami ZObr oziroma ZSPJS.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za (1) ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, temveč še traja, in (2) da ga je toženka dolžna pozvati nazaj na delo, z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za 29. plačni razred, pri izbiri delovnega mesta upoštevati tožnikove omejitve po odločbi ZPIZ ter mu od 10. 5. 2020 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, obračunati mesečni znesek bruto plače, kot bi ga prejel, če bi delal, odvesti davke in prispevke in mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati odpravnino v znesku 11.487,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2020 do plačila (točka II izreka), ter odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo več dokaznih predlogov. Tožnik bi dokazal, da ni bil ustrezno seznanjen z višino plače na novem delovnem mestu. Tožniku je bila ponujena v podpis zgolj pogodba o zaposlitvi za civilno delovno mesto Vzdrževalec V-I, z zaslišanjem priče A.A. bi dokazal, da so bila na voljo tudi druga ustreznejša delovna mesta. Sodišče je storilo kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je s strani toženke vsakič dobil drugačne podatke o višini plače. To bi lahko potrdila sindikalni zaupnik B.B. ter C.C.. O plači se je tožnik večkrat posvetoval z A.A.. Sodišče je v zvezi s tem zaslišalo zgolj pričo D.D., katerega zaslišanje je predlagala toženka, ter verjelo njegovi izpovedi, čeprav je v nasprotju z vsebino elektronskih sporočil z dne 14. 11. 2017 in 6. 5. 2019. Sodišče se je neutemeljeno sklicevalo na to, da je bil predviden poseben akt o plači, ki bi sledil sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, čeprav se na ta način urejajo le pogodbe za vojake (deseti odstavek 92. člena ZObr). Ne drži, da naj bi toženka svojo zakonsko obveznost izpolnila že s tem, ko je tožniku ponudila premestitev na civilno delovno mesto, saj bi mu lahko ponudila premestitev na formacijsko dolžnost, pa tega neutemeljeno ni storila. Nepravilen je zaključek, da tožnik ni več sposoben za opravljanje vojaške službe. V januarju 2020 je bil predviden kontrolni pregled. Tožnik je predlagal postavitev izvedenca medicinske stroke. Odločba ZPIZ, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, je bila izdana 30. 3. 2015, zato bi morala toženka tožnika do 30. 3. 2020 razporediti na ustrezno delovno mesto. Ker premestitve do navedenega datuma ni bilo, je tožnik upravičen do odpravnine. Glede transformacije pogodbe o zaposlitvi sodišče ni upoštevalo Obveznih usmeritev za vodenje kariernih poti vojaških oseb stalne sestave Slovenske vojske. Najmanj preuranjeno je zavrnilo očitek o diskriminaciji tožnika, saj ni ugotavljalo narave tožnikovih poškodb. Nepravilno je odločilo o stroških postopka. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in tudi ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ker ni zaslišalo nekaterih prič, ki jih je predlagal tožnik. Tožnik ni konkretno navedel, katera civilna delovna mesta so bila pri toženki na voljo, niti ni navedel (vojaških) formacijskih dolžnosti, na katere bi ga toženka lahko razporedila. Zato je sodišče prve stopnje zaslišanje A.A., ki naj bi izpovedal o tem, utemeljeno zavrnilo. Predlagani dokaz predstavlja informativni dokaz, saj bi se šele z izvedbo tega dokaza razkrila dejstva, ki bi jih tožnik zatrjeval. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da mu toženka niti ni bila dolžna ponuditi formacijske dolžnosti, zato bi bilo ugotavljanje, katere so bile proste, nepotrebno za odločitev o tožbenem zahtevku. Zdravstvena komisija Ministrstva za obrambo iz 99.a člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS; št. 82/94 in nasl.), ki ocenjuje sposobnost pripadnikov stalne sestave za opravljanje vojaške službe, je namreč v oceni tožnikove zdravstvene sposobnosti z dne 16. 6. 2015 (A6) ugotovila, da tožnik ni več sposoben opravljati vojaške službe. Tožnik zoper oceno ni ugovarjal, ki je s tem postala dokončna, zato mu toženka, glede na ugotovljeno nesposobnost, ni bila dolžna ponuditi vojaške službe, temveč zgolj civilno delovno mesto. Ker tožnik zoper oceno ni ugovarjal, je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo postavitev izvedenca medicinske stroke, ki bi v sodnem postopku podal mnenje o tožnikovi sposobnosti za opravljanje vojaške službe. Na pravilnost odločitve sodišča ne vpliva dejstvo, da naj bi bil po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) v januarju 2020 predviden kontrolni zdravniški pregled tožnika, saj pri napotitvi na kontrolni pregled ne gre za obveznost toženke, temveč ZPIZ.

6. Tožnik neutemeljeno uveljavlja navedeno kršitev postopka tudi s tem, ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič, ki bi izpovedale, da tožnik ni bil ustrezno seznanjen z višino plače na ponujenem delovnem mestu Vzdrževalec V-I. Tožnik je sam izpovedal, da mu je bilo na pogovorih s predstavnikom toženke D.D. predstavljeno, da bo na novem delovnem mestu prejemal enako plačo kot doslej (torej plačo za 29. plačni razred). Zato s predlaganimi zaslišanji ne bi mogel dokazati, da je upravičeno zavrnil novo pogodbo zaradi prenizke plače, ki bi jo prejemal na novem delovnem mestu, če bi podpisal pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto. S tem v zvezi se pritožba neutemeljeno sklicuje na elektronski sporočili 14. 11. 2017 in 6. 5. 2019, saj se navedeni sporočili ne nanašata na višino tožnikove plače na ponujenem delovnem mestu.

7. Ponudba nove pogodbe o zaposlitvi sicer res ni vsebovala določbe o višini plače, vendar to ne pomeni, da toženka s ponudbo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto Vzdrževalec V-I ni izpolnila svoje obveznosti iz devetega odstavka 93. člena ZObr. Navedena določba zagotavlja stalnemu pripadniku sestave Slovenske vojske, ki mu je zaradi posledic poškodbe pri delu priznana invalidnost, razporeditev na drugo delovno mesto v ministrstvu ali drugem državnem organu, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. Če obstaja možnost za tako razporeditev bodisi z ali brez poklicne rehabilitacije, se ga na tako delovno mesto razporedi (premesti) in se z njim sklene ustrezna pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Ponujena pogodba tožniku zagotavlja delovno mesto, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. Tudi če je posebna odločba o plači po desetem odstavku 92. člena ZObr predvidena le za vojake, na kar opozarja pritožba, je bistveno, da je bila tožniku ponujena ustrezna zaposlitev, kar je pri zagotavljanju pravic invalidom odločilnega pomena. Naknadna odločba o plači bi to pomanjkljivost pogodbe o zaposlitvi sanirala, zoper njo pa bi tožnik lahko ugovarjal, v kolikor bi bila določena v nasprotju z določbami ZObr oziroma Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.).

8. Glede na navedeno je neutemeljena pritožba navedba, da je tožnik po podrednem tožbenem zahtevku upravičen do odpravnine, ker bi moral biti v petih letih od izdaje odločbe ZPIZ, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto (30. 3. 2015), razporejen na ustrezno delovno mesto. Tožnik je z nasprotovanjem podpisu ponujene pogodbe o zaposlitvi dejansko nasprotoval ponujeni premestitvi, zato je sodišče glede na določbo sedmega odstavka 93. člena ZObr zahtevek za plačilo odpravnine pravilno zavrnilo.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek o diskriminaciji tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka nekaterim pripadnikom Slovenske vojske lahko ponudila premestitev na druge vojaške dolžnosti, vendar pa je v njihovem primeru šlo za omejeno zdravstveno sposobnost za opravljanje vojaške službe, pri tožniku pa za (popolno) izgubo zdravstvene zmožnosti, ki je bila v postopku pri toženki pravilno ugotovljena. Zato toženka s tem, ko takšnega delovnega mesta tožniku ni ponudila, tožnika ni nedopustno diskriminirala.

10. Neutemeljena in protispisna je tudi sicer povsem pavšalna pritožbena navedba, da je toženka ravnala v nasprotju z Obveznimi usmeritvami za vodenje kariernih poti vojaških oseb stalne sestave Slovenske vojske. Toženka je na podlagi ocene tožnikove zmožnosti za opravljanje vojaške službe in posledično ugotovljene invalidnosti III. kategorije ravnala v skladu z ZObr, tožnik pa niti konkretno ne pojasni, v katerem delu naj bi bilo njeno postopanje nepravilno.

11. Glede na vse navedeno je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tako primarnega kot podrednega tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka, ki ji tožnik v pritožbi nasprotuje zgolj v posledici nasprotovanja odločitvi o glavni stvari. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, upoštevaje določbo 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbe.