Jedro

Sporni sta le stališči sodišča prve stopnje, da morajo biti ob preložitvi skupščine na nov datum izpolnjeni vsi pogoji, ki jih ZGD-1 določa za sklic skupščine, in da je posledica kršitve teh pogojev ničnost sklepov skupščine. Obe stališči sta tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilni.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana dopolnilna sodba razveljavi v točki I v delu, v katerem je bila ugotovljena ničnost Letnega poročila in Konsolidiranega letnega poročila tožene stranke, in v točki III (glede dodatnih pravdnih stroškov) ter se zadeva v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožbi zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba v celoti, dopolnilna sodba pa v izpodbijanem in ne razveljavljenem delu.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici ugotovilo ničnost sklepov, sprejetih 1.9.2016 na 20. redni skupščini tožene stranke, o podelitvi razrešnice upravi in nadzornemu svetu, o imenovanju revizorja in o imenovanju treh članov Nadzornega sveta, z izpodbijano dopolnilno sodbo pa je ugotovilo ničnost letnega poročila in konsolidiranega letnega poročila tožene stranke. Poleg tega je odredilo vpis sklepov v sodni register in naložilo toženi stranki, da vsebino sodbe objavi v roku 8 dni. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bila skupščina tožene stranke razpisana na 29.8.2016, dne 26.8.2016 pa je Uprava tožene stranke skupščino (z enakim dnevnim redom) preložila na 1.9.2016. Po stališču sodišča je preložitev skupščine sicer dopustna, vendar morajo biti upoštevani roki iz prvega odstavka 297. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Namen te določbe je tudi v tem, da imajo delničarji možnost pripraviti se na skupščino in zagotoviti svojo udeležbo na njej (uskladiti svoje siceršnje obveznosti). Tožena stranka pa jim je to onemogočila, poleg tega je v posledici preložitve skupščine opustila ugotavljanje podatkov o delničarjih in njihovih glasovalnih pravicah na presečni dan in objavo predloga dnevnega reda, rokov za njegovo morebitno dopolnitev ter predlogov za objavo sklepov vodenja in nadzora. Sodišče je ugotovilo tudi, da je bil razlog za preložitev skupščine neutemeljen, saj dejstvo, da je na sedežu tožene stranke sodišče izvajalo zavarovanje in da naj bi bile s tem upočasnjene priprave tožene stranke na skupščino, ni upravičen razlog za preložitev.

2. Zoper sodbo se je tožena stranka pritožila. Poleg tega so se pritožile tudi osebe, ki so priglasile stransko intervencijo na strani tožene stranke. Bistvo obeh pritožb je v tem, da očitata sodišču napačno uporabo materialnega prava. Zakon preložitve ne prepoveduje, preložitev pa izrecno dovoljujejo tudi nekatere primerjalne zakonodaje. Dejansko je šlo le za modaliteto terminske izvedbe skupščine, ki ne more imeti za posledico ex lege ničnosti. Res v Nemčiji nekateri teoretiki menijo, da morajo biti tudi pri preloženih skupščinah izpolnjeni pogoji za sklic, vendar nemško pravo kot posledico napačnega sklica določa izpodbojnost in ne ničnost. To pomeni, da je potrebno v vsakem posameznem primeru ugotavljati, ali je kršitev kakorkoli vplivala. V poštev pride relevančna teorija. Taka posledica bi bila ustrezna tudi v našem pravnem sistemu, saj je primarni namen sklicnega roka v tem, da se delničarjem omogoči priprava na skupščino, omogočitev udeležbe pa je šele sekundarnega pomena. Sodišče bi zato moralo ugotavljati upravičenost konkretnih razlogov za preložitev in v zvezi s tem tudi izvesti predlagane dokaze. Sodbi očitajo tudi neobrazloženost, saj se sodišče ni opredelilo do navedb toženke o ureditvah v primerjalnem pravu. Sodba pa po mnenju pritožnikov nima nobenih razlogov v zvezi z ničnostjo letnega poročila, ki ga niti ne sprejema skupščina.

3. V odgovorih na obe pritožbi in na priglasitev stranske intervencije tožeča stranka stranski intervenciji ni nasprotovala, pritrdila je razlogom sodišča prve stopnje in podala svojo utemeljitev pravnih stališč ter predlagala zavrnitev pritožbe. Za primer, da ji sodišče ne bi sledilo, je opozorila, da je glede ničnosti in izpodbojnosti imela še druge navedbe, ki jih sodišče doslej še ni obravnavalo.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

5. Pritožbi sta utemeljeni v delu, v katerem napadata odločitev sodišča prve stopnje o ničnosti letnega poročila. Letno poročilo namreč sprejema nadzorni svet in ne skupščina, sodba in dopolnilna sodba pa nimata nobenih razlogov, zakaj bi bili sklepi nadzornega sveta nični (glede na določbe o ničnosti letnega poročila v 401. členu ZGD-1). Ker sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, je bilo treba pritožbama ugoditi in odločitev v dopolnilni sodbi, s katero je bila ugotovljena ničnost Letnega poročila in Konsolidiranega letnega poročila (posledično pa tudi odločitev o stroških v točki III dopolnilne sodbe) razveljaviti, zadevo pa v razveljavljenem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

6. V preostalem delu pa sta sporni le stališči sodišča prve stopnje, da morajo biti ob preložitvi skupščine na nov datum izpolnjeni vsi pogoji, ki jih ZGD-1 določa za sklic skupščine, in da je posledica kršitve teh pogojev ničnost sklepov skupščine. Obe stališči sta tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilni. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo in se opredelilo do vseh odločilnih navedb sodišča prve stopnje, tako da je sodbo mogoče preizkusiti.

7. V postopku ni bilo sporno, da so bili tožniki na dan 25.8.2016 delničarji tožene stranke, da je bila skupščina tožene stranke sprva sklicana na 29.8.2016, da je bila skupščina dne 26.8.2016 (petek) ob 15.19 uri na portalu AJPES preklicana in preložena za šest dni na 1.9.2016 (z objavo na portalu AJPES 26.8.2016 ob 15.19 uri) z enakim dnevnim redom.

8. ZGD-1 nima konkretnih določb, ki bi urejale preklic in preložitev skupščine družbe. Ni sporno, da se skupščino iz utemeljenih razlogov lahko prekliče in hkrati določi nov datum, vendar morajo biti pri novem datumu upoštevani pogoji, ki jih ZGD-1 določa za sklic skupščine delniške družbe.

9. V predmetni zadevi namreč ni šlo zgolj za spremembo modalitete izvedbe skupščine, kot to želi prikazati pritožba, temveč za preklic in preložitev na drug datum. Tožena stranka je na portalu AJPES sama objavila, da se skupščina, sklicana za 29.8.2016 prekliče in preloži na nov datum. Že besedna razlaga zato pokaže, da ni šlo več za isto skupščino in da morajo biti za nov datum upoštevana pravila o sklicu skupščine. Tudi sicer pa bi po mnenju pritožbenega sodišča lahko o zgolj modaliteti načina izvedbe skupščine govorili le v primeru, da bi bila skupščina preložena za krajši čas, ko bi delničarji lahko na kraju samem počakali na novo uro in ne bi bile potrebne nobene prilagoditve1. Res je v Italiji2 izrecno dopuščena preložitev skupščine, vendar le na zahtevo manjšinskih delničarjev, prisotnih na skupščini, in iz razloga, ker za odločanje nimajo dovolj informacij. Tudi pri preložitvi v primerih, ko skupščine niso sklepčne3, je še vedno določen rok 8 dni za nov sklic (razen takrat, ko je datum za drug sklic določen že v prvotnem sklicu in je torej sklicni rok tako ali tako upoštevan). V Luksemburški zakonodaji4 je preložitev možna potem, ko skupščina že zaseda. Za ta primer je nerelevantno tudi sklicevanje na 295. člen prej veljavnega ZGD, saj je bilo po tej določbi datum preložene skupščine navesti že v prvotnem sklicu in torej ni dvoma, da so bili roki za sklic upoštevani. Nobena od primerljivih zakonodaj torej ne omogoča preložitve skupščine brez upoštevanja določenih formalnih zahtev.

10. Namena minimalnega roka za sklic skupščine sta najmanj dva: da se delničarji vsebinsko lahko pripravijo na odločanje na skupščini in da zagotovijo svojo navzočnost (osebno ali da zagotovijo ustrezna pooblastila svojim pooblaščencem). Da možnost priprave na odločanje na skupščini ni edini razlog za relativno dolge sklicne roke, lahko sklepamo že iz Direktive 2007/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta o uveljavljanju določenih pravic delničarjev družb, ki kotirajo na borzi, ki določa krajše roke za primere, ko se glasovanje opravi elektronsko, ko torej ni potrebno zagotoviti fizične udeležbe na določenem kraju ob določenem času. V pristojnosti zakonodajalca je, da določi sankcijo za neupoštevanje formalnih zahtev za sklic skupščine in s tem zaščiti interese manjšinskih delničarjev. Naš zakonodajalec se je odločil za ničnost, zato sklicevanje na nemško ureditev, ki je drugačna, ni možno. V zvezi s tem velja poudariti, da je tako posledico določil šele ZGD-1C, kar kaže na jasen namen zakonodajalca, da utrdi varstvo pravic manjšinskih delničarjev. Ker je bilo ugotovljeno, da je bila skupščina, na kateri so bili sprejeti sporni sklepi, sklicana le šest dni prej, so sklepi, sprejeti na njej, na podlagi izrecne določbe prve alineje prvega odstavka 390. člena ZGD-1 nični. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v preostalem delu (glede ugotovitve ničnosti sklepov, sprejetih na skupščini 1.9.2016, naštetih v točki I/1-6 sodbe, glede odredbe za vpis, glede objave sodbe in glede točke II) kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 365. člena ZPP.

1 Enako je stališče v nemški sodni praksi in teoriji (U. Hüffer, AktienGesetz, str. 837, par.18). 2 Člen 2374 c.c. 3 Člen 2369 c.c. 4 Člen 67 zakona z dne 10. avgusta 2015 (in z dne 7. september 1987) o trgovinskih družbah (http://www.mj.public.lu/legislation/commerciale/LOI_-10_08_1915.pdf).