Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da kršitve na prvi pogled, splošno gledano, res niso posebno hude, oziroma so za dijake celo ugodnejše kot ocenjevanje po predpisih, vendar pa sta učenje in ocenjevanje dijakov temeljne naloge učitelja. Ocene, ki jih dijaki pridobijo, so uradno veljavno potrdilo o njihovem znanju in dokazujejo, da jim je tožena stranka to znanje posredovala v skladu z določbami ZPSI-1. Zato je potrebno zaupanje tožene stranke, da se bodo učitelji pravil ocenjevanja držali. Glede na ponavljajoče kršitve, na katere je bil tožnik izrecno opozorjen v predhodnih opozorilih, pa je tožena stranka upravičeno izgubila zaupanje v delo tožnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 7. 2016, poziv tožnika nazaj na delo učitelj strokovno teoretičnih predmetov po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 7. 1992 z aneksom z dne 5. 8. 2008 in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od prenehanja dalje, vključno s prijavo v socialno zavarovanje in obračunom bruto mesečnih nadomestil plač ter izplačilom neto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (razen dela odločitve, da tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka) se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje v sodbi napačno zapisalo, da naj bi tožnik poučeval predmete A., B., C. itd. To niso predmeti, temveč strokovni moduli, kot je tožnik navajal v tožbi in ostalih vlogah pred sodiščem in postopku pri toženi stranki ter na navedeno tudi izrecno opozoril na zaslišanju dne 30. 11. 2016. Da gre za module in ne predmete je med strankama nesporno, čeprav tožena stranka tudi sama, na nekaterih mestih odgovora na tožbo, navaja napačen izraz. Glede očitkov v pisnem opozorilu z dne 11. 11. 2015 je sodišče pravilno ugotovilo, da tožnik ni storil kršitve dne 4. 11. 2015, ko naj ne bi zaklenil učilnice, ter ni storil kršitve dne 6. 11. 2016, ko naj ne bi vpisal kršitev šolskih pravil dijakov, ki naj bi k pouku prišli z zamudo in predčasno odšli od pouka. Zmotno pa je sodišče ugotovilo, da je tožnik storil kršitev, s tem ko je ustno izprašal dijake in negativnih ocen ni vpisal v redovalnico. Tožnik je na zaslišanju izpovedal, da je pri preverjanju znanja ugotovil, da dijaki ne znajo, zato ni vpisal negativnih ocen. Tako prakso je imel zato, ker je kot pedagog ocenil, da to na dijake vpliva motivacijsko. Takšen način je skladen s prvim odstavkom 72. člena Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju ter 35. točko Priporočil o statusu učitelja, ki povzemajo ureditev po deklaraciji sprejeti na Mednarodni konferenci UNESCA v Ženevi leta 1996. Učitelji lahko sami izberejo postopke ocenjevanja, za katere menijo, da so za učence najprimernejši. Zato je očitek tožene stranke v pisnem opozorilu z dne 11. 11. 2015 v zvezi z nevpisovanjem negativnih ocen neutemeljen. Prav tako zatrjevana kršitev tudi ni ustrezno obrazložena, zato je sodišče s tem, ko je to pisno opozorilo štelo kot ustrezno, kršilo prvi odstavek 85. člena ZDR-1. Zmotno je ugotovilo, da naj bi tožnik dne 18. 5. 2016, nekatere dijake iz 2. G razreda, pri predmetih (pravilno modulih) C. in D. ocenil, ne da bi jih izprašal. Tožnik je pojasnil, da so dijaki ocene pridobili že prej, na ta dan pa je ocene le zaključeval. Tožnik je vsakega dijaka ocenil dvakrat, tako da je vsak prejel dve oceni. Navedeno je razvidno tudi iz tožnikove redovalnice, kjer je pri navedenih modulih zadnja vpisana ocena enaka zaključeni oceni. Dne 18. 5. 2016 so bile ocene le zaključene in pomotoma vpisane kot ocene v drugem ocenjevalnem obdobju. Ta pomota pa ni take narave, da bi tožniku lahko očitali kršitev pravil o ocenjevanju. Ni storil kršitve, ki so mu bile očitane v pisnih opozorilih pred odpovedjo, zato je sodišče napačno zaključilo, da je izpolnjena predpostavka za podajo odpovedi. Sodišče je v sodbi tudi napačno povzelo tožnikove navedbe glede izpraševanja in ocenjevanja pri modulu A. v 2. DA razredu, ki se je zaključilo dne 12. 5. 2016 in 19. 5. 2016. Sodišče je v obrazložitvi zapisalo, da naj bi tožnik navedel, da so bili dijaki tega razreda vprašani in ocenjeni dne 12. 5. 2016 in 19. 5. 2016, kar pa tožnik ni navedel. Prav nasprotno tožnik je tako v tožbi kot v pisnem zagovoru navedel, da so bili dijaki vprašani in ocenjeni nekateri že pred 12. 5. 2016, nato pa je bila prva ustna ocena dokončno pridobljena dne 12. 5. 2016, druga pa 19. 5. 2016. Ta dva dneva pa je vpisal ocene vsem dijakom in je izpraševanje dejansko potekalo in to je razvidno tudi iz tožnikove redovalnice. Takšna praksa ni neobičajna, saj nekateri učitelji na isti dan posameznemu dijaku v elektronsko redovalnico vpišejo tudi več ocen, ki so vse pridobljene pred tem in so zabeležene v osebnih redovalnicah. Določba o tem, da je treba oceno podati takoj po koncu izpraševanja (prvi odstavek 17. člena Pravilnika o ocenjevanju znanja v srednjih šolah) je namenjena predvsem temu, da učitelj poda pravilno oceno, kar lahko stori le takrat, ko se še spomni, kako je potekalo izpraševanje. Časovni zamik pri samem vpisu ocen v elektronsko redovalnico ne pomeni nobene kršitve. Da pa bi tožnik ocene napačno ali prepozno vpisal v svojo redovalnico pa mu tožena stranka ni niti očitala. V Pravilniku o ocenjevanju znanja v srednjih šolah ni nikjer izrecno določeno, da morajo biti dijaki izprašani in ocenjeni v enkratnem dejanju. V prvem odstavku 4. člena tega pravilnika je določeno, da učitelj pri ocenjevanju znanja uporablja različne oblike in načine ocenjevanja znanja. Tožnik je v zagovoru pri toženi stranki dne 10. 7. 2016 opisal na kakšen način je potekalo ocenjevanje. Tožena stranka na te navedbe vsebinsko ni ničesar odgovorila. Prav tako ni upoštevala izjave dijaka E.E., ki je izrecno zapisal, da ga je tožnik izpraševal že prej, torej v daljšem časovnem obdobju. Odpoved zato ni ustrezno obrazložena. Ker je sodišče samo navedlo, da kršitve, ki naj bi jih storil tožnik dne 12. 5. 2016 in 19. 5. 2016 niso posebno hude, je že iz te ugotovitve razvidno, da ne obstoji utemeljeni razlog za odpoved. Izguba zaupanja zadošča le za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR-1, pri kateri se kot eno izmed okoliščin upošteva tudi interes strank. Določba drugega odstavka 89. člena pa interesa strank ne omenja kot okoliščin, ki bi bile upoštevne pri ugotavljanju, ali je nadaljevanje mogoče ali ne. Ker sodba o tem, da so podani razlogi, ki onemogočajo nadaljevanje dela, ne navaja ničesar, sodba nima razlogov o tem odločilnem dejstvu in je zato podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopa po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi kršitve pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena, do enakega varstva pravic iz 22. člena in pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da pretežen del tožnikovih navedb v pritožbi predstavlja pritožbeno novoto, saj se niti v tožbi niti v pripravljalnih vlogah tožnik ni skliceval, da je pri dijakih samo preverjal znanja ter jih ni ocenjeval. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni navedlo nobene pravne podlage, na podlagi katere je tožniku očitalo storitev kršitev in da ima zato sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ugotovilo, da je tožnik s tem, ko negativnih ocen ni vpisal v redovalnico in ko je ocenil dijake ne da bi jih izprašal, kršil prvi odstavek 17. člena Pravilnika o ocenjevanju znanja v srednjih šolah (Ur. l. RS, št. 60/2010), ki izrecno določa, da mora učitelj pri ocenjevanju znanja ustnih odgovorov dijakovo, znanje oceniti takoj po končanem izpraševanju. Pravilnik pa temelji na Zakonu o poklicnem in strokovnem izobraževanju odraslih (Ur. l. RS, št. 79/2006).

7. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da so mu bile kršene ustavne pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena, do enakega varstva pravic iz 22. člena in pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami in dopolnitvami - URS). Tožnik očitanih kršitev ni konkretiziral in tudi ni zatrjeval, da v sodnem postopku pred sodiščem prve stopnje ni imel enakih pravic kot tožena stranka. Tožnik prav tako v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje nezakonita in protiustavna zaradi napačne materialnopravne odločitve in kršitve določb pravdnega postopka, ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do ključnih navedb tožnika. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izvedlo natančen in obsežen dokazni postopek. Tudi glede na vsebino izpodbijane sodbe ni podlage za zaključek, da tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem oziroma, da ni bilo zagotovljeno pošteno sojenje. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz te pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožnika, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 12. 7. 2016 iz krivdnih razlogov na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), in da je tožena stranka dokazala utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Tožena stranka je dokazala, da je tožnika na podlagi prvega odstavka 85. člena ZDR-1 predhodno pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, v enem letu od prejema pisnega opozorila, in da je tožnika na podlagi drugega odstavka 85. člena ZDR-1, pred odpovedjo, pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu omogočila zagovor.

9. Pritožbeno novoto pa predstavljajo trditve tožnika v pritožbi, da je le preverjal znanje dijakov in zato ni bil dolžan vpisati ocen v redovalnico, saj tako izhaja iz prvega odstavka 72. člena Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju, in sicer da je potrebno ločiti med preverjanjem znanja in ocenjevanjem znanja. Tožnik se tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, kot tudi v samem postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ni skliceval, da je spornega dne opravljal le preverjanje znanja dijakov in zato ni bil dolžan, v skladu s prvim odstavkom 72. člena Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju, dijake oceniti in oceno vpisati v redovalnico. Navedeno predstavlja pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da naj bi tožnik dne 18. 5. 2016 nekatere dijake iz 2. G razreda pri modulih C. in D. ocenil, ne da bi jih izprašal. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj ne verjame tožniku, da je dijake ocenil že prej, dne 18. 5. 2016 pa da je le pomotoma vpisal ocene v redovalnico, enkrat v okence, kamor se vpisujejo ocene v ocenjevalnem obdobju in nato še v okence, kamor se vpisujejo zaključene ocene. Z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik storil očitane kršitve v pisnem opozorilu z dne 11. 11. 2015 in drugem pisnem opozorilu dne 20. 6. 2016 ter tudi kršitve navedene v odpovedi, se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da kršitve na prvi pogled, splošno gledano, res niso posebno hude, oziroma so za dijake celo ugodnejše kot ocenjevanje po predpisih, vendar pa sta učenje in ocenjevanje dijakov temeljne naloge učitelja. Ocene, ki jih dijaki pridobijo, so uradno veljavno potrdilo o njihovem znanju in dokazujejo, da jim je tožena stranka to znanje posredovala v skladu z določbami Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju (ZPSI-1). Zato je potrebno zaupanje tožene stranke, da se bodo učitelji pravil ocenjevanja držali. Glede na ponavljajoče kršitve, na katere je bil tožnik izrecno opozorjen v predhodnih opozorilih, pa je tožena stranka upravičeno izgubila zaupanje v delo tožnika.

12. Tožnik tudi napačno tolmači, da izguba zaupanja delodajalca v delo delavca predstavlja le okoliščino po 118. členu ZDR-1 za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in da sodišče ne sme upoštevati te okoliščine pri ugotavljanju, ali je nadaljevanje delovnega razmerja mogoče. Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 se ugotavljajo, če je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni možno. Praviloma so to okoliščine, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi.

13. Tožnik v pritožbi opozarja, da je sodišče v sodbi na več mestih napačno povzelo, da naj bi tožnik poučeval predmete (A., B., C. itd.) in da navedeno ne drži, saj ne gre za predmete, temveč strokovne module. Dejansko je sodišče v sodbi večkrat napačno zapisalo namesto strokovni moduli, da je tožnik poučeval predmete, vendar navedeno za samo odločitev v zadevi ni bistveno. Dejstvo je, da je tožena stranka tožniku očitala, da je v 2. DA razredu za 15 dijakov v drugem ocenjevalnem obdobju, ko so vsi dijaki pridobili po dve ustni oceni, pri čemer je prva ocena bila vpisana v E-redovalnico dne 12. 5. 2016, druga ocena pa dne 19. 5. 2016, brez, da bi tožnik dijake izprašal in ocenil. Za navedeni kršitvi je tožena stranka tožniku dne 30. 6. 2016 poslala pisno obdolžitev z vabilom na zagovor.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker v postopku ni uspel.