Jedro

Upoštevajoč vse povezovalne dejavnike (skupno bivanje, tožničino pranje perila zapustniku in delo na vrtu, skupni obiski gostiln in skupna praznovanja, nenazadnje tožničina skrb, da je vinjen zapustnik varno prišel iz gostilne domov) zgolj zaradi zapustnikovega alkoholizma in splošne brezciljnosti ni mogoče presoditi, da ni obstajala zunajzakonska skupnost med tožnico in zapustnikom.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožbi tožnice ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da se: - tožbenemu zahtevku, ki je povzet v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, ugodi; - II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje pa spremeni tako, da je toženec dolžan tožnici povrniti njene stroške pravdnega postopka v znesku 5.075,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Toženec mora tožnici v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega in revizijskega postopka v skupnem znesku 2.971,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Oris zadeve in dosedanji potek postopka**

1. Tožnica je zoper toženca vložila dediščinsko tožbo zaradi obstoja zunajzakonske skupnosti s pokojnim A. A. (v nadaljevanju zapustnik). Toženec je zapustnikov sin iz zakonske zveze s pokojno ženo in je po pravnomočnem sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v Lendavi D 96/2020 z dne 8. 6. 2020 edini zakoniti dedič po zapustniku.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica dedinja po pokojnem A. A., umrlem ... 2020, do ½ zapuščine, ki obsega nepremičnine, dobroimetje, osebni avtomobil in kolo z motorjem, kot je razvidno iz I. točke izreka; zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici izstaviti za vknjižbo primerno listino na prej navedenih nepremičninah (I. točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka (II. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka.

**Dejanski okvir spora**

4. Za odločitev o reviziji so pravno odločilna naslednja dejstva: - Zapustnik (rojen leta 1969) je umrl leta 2020. S sklepom o dedovanju je bil za edinega dediča njegove zapuščine spoznan njegov sin iz prejšnjega zakona (toženec), rojen 2002. Toženec je pri devetih letih ostal brez mame, pri desetih pa se je začela zveza med tožnico in zapustnikom. Tudi tožnica je imela iz prejšnje zveze sina B. B., tedaj starega štirinajst let. - Tožničina zveza z zapustnikom je trajala od jeseni 2012 do njegove smrti v letu 2020. Zapustnik je sinu tožnico predstavil kot prijateljico („curo“).

- Tožnica ni skrbela za zapustnikovega sina (toženca), saj sta zanj skrbela babica in dedek (starša njegove pokojne matere), ki sta živela v isti hiši kot zapustnik (s tožnico). Zapustnik je svoji bivši tašči in tastu plačeval 120,00 EUR na mesec za polovico stroškov. Zapustnik pa nikoli ni sprejel tožničinega sina B. B. in ni dovolil, da bi živel skupaj z njimi. Zapustnik ni prebolel smrti svoje žene C. C. in jo je večkrat omenjal. - Tožnica in zapustnik sta imela skupno bivališče in gospodinjstvo v prizidku pri zapustnikovi bivši tašči in tastu, ustvarila sta si svojo ekonomsko skupnost, tožnica je delala na vrtu (kosila travo) in prala oblačila, imela je tudi ključe od stanovanja na naslovu ... (kjer sta prebivala).

- Zapustnik je prekomerno pil alkoholne pijače, tožnica pa ga je vozila v gostilne in vinjenega domov ter ga ni odvračala od pitja alkohola.

- Tožnica in zapustnik nista imela ideje ali namena ustvariti si kaj skupaj. Zapustnikov odnos do pokojne žene C. C. je bil precej drugačen: načrtovala sta izlete, nakup avtomobila, kje bosta živela, česar med tožnico in zapustnikom ni bilo. Tožnica je bila ob začetku zveze z zapustnikom na začetku svojih tridesetih let, zapustnik pa na začetku štiridesetih let. - Tožnica in zapustnik s svojima otrokoma iz prejšnjih zvez nikoli niso zaživeli kot družina (niso imeli skupnih kosil, dopustov). Skupaj so praznovali le kakšen rojstni dan in toženčevo birmo ter občasno obiskali kino.

- Tožnica je toženca vozila v 3. in 4. letnik srednje šole.

- Tožnica je bila prisotna ob zapustnikovi smrti in na pogrebu, vendar je pogreb zapustnika organiziral in delno plačal toženčev stric, delno pa ga je plačal zapustnikov delodajalec, ki mu mora toženec sedaj vračati posojilo. Tožnica namreč ni imela denarja, dobivala je socialno denarno pomoč.

**Nosilni razlogi sodišča prve stopnje**

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med tožnico in zapustnikom obstajala ekonomska skupnost, imela sta skupno gospodinjstvo in bivališče, in tudi da niso obstajali pogoji, zaradi katerih bi bila njuna zunajzakonska skupnost neveljavna. Vendar pa je bila njuna čustvena in moralna podpora drug drugemu prešibka, ker nikoli nista šla skupaj na dopust, ne sama ne z otrokoma, ker tožnica zapustniku ni nudila zadostne podpore pri prenehanju uživanja alkoholnih pijač (celo sama ga je redno vozila po gostilnah in ga vinjenega pripeljala domov) in ker z zapustnikom nista imela nobenih dolgoročnih načrtov, da bi si skupaj kaj ustvarila. Poudari, da zveza ne temelji samo na pozitivnih in zabavnih dogodkih, temveč sta si partnerja dolžna pomagati tudi v težjih situacijah, slednjega pa v konkretnem primeru ni bilo (tožnica tudi ob smrti zapustnika ni stala ob strani tožencu in zapustnikovi družini). Ker je okoliščina čustvene in moralne podpore ter vzajemnega spoštovanja v konkretnem primeru okrnjena, odpade tudi element notornosti zunajzakonske skupnosti. Zato zaključi, da tožnica zaradi neobstoja vseh zakonsko določenih elementov za obstoj zunajzakonske skupnosti ni upravičena do dedovanja po zapustniku.

**Nosilni razlogi sodišča druge stopnje**

6. Sodišče druge stopnje pritrdi zaključku sodišča prve stopnje, da je bila med tožnico in zapustnikom okrnjena potrebna čustvena in moralna podpora/povezanost (samo slednje je bilo pritožbeno sporno). Poudari, da tožnica in zapustnik nista imela nobene ideje ali kakršnegakoli namena ustvariti si kaj skupaj, čeprav je bila tožnica ob začetku zveze z zapustnikom na začetku svojih tridesetih let, zapustnik pa na začetku štiridesetih let in bi si, če bi imela interes, lahko ustvarila resno skupno življenje. Poleg tega je v konkretnem primeru umanjkala družinska povezanost, saj tožnica in zapustnik s svojima otrokoma iz prejšnjih zvez nikoli niso zaživeli kot družina. Obstoj zunajzakonske skupnosti je namreč treba presojati tudi skozi prizmo odnosa vseh družinskih članov, če so otroci še mladoletni. Sicer pa tožnica ni uspela dokazati želje/volje zapustnika za obstoj zunajzakonske skupnosti z njo. Zapustnik je sicer tožnico sprejel kot osebo, s katero živi vsakodnevno življenje (pranje, kuhanje, praznovanje večjih dogodkov, skupne finance), vendar je ni videl kot osebe, s katero bi si ustvaril podobno življenje, kot ga je imel s pokojno ženo. Strinja se tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da med tožnico in zapustnikom ni bilo podanega elementa notornosti skupnosti, torej da partnerja veljata v očeh okolja za taka življenjska sopotnika, kot sta mož in žena.

**Dopuščeno pravno vprašanje**

7. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica predlagala dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 405/2022 z dne 7. 12. 2022 predlogu za dopustitev revizije (delno) ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja (ne)obstoja zunajzakonske skupnosti med tožnico in zapustnikom.

**Povzetek revizijskih navedb**

8. Tožnica je po sklepu o dopustitvi revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila pravočasno revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Povzema dejansko stanje in se ne strinja z zaključkom sodišč prve in druge stopnje, da naj bi bila čustvena in moralna povezanost med tožnico in zapustnikom prešibka. Poudarja, da odsotnost tožničinega in zapustnikovega načrtovanja glede skupnega ustvarjanja in dopustovanja, upoštevajoč njune skromne finančne zmožnosti, ne more pripeljati do ocene nekvalitetnega odnosa in do neobstoja zunajzakonske skupnosti. Navaja, da tudi sicer pomanjkanje čustvene navezanosti samo po sebi ne zadostuje za neobstoj zunajzakonske skupnosti in se ob tem sklicuje na zadevo VS RS II Ips 698/2005, zadevo VSL I Cp 1076/2016 in Komentar Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ). Pri presoji zunajzakonskih skupnosti je treba biti enako toleranten kot pri zakonskih zvezah, ki lahko skrivajo celo paleto odnosov, tudi negativnih, vendar vseeno zaradi različnih interesov vzdržijo. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 820/2008 že zavzelo stališče, da prepiri, nesoglasja, tudi morebitno nasilje med partnerjema, ne izključujejo avtomatično obstoja zunajzakonske skupnosti oziroma obstoj volje enega od zakoncev za zunajzakonsko skupnost. Zato je nevzdržen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da zapustnik ni imel volje sprejeti tožnico za življenjsko partnerico, ob dejstvu, da sta daljše časovno obdobje (osem let) skupaj bivala in bila intimna. Prestroga je tudi presoja sodišč prve in druge stopnje glede odnosa tožnice in zapustnika do njunih otrok iz prejšnjih zvez, saj so določena druženja med vsemi obstajala. Nenazadnje je tožnica tudi glede zapustnikovega prekomernega uživanja alkohola storila vse, kar je lahko (večkrat sta se glede zapustnikovega pitja sprla in preprečila je, da bi vinjen vozil). Materialnopravno zgrešen je ob dejstvu, da je obstajala volja po vzpostavitvi skupnega življenja, ekonomske in socialne skupnosti, tudi zaključek sodišč prve in druge stopnje, da tožnica in zapustnik v očeh okolja nista veljala za taka življenjska sopotnika, kot sta mož in žena, in da torej ni obstajala notornost skupnosti. Ob tem opozarja na zadeve VSRS II Ips 361/2017, II Ips 264/2010, II Ips 61/2012 in II Ips 1265/2008. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi (s stroškovno posledico), podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

**Povzetek toženčevega odgovora na revizijo**

9. Toženec v odgovoru na revizijo poudarja, da je bil zapustnikov odnos s pokojno ženo drugačen kot s tožnico, saj je zapustnik s pokojno ženo načrtoval skupne izlete, nakup avtomobila in podobno. Meni, da mora biti sodišče pri odločanju o obstoju zunajzakonske skupnosti oseb v zrelem starostnem obdobju, ki imajo družine že od prej, zadržano, saj ni življenjsko, da bi poleg potomca dedovala oseba, ki z zapustnikom ni pridobivala premoženja, ki se deduje (ob tem se sklicuje na zadevo VSRS II Ips 106/2006 in zadevo VSL II Cp 96/2017). Navaja tudi, da ga tožnica po zapustnikovi smrti nikoli ni vprašala, kako se počuti, čeprav je pred svojim osemnajstim letom izgubil oba starša. V skladu z 187. členom DZ bi namreč morala kot očetova zunajzakonska partnerica zanj poskrbeti, vendar ni. Pritrjuje zaključku sodišča druge stopnje, da zapustnik ni imel želje/volje za obstoj zunajzakonske skupnosti s tožnico. Predlaga, naj revizijsko sodišče tožničino revizijo kot neutemeljeno zavrne (s stroškovno posledico).

**Presoja utemeljenosti revizije**

10. Revizija je utemeljena.

**Materialnopravno izhodišče za presojo**

11. Pravno podlago za presojo v obravnavani zadevi predstavlja 10. člen v povezavi s 4a. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), skladno s katerim sodi v krog zakonitih (nujnih) dedičev po zapustniku tudi oseba, ki je z njim v času smrti živela v zunajzakonski skupnosti. ZD zunajzakonsko skupnost opredeljuje kot dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ob tem pa hkrati na njuni strani niso podani razlogi, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Gre torej za smiselno enako definicijo, kot je vsebovana v določbi 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Po 12. členu ZZZDR je namreč zunajzakonska skupnost dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze in ki ima zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna; na drugih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice, če zakon tako določa (prvi odstavek). To pomeni, da je pri interpretaciji prvega odstavka 10. člena ZD treba uporabiti stališča, ki so se v pravni teoriji in sodni praksi izoblikovala v zvezi s pojmovanjem zunajzakonske skupnosti po ZZZDR.

12. Za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti morajo biti po določbi 12. člena ZZZDR izpolnjeni trije pogoji, in sicer mora med partnerjema obstajati življenjska skupnost, ta skupnost mora trajati dalj časa, podane pa ne smejo biti okoliščine, zaradi katerih bi bila morebitna zakonska zveza neveljavna.1 Po sodni praksi v prid obstoja zunajzakonske skupnosti govorijo predvsem okoliščine, kot so obstoj skupnega gospodinjstva, obstoj ekonomske skupnosti ter notornost skupnosti.2 Te okoliščine, ki po vsebini pomenijo zunanje indikatorje zunajzakonske skupnosti, so v obravnavani zadevi načeloma podane (z izjemo notornosti). Vendar pa je po sodni praksi za priznanje obstoja zunajzakonske skupnosti odločilna tudi notranja (voljna) komponenta, to je, kako vsak od „partnerjev“ dojema svoj odnos do drugega „partnerja“. In prav slednje je v obravnavani zadevi sporno.

13. Za obstoj/priznanje zunajzakonske skupnosti v obravnavani zadevi je torej treba ugotoviti, ali je skupnost tožnice in zapustnika temeljila na svobodni odločitvi obeh „partnerjev“ za skupno življenje, na spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Ob tem pa je treba presojati odnos med „partnerjema“ kot celoto. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah3 že večkrat poudarilo, da je življenje pestro in ponuja številne primere, ki se med seboj pomembno razlikujejo. Zato je treba primere iz sodne prakse presojati kritično in z upoštevanjem vseh okoliščin posamičnega primera.

**Presoja okoliščin konkretnega primera**

14. Tožnica v reviziji, sklicujoč se na sodno prakso Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 820/2008 in II Ips 698/2005, utemeljeno opozarja, da je sodišče druge stopnje (enako kot prvostopenjsko) narobe ocenilo, da zaradi pomanjkanja notranje (voljne) komponente med njo in zapustnikom ni bilo zunajzakonske skupnosti.

V zadevi II Ips 820/2008 je zavzeto stališče, da prepiri in nesoglasja (ki so sestavni del življenjske skupnosti med dvema osebama), tudi morebitno nasilje med partnerjema,4 avtomatično ne izključujejo obstoj zunajzakonske skupnosti oziroma obstoj volje enega od zakoncev za zunajzakonsko skupnost. V zadevi II Ips 698/2005 pa je zavzeto stališče, da že zato, ker je skupnost trajala celih osem let o pomanjkanju toženčeve svobodne volje živeti v njej ni mogoče govoriti, in da „zatrjevano“ pomanjkanje toženčeve čustvene navezanosti na tožnico samo po sebi ne zadostuje za neobstoj zunajzakonske skupnosti. Medsebojna čustvena navezanost ni nujen pogoj za izpolnitev tega pravnega standarda. Tako v zunajzakonski skupnosti kot v zakonski zvezi se čustvena navezanost partnerjev z leti spreminja: upada ali raste ali pa sčasoma preneha oziroma je sploh ni, pa zunajzakonska skupnost, tako kot zakonska zveza, zaradi drugih interesov partnerjev traja še naprej.

15. V obravnavani zadevi sta bila tožnica in zapustnik v dalj časa trajajočem intimnem razmerju, skupaj sta prebivala v zapustnikovem stanovanju, imela sta skupno gospodinjstvo (tožnica mu je prala, kuhala in kosila travo na vrtu) in ekonomsko skupnost, kar pomeni, da je šlo za razmerje, ki je na nek način obvezujoče (po namenu trajno in s skupnimi cilji), kot je zakonska zveza. Zato je materialnopravno zgrešen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da med tožnico in zapustnikom ni bilo podane notranje (voljne) komponente za vzpostavitev skupnega življenja, ekonomske in socialne skupnosti.

16. Posebnost obravnavane zadeve je, da sta za toženca (zapustnikovega sina, ki je bil tedaj še mladoleten otrok) skrbela njegova babica in dedek (starša njegove pokojne matere) in ne zapustnik in tožnica5, vendar so vsi (zapustnik, tožnica, toženec in bivša zapustnikova tašča in tast) živeli v isti hiši, v dveh ločenih gospodinjstvih. Upoštevajoč opisano lokacijo bivanja tožnice in zapustnika pri zapustnikovi bivši tašči in tastu, je treba razumeti tudi zapustnikovo odločitev, da ni dovolil, da se v skupno hišo (z bivšo taščo in tastom) skupaj s tožnico preseli še njen sin iz prejšnje zveze. Vsekakor pa ta zapustnikova odločitev ne kaže na to, da ni bilo njegove volje za vzpostavitev skupnega življenja s tožnico.

17. Pri zapustnikovem prekomernem pitju alkohola je glede na ugotovitve sodišč prve in druge stopnje šlo za odvisnost oziroma zasvojenost in splošno znano je, da odvisnost enega člana družine od alkohola vpliva na dinamiko partnerstva. Zapustnikovo vdajanje alkoholu in slaba finančna situacija sta očitno vplivala na vsebino življenjske skupnosti tožnice in zapustnika, kateri sodišči prve in druge stopnje očitata pomanjkanje dolgoročnih skupnih načrtov, to je skupnega dopustovanja in pridobivanja skupnega premoženja večje vrednosti (kar je eden glavnih argumentov sodišč prve in druge stopnje za neobstoj njune zunajzakonske skupnosti). Vendar pa sta s takšno vsebino skupnosti očitno oba soglašala. Upoštevajoč vse povezovalne dejavnike oziroma celoten odnos med njima (skupno bivanje, tožničino pranje perila zapustniku in delo na vrtu, skupni obiski gostiln in skupna praznovanja, nenazadnje tožničina skrb, da je vinjen zapustnik varno prišel iz gostilne domov), pa zgolj zaradi zapustnikovega alkoholizma in splošne brezciljnosti ni mogoče presoditi, da ni obstajala zunajzakonska skupnost med tožnico in zapustnikom. Ob tem sta sodišči prve in druge stopnje pripisali preveliko težo širšim družinskim odnosom, ki so bili, upoštevaje bivanje tožnice in zapustnika v prizidku hiše bivše tašče in tasta, bolj kompleksni. Zunajzakonska skupnost je namreč življenjska skupnost dveh oseb, ki sta se odločili, da bosta skupaj živeli, ne pa družinska skupnost (širše družine) s kvalitetnimi in ljubečimi odnosi (kot smiselno izhaja iz sodb sodišč prve in druge stopnje). Tožnica in zapustnik sta želela živeti na način, kot sta živela, in takšna njuna zveza/skupnost je trajala sedem let in pol. Glede na vse navedeno v obravnavani zadevi tudi notornosti njune skupnosti ni mogoče zanikati.

18. Na toženčeve navedbe v odgovoru na revizijo pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da so primeri iz sodne prakse, ko partnerkam zapustnika dedna pravica ni bila priznana, bistveno drugačni od obravnavane zadeve. V zadevi II Ips 361/2017 (v zvezi z zadevo VSL II Cp 96/2017) je bil osrednji dokazni zaključek, da na strani pokojnega (ki je bil ob začetku zveze star štiriinsedemdeset let) ni bilo volje po trajnem bivanju s tožnico, h kateri se je preselil, ko in ker je hudo zbolel (glej 7. in 10. točko obrazložitve sodbe II Ips 361/2017). V zadevi II Ips 825/2009 je življenjska skupnost med tožnico in zapustnikom trajala le osem mesecev, ključna pa je bila presoja pomena izjave pokojnika sodnici ob deponiranju oporoke, da nima zunajzakonske partnerke (glej 7. točko obrazložitve sodbe II Ips 825/2009). Tudi toženčevo sklicevanje na zadevo II Ips 106/2006 ni primerljivo z obravnavano6, saj je šlo v omenjeni zadevi za relativno kratkotrajno razmerje tožnice in pokojnega v zrelem starostnem obdobju, ki sta pred tem že živela vsak v svoji zakonski zvezi in si ustvarila družini.

**Odgovor na dopuščeno vprašanje in odločitev o reviziji**

19. Odgovor na dopuščeno vprašanje se glasi: V okoliščinah konkretnega primera je med tožnico in zapustnikom obstajala zunajzakonska skupnost (kar pomeni, da je tožnica zakonita dedinja po zapustniku).

20. Tožničina revizija je torej utemeljena, ker je utemeljen njen materialnopravni ugovor o napačni presoji elementov za obstoj zunajzakonske skupnosti med njo in zapustnikom (notranja komponenta in notornost skupnosti). Revizijsko sodišče je zato sodbi sodišč prve in druge stopnje ustrezno spremenilo, tako da je tožničinemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

**Odločitev o revizijskih stroških**

21. Ker je bila revizija uspešna, je to vplivalo tudi na odločitev o pravdnih stroških, ki so odmerjeni na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Ob spremenjeni odločitvi je tožnica v pravdi v celoti uspela, zato ji mora toženec povrniti njene pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve in druge stopnje, kakor tudi stroške, nastale pred revizijskim sodiščem. Za postopek pred sodiščem prve stopnje je tožnici priznalo skupno 5.075,50 EUR7 (kot je navedeno v drugi alineji I. točke izreka sodbe). V zvezi s pritožbo so tožnici priznani stroški za sestavo pritožbe v višini 1250 točk, 1-2 % materialni stroški in 22 % DDV, kar znaša skupaj 931,50 EUR; v zvezi z revizijo pa so ji priznani stroški za sestavo predloga za dopustitev revizije v višini 1250 točk in revizije v višini 1500 točk, 1-2 % materialni stroški in 22 % DDV, kar znaša skupaj 2.040,45 EUR. V II. točki izreka sodbe navedeni znesek 2.971,95 EUR, ki ga mora toženec povrniti tožnici, je vsota tožnici priznanih stroškov pritožbenega in revizijskega postopka.

**Sestava senata in glasovanje**

22. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sodbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

4 1 Primerjaj zadeve VSRS II Ips 183/2017, II Ips 138/2014 in II Ips 270/2013. 2 Primerjaj zadeve VSRS II Ips 361/2017, II Ips 338/2013, II Ips 61/2021. 3 Primerjaj zadevo VSRS II Ips 264/2010. 4 Ob tem velja opozoriti, da Vrhovno sodišče nikakor ne podpira nasilja v partnerskih skupnostih in da je treba v vsakem posamičnem primeru iskati pravo mejo, tako je npr. Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 187/2017 ugotovilo, da so bili preseženi okviri nesoglasij in prepirov kot sestavnega dela skupnega življenja. Sicer pa v zadevi, ki je predmet naše presoje, nasilje ni ugotovljeno. Bistveno sporočilo je, da pri ugotavljanju obstoja zunajzakonske skupnosti posamezna nesoglasja med partnerjema sama zase, kadar so močnejši povezovalni dejavniki, niso odločilna (II Ips 1112/2008). 5 Zato tožnica po zapustnikovi smrti ni bila dolžna skrbeti za toženca. 6 V zadevi, ki je predmet naše presoje, sta bila tožnica in zapustnik v srednjih letih in ne v jeseni svojega življenja. 7 Revizijsko sodišče je tožnici priznalo za tožbo 1000 točk, za prvo pripravljalno vlogo 1000 točk, za drugo pripravljalno vlogo 750 točk, za vloge z dne 8. 7. 2021, 16. 7. 2021 in 3. 9. 2021 skupno 600 točk, za narok 8. 7. 2021 1000 točk, za naroke 23. 9 2021, 28. 9. 2021 in 10. 12. 2021 skupno 1500 točk ter za urnino skupno 900 točk, 1-2 % materialne stroške in 22 % DDV, kar znaša 4.987,50 EUR ter 88,00 EUR za kilometrino, kar skupno znaša 5.075,50 EUR.