Jedro

O elementu čustvene in moralne povezanosti med tožnico in zapustnikom, pa kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, nobena izmed teh prič ni izpovedala. Zgolj priča G. G., sodelavec zapustnika je izpovedal, da sta bila tožnica in zapustnik zelo povezana in da misli, da sta se imela rada.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki 765,00 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice s katerim je zahtevala ugotovitev, da je dedinja po pokojnem A. A. do ½ zapuščine, ki obsega:1 nepremičnine, dobroimetje na TRR banke NLB d. d. v znesku 2.016,59 EUR, osebni avtomobil znamke Citroen Xsara Picaso 1,8/i ter motorno kolo znamke Tomos A3, pri čemer ji je toženec dolžan v roku 15 dni izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč pri njegovem delu 1/1 zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice pri nepremičnini ID znak, del stavbe ...-6-2 in njegovem delu ¾ nepremičnine ID znak, del stavbe ...-3951-2, in sicer na ime tožnice do ½ pri deležu toženca pri obeh nepremičninah, drugače bo tako listino nadomestila sodba. Hkrati je zavrnilo njen zahtevek po povrnitvi pravdnih stroškov (točka I. izreka). Tožnici je naložilo, da je v roku 15 dni dolžna tožencu povrniti njegove pravdne stroške v višini 3.053,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni na način, da v celoti ugodi njenemu zahtevku oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico. Bistvo njenih obširnih pritožbenih navedb je, da je sodišče prve stopnje mimo trditev toženca zaključilo, da je bila čustvena in materialna podpora med tožnico in zapustnikom enostavno prešibka, saj navedena naj ne bi ničesar načrtovala glede skupnega življenja. Toženec namreč ni zatrjeval, da med tožnico in zapustnikom ni obstajala čustvena, moralna, duhovna in seksualna povezanost, prav tako ni jasno oziroma izpodbijana sodba nima razlogov o pojmu „ustvariti si kaj skupaj,“ zaradi česar je podana bistvena kršitev določb 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po stališču sodne prakse čustvena povezanost tudi sicer ni nujen element zunajzakonske skupnosti. Tožnica in zapustnik od svojega življenja nista zahtevala ničesar več, denar pa sta porabila sproti za življenjske stroške, del pa sta porabila tudi po gostilnah, saj je zapustnik rad pil, vendar pri njem ni šlo za alkoholizem. Skrbela sta drug za drugega, imela intimne odnose, skupno blagajno, praznovala sta rojstne dneve, abraham zapustnika, obiskovala sta prijatelje, z otrokoma hodila v kino. Sodišče prve stopnje je prestrogo in neživljenjsko presojalo odnos tožnice in zapustnika do njunih otrok iz prejšnjih zvez, saj je tožnica vozila toženca v šolo in na razne prireditve, prav tako ni zadosti upoštevalo dejstva, da tožnica najemnine za stanovanje ni rabila plačevati, saj je z zapustnikom bivala v zunajzakonski skupnosti, drug na drugega sta bila zelo navezana in se imela rada. Sodišče prve stopnje je mimo trditev pravdnih strank ugotavljalo dejstva v zvezi s pomočjo tožnice pri zapustnikovem popivanju, zaradi česar je prišlo do kršitev 7. člena ZPP, navedeno pa je tudi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Arbitraren in v nasprotju s 22. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS) je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila čustvena in moralna podpora med tožnico in zapustnikom enostavno prešibka. Ne drži, da tožnica po smrti zapustnika ni poskrbela za njegov pogreb, saj je bila ob njegovi smrti pri njem doma, poklicala je pomoč, bila je na samem pogrebu. V kolikor med njima izvenzakonske skupnosti ne bi bilo, tožnica ne bi prišla na pogreb. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni jasno razvidno, ali je med tožnico in zapustnikom obstajala notornost skupnosti, prav tako sodišče prve stopnje ni napravilo ustrezne dokazne ocene zaslišanih prič, oziroma je brez utemeljenega razloga verjelo pričam toženca, čeprav so z njim v sorodstvenem razmerju in imajo interes pričati v njegovo korist, medtem ko na drugi strani brez ustrezne obrazložitve ne verjame pričam tožnice, tj. predvsem njeni mami in sinu B. B. zaradi obstoja sorodstvenega razmerja. B. B. je odnos med svojo mamo in zapustnikom videl kot odnos med možem in ženo, in ker se je največ družil z obema, mu je potrebno verjeti. V tej smeri je sodba neobrazložena in kar pomeni kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje si napačno razlaga besedo „cura,“ saj ta ne pomeni le dekleta, ampak beseda v narečju pomeni tudi partnerko, katero imaš rad. S tem ko sta tožnica in zapustnik živela skupaj, je zapustnik vsem okrog sebe v zadostni meri povedal, da gre za njegovo partnerko. Ključni element zunajzakonske skupnosti je skupno gospodinjstvo in trdnejša ekonomska skupnost, kar je tožnica dokazala, medtem ko je sodišče za obstoj zunajzakonske skupnosti vpeljalo dodaten pogoj - ustvaritev družine, kar pa zakon ne zahteva. Sodišče prve stopnje si je prišlo v nasprotje, ko je po eni strani ugotovilo, da tožnica nikoli ni skrbela za toženca, temveč zgolj za zapustnika (tč. 20 obrazložitve), po drugi strani pa ugotavlja, da je tožnica toženca vozila v šolo, da so skupaj pogledali kakšen film, občasno je imel toženec pri tožnici in zapustniku skupno kosilo (tč 11. in 23. obrazložitve).

3. Toženec se v svojem obrazloženem odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

6. Pritožbeni preizkus zadeve je pokazal, da je sodišče prve stopnje v zadevi razjasnilo relevantne dejanske okoliščine pomembne za odločitev ter pri tem ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih, niti s pritožbo grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj so v njej navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju, sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb pravdnih strank, izpodbijano sodbo je zadostno obrazložilo, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhajajo arbitrarni zaključki niti pavšalno uveljavljena kršitev 22. člena Ustave RS, saj tožnica niti ne trdi, da ji je bila kršena pravica do izjave ali pa pravica do enakega varstva, katera zagotavlja predvsem enake možnosti v razmerju do nasprotne stranke, v konkretnem postopku do toženca.

7. Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek, da je zakonita dedinja po pokojnem A. A. zavrnilo, ker je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sta tožnica in zapustnik imela skupno bivanje, skupno gospodinjstvo in si ustvarila svojo ekonomsko skupnost, vendar je bila njuna čustvena in moralna oziroma duhovna podpora drug napram drugemu prešibka, in tako niso bili izpolnjeni vsi pogoji, ki jih Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR)2 predpisuje za obstoj zunajzakonske skupnosti. Za svojo odločitev je navedlo v točkah 13. do 23. obrazložitve jasne, argumentirane in skrbno obrazložene razloge, ki jih sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti sprejema, saj so pravilni. Takšen dokazni zaključek je sodišče napravilo na podlagi dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, tj. listinskih in zaslišanju pravdnih strank ter vseh prič. Ker pritožbeno sporno ostajala le ali sta si tožnica in zapustnik medsebojno nudila zadostno čustveno in moralno podporo, sodišče druge stopnje na pritožbena izvajanja, ki niso v zvezi s tem, ne odgovarja.3

8. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da je sodišče prve stopnje mimo trditev toženca sprejelo zaključek o pomanjkanju čustvene in moralne podpore med tožnico in zapustnikom, saj je toženec slednje zatrjeval že v odgovoru na tožbo ter nato konkretiziral v vseh nadaljnjih vlogah, prav tako je sodišče prve stopnje zadovoljivo pojasnilo vsebino besedne zveze »ustvariti si kaj skupaj« ter na podlagi skrbne dokazne ocene, pravilno zaključilo, da tožnica in zapustnik nista imela niti namena ustvariti si kaj skupaj. Pri tem se je pravilno oprlo na izpovedbo tožnice, ki je izpovedala, da z zapustnikom nista imela nobene ideje ali kakršnegakoli namena ustvariti si kaj skupaj (l. št. 100), podkrepilo pa jo je tudi z izpovedbami prič C. C. (l. št. 72-75), D. D. (l. št. 76-78) in E. E. (l. št. 78-79), ki so izpovedale, da je bil zapustnikov odnos z ženo F. F. precej drugačen, saj sta načrtovala kam bosta šla na izlete, da bosta kupila avtomobil, kje bosta živela in podobno. Tega med tožnico in zapustnikom ni bilo. Pri tem sodišče druge stopnje dodaja, da je bila tožnica ob začetku zveze z zapustnikom na začetku svojih 30 let, zapustnik pa na začetku 40 let, torej sta bila oba relativno mlada in bi si, v kolikor bi oba za to izkazala resen interes, lahko ustvarila resno skupno življenje. V tej zvezi pa tudi ni relevantno polemiziranje tožnice, da čustvena povezanost po stališču sodne prakse ni nujen element zunajzakonske skupnosti, saj so v obravnavani zadevi k zaključku o neobstoju zunajzakonske skupnosti botrovale (še) druge okoliščine oziroma razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi navedlo. Gre za pomanjkanje družinske povezanosti – tožnica in zapustnik s svojima otrokoma iz prejšnjih zvez nikoli niso zaživeli kot družina, niso imeli skupnih kosil, dopustov, nikoli nista skrbela za otroke in podobno. Tožničina navedba, da je zapustnikovega otroka – toženca vozila v šolo (3. in 4. letnik srednje šole), da so kdaj skupaj pogledali kakšen film in da je včasih prišel na puding, pa tudi po mnenju sodišča druge stopnje še zdaleč ne izkazuje tiste družinske, čustvene in moralne povezanosti med tožnico in zapustnikom ter tožnico in tožencem (niti ne pomeni skrbi za mladoletnega otroka). Sicer se pri obstoju zunajzakonske skupnosti primarno presoja zgolj odnos med partnerjema, vendar kadar so vmes še mladoletni otroci (toženec je pri 9 letih ostal brez svoje mame, pri 10 letih pa je začela zveza med tožnico in zapustnikom, tožničin sin B. B. je bil star 14 let), je potrebno obstoj zunajzakonske skupnosti presojati tudi skozi prizmo odnosa vseh družinskih akterjev. Iz izpovedbe tožnice izhaja, da sama nikoli ni skrbela za toženca, da sta zanj skrbela babica in dedek, nikoli mu ni dala denarja, zapustnik nikoli ni sprejel njenega sina B. B. in ni pustil, da bi živel skupaj z njim, tj. na naslovu Ž. in drugo (l št. 98 – 103). Kot dodaten razlog (po mnenju sodišča druge stopnje tudi ključen), ki negira obstoj zunajzakonske skupnosti med tožnico in zapustnikom, pa je nedvomno šteti izpoved tožnice v delu, da zapustnik ni prebolel smrti svoje žene, da jo je večkrat omenjal ter da si sama partnerstvo razlaga tako, da je pač oba otroka treba sprejeti, zapustnik pa njenega sina ni sprejel. Pravkar navedeno nedvomno kaže na to, da je zapustnik sicer tožnico sprejel kot osebo s katero živi vsakodnevno življenje (pranje, kuhanje, praznovanje večjih dogodkov, skupne finance), vendar je ni videl kot osebo s katero bi si ustvaril družinsko življenje oziroma (podobno) življenje kot ga je imel s pokojno ženo. Željo za obstoj zunajzakonske skupnosti (ki ima iste pravne posledice kot zakonska skupnost) morata imeti oba partnerja, zapustnik pa je očitno ni imel. V tej zvezi se sodišče druge stopnje sklicuje na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, in sicer, da se zunajzakonske skupnosti ne sme mešati s prijateljstvom oziroma dalj časa trajajočim razmerjem intimne narave, v katerem med osebama ne obstoji volja po vzpostavitvi skupnega življenja, ekonomske in socialne skupnosti. Za obstoj zunajzakonske skupnosti so sicer pomembni zunanji indikatorji, odločilna pa je predvsem notranja komponenta, to je, kako vsak od »partnerjev« dojema svoj odnos do drugega »partnerja« in nadalje, ali se njuna pogleda oziroma volji ujemata.4 Tožnica pa volje obeh za obstoj zunajzakonske skupnosti ni uspela dokazati.

9. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da je sodišče za obstoj zunajzakonske skupnosti vpeljalo dodaten pogoj - ustvaritev družine, prav tako sodišče prve stopnje ni podalo nobene razlage pojma »cura« zato so vsa pritožbena izvajanja v tej smeri brezpredmetna.

10. Ne drži, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s trditvami toženca ugotavljalo dejstva glede opustitve tožničine pomoči pri zapustnikovem prekomernem uživanju alkoholnih pijač. Da je zapustnik prekomerno pil alkoholne pijače, tožnica pa ga je celo sama vozila v gostilne je dejstvo, ki med pravdnima strankama ni bilo sporno, zato toženec izrecnih ugovornih trditev v tej smeri ni rabil podati, tudi sicer pa gre za ugotovitve, ki so dale vsebino toženčevim ugovornim trditvam o odsotnosti potrebne čustvene in moralne podpore v razmerju med tožnico in zapustnikom in katere so, skupaj z vsemi ostalimi že zgoraj navedenimi razlogi, vodile k pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. Očitana kršitev 7. člena in prvega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

11. Tožnica tudi nima prav, da obstoj zunajzakonske skupnosti izkazuje njena skrb za zapustnikov pogreb in prisotnost na njem. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnica bila prisotna ob zapustnikovi smrti, da je pogreb zapustnika organiziral in delno plačal toženčev stric C. C., delno pa ga je plačal zapustnikov delodajalec in kateremu mora toženec sedaj vračati posojilo, prav tako ni bilo sporno, da je bila prisotna na pogrebu. Tožnica v pritožbi sicer ne pojasni kako se je kazala njena skrb za pogreb, vendar prisotnost na pogrebu, tudi z morebitnim naročilom venca, ne pomeni skrbi in organizacije pogreba, še toliko manj pa izkaz obstoja zunajzakonske skupnosti.

12. Iz 23. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo zadostni, jasni in skrbno argumentirani razlogi, ki so sodišče prve stopnje vodili do zaključka, da med tožnico in zapustnikom ni bilo podanega elementa notornost skupnosti, katerega bistvo je, da partnerja veljata v očeh okolja za taka življenjska sopotnika, kot sta mož in žena. Sodišče prve stopnje je namreč jasno navedlo kako je okolica dojemala tožnico in zapustnika, pri čemer je pravilno presojalo tako njuno širšo okolico (npr. sosedi in sodelavci zapustnika), kakor njuno ožjo okolico, kamor spadajo njuni sorodniki in so drugačna pritožbena izvajanja ne držijo.

13. V tem oziru so prav tako neutemeljena nadaljnja pritožbena izvajanja, da sodišče prve stopnje ni napravilo ustrezne dokazne ocene zaslišanih prič oziroma je brez razloga verjelo pričam toženca. Tožnica je sicer podala svojo oceno dokazne vrednosti posameznih zaslišanih prič, vendar je pri tem v ospredje podajala zgolj njihovo videnje navzven vidnega skupnega življenja med tožnico in zapustnikom (skupno bivanje, ekonomska skupnost – pranje, kuhanje, delo na vrtu),5 kateremu pa je sodišče prve stopnje sledilo in pritožbeno ni sporno. O elementu čustvene in moralne povezanosti med tožnico in zapustnikom, pa kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, nobena izmed teh prič ni izpovedala. Zgolj priča G. G., sodelavec zapustnika je izpovedal, da sta bila tožnica in zapustnik zelo povezana in da misli, da sta se imela rada. Ostale priče, ki so po večini sicer sorodstveno povezane s tožencem, pri čemer gre za nekoliko oddaljeno sorodstvo, C. C. (toženčev stric), H. H. (toženčeva mrzla teta), I .I. (toženčeva mrzla sestrična), J. J. (toženčeva pokojna mama je bila sestrična njenega moža), D. D. (sestra zapustnika), K. K. (znanec tožnice in zapustnika), pa so soglasno izpovedale, da tožnico in zapustnika niso dojemale kot zunajzakonska partnerja. Sodišče druge stopnje sicer ne vidi razloga, da bi navedene priče imele interes pričati v korist toženca, niti ga tožnica ne konkretizira in so pritožbena izvajanja v tej smeri neutemeljena. Kar pa se tiče izpovedbe B. B., tj., da sta se tožnica in zapustnik na praznovanjih obnašala kot mož in žena ter da mu je treba verjeti, saj naj bi se največ družil z obema, pa je ugotoviti, da je navedena priča izpovedovala v bistvenem zgolj o druženju med tožnico in zapustnikom ter otrokoma, medtem ko o kakšni čustveni in moralni navezanosti ni vedel izpovedati.

14. S tem je sodišče druge stopnje odgovorilo na bistvene navedbe pritožbe in utemeljilo za obravnavano zadevo ključne razloge.

15. V posledici vsega navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožnica sama krije nastale ji stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Mora pa tožencu povrniti njegove priglašene stroške obrazloženega odgovora na pritožbo, in sicer 1250 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 Odvetniške tarife) ter materialne stroške v višini 2%, kar skupaj znaša 765,00 EUR (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP ter uporaba 155. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 Zaradi preglednosti sodišče druge stopnje v povzetek svoje odločbe ne povzema specifikacije s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega obsega zapuščine pokojnega A. A., se pa nanj sklicuje v celoti kot izhaja iz I. točke izreka izpodbijane sodbe. 2 Čeprav je v obravnavani zadevi tožba bila vložena dne 30. 9. 2020, tj. po začetku veljave Družinskega zakonika (DZ) dne 15. 4. 2019, je potrebno uporabiti določbe ZZZDR, ki urejajo zunajzakonsko skupnost, saj je bilo v tožbi in nadalje zatrjevano, da sta tožnica in zapustnik skupaj živela od leta 2013 in se tako domneva, da je skupnost nastala z začetkom skupnega življenja. Tudi sicer pa so pogoji glede obstoja zunajzakonske skupnosti po ZZZDR in DZ vsebinsko enaki. 3 Gre za pritožbene navedbe o skupnem bivanju med tožnico in zapustnikom, njunem intimnem odnosu, skupni blagajni, praznovanju rojstnih dni, obiskovanju prijateljev in podobno. 4 Sodbo VSRS II Ips 361/2017 z dne 14. 6. 2017. 5 Tožnica izpostavlja predvsem priče njeno mamo L. L. (l. št. 59-60), njenega sina B. B. (l. št. 58-59), zapustnikova soseda M. M. in N. N. (l. št. 66-68) ter njegovega sodelavca G. G., pa tudi toženčevo babico in dedeka O. O. in P. P. (l. št. 54-58). Vse te priče so namreč med drugim bolj ali manj soglasno izpovedale, da je tožnica toženca vozila v šolo, imela ključe od stanovanja na naslovu Ž., da je delala na vrtu, kosila travo in prala oblačila.