Jedro

Tožnik je utrpel poškodbe, ki se po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb uvrščajo od II. do V. kategorije, pri čemer kar tri poškodbe dosegajo IV. kategorijo, amputacija desne roke nad komolcem pa V. kategorijo. Gre za zelo hud primer. Odškodnine za primerljive poškodbe iz te kategorije se po sodni praksi Vrhovnega sodišča gibljejo med 93 in 162 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji.

Pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine je pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode, medtem ko izolirana primerjava odškodnine za posamezno obliko škode in primerjava deležev med njimi v okviru enotne odškodnine ni ustrezna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: − v točki II izreka glede zamudnih obresti tako, da se toženi stranki (poleg zneska v točki I izreka) v roku 15 dni naloži v plačilo še zakonske zamudne obresti od zneska 32.232,90 EUR od 31. 5. 2017 dalje do plačila; − v točki V izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti 2.098,14 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tem postopku zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo ter denarno rento za nakup bionične proteze zaradi škode, ki jo je 5. 8. 2015 utrpel v delovni nesreči pri zavarovancu tožene stranke.1 Temelj tožbenega zahtevka med pravdnima strankama ni bil sporen.

2. Z izpodbijanim sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe z dne 2. 3. 2021. Toženi stranki je naložilo v plačilo 32.232,90 EUR odškodnine, višji tožbeni zahtevek za dodatnih 26.524,89 EUR ter za vtoževane zamudne obresti pa je zavrnilo. Zavrnilo je tudi rentni del tožbenega zahtevka, t. j. plačevanje 116.296,31 EUR usklajeno s stopnjo rasti življenjskih stroškov v RS, vsakih pet let od dneva pravnomočnosti sodbe do smrti tožeče stranke; kot tudi podredni tožbeni zahtevek za plačilo dodatnega zneska 83.756,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2017 dalje do plačila. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

3. Pritožbo vlaga tožnik. Izpodbija zavrnilni del sodbe iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno.

Sodišču prve stopnje očita, da mu je prisodilo prenizko odškodnino iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Primeri iz sodne prakse, na katere se je sklicevalo, so vsi milejši. S sodbo II Ips 281/2014 je bilo oškodovancu prisojenih 35 povprečnih plač iz tega naslova in je trpel hude bolečine zgolj dve uri. V primeru II Ips 564/2002 je oškodovanec utrpel amputacijo sredinca, za razliko od tožnika, ki je utrpel politravmo. Tudi zadeva II Ips 86/2010 je milejše narave in je neprimerljiva z obravnavano zadevo. Sodišče prve stopnje tako ni upoštevalo primerljive sodne prakse. V primerljivih primerih II Ips 225/2014 in II Ips 30/2004 (pravilno II Ips 300/2004), v katerih sta bila oškodovanca sicer mlajša, a z manj hudimi poškodbami od tožnika, sta bili dosojeni končni odškodnini v višini 147 in 150 (pravilno 115) povprečnih plač. Sodišče prve stopnje bi mu moralo prisoditi vso zahtevano odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem.

Tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti mu je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino. Prisojena odškodnina bi bila ustrezna le, če bi mu bila priznana tudi renta za nakup bionične proteze. Primeri, ki so bili upoštevani pri določitvi te odškodnine so neprimerljivi, ker so milejši ali bistveno milejši. Sam je utrpel bistveno hujše posledice in zmanjšanje življenjskih aktivnosti (ki jih v nadaljevanju pritožbe tudi povzame). Sodišče prve stopnje bi mu moralo tudi iz tega naslova priznati vso zahtevano odškodnino.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko mu je zahtevek za periodično plačilo bionične proteze zavrnilo iz razloga, ker naj ne bi dovolj določno in zanesljivo izkazal višine stroškov za izdelavo, nakup, vzdrževanje in obdobje delovanja bionične proteze. Iz ponudbe, ki jo je predložil, izhaja, da znaša vrednost bionične proteze 116.296,31 EUR. Izvedenec medicinske stroke je ocenil vrednost takšne proteze med 100.000 in 300.000 EUR. Tožbeni zahtevek je torej postavljen na spodnjem nivoju tega razpona. Nerazumljiva je obrazložitev sodišča prve stopnje, da bi z ugoditvijo temu delu zahtevka podprlo težnje, ki niso združljive z namenom odškodnine. Več dokazov, kot jih je predlagal, jih niti ne more. Neživljenjsko je pričakovanje, da bo sam vnaprej repariral škodo v tem delu in tako pridobil račun, na podlagi katerega bi nato lahko uveljavljal odškodnino. Takšno stališče je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, da je škodo mogoče uspešno uveljavljati na podlagi ponudb, predračunov, itd. V nasprotnem bi bili do odškodnine upravičeni le tisti, ki so dovolj likvidni za vnaprejšnje plačilo škode, ki jo nato lahko zahtevajo nazaj od odgovorne osebe. Da je izstavljena ponudba ustrezna po višini, je uspel izkazati vsaj s stopnjo pretežne verjetnosti. Sodišče prve stopnje bi mu moralo prisoditi tudi pravico do nadaljnjih rent. Če ni bilo prepričano glede obdobja menjave bioničnih rok, pa bi mu lahko prisodilo vsaj eno protezo.

Postavil je jasno trditev, da je tožena stranka prišla v zamudo 31. 5. 2017, ko je bila podana neprimerna poravnalna ponudba. Posredovanje poravnalne ponudbe subsumira predhodno vložitev odškodninskega zahtevka. S tem, ko ni navedel predhodnega datuma, kdaj je vložil odškodninski zahtevek in kakšen rok je postavil toženi stranki skladno z 299. členom Obligacijskega zakonika (OZ), je ravnal sebi v škodo, saj je opredelil kot zamudo kasnejši datum. Zamude ni podrobneje opredelil, ker tožena stranka ni prerekala zahtevka glede teka zamudnih obresti.

Večina pravdnih stroškov je nastala po datumu, ko je znižal tožbeni zahtevek. Brez upoštevanja uspeha zaradi zavrnitve zahtevka za plačilo rente je imel 55 % uspeh od 15. 8. 2020 dalje. Tudi, če bi sodišče prve stopnje upoštevalo še plačilo ene rente kot vrednost spornega predmeta, bi imel še vedno 18 % uspeh, vendar bi moralo sodišče v tem primeru ovrednotiti uspeh ločeno po temelju in po višini, saj je ves pravdni postopek potekal zaradi dokazovanja pravice do plačila stroškov bionične proteze. Tudi v tem primeru bi bil njegov uspeh 34 %. Ne glede na to bi bila pravična odločitev, da mu tožena stranka povrne stroške pravdnega postopka skladno s prisojenim uspehom. Imel je neprimerljivo večje pravdne stroške v primerjavi s toženo stranko, ki ji je nastal le administrativni strošek za fotokopije.

4. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Tožnik je v škodnem dogodku utrpel politravmo, razpočno rano na glavi, poškodbeno amputacijo desne nadlakti, zlom obeh vej desne sramne kosti, odkrhnjenje sprednjega zgornjega trna desne črevnice, zlom sedmega in osmega prsnega vretenca z zlomi trnastih odrastkov sedmega do desetega prsnega vretenca, udarnino in odrgnino levega stegna, zlom zunanjega čvrša leve stegnenice, odprt zlom leve goleni, odkrhnjenje leve pogačice ter obsežno raztrganino in zmečkanino mehkih tkiv desnega boka in ledvenega predela. Po škodnem dogodku se je pri tožniku pojavila posttravmatska stresna motnja. Posledice poškodb je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v X. Tožnikovo zdravljenje je zajemalo reanimacijo, intubiranje in umetno ventiliranje, obsežno diagnostiko z laboratorijskimi preiskavami, CT in rentgenskimi slikanji, več operativnih posegov, protibolečinsko terapijo, stacionarno rehabilitacijo v URI Soča, kontrolne preglede pri travmatologu in fiziatru. V bolniškem staležu je bil od 5. 8. 2015 do 10. 1. 2017, 18. 1. 2018 mu je bila s strani ZPIZ priznana III. kategorija invalidnosti. Tožnik je 112 dni trpel zelo hude in hude bolečine, 321 dni srednje hude bolečine z občasnimi hudimi bolečinami, 176 dni blage bolečine z občasnimi srednje hudimi in občasnimi hudimi bolečinami, trajne blage in srednje hude bolečine pa trpi še danes in jih bo tudi v prihodnje. Ob škodnem dogodku je utrpel kratkotrajen, a intenziven primarni strah. Sekundarni strah različne intenzitete (od hudega do blagega) je doživljal ves čas zdravljenja, blag strah zaradi tveganja za poslabšanje zdravstvenega stanja pa bo doživljal tudi v prihodnje. Tožnik je zaradi škodnega dogodka telesno in duševno prizadet ter ima trajne posledice na vseh področjih življenja (pri gibanju, skrbi zase, življenju doma, intimnih stikih in odnosih, odnosu do otrok, pridobitnem delu). Tožnik ni sposoben dvigovati in premeščati bremen z uporabo obeh zgornjih okončin, ni sposoben opraviti opravil, ki zahtevajo nemoteno funkcijo obeh zgornjih okončin, vozi lahko le prilagojeno osebno vozilo, ne more opravljati del na višini ali nad globino, ne more opravljati del kleče, čepe ali v prisilnih držah, ne more opravljati večine prostočasnih aktivnosti (igre z žogo, hoja po neravnem terenu v naravi, tek, vožnja s kolesom, plavanje). Tožnik je po škodnem dogodku ostal vidno skažen, saj ima številne brazgotine po telesu, najbolj vidna posledica pa je amputacija desne roke nad komolcem, ki mu povzroča največ nelagodja v družbi oziroma javnosti. V času škodnega dogodka je bil tožnik star 40 let. 7. Ugotovljenemu obsegu posledic škodnega dogodka tožnik ne oporeka, nasprotuje le višini odškodnine, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje, in sicer iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem tožniku priznalo 50.000 EUR, za strah 7.000 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 75.000 EUR in za skaženost 15.000 EUR, kar skupno znaša 147.000 EUR oziroma 113 povprečnih neto plač v času izdaje izpodbijane sodbe.2 Pritožbeni očitek, da je odmerjena odškodnina prenizka in v neskladju s sodno prakso, ni utemeljen. Tožnik je utrpel poškodbe, ki se po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb uvrščajo od II. do V. kategorije, pri čemer kar tri poškodbe dosegajo IV. kategorijo, amputacija desne roke nad komolcem pa V. kategorijo. Gre za zelo hud primer. Odškodnine za primerljive poškodbe (zlasti amputacije okončin) iz te kategorije se po sodni praksi Vrhovnega sodišča gibljejo med 93 in 162 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji.3 Sodba II Ips 86/2010 (VS002388), ki obsega odškodnino v višini 113 povprečnih neto plač in na katero se je oprlo tudi sodišče prve stopnje, je po oceni pritožbenega sodišča po intenzivnosti, trajanju, obsegu posledic utrpelih poškodb in osebnih okoliščinah oškodovanca primerljiva s tožnikovim primerom. Pri sodbah II Ips 225/2014 (VS002635; 147 povprečnih plač) in II Ips 300/2004 (VS001414; 115 povprečnih plač), na kateri se sklicuje tožnik, je treba upoštevati, da gre za bistveno mlajša oškodovanca (od 20 do 25 let). Poleg tega je primer II Ips 225/2014 nekoliko hujši od tožnikovega, saj je oškodovanec utrpel politravmo in visoko amputacijo desne roke tik pod pazduho, pri čemer proteze, za razliko od tožnika, ki uporablja mehansko protezo, ne more nositi.

8. Pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine je pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode, medtem ko izolirana primerjava odškodnine za posamezno obliko škode in primerjava deležev med njimi v okviru enotne odškodnine ni ustrezna. Medsebojna primerjava enotnih odškodnin je nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.4 Tožniku je tako upoštevaje individualne značilnosti njegove nepremoženjske škode ter sodno prakso, ki zajema razpon od lažjih do hujših primerov od obravnavanega, odmerjena pravična denarna odškodnina. Tudi če katera od odškodnin za posamezno obliko škode po višini nekoliko odstopa od odškodnin drugih oškodovancev za primerljive pravno priznane škode, je skupni znesek odškodnine povsem v skladu s sodno prakso. Ne glede na navedeno, pritožbeno sodišče dodatno izpostavlja še primer VS002515, v katerem je mlajša oškodovanka za pretrpljene hujše telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prejela nižjo odškodnino za to obliko škode,5 kot tudi primer VS002584, v katerem je oškodovanka primerljive starosti za širši obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti prejela nižjo odškodnino iz tega naslova od tožnika.6

9. Tožnik na podlagi drugega odstavka 174. člena OZ7 uveljavlja plačilo bodoče škode, t. j. rente v znesku 116.296,31 EUR vsakih pet let. Zahtevek iz tega naslova je utemeljen, če gre za bodočo gotovo škodo, katere nastanek je dovolj določno in zanesljivo izkazan. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel izkazati, da bo škoda, ki jo uveljavlja, kontinuirano (sukcesivno) ter v zahtevanem znesku nastajala v prihodnosti. Kot je v 48. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo sodišče prve stopnje, je izdelava bionične proteze popolnoma individualizirana storitev in pripomoček, ki ga spremlja zelo strokoven, zahteven, kompleksen in dolgotrajen proces. Nakup bionične roke tako tožniku še ne zagotavlja, da bo dobil zanj prilagojeno in funkcionalno protezo, ki bi mu olajšala samostojno bivanje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta končni strošek in obdobje, v katerem bi bionična roka tožniku služila, tako nepredvidljiva, da v konkretnem primeru postavljenega zahtevka ni mogoče obravnavati kot bodoče škode. Gre za navadno škodo po prvem odstavku 174. člena OZ,8 ki jo bo imel tožnik možnost uveljavljati, ko mu bo strošek zanjo dejansko nastal. Pritožbeni očitek tožnika, da je neživljenjsko od njega pričakovati, da bo vnaprej repariral nastalo škodo, je neutemeljen. Škoda kot predpostavka odškodninske odgovornosti predstavlja zmanjšanje premoženja, do katerega pa pri tožniku iz naslova nakupa bionične roke še ni prišlo. Ali si je tožnik sposoben financirati bionično protezo, ni zakonska predpostavka za presojo (ne)utemeljenosti zahtevka.

10. Utemeljen pa je pritožbeni očitek glede zakonskih zamudnih obresti. Te je tožnik zahteval od 31. 5. 2017, ko je tožena stranka podala poravnalno ponudbo, s katero je zavzela dokončno stališče glede višine odškodnine. Kot pravilno opozarja pritožba, tožena stranka vtoževanim zakonskim zamudnim obrestim ni nasprotovala. Prav tako drži dejstvo, da podana poravnalna ponudba s strani tožene stranke življenjsko logično predpostavlja, da je tožnik na toženo stranko predhodno naslovil odškodninski zahtevek. Datum, od katerega tožnik terja plačilo zakonskih zamudnih obresti, je torej kasnejši, kot bi mu šel v skladu z določilom 299. člena OZ. Ker je tožnikov tožbeni zahtevek v tem delu utemeljen, mu je tožena stranka dolžna povrniti zakonske zamudne obresti od zneska 32.232,90 EUR od 31. 5. 2017 dalje do plačila.

11. Pritožbeno sodišče delno pritrjuje tudi tožnikovim pritožbenim očitkom o stroških postopka. Tožnik se sicer neutemeljeno zavzema za upoštevanje uspeha pravdnih strank po posameznih delih oziroma fazah postopka (pred spremembo/znižanjem tožbenega zahtevka, po tem,...). ZPP v 154. členu uspeh veže na končni uspeh strank v pravdi. S stališča tožnika zato uspeh po navedenem členu pomeni ugodilna sodba, s stališča tožene stranke pa zavrnilna sodba. Umik tožbe oziroma (delno) znižanje tožbenega zahtevka gre v tem pogledu v tožnikovo škodo, saj v tem delu tožnik v pravdi ni uspel in je zavezan k povrnitvi stroškov. Se pa navedena sprememba odrazi v spremembi vrednosti predmeta oziroma storitve, ki je podlaga za odmero priglašenih stroškov odvetnika. Tožnikov uspeh v tej pravdi je torej 13 %, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ima pa pritožba prav, da okoliščine primera niso bile v celoti oziroma pravilno upoštevane. Tožnik je imel bistveno višje stroške postopka (zaradi odvetniških stroškov, stroškov izvedenine ter sodne takse) kot pa toženka. Čeprav je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel le v manjšem delu, so stroški pravdnih strank po višini tako neprimerljivi, da to ne more imeti za posledico odločitve, da naj vsaka stranka krije svoje pravdne stroške. V konkretnem primeru je imel tožnik znatno višje stroške od toženke, zato je v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP upravičen do povračila ustreznega dela stroškov.

12. Pritožbeno sodišče je tožnikove pravdne stroške odmerilo v skladu s specificiranim stroškovnikom9 in Odvetniško tarifo (OT) ter mu priznalo 1.700 točk nagrade za odškodninski zahtevek (tar. št. 42/1 OT), 2.125 točk nagrade za pritožbo zoper poravnalno ponudbo (tar. št. 42/3 OT), 1.700 točk nagrade za tožbo (tar. št. 19/1 OT), 1.200 točk nagrade za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 20/1 OT), 1.050 točk nagrade za drugo pripravljalno vlogo (tar. št. 20/2 OT), po 700 točk nagrade za nadaljnjih 6 obrazloženih pripravljalnih vlog (skupaj 4.200 točk; tar. št. 20/3 OT), 1.400 točk nagrade za prvi narok za glavno obravnavo (tar. št. 21/1 OT), po 700 točk nagrade za preostale 4 naroke za glavno obravnavo (skupaj 2.800 točk; tar. št. 21/2 OT), 450 točk urnine za naroke 5. 10. 2020, 3. 2. 2021, 29. 3. 2021 in 30. 5. 2022 (100 + 50 + 200 + 100 točk; 6. člen OT) ter 176 točk materialnih stroškov (11. člen OT), kar skupno znaša 16.801 točk oziroma 10.080,60 EUR, povečano za 22 % DDV pa 12.298,33 EUR. Tožniku je priznalo še strošek plačane sodne takse v višini 1.320 EUR in plačane stroške izvedenine v višini 2.722 EUR. Tožnikovi stroški postopka tako znašajo 16.340,33 EUR, stroški tožene stranke pa 30 EUR za fotokopiranje in poštnino. Glede na tožnikov 13 % uspeh v postopku, mu je tožena stranka dolžna povrniti 2.124,24 EUR, tožnik pa mora glede na uspeh tožene stranke njej povrniti 26,10 EUR. Po pobotanju mora tožena stranka tako povrniti tožniku 2.098,14 EUR stroškov postopka.

13. Ker so pritožbeni očitki v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti ter stroški postopka utemeljeni, je pritožbeno sodišče v navedenem obsegu ugodilo tožnikovi pritožbi in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo. V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker je tožnik s pritožbo uspel le v sorazmerno majhnem delu (le glede stranskih terjatev, ne pa tudi glede glavne stvari), sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Tožnik je kot bagerist delal na železniški progi, ko je vanj trčil vlak. 2 Ob zaključku glavne obravnave 30. 5. 2022 je povprečna mesečna neto plača znašala 1.297,39 EUR. 3 Prim. odločbe iz baze podatkov odločb o negmotni škodi VSRS s št. VS000933, VS002515, VS002388, VS00414, VS002584, VS0005194, VS002404, VS001978, VS002635 in VS000880. 4 Prim. sodba VSRS II Ips 91/2017. 5 Oškodovanka je prejela 35 povprečnih neto plač v času izdaje prvostopenjske sodbe, tožnik 38,5. 6 Oškodovanka je prejela 53 povprečnih neto plač v času izdaje prvostopenjske sodbe, tožnik 58. 7 Ta določa, da če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo. 8 Ta določa, da kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, mu mora povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. 9 Glej list. št. 348 spisa.