Jedro

Razrešitev tožnika s funkcije direktorja tožene stranke predstavlja resen in utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker njegovo delo na delovnem mestu direktorja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več potrebno in ni več mogoče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek,ki se glasi, da se razveljavi odločba z dne 25.11.2004 in da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 8.2.2005 in še traja, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas od 8.2.2005 dalje do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico in mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti dalje do plačila, ter mu povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse pod izvršbo. Sodišče je tudi odločilo, da svaka stranka nosi svoje stroške postopka ter sklenilo, da se zavrže tožba v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa o razrešitvi direktorja z dne 3.11.2004. Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju na podlagi managerske pogodbe, ki opredeljuje pravice in obveznosti tožnika kot poslovodje ter pravice, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Po mnenju sodišča je navedena pogodba hkrati pogodba o poslovodenju in pogodba o zaposlitvi, na podlagi katere je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju. Zaradi tega je sodišče presodilo, da je šlo v primeru sklepa o razrešitvi s funkcije direktorja družbe z dne 3.11.2004 za sklep o prenehanju delovnega razmerja, zaradi česar bi moral delavec v roku 30 dni zahtevati presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 204. členu ZDR in ker tožnik tega ni storil, je zahtevek v tem delu zavrglo. Tožnik opozarja, da mu s sklepom z dne 3.11.2004 delovno razmerje še ni prenehalo, pač pa je bil zgolj razrešen s funkcije direktorja družbe in tako še ni mogel zahtevati pravnega varstva po 3. odstavku 204. člena ZDR. Tožnik je zato ravnal v skladu s 1. in 2. odstavkom 204. člena ZDR in s pritožbo z dne 9.11.2004 delodajalca – toženca pozval, naj kršitev odpravi in sklep z dne 3.11.2004 razveljavi ter mu omogoči zagovor in predložitev dokumentacije. Ker se je rok iz 2. odstavka 204. člena ZDR (8 delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca na odpravo kršitve) iztekel dne 22.11.2004, je šele navedenega dne pričel teči 30 dnevni rok za vložitev zahteve za sodno varstvo, ki se je iztekel dne 22.12.2004. Tožba, ki je bila vložena dne 13.12.2004 je bila torej vložena v zakonitem 30 dnevnem roku. Zaradi navedenega bi sodišče prve stopnje moralo presojati zakonitost sklepa z dne 3.11.2004, nenazadnje tudi iz razloga, ker je bil navedeni sklep podlaga za odločbo o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 25.11.2004. Tudi sicer ima sklep z dne 3.11.2004 več pomanjkljivosti. Tako je sklep o razrešitvi direktorja družbe izdal domnevni pooblaščenec družbe tožene stranke Z.D., ki pa ni bil pooblaščenec družbe M. d.o.o., kar pomeni, da ne more v njenem imenu izdajati in podpisovati njenih sklepov. Citirani sklep tudi ni obrazložen in nima pravnega pouka, poleg tega pa delavcu pred izdajo sklepa ni bil omogočen zagovor. Sklep o njegovi razrešitvi kot direktorja družbe z dne 3.11.2004 je zato nezakonit, kar pomeni, da je nezakonita tudi odločba z dne 25.11.2004, ki temelji na navedenem sklepu.

Pritožnik se tudi ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da naj bi obstajali razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po 2. odstavku 88. člena ZDR lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če so razlogi za odpoved resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Odločba tožene stranke z dne 25.11.2004 pa se do teh razlogov ni opredelila. Iz odločbe z dne 25.11.2004 tudi ni razvidno, na kakšen način je tožena stranka preverila možnost po zaposlitvi delavca na drugem delovnem mestu, saj je v tej smeri podala zgolj pavšalne navedbe. Tako ni izkazano, da je pred izdajo odločbe o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka preverila, ali je mogoče tožnika zaposliti na drugem delovnem mestu, ga prekvalificirati oziroma dokvalificirati v smislu 3. odstavka 88. člena ZDR. Iz obrazložitve odločbe sicer izhaja, da drugega primernega delovnega mesta za tožnika ni bilo. Vendar tožena stranka svoje zaključke v celoti naslanja zgolj na izpoved direktorja tožene stranke B.G., ni pa izkazala, da je opravila konkreten pregled delovnih mest na nivoju organizacije. Sodišče je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je ignoriralo dokaze, iz katerih je jasno razvidno, da sta bili pri toženi stranki za tožnika na voljo dve prosti delovni mesti. Tako je bilo prazno delovno mesto pomočnika direktorja, ker je tedanji pomočnik B.G. zasedel delovno mesto direktorja. Drugo delovno mesto je bilo mesto direktorja raziskav in analiz, kamor je bil tožnik s strani tožene stranke celo razporejen, saj ga sicer tožena stranka dne 24.2.2004 iz tega delovnega mesta ne bi mogla odpustiti z odločbo o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ob takem dejanskem stanju torej niso bili podani poslovni razlogi po 1. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Opozarja še na kršitev določbe 3. odstavka 83. člena ZDR, ki določa, da mora o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga delodajalec predhodno pisno obvestiti delavca, česar pa tožena stranka ni storila. Tudi iz tega razloga je izredna odpoved nezakonita.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožeče stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da za tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa o razrešitvi tožnika kot direktorja družbe z dne 3.11.2004, niso izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo pravic. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinskih dokazov, je sedanja tožena stranka V. d.o.o. univerzalna pravna naslednica prvotno tožene družbe M. d.o.o. v ..., pri kateri je bil tožnik v delovnem razmerju in na podlagi managerske pogodbe z dne 2.5.2002 razporejen na delovno mesto direktorja družbe. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da navedena pogodba opredeljuje ne le pravice in obveznosti tožnika kot poslovodje, temveč tudi pravice, ki izhajajo iz delovnega razmerja, je potrebno ugotoviti, da je managerska pogodba tako pogodba o poslovodenju. kot tudi pogodba o zaposlitvi, na podlagi katere je tožnik pri toženi stranki bil v delovnem razmerju. Ker se je s sklepom o razrešitvi tožnika prenehala izvajati tudi managerska pogodba, je potrebno ugotoviti, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je za odločanje o dopustnosti tožbe v zvezi uveljavljanjem sodnega varstva pravic zoper sklep o razrešitvi tožnika kot direktorja družbe z dne 3.11.2004, potrebno upoštevati določbo 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), katera med drugim izrecno določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Ker je po ugotovitvah sodišča tožnik izvedel za kršitev pravice najkasneje dne 9.11.2004, ko je sklep o razrešitvi prejel po pošti, tožba pa je bila vložena s priporočeno pošiljko dne 13.12.2004, je potrebno ugotoviti, da je bila tožba v tem delu vložena po izteku roka iz 3. odstavka 204. člena ZDR. Ker je tožnik ta rok, ki je prekluzivne narave, zamudil, nima pravice do sodnega varstva v zvezi s presojo zakonitosti sklepa z dne 3.11.2004, kot to zmotno meni pritožba.

Tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zakonita, je materialnopravno pravilen. Iz obrazložitve odločbe tožene stranke z dne 25.11.2004 o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov izhaja, da je razlog odpovedi razrešitev tožnika s funkcije direktorja, zaradi česar je prenehala potreba po njegovem delu na delovnem mestu „direktor“. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pa razrešitev tožnika s funkcije direktorja predstavlja resen in utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR, saj delo delavca na delovnem mestu direktorja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več potrebno in tudi ni več mogoče. Ne glede na to, če delo delavca na delovnem mestu direktorja ni več potrebno, pa je v primeru, da je pogodba o zaposlitvi s takšno poslovodno osebo sklenjena za nedoločen čas in v njej niso posebej urejeni razlogi za njeno prenehanje (kot to velja za konkretni primer), je delodajalec dolžan preveriti, ali je mogoče delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji na kakšnem drugem delovnem mestu, kot to določa 3. odstavek 88. člena ZDR. Kot je povedal direktor tožene stranke B.G., so pri toženi stranki preverili možnost zaposlitve tožnika na drugem ustreznem delovnem mestu, vendar so ugotovili, da ni bilo nobenega takega prostega delovnega mesta, ki bi ustrezalo tožnikovi strokovni izobrazbi. Tudi sam tožnik, zaslišan kot stranka je izpovedal, da prosto delovno mesto, ki bi ustrezalo njegovi strokovnosti, ni obstajalo. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ob podaji sporne odpovedi tožena stranka ni imela ustreznega delovnega mesta za tožnika. Zatrjevanja tožnika, da je obstajala možnost ustrezne zaposlitve pri družbi V. d.d. pa so neupoštevna, saj 3. odstavek 88. člena ZDR delodajalcu ne nalaga, da mora preveriti možnost ustrezne zaposlitve pri drugem delodajalcu.

Glede pritožbenega očitka, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi iz razloga, ker tožnik ni bil predhodno obveščen o nameravani odpovedi (3. odstavek 83. člena ZDR), je potrebno poudariti, da je ta očitek neupošteven iz razlogov, ki jih navaja že sodišče prve stopnje in katere v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče ter jih ne ponavlja.

Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo zahtevek tožnika, da se razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25.11.2004, kot tudi njegov nadaljnji zahtevek za reintegracijo in reparacijo, tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa o razrešitvi direktorja z dne 3.11.2004, pa zavrglo.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).