Jedro

Sodišče v sodnem postopku presoja zakonitost le tistega razloga, zaradi katerega je delodajalec delavcu podal odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Z razrešitvijo tožnika potreba po opravljanju dela direktorja družbe ni prenehala. To samo po sebi sicer še ne utemeljuje zaključka, da poslovni razlog ni obstajal, ker se delodajalec lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela (npr. razporedi delovne naloge na druge zaposlene in se zato še vedno opravljajo, vendar ne več na nekem samostojnem delovnem mestu ali pa naloge celo prenese na zunanje izvajalce). Vendar pa v tem primeru spremembe organizacije dela ni bilo, saj je funkcijo prevzel novi direktor B. G., ki je tožniku tudi odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Zatrjevani poslovni razlog torej ni dokazan.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča druge stopnje v delu, s katerim je potrjena odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za razveljavitev odločbe z dne 25. 11. 2004 (točka I/1 prvega odstavka), spremeni in se pritožbi tožeče stranke ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v tem delu spremeni tako, da se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 11. 2004. V ostalem se sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje (točka I/2, I/3 prvega odstavka in drugi odstavek točke I) razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija zoper sklep se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločbe z dne 25. 11. 2004, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 8. 2. 2005 in še traja, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas od 8. 2. 2005 do vrnitve na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter izplačati pripadajoče nadomestilo plače, ki bi jo prejel, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je bil tožnik razrešen s funkcije direktorja in ker tožena stranka zanj ni imela ustreznega delovnega mesta, ki bi mu ga po razrešitvi lahko ponudila, je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpoved je bila pisna, v njej so bili navedeni odpovedni razlogi, ki so bili primerno obrazloženi. Tožbo z zahtevkom za razveljavitev sklepa o razrešitvi pa je zavrglo iz razloga, ker ni bila vložena v roku iz tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002).

2. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo in se strinjalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo (vsebinsko pa tudi zoper sklep) je vložil pravočasno revizijo tožnik, ki uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu z razrešitvijo ni prenehalo delovno razmerje, ampak le funkcija direktorja, zato ni mogel uveljavljati varstva po tretjem odstavku 204. člena ZDR. S sklepom o razrešitvi pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana in ni prenehala veljati, zato tudi ni bilo podlage za uveljavljanje tovrstnega varstva. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker je tožbo zavrglo. O odločilnih dejstvih, torej o zakonitosti sklepa z dne 3. 11. 2004, sodba nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti. Ni jasno, kateri zakon je sodišče pri zavrženju dela tožbe uporabilo, saj najprej navaja tretji odstavek 204. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), nato pa tretji odstavek 204. člena ZDR. Sklep o razrešitvi ni zakonit, ker ni sestavljen v skladu z ZDR in ima več pomanjkljivosti: izdala ga je nepooblaščena oseba, ni obrazložen, sklicuje se na napačno materialno podlago, nima pravnega pouka. Očitki v njem so neutemeljeni, tožniku pa zagovor ni bil omogočen. Odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 11. 2004 je prejel 30. 11. 2004. Izdal jo je novi direktor tožene stranke, temelji pa na sklepu o razrešitvi s položaja direktorja. Meni, da je napačno tudi stališče, da je šlo pri njegovi pogodbi za pogodbo o poslovodenju, saj je pravna podlaga zanjo samo ZDR, ne pa tudi Zakon o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 in naslednji). Navedbe izpodbijane sodbe si nasprotujejo v tem, da naj bi ta pogodba bila tudi pogodba o poslovodenju, v nadaljevanju pa sodišče zaključuje, da je bila tožniku v skladu s 109. členom ZDR priznana odpravnina, po 91. in 92. členu ZDR pa tudi odpovedni rok. Po razrešitvi je tožena stranka tožnika najprej razporedila na delovno mesto direktorja raziskav in analiz, po prerazporeditvi pa izdala odločbo o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga niso obstajali. V odločbi ni navedeno, zakaj so podani resni in utemeljeni razlogi za odpoved in zakaj je nadaljevanje delovnega razmerja nemogoče, ni pa tudi navedeno, na kakšen način je bilo preverjeno, ali obstaja možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji. Obstajalo je primerno delovno mesto direktorja raziskav in analiz. Tožnik tudi ni dobil obvestila o nameravani redni odpovedi, tudi to pa je razlog za nezakonitost odpovedi.

4. Revizija zoper sklep ni utemeljena, revizija zoper sodbo pa je utemeljena.

5. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). V postopku z revizijo zoper sklep se smiselno uporabljajo določbe ZPP o reviziji zoper sodbo (četrti odstavek 384. člena ZPP).

6. Revizija sodišču druge stopnje v zvezi z odločitvijo o zavrženju tožbe očita zmotno uporabo materialnega prava, konkretno tretjega odstavka 204. člena ZDR, saj razrešitev ne pomeni tudi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni navedlo pravne podlage za zavrženje tožbe oziroma je navedlo dve različni podlagi: tretji odstavek 204. člena ZDR in tretji odstavek 204. člena ZPP, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. V tem delu je bila tožba zavržena zato, ker ni bila vložena v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR (očitno pomoten zapis: „ZPP“ namesto: „ZDR“ ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka), torej ima sklep o zavrženju tožbe podlago v prvem odstavku 274. člena ZPP. Odločitev sodišča, ki je tožniku odreklo sodno varstvo iz procesnih razlogov, je mogoče izpodbijati le iz revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1). Revizijsko sodišče je vezano na opredelitev razlogov, ki so v reviziji navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Zato morajo biti revizijski razlogi v reviziji navedeni in zaradi značaja revizije kot izrednega pravnega sredstva tudi konkretizirani. Revizijsko sodišče ne more ugotavljati bistvenih kršitev določb postopka, če teh revident izrecno ne uveljavlja, oziroma iz vsebine revizijskih navedb samo sklepati o tem, za katere bistvene kršitve določb postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP bi morda lahko šlo. Ker se tožnik v tem delu sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava in na bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ni podana, druge bistvene kršitve, iz katere bi se lahko izpodbijala procesna odločitev sodišča druge stopnje pa ne uveljavlja, revizijsko sodišče v odločitev sodišča druge stopnje o potrditvi sklepa o zavrženju dela tožbe ni poseglo (četudi se morda z njo ne strinja) in je revizijo zoper sklep zavrnilo (378. člen ZPP).

7. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z izpodbijano sodbo niso podane. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in tudi ni nobenih nasprotij med njimi ali med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin in med vsebino teh listin. Sodbo je zato mogoče preizkusiti.

8. Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

9. Revizijska trditev, da je bil tožnik po razrešitvi „razporejen“ na delovno mesto direktor raziskav in analiz je protispisna, saj iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč ne izhaja, da bi bila med strankama za to delovno mesto sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožnik je imel sklenjeno le „menedžersko“ pogodbo. Tožena stranka mu je po razrešitvi (in zaradi razrešitve) s funkcije direktorja z dne 3. 11. 2004 dne 25. 11. 2004 odpovedala to pogodbo o zaposlitvi in sicer iz poslovnega razloga, z obrazložitvijo, da je prenehala potreba po njegovem delovnem mestu.

10. Neutemeljen je tudi revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s sestavo oziroma vsebino odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V drugem odstavku 86. člena ZDR je določeno, da mora delodajalec v odpovedi navesti odpovedni razlog in ga obrazložiti ter opozoriti delavca na pravno varstvo in na njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Te sestavine izpodbijana odpoved ima, drugih pa zakon ne predpisuje.

11. Utemeljeno pa revizija nasprotuje odločitvi sodišča druge stopnje, da je tožena stranka dokazala resen in utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je opredeljen v prvi alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in je podan, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

12. Če je pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo sklenjena za nedoločen čas in v njej niso posebej urejeni razlogi za njeno prenehanje, je lahko zakonito odpovedana le na podlagi enega od utemeljenih, z zakonom določenih odpovednih razlogov. Pogoj za opravljanje dela direktorja d.o.o. na podlagi pogodbe o zaposlitvi je imenovanje na to poslovodno funkcijo (5. alineja 439. člena ZGD). Če v pogodbi o zaposlitvi ni drugače določeno, razrešitev direktorja s strani uprave (ali skupščine na podlagi tretjega odstavka 449. člena ZGD) pomeni, da tak delavec ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela poslovodje, zaradi česar ne more izpolnjevati obveznosti iz dotedanje pogodbe o zaposlitvi (2). Tako opredeljeno pravno stanje ustreza definiciji razloga nesposobnosti iz druge alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, ki med drugim kot utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi navaja neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni ali izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

13. Sodišče v sodnem postopku presoja zakonitost le tistega razloga, zaradi katerega je delodajalec delavcu podal odpoved pogodbe o zaposlitvi (3). Če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, mora delodajalec dokazati, da obstojijo ekonomski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi za prenehanje potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in da so ti razlogi resnični in ne le navidezni (4). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje izhaja, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi razrešitve. V zvezi s to ugotovitvijo je sodišče druge stopnje določbo prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR uporabilo zmotno, ker je spregledalo, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nepotrebnost dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in ne nepotrebnost delavca. Z razrešitvijo tožnika potreba po opravljanju dela direktorja družbe ni prenehala. To samo po sebi sicer še ne utemeljuje zaključka, da poslovni razlog ni obstajal, ker se delodajalec lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela (npr. razporedi delovne naloge na druge zaposlene in se zato še vedno opravljajo, vendar ne več na nekem samostojnem delovnem mestu ali pa naloge celo prenese na zunanje izvajalce). Vendar pa v tem primeru spremembe organizacije dela ni bilo, saj je funkcijo prevzel novi direktor B. G., ki je tožniku tudi odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Zatrjevani poslovni razlog torej ni dokazan. Zato je odločitev, da je tožena stranka dne 25. 11. 2004 tožniku zakonito odpovedala „menedžersko“ pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, materialno pravno zmotna.

14. Ker je v zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče druge stopnje materialno pravo zmotno uporabilo, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje ugodilo in le to delno spremenilo tako, da je pritožbi tožnika v tem delu ugodilo in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 11. 2004. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je dejansko stanje glede ostalega dela zahtevka (vrnitev na delo in priznanje pravic od 8. 2. 2005 dalje) ostalo nepopolno ugotovljeno, saj se s tem delom zahtevka sodišči nista ukvarjali. Zato je bilo potrebno v tem delu in v delu o stroških postopka razveljaviti sodbi sodišča druge in prve stopnje ter v tem obsegu (točka I/2, I/3 prvega odstavka in drugi odstavek točke I) na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Op. št. (1): Prim. sklep VS RS VIII Ips 176/2006 z dne 25. 10. 2007 Op. št. (2): Prim. sodbo VS RS VIII Ips 460/2006 z dne 18. 6. 2007, sklep VS RS VIII Ips 350/2009 z dne 2. 11. 2009 Op. št. (3): Prim. sklep VS RS VIII Ips 359/2005 z dne 31. 1. 2006 Op. št. (4): Prim. sodbo VIII Ips 104/2008 z dne 7. 9. 2009